VSL Sodba in sklep II Cp 244/2019

Jedro

Tudi če bi bila lastnica sporne nepremičnine občina (pa se to ni izkazalo), ne le v primeru, če bi tožnica morala imeti dvom, ali je prodajalec res lastnik, nakup takšne nepremičnine ne pomeni nemoralnega ravnanja. Prodaja tuje stvari namreč ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična. OZ v 440. členu izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Neobstoj razpolagalnega upravičenja tako ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe.

Po današnjem splošnem razumevanju družbene morale nikakor ni nemoralen nakup nepremičnine, če je storjen zgolj zaradi zasledovanja ekonomske koristi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za uporabnino od aprila 2012 dalje, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Dejansko ozadje spora in dosedanji potek postopka

1. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine ID 000, parc. št. ..., k. o. X s površino 432 m2, ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 120 m2 in pot v izmeri 312 m2. Parcela je v uporabi Živalskega vrta Ljubljana, in sicer je na tem delu postavljena ograda za medvede (s kletkami). Tožnica je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 6. 2006. V tej pravdi od toženca zahteva uporabnino v višini 500,00 EUR mesečno od decembra 2006. Poleg tega zahteva še vrnitev nepremičnine v posest ter odstranitev ograde in objekta za medvede.

2. Toženec je tožbenemu zahtevku ugovarjal, ker naj bi bila nepremičnina v resnici v lasti stranske intervenientke. Do vpisa lastninske pravice na ime tožnice je prišlo zaradi napačnega vpisa lastninske pravice na njenega pravnega prednika B. B. (prodajalca) na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL). Ta parcela je bila pravnim prednikom odvzeta v postopku nacionalizacije leta 1959 in izročena njenemu pravnemu predniku zaradi zgraditve živalskega vrta. Stranska intervenientka je enako navedla, da tožnica ni lastnica sporne nepremičnine, saj je sama pridobila lastninsko pravico že leta 1991 na podlagi samega Zakona o zavodih (ZZ). Tako toženec kot stranska intervenientka zatrjujeta, da je prodajna pogodba med tožnico in B. B. fiktivna in posledično nična. Pogodba je bila sklenjena z nedopustnim nagibom, tožnica ni bila v dobri veri in zato lastninske pravice ni mogla pridobiti.

3. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 7. 11. 2015 prekinilo postopek do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi I P 2509/2014, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in v kateri je stranska intervenientka zoper tožnico vložila lastninsko tožbo. Sodišče je tam tožbo proti tožnici v bistvenem delu zavrglo, ker je bilo o zahtevku zoper tožnico že pravnomočno razsojeno v lastninskem sporu pred istim sodiščem pod I P 533/2014. Potem ko je višje sodišče pritožbo zavrnilo (II Cp 1756/2016), je sodišče v zadevni pravdi nadaljevalo postopek s sklepom z dne 28. 12. 2016.¹

4. Prvostopenjsko sodišče je nato ne glede na navedeno napovedalo, da bo vprašanje lastništva sporne nepremičnine reševalo sámo, kljub pravnomočnim odločitvam v pravdnih postopkih I P 533/2014 in I P 2509/2014, saj tu tožena stranka v navedenih postopkih ni sodelovala, zato se odločitev ne more raztezati nanjo. Navedlo je, da je trditve, ki sta jih toženec in stranska intervenientka podali v zvezi z razlogi, ki kažejo na lastništvo MOL, obravnavalo le v okviru in kolikor je to potrebno v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pogodbe, na podlagi katere je tožnica dosegla vknjižbo lastninske pravice. Nato je ugotovilo, da je prodajna pogodba nična, zato je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije vse zahtevke tožnice zavrnilo.

Navedbe strank v pritožbenem postopku

5. Tožnica zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi najprej izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da bo odločalo o ničnosti pogodbe, saj je bilo o lastništvu stranske intervenientke nad nepremičnino že pravnomočno odločeno. Sodišče je vezano le na izrek sodbe in ne na obrazložitev. Izpodbijana sodba je povzročila pravno nevzdržno stanje, saj stranska intervenientka zoper tožnico nima več pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegla varstvo svoje domnevne lastninske pravice in spremenila stanje v zemljiški knjigi, hkrati pa tožnica po drugi strani ne more izvrševati upravičenj, ki ji gredo kot lastnici nepremičnine. Ni mogoče trditi, da je tožnica v razmerju do stranske intervenientke lastnica, v razmerju do toženca (ki izvaja svojo posest v imenu stranske intervenientke) pa ne. Glede na to, da je ravno tožena stranka predlagala, naj se predhodno vprašanje reši v drugem postopku, je imela možnost v postopkih tudi sodelovati, saj je za njih nedvomno vedela. Nadalje pritožba izpodbija dodatne dokaze, ki sta jih toženec in stranska intervenientka vložila na zadnjem naroku, saj sta bila skladno z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prekludirana. Reševanje spora se zaradi teh dokazov ni zavleklo zgolj zato, ker sodišče tožnici ni dalo možnosti, da se o dokazih izjavi, saj ji je omogočilo le 15 minut. Že zakon v 286.a členu določa, da rok za izjavo ne sme biti krajši od 15 oziroma izjemoma 8 dni. Sodišče je celo navedlo, da so bili ti dokazi za njegovo odločitev ključni, čeprav dejanskega stanja v resnici v ničemer ne spreminjajo oziroma ga ne morejo spremeniti. Pritožnica končno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede njenega postopanja pri sklepanju prodajne pogodbe. Navaja, da je ravnala z vso dolžno skrbnostjo in pri tem ni imela nobenih nemoralnih namenov, obrnila se je na odvetnika, pogodbo pa je med postopkom overitve preveril tudi notar. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnica vedela, da stranska intervenientka šteje sporno nepremičnino za svojo, saj je to v nasprotju z dejanskim stanjem in z dokazi vloženimi v spis. Stranska intervenientka je namreč sama priznala, da je nepremičnine v lasti fizičnih oseb prenašala v svojo last z odkupom. Sodišče se sploh ni opredelilo do revizijskega poročila, ki ga je tožnica vložila v spis z vlogo z dne 1. 2. 2018, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva. Tudi če je tožnica vedela, da se na nepremičnini nahaja kletka za medvede, nakup takšne nepremičnine ne more predstavljati nemoralnega dejanja. Raziskovalno dolžnost je treba presojati glede na pravice, ki stojijo nasproti tej dolžnosti. Glede na to, da stranska intervenientka in toženec nista nikoli izvedla nikakršnih aktivnost v smeri zemljiškoknjižne ureditve svoje domnevne lastninske pravice, tudi tožnici raziskovalne dolžnosti v obravnavani meri ni moč pripisati. Prav tako ji ni mogoče očitati nemoralnosti, ker ni sprejela odkupa nepremičnine s strani stranske intervenientke po določeni ceni. Pritožba na koncu vsebuje še elektronsko sporočilo, ki naj bi ga tožnica poslala svojemu pooblaščencu. V njem razglablja o tem, kako je spoznala g. B. B. in kako je potekal celoten postopek nakupa sporne nepremičnine.

6. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da v danem primeru subjektivnih meja pravnomočnosti ni mogoče raztezati na toženo stranko, poleg tega pa ni podana niti objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Za zagotovitev enakopravnega položaja strank mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Poleg tega še v nobenem od predhodnih postopkov sodišče ni pravnomočno odločilo o ničnosti sporne prodajne pogodbe, saj takšnega zahtevka stranska intervenientka ni podala. Toženec ni predlagal prekinitve, temveč zgolj obvestitev stranske intervenientke o postopku. Na zadnjem naroku je vložil zgolj kratek dopis in pooblastilo B. B. C. C. Navedenih listin ni bilo v arhivu v tej zadevi, poleg tega pa dopustitev teh dokazov ni zavlekla reševanja spora. Navedbe v zvezi s temi listinami so povsem skladne z izpovedbo priče C. C., pa tudi z izpovedbo direktorice toženca. Tožnica se je o teh dokazih imela možnost izjaviti na samem naroku, pa tudi sama je pojasnila, da listine po njenem mnenju sploh niso relevantne za ta spor. Tudi v sami pritožbi tožnica ničesar ne pove o njihovi vsebini niti ne pojasni, kako bi lahko dopustitev teh dokazov vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Vse listine v spisu kažejo, da sta toženec in stranska intervenientka sporno nepremičnino štela za last stranske intervenientke. Toženec nikakor ne more biti nedobroverni posestnik, saj živalski vrt že preko 60 let stoji na teh zemljiščih. Prav za ta namen so bila v zakonitem postopku odvzeta nekdanjim lastnikom in prenesena pravnemu predniku toženca Zoološkemu vrtu Mesta Ljubljane.

7. Stranska intervenientka v odgovoru prav tako predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in naložitev plačila njenih stroškov pritožbenega postopka tožnici. Navaja, da tožnica neresnično povzema dogajanje v postopkih pod I P 533/2014 in I P 2509/2014, saj ni nobeno od navedenih sodišč meritorno odločalo o lastništvu predmetne nepremičnine. Sodišče je v teh dveh pravdnih postopkih zavzelo dve diametralno nasprotni stališči, ni pa v nobenem od njih vsebinsko odločalo o lastninski pravici intervenientke ne o ničnosti sporne prodajne pogodbe. Naslovno sodišče na navedeni sodbi ni vezano, saj so presežene tako objektivne kot subjektivne meje pravnomočnosti. Toženec v postopkih ni sodeloval, zato sodbi zanj ne učinkujeta. V tem postopku ni relevantno vprašanje, kdo je lastnik sporne nepremičnine, temveč ničnost prodajne pogodbe. Dokazi, vloženi na naroku dne 25. 5. 2018, niso prepozni, saj jih izrecno dopušča tretji odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožnici pa je bilo tudi zagotovljeno, da se je lahko z listinami seznanila. Tožnica je na naroku tudi potrdila, da je imela za to dovolj časa. Prodajna pogodba je nična, ker jo je tožnica sklenila samo zaradi obida zakona in nemoralnih nagibov, da bi dosegla plačilo zakupnine od toženca in da bi preprečila vpis stranske intervenientke v zemljiško knjigo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

8. Pritožba je delno utemeljena.

O vezanosti prvostopenjskega sodišča na predhodne pravnomočne odločbe

9. Stranska intervenientka je proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico, I P 533/2014 in II P 2509/2014, in sicer po vseh podlagah, na katerih je utemeljevala svojo lastninsko pravico: lastninjenje na podlagi zakona in priposestvovanje. Njeni zahtevki so se glasili tako na ugotovitev, da je ona lastnica, med drugim pa je zahtevala tudi, da se toženka izbriše kot lastnica. V pravilnost in zakonitost sodb in sklepov, izdanih v teh dveh pravdah, se v tem pritožbenem postopku sodišče ne more več spuščati, saj so pravnomočni. Tako ostaja dejstvo, da je v zemljiški knjigi tožnica vpisana kot lastnica sporne nepremičnine.

10. Vendar pa stranska intervenientka s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala tudi ničnosti sporne prodajne pogodbe med tožnico in B. B. Obe pravdi sta se sicer res dotikali iste dejanske podlage, vendar pa ni istovetnosti med zahtevkom za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z zahtevkoma, o katerima je že pravnomočno odločeno, to je o neveljavnosti vknjižbe in ugotovitve lastninske pravice stranske intervenientke. Čeprav gre pri ugotovitvi ničnosti pogodbe in izbrisni tožbi za v določeni meri povezane zahtevke, to ne onemogoča samostojnega odločanja o vsakem od njih (prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011).

11. Poleg tega je v predhodnih pravdah na aktivni strani nastopala le stranska intervenientka toženca, ne pa tudi toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba tožencu zagotoviti pravico do izjave, saj v prejšnjih pravdah ni sodeloval ne kot stranka ne kot intervenient. To, da je toženec za pravdi vedel, za raztezanje učinkov pravnomočnosti nanj ne zadostuje. ZPP v 204. členu izrecno določa, da lahko tožeča ali tožena stranka, če mora obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Nobena od strank ni navedla, da bi takšno vlogo podala. Če si je tožnica želela zagotoviti civilnopravni učinek proti tožencu, bi lahko to dosegla le s podajo takšne vloge.

O izvedenih dokazih in prekluziji

12. Toženec je na zadnjem naroku v spis vložil naslednje dokaze: dopis z dne 23. 3. 2005 (priloga B70), pooblastilo B. B. za zastopanje po C. C. (B71), posestni listi (B72) in načrt parcel (B73). Pri tem je pojasnil, da je pregledal celoten arhiv pod priimkom C., pa v njem ni bilo navedenih listin, našel jih je šele potem, ko je pregledal arhiv pod priimkom B. Stranska intervenientka je na istem naroku vložila v spis Pogodbo o območju živalskega vrta v območju urejanja VR3/5 biocenter (B74), s katero je dokazovala, da je podobne situacije reševala z odkupom. Tožnica je ugovarjala pravočasnosti dokazov, toženec pa se je skliceval na drugi odstavek 286. člena ZPP. Sodišče je dokaze upoštevalo, ker njihova izvedba ni zavlekla reševanja spora.

13. Po prvem naroku, a po izteku roka, danega v sklepu z dne 17. 2. 2017, so bili sicer vloženi tudi drugi dokazi tako s strani tožnice kot toženca (priloge A17-A19 in B49-B69). Sodišče je upoštevalo vse in navedlo, da je to omogočilo presojo verodostojnosti strank in poštene uporabe pravic. Takšno postopanje, če to ne zavleče reševanja spora, omogoča peti odstavek 286.a člena ZPP.

14. Treba je opozoriti, da se ZPP-E, ki dopušča navajanje novih dejstev in dokazov po prvem naroku tudi le ob pogoju, da se postopek s tem ne zavleče, v tej pravdi v postopku pred sodiščem prve stopnje še ne bi smel uporabljati; Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele E, se konča po določbah do tedaj veljavnega zakona, če ni določeno drugače (1. odst. 125. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E)). V veljavnem ZPP (ZPP-D) je bilo določeno, da lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). V tej zadevi so bili opravljeni trije naroki, in sicer dne 7. 2. 2017, 1. 2. 2018 in 25. 5. 2018. Na prvem naroku je sodišče strankama postavilo 30-dnevni rok za odgovor na še ne vročene pripravljalne vloge. Navedeni dokazi pa so bili vloženi šele na zadnjem naroku. Njihova obravnava bi bila (skladno z ZPP-D) dopustna le, če bi sodišče štelo, da jih toženec brez svoje krivde ni mogel navesti prej. Ta je sicer pojasnil, da so bili ti dokazi shranjeni v arhivu pod imenom B. in ne C., vendar to prepozne predložitve ne opravičuje. Toženec je namreč ves čas vedel, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena med tožnico in B. B. Teh dokazov sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Vendar pa niso ključnega pomena za odločitev v zadevi, saj je o dejstvu, da je B. B. že v letu 2005 pooblastil C. C., pričala tudi direktorica toženca, izpovedba tožnice in priče C. C. pa je v tem delu tudi sicer neprepričljiva. Zato po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

15. Tožnici je bilo na naroku danih 15 minut časa, da se opredeli do teh listin. Gre za enostavne vloge, v katerih se ne odpirajo nova kompleksnejša vprašanja. Ne gre za obsežne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za tožnico kot sodišče in bi spor zasukale v neko povsem drugo smer (prim. VSRS sodba II Ips 342/2013 z dne 5. 2. 2015). Poleg tega tožnica ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zdaj v pritožbi navedla, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe ali zakaj so ti dokazi pomembni oziroma zakaj je imela premalo časa za odgovor. Celo sama navaja, da na ugotovljeno dejansko stanje v ničemer ne vplivajo. Njena pravica do izjave tako ni bila kršena.

16. Pritožnica uveljavlja kršitev tudi zato, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenega dokaznega predloga za vpogled v Revizijsko poročilo o računovodskih izkazih in pravilnosti poslovanja Živalskega vrta Ljubljana v letu 2004 Računskega sodišča RS št. 0000 z dne 14. 3. 2006 (priloga A18, v nadaljevanju Revizijsko poročilo). Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je v Revizijsko poročilo vpogledalo. Odstavek, ki ga citira pritožba, se sploh ne nanaša konkretno na sporno nepremičnino, temveč (splošno) na „parcele, ki so v tuji lasti“. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za bistven dokaz, ki bi pomembneje vplival na oceno, ali se je stranska intervenientka štela za resnično lastnico sporne nepremičnine ali ne. Sodišče pa se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega in dokaznega gradiva, temveč (le) do tistega, kar je bistveno. Prvostopenjska sodba zato v tem delu ni pomanjkljiva.

O ugotovljenem dejanskem stanju in ničnosti pogodbe

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin same sklenitve sporne prodajne pogodbe, in sicer poglavitno dejstvo, da je tožnica vedela, da kupuje parcelo, ki je v naravi del živalskega vrta, konkretno ograda za medvede. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožničina izpoved glede tega izredno neprepričljiva, je razumno utemeljena. Živalski vrt stoji na istem mestu že okoli 60 let. Dejstvo, da ima nepremičnino v posesti toženec, je tako splošno znano. Poleg tega je tožnica navedla, da si je parcelo ogledala, zato je pred nakupom nedvomno videla tudi ogrado za medvede, ki se je v tistem trenutku na sporni nepremičnini že nahajala. Tožnici ni bilo znano, da bi imel prodajalec B. B. kakršnokoli pogodbo z Živalskim vrtom, pa kljub temu od njega ni zahtevala nobenega pojasnila, zakaj nima parcele v posesti oz. kako lahko do nje dostopa (saj je edini možen dostop preko vhoda v živalski vrt, za kar pa je potrebno plačati vstopnino). Poleg tega je že iz lokacijske informacije, na katero se sklicuje tožnica sama, razvidno, da je bila nepremičnina nacionalizirana. Tožnica je navedla, da je preko nekih oseb izvedela, da ima B. B. številne nepremičnine, dokazni postopek pa je pokazal, da je bil leto pred sklenitvijo prodajne pogodbe tožničin partner že njegov pooblaščenec prav za urejanje zadev v zvezi s to nepremičnino. Ta je v zaslišanju potrdil, da se je tožnica z njim posvetovala še pred nakupom, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila z dejstvom, da se stranska intervenientka šteje za lastnico sporne parcele, in kaj oz. kje v naravi je, tožnica seznanjena. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2017 navedla, da bi na nepremičnini zgradila rekreacijski center, nato pa na zadnjem naroku to zanikala. Glede na to, da sporna nepremičnina spada v območje krajinskega parka, je kot taka uvrščena med širša zavarovana območja. Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib² določa prepovedi določenih dejavnosti, med drugim tudi spreminjanje konfiguracije terena ipd., zato tožnica takšnega poslovnega cilja sploh ne bi mogla zasledovati. Tožničina izpoved se tako izkaže za povsem neverodostojno, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Tega tudi ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, kjer navaja svoje elektronsko sporočilo. Ker gre v pretežni meri tudi za pritožbene novote, se pritožbeno sodišče do njih ne bo posebej opredeljevalo.

18. Ne glede na navedene okoliščine pa ravnanje tožnice ni nemoralno. Tudi če bi bila lastnica sporne nepremičnine MOL (pa se to ni izkazalo), ne le v primeru, če bi tožnica morala imeti dvom, ali je prodajalec res lastnik, nakup takšne nepremičnine ne pomeni nemoralnega ravnanja. Prodaja tuje stvari namreč ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična. Obligacijski zakonik (OZ) v 440. členu izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Neobstoj razpolagalnega upravičenja tako ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne razlog za ničnost pogodbe.³ Prav tako po današnjem splošnem razumevanju družbene morale nikakor ni nemoralen nakup nepremičnine, če je storjen zgolj zaradi zasledovanja ekonomske koristi. Materialnopravno stališče izpodbijane sodbe je zato napačno, in po pravilnem razumevanju toženčev ugovor ničnosti pogodbe iz razloga nemoralnosti oz. „slabe vere glede lastništva“, torej domnevnega nakupa tuje stvari, ni utemeljen (86. čl. OZ). Tožnica je zato kot lastnica sporne nepremičnine aktivno legitimirana za postavljene zahtevke.

O utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine

19. Kljub veljavni prodajni pogodbi, na podlagi katere je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, saj je vpisana v zemljiško knjigo (tisti, ki trdi, da je lastnik - toženčeva stranska intervenientka, pa je s svojimi zahtevki glede tega pravnomočno propadel), in kljub temu, da ni sporno, da nepremičnino uporablja toženec brez pravne podlage (posla), pa tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine ni v celoti utemeljen. Iz vseh ugotovljenih dejstev izhaja, da je bil toženec utemeljeno prepričan, da je lastnica predmetne nepremičnine stranska intervenientka. Posest na nepremičnini je toženec izvrševal zanjo kot javni zavod, ki deluje v okviru stranske intervenientke, ki je njegova ustanoviteljica (Uradni list RS št. 48/03, priloga B28). Nepremičnino je v uporabo dobil preko Pogodbe o prenosu nepremičnin, opreme in drugih sredstev v upravljanje (priloga B3), s katero je stranska intervenientka kot lastnica nepremičnin te prenesla v upravljanje javnemu zavodu. Nepremičnina je bila pred tem nacionalizirana prav z namenom zgraditve živalskega vrta. Posest je toženec za stransko intervenientko nemoteno izvajal več desetletij – neprerekano dejstvo je, da živalski vrt stoji na istem mestu že več kot 50 let in da jim do te tožbe posesti ni nihče oporekal ali jo onemogočal. Nobena od strank tudi ni navedla, da bi za uporabo nepremičnine toženec plačeval zakupnino kateremu od tožničinih pravnih prednikov ali da bi jo ti od njega sploh kadarkoli zahtevali.

20. Pritožbeno sodišče zato sodi, da je imel toženec do vložitve te tožbe položaj dobrovernega lastniškega posestnika. Pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 95. členu.⁴ Drugi odstavek določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (osmi odstavek 95. člena SPZ). Četudi je bil v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine vpisan B. B. oziroma kasneje tožnica, je bil toženec utemeljeno prepričan, da je stranska intervenientka lastninsko pravico pridobila na podlagi samega zakona (ZZ). Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na B. B., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik. Dobra vera je torej po določbi zakona prenehala, ko mu je bila v tej pravdi vročena tožba za plačilo uporabnine, to je 15. 3. 2012, saj ni izpostavljene prav nobene okoliščine, zaradi katere bi omenjeno prepričanje, ki je dejansko ugasnilo šele z dokončnim propadom v prej vodenih pravdah toženčeve stranske intervenientke, brez podlage ostalo že prej.

21. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine od decembra 2006 do marca 2012, ko je bil toženec še v dobri veri, da izvršuje lastniško posest, je zato neutemeljen in je pritožbeno sodišče v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo. Utemeljen pa je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za mesece od aprila 2012 do aprila 2018, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 355. čl. ZPP v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Ta namreč izpolnjenosti ostalih predpostavk obogatitvenega zahtevka oziroma višine primerne uporabnine zaradi napačne ocene o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju še ni ugotavljalo in ni izvajalo nobenih dokazov v tej smeri. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je razveljavitev (in ne odločitev na drugi stopnji) potrebna, ker bi bili sicer pravdni stranki prikrajšani v pravici do pritožbe. Višina tožbenega zahtevka je pomemben in samostojen vsebinski sklop, dejstva v zvezi z njo pa je treba vsa šele ugotoviti. Pritožbeno sodišče zato ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti. Dokazni postopek se zaradi tega, ker bo izveden pred sodiščem prve stopnje, ne bo posebej zavlekel, zato z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

O vrnitvenem in odstranitvenem zahtevku

22. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (37. člen SPZ).

23. Tožnica je s tožbo zahtevala tudi vrnitev nepremičnine v posest, odstranitev vseh objektov, ki jih je toženec postavil na omenjeni nepremičnini, vključno z ogrado in objektom namenjenim za medvede, in prenehanje vznemirjanja njene lastninske pravice tako, da toženec preneha uporabljati nepremičnino za svojo lastno dejavnost.

24. Pritožbeno sodišče sodi, da so ti zahtevki pravilno zavrnjeni, toda iz drugih razlogov, glede katerih dejstva niso bila sporna, in ne zaradi domnevne ničnosti prodajne pogodbe. Tožnica po prepričanju pritožbenega sodišča nima pravice imeti svoje nepremičnine v posesti oz. jo prosto uporabljati iz posebnih, specifičnih razlogov javnopravne narave, namreč dejstva, da gre za ogrado za medvede v živalskem vrtu in da je s tako omejitvijo tožnica to nepremičnino tudi pridobila.

25. Nesporno je, da predmetna nepremičnina leži na območju krajinskega parka. Krajinski park je v 71. členu Zakona o ohranjanju narave (ZON) opredeljen kot območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost. Zakon določa še, da se z aktom o zavarovanju določijo podrobnejša pravila ravnanja na območju krajinskega parka. Območje krajinskega parka, ožja zavarovana območja, varstvene režime in pravila ravnanj v krajinskem parku, razvojne usmeritve, način upravljanja in nadzora, financiranje ter druga ravnanja, povezana z doseganjem ciljev krajinskega parka, ureja Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (v nadaljevanju Odlok). V krajinskem parku se posege, dejavnosti in ravnanja lahko izvaja v obsegu, času in na način, ki je v skladu z varstvenimi cilji krajinskega parka (10. člen Odloka). V krajinskem parku med drugim ni dovoljeno izvajati posegov, dejavnosti in ravnanj, ki bi lahko poslabšala hidrološke, geomorfološke in ekološke razmere na območju krajinskega parka in vplivala na poslabšanje ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov. Prav tako ni dovoljeno odvzemati iz narave živali ogroženih ali zavarovanih vrst, razen za znanstveno-raziskovalne namene s predhodnim soglasjem organizacije, pristojne za ohranjanje narave (Zavod Republike Slovenije za varstvo narave). Zadrževanje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu ali živalskemu vrtu podobnem prostoru pa lahko izvaja le pravna ali fizična oseba, ki ima za to ustrezno dovoljenje pristojnega ministrstva (20. člen ZON in 3. člen Uredbe o živalskem vrtu in živalskem vrtu podobnem prostoru).

26. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je lastninska pravica na nepremičninah na območju krajinskega parka močno omejena že s samim zakonom. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica vedela, da kupuje nepremičnino, kjer stoji živalski vrt oziroma konkretno medvedja ograda. Nesporno je tudi, da prodajalec B. B. ob sklenitvi prodajne pogodbe nepremičnine ni imel v posesti. Pri nakupu se je tako tožnica morala zavedati, da bo pri uporabi, posesti in uživanju svoje nepremičnine bistveno omejena po samem zakonu zaradi narave stvari in je to kvečjemu lahko predmet medsebojnega razmerja med njo in prodajalcem (494. čl. OZ). Poseganje v zavarovano območje ni prosto dovoljeno, kar vključuje tako gradnjo novih, kot tudi odstranitev trenutnih stoječih objektov (ki so namenjeni določenim varstvenim ciljem). V danem primeru bi odstranitev medvedje ograde pomenila poseg v bivalne razmere živalske vrste, ki se tam nahaja. Hkrati pa je neprerekano dejstvo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za zadrževanje živali v ujetništvu. Iz tega razloga ji toženec sploh ne more prepustiti nepremičnine, na kateri se nahaja del živalskega vrta, v posest, niti ne more sam enostavno prenehati z izvajanjem svoje dejavnosti, saj z njo opravlja določene naloge, ki mu jih nalaga poseben varstveni režim.⁵ Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo (II. točka izreka).

Stroški postopka

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

28. Zoper sklep (I. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

29. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

30. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Kasneje, po nadaljevanju postopka v obravnavni pravdi, je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo še sodbo II P 2509/2014 z dne 13. 6. 2017, s katero je vse zahtevke zavrnilo, odločitev o tem pa je prav tako pravnomočna (sodba tukajšnjega sodišča II Cp 23/2018 z dne 12. 9. 2018).
² Uradni list RS št. 78/2015 z dne 16. 10. 2015.
³ Prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 484/2005 z dne 12. 7. 2007, Sodba in sklep II Ips 864/2006 z dne 6. 12. 2007 in VSRS Sodba II Ips 287/2009 z dne 10. 11. 2011.
⁴ Za odločitev v sporu je tako treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnica v pritožbi ni navajala, vendar pa bi stranki na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogli in morali računati (drugi odstavek 351. člena ZPP), saj gre za predpis, ki je na tem področju temeljen.
⁵ Navedeno seveda ne pomeni, da lahko toženec tožničino nepremičnino prosto uporablja brez kakršnegakoli pravnega temelja. Toženec oziroma stranska intervenientka bosta morala s tožnico bodisi prek pravnega posla (zakupne pogodbe) bodisi z razlastitvijo navedeno razmerje urediti, saj je sicer lastnik, ki svoje nepremičnine ne more uporabljati, upravičen do uporabnine.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 163/2019
• Sklep II Ips 433/2006
• VSRS sodba II Ips 228/2014