VSL Sodba I Cp 419/2019

Jedro

Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.

Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.

Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.

Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, podano v vlogi z dne 3. 8. 2017, in razsodilo: da se prodajna pogodba z dne 16. 5. 2014, sklenjena med prvo toženo stranko kot prodajalko in drugo toženo stranko kot kupcem, katere predmet je solastni delež do 1/8 nepremičnine parc. št. 13/2 k. o. X razveljavi (I. točka izreka); da se razveljavi zemljiškoknjižno dovolilo z dne 16. 5. 2014, izdano s strani prvo tožene stranke, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri deležu do 1/8 nepremičnine parc. št. 13/2 k. o. X v korist drugo tožene stranke (II. točka izreka); da je neveljavna vknjižba lastninske pravice pri deležu do 1/8 nepremičnine parc. št. 13/2 k.o. X, vpisana v korist drugo tožene stranke (III. točka izreka); da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice dovoljene na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 5. 2014, dovoli izbris lastninske pravice v korist drugega toženca ter vpis lastninske pravice v korist njegove pravne prednice prve toženke (IV. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo z vsebino, kot je razvidna iz V. točke izreka izpodbijane sodbe. Kar je tožeča stranka glede vsebine prodajne pogodbe zahtevala drugače (ugotovitev, da je kupovalka že sedaj solastnica predmetne nepremičnine in sicer v deležu do 3/8 in bo s predmetno pridobitvijo tako postala njena solastnica do polovice), je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 1.898,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (VII. točka izreka) in da toženi stranki sami nosita svoje stroške (VIII. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi (ne pa tudi sklepu) se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej se ne strinjata s stališčem sodišča prve stopnje, da drugi toženec lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobil od C. C. st. niti v notranjem niti v zunanjem razmerju. Veljavni pravni naslov za lastninsko pravico drugega toženca je predpogodba z dne 29. 12. 2004, s katero je pokojni C. C. st. na drugega toženca prenesel solastniški delež do 1/2 nepremičnine 13/2 k.o. X. Glede pravne narave predpogodbe je odločalo že Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cp 4032/2008, ko je ugotovilo, da gre za kupoprodajno pogodbo kot zavezovalni posel, saj so v njej dogovorjeni vsi elementi prodajne pogodbe, plačan je bil že velik del kupnine in nepremičnina izročena v posest. Enako je bilo ugotovljeno v sodbah Okrožnega sodišča v Kranju I P 332/2009 z dne 19. 1. 2012 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1802/2012 z dne 4. 7. 2012. Pokojni je torej že pred smrtjo sklenil veljaven zavezovalni pravni posel za celoten svoj delež nepremičnine, s katerim potem ni mogel več prosto razpolagati. Sodišče pa prav iz tega deleža tožnici priznava obstoj predkupne pravice. Drugi toženec ima zoper dediče zapustnika terjatev, ki jo je prijavil v zapuščinski postopek. Tožnica nima predkupne pravice na sporni nepremičnini kot dedinja po pokojnem C. C. Glede v sodbi izpostavljenega dejstva, da v predkupni ponudbi ni podatka o potencialnem kupcu, pritožnika navajata, da je tožnica dobro vedela, komu namerava prva toženka prodati solastni delež. To izhaja iz njenih konkludentnih dejanj, ko v dopisu z dne 24. 6. 2014 ni oporekala niti vsebini tega obvestila niti v svojem odgovoru od prve toženke ni zahtevala podatka o imenu osebe, ki ji namerava prodati delež na nepremičnini. Tudi iz zapisnika o naroku z dne 5. 10. 2017 izhaja, da tožnica ve, da drugi toženec uporablja nepremičnino že od leta 1996. V postopku I P 413/2016 tožnica vtožuje uporabnino za to nepremičnino za obdobje od leta 2012 dalje, kar vse pomeni, da je tožnica vseskozi vedela, kdo ima interes za nakup nepremičnine. Zaradi vsega tega ni pomembna izpovedba tožnice, da zaradi številnih dolgoletnih sporov med člani družine C. in drugim tožencem s prvo toženko v času, ko je prejela obvestilo o prodaji, ni imela osebnih kontaktov. Da je tožnica vedela, komu se bo nepremičnina prodala, pa izhaja že iz izpovedbe drugega toženca, da je bil predhodno, pred sklenitvijo prodajne pogodbe, s C. C. st. in njegovim bratom dogovorjen nakup nepremičnine. Odločitev sodišča prve stopnje glede nevednosti tožnice je zato napačna, sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil solastni delež na nepremičnini ponujen tožnici pod drugačnimi pogoji, kot pa prodan drugemu tožencu, je napačen. Tako v obvestilu o prodaji kot v prodajni pogodbi je navedeno enako, in sicer da prodajalka nima posesti na nepremičnini. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica od prejema obvestila o prodaji ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila, ker je prva toženka že 12. 6. 2014 overila svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu, drugi toženec pa istega dne vložil zemljiškoknjižni predlog. Ni res, da je vknjižba lastninske pravice v korist drugega toženca, začela učinkovati od trenutka prejema za vknjižbo. Teorija razlikuje med začetkom učinkovanja prenosa lastninske pravice v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem ter med začetkom učinkovanja prenosa v razmerju do tretjih oseb. Tožnica je v razmerju do prve toženke tretja oseba. V tem primeru začne prenos lastninske pravice v korist pridobitelja učinkovati šele z vknjižbo lastninske pravice. Poleg tega pa tožnica v vmesnem času v roku 30 dni ni sprejela ponudbe prve toženke in torej ni uveljavila svoje predkupne pravice, kljub temu, da je to možnost imela. Do kršitve predkupne pravice ni prišlo, ker ni bila uveljavljena. Sodišče se glede nedobrovernosti drugega toženca sklicuje na teorijo, vendar pa zakon ne določa, da je kupčeva dolžnost, da pri prodajalcu opravi poizvedbe glede spoštovanja predkupne pravice in od njega zahteva določene dokaze glede izpolnitve obveznosti iz naslova predkupne pravice. Sodišče je napačno uporabilo določilo 512. člena OZ, saj bo morala prva toženka v primeru pravnomočnosti izpodbijane sodbe posledično zaradi razveljavitve pogodbe drugemu tožencu vrniti prejeto kupnino, pri čemer bo na drugi strani zaradi sodbe ostala brez nepremičnine, novo kupnino pa bo po vsej verjetnosti morala sodno uveljavljati. Očitno je, da tožnica kupnine ne bo plačala, s čimer je prezrto temeljno pravilo o sočasnosti izpolnitve. Ker obstaja velika verjetnost, da kupnina ne bo plačana, zemljiškoknjižno dovolilo pa je v sodbi že dano, bo do prenosa lastninske pravice prišlo prej, preden bo plačana kupnina. Sodišče se je pri odmeri stroškov sklicevalo na neobstoječe tarifne številke, odločitve, da toženca sama nosita svoje stroške, pa ni utemeljilo in ni navedlo nobene pravne podlage.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejanske okoliščine spora

5. Prva toženka je tožnico o nameravani prodaji 1/8 nepremičnine parc. št. 13/2 k. o. X obvestila z dopisom (obvestilom) z dne 23. 5. 2014, ki ga je tožnica prejela 27. 5. 2014. Prva toženka kot prodajalka je z drugim tožencem kot kupcem dne 16. 5. 2014 sklenila prodajno pogodbo za 1/8 delež na nepremičnini parc. št. 13/2 k. o. X za kupnino 26.689,63 EUR. Istega dne je prva toženka v ločeni listini izstavila tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na 1/8 deležu parc. št. 13/2 k. o. X v korist drugega toženca (kupca). Dne 12. 6. 2014 je prva toženka pri notarju overila podpis na prodajni pogodbi z dne 12. 6. 2014 in zemljiškoknjižnem dovolilu z dne 16. 5. 2014. Istega dne je toženec vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na 1/8 deležu parc. št. 13/2 k. o. X v svojo korist. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je predlagano vknjižbo v korist drugega toženca dovolilo s sklepom Dn 135765/2014 z dne 3. 11. 2014.

Glede obstoja zakonite predkupne pravice

6. Tožnica je v tožbi trdila, da je vknjižena kot solastnica parcele 13/2 k. o. X do 3/8 na podlagi darilne pogodbe z dne 30. 8. 2005 sklenjene med prvo toženko kot darovalko in tožnico kot obdarjenko, zato ima kot solastnica zakonito predkupno pravico (tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). V pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 715/2013, je bilo s sodbo z dne 2. 6. 2017 (pravnomočno dne 18. 4. 2018) ugotovljeno, da je omenjena darilna pogodba nična in se zato pri 3/8 deležu parcele 13/2 k. o. X izbriše lastninska pravica v korist tožnice in znova vpiše lastninska pravica na prvo toženko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na to, da nična pogodba nima pravnega učinka, tožnica v času sklenitve izpodbijane prodajne pogodbe (16. 5. 2014) ni bila solastnica do 3/8 nepremičnine parc. št. 13/2 k. o. X, posledično pa tudi na tej podlagi ne imetnica zakonite predkupne pravice glede deleža, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Ker je tožnica navedla tudi, da je bil v času sklenitve izpodbijane prodajne pogodbe kot lastnik preostalega deleža (1/2) parcele 13/2 k. o. X vknjižen njen pokojni oče C. C. st.¹ in je tudi kot ena izmed njegovih treh zakonitih dedičev imetnica zakonite predkupne pravice, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, ali ima tožnica predkupno pravico na tej podlagi. Drugi toženec je trdil, da tožnica ne more biti imetnica predkupne pravice kot zakonita dedinja C. C. st., ker mu je slednji svoj solastninski delež (1/2) na sporni nepremičnini prodal s predpogodbo z dne 29. 12. 2004, zato ne spada v zapuščino po C. C. st.

7. Na vse pritožbene navedbe glede podlage tožničine predkupne pravice je odgovorjeno že v razlogih sodbe sodišča prve stopnje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in to ni izpodbijano), da je prodajno predpogodbo z dne 29. 12. 2004 v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla²) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da drugi toženec zoper dediče C. C. st. uveljavlja zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in da polovica parcele 13/2 ne spada v zapuščino po pokojnem C. C. st., ker gre za zahtevek, ki bo šele potencialno imel za posledico prenos lastninske pravice z dedičev na drugega toženca, je pravilno.³

Glede kršitev predkupne pravice

8. Ni sporno, da v obvestilu z dne 23. 5. 2014 ni navedeno, komu se prodaja nepremičnina. V skladu z ustaljeno sodno prakso⁴, na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje, je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni dokazano, da bi bila tožnica na kak drug način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati 1/8 sporne nepremičnine. Ker je tožnica s svojo izpovedbo sodišče prepričala, da s prvo toženko v relevantnem obdobju ni imela nobenih kontaktov, ji je verjelo, da od nje informacije o potencialnem kupcu ni dobila. Da je o tem ni obvestil niti drugi toženec, je sodišče prve stopnje lahko zaključilo že na podlagi njegove izpovedbe, da je ob sklepanju izpodbijane prodajne pogodbe ocenil, da tožnica predkupne pravice sploh nima, ker je bilo že prej s predniki tožnice dogovorjeno, da sam kupi celo nepremičnino. Pritožbene navedbe pravno upoštevnega dvoma v to dokazno oceno niso vzbudile. Tudi če je tožnica vedela, da drugi toženec že od leta 1996 uporablja nepremičnino, to še ne pomeni da je vedela, da se obvestilo o prodaji z dne 23. 5. 2014 nanaša prav na drugega toženca. Tudi iz dopisa (odgovora na obvestilo z dne 23. 5. 2014), v katerem je njena pooblaščenka predlagala, da se s prodajo počaka do odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Cp 633/2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II P 826/2006, ni mogoče zaključiti, da je tožnica zanesljivo vedela, komu se prodaja nepremičnina. Pritožbeni očitek, da v tožnica v omenjenem odgovoru od prve toženke ni zahtevala podatka o imenu osebe, ki ji namerava prodati delež na nepremičnini, je neutemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je navedba imena kupca v predkupni ponudbi obveznost predkupnega zavezanca in ne poizvedovalna dolžnost predkupnega upravičenca.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožničina predkupna pravica kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka⁵ za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila. Upoštevajoč načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1⁶) je zavzelo stališče, da je do prenosa lastninske pravice s prve toženke na drugega toženca prišlo že 12. 6. 2014, to je z dnem vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na drugega toženca, kar je pred iztekom 30 dnevnega roka za odgovor na obvestilo o nameravani prodaji, ki je začel teči 27. 5. 2014. Pritožba sicer pravilno povzema stališča teorije o razlikovanju med začetkom učinkovanja prenosa lastninske pravice med prenositeljem in pridobiteljem in med začetkom učinkovanja prenosa v razmerju do tretjih oseb, vendar pri tem prezre, da vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo⁷ v skladu s 5. členom ZZK-1 učinkuje od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis. V konkretnem primeru to pomeni, da je prenos lastninske pravice med prvo toženko in drugim tožencem učinkoval že 12. 6. 2014, kar je pred iztekom roka iz 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 508. člena OZ.

10. Ker tožnica v 30 dnevnem roku na obvestilo o nameravani prodaji (razen z dopisom, v katerem je predlagala, da se s prodajo počaka) ni odgovorila oziroma prve toženke ni na zanesljiv način obvestila o svoji odločitvi glede uveljavljanja predkupne pravice, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je s tem izgubila pravico uveljavljati kršitev svoje predkupne pravice oziroma, ali je lahko v takem primeru predkupna pravica sploh kršena. Pritožnika namreč trdita, da predkupna pravica ni mogla biti kršena, ker ni bila uveljavljana.

11. Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev.⁸ Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila.⁹ Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.

12. Sodišče prve stopnje se je glede na določbo prvega odstavka 512. člena OZ ukvarjalo tudi z vprašanjem dobrovernosti¹⁰ kupca. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se, ko gre za zakonito predkupno pravico, domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija¹¹, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe.¹² Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko¹³, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni. Ker je bilo ugotovljeno, da ponudba ni vsebovala imena kupca, in da tožnica tudi na drug način ni bila seznanjena s tem, kdo je kupec, je neutemeljena pritožbena trditev, da bi drugi toženec, tudi če bi se pozanimal pri prvi toženki glede obvestila o nameravani prodaji, ugotovil, da le to izpolnjuje vse zakonske pogoje.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 512. člena OZ oziroma da z izpodbijano sodbo ta določba ni izpolnjena. Sodišče prve stopnje je sistematično in prepričljivo obrazložilo, zakaj so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 512. člena OZ. Predvidevanje tožencev, da tožnica kupnine ne bo plačala, na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

14. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo vsebini pogodbe (ki jo mora prva toženka skleniti s tožnico, sicer jo bo nadomestila sodba), ker je v njej vsebovano (nepogojno) zemljiškoknjižno dovolilo, kar pomeni, da bo do prenosa lastninske pravice prišlo pred obveznostjo plačila kupnine¹⁴ in je s tem kršeno načelo sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ), so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženca namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala, da se pogoji v pogodbi, sklenitev katere se zahteva s tožbo, razlikujejo od pogojev v ponudbi (obvestilu o nameravani prodaji) z dne 23. 5. 2014 oziroma v prodajni pogodbi z dne 16. 5. 2014.¹⁵

15. Pritožbena navedba, da se je sodišče pri odmeri stroškov sklicevalo na tarifne številke, ki v Zakonu o odvetniški tarifi ne obstajajo, je sprenevedanje. V drugem odstavku 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife - OT (Uradni list RS, št. 2/2015), ki je začela veljati 10. 1. 2015, je določeno, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred njeno uveljavitvijo, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po prej veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C). Ker se je postopek začel dne 27. 11. 2014, je sodišče prve stopnje stroške odmerilo po tarifnih številkah po ZOdvT (3110 in 3102) in ne po OT. Odločitev, da toženca sama nosita svoje stroške, je posledica tega, da sta v pravdi propadla in posebne utemeljitve ne zahteva.

16. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa glede na vsebino, ki predstavlja le ponovitev tožničinih stališč, ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Umrl 6. 1. 2013.
² To je bilo ugotovljeno v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4032/2008 z dne 1. 4. 2009, na katero se sklicujeta toženca. Pri tem prezreta, da iz iste sodbe izrecno izhaja tudi, da drugi toženec lastninske pravice ni pridobil, ker razpolagalni posel ni bil sklenjen.
³ Sodišče je ugotovilo, da je glede na okoliščine konkretnega primera, kljub temu, da gre za tri dediče (kolektivno skupnost), tožnica lahko uveljavljala predkupno pravico le v svojo korist, ker je dedič C. C. ml. svoj dedni delež odstopil J. J., ki pa predkupne pravice že po naravi stvari zoper sebe ne more uveljavljati.
⁴ II Ips 1214/2008 z dne 14. 6. 2012, II Ips 63/2011 z dne 15. 5. 2014, II Ips 289/2016 z dne 23. 3. 2017 in II Ips 328/2018 z dne 11. 1. 2018.
⁵ Predkupni upravičenec mora v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila o nameravani prodaji na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil svojo predkupno pravico (prvi odstavek 508. člena Obligacijskega zakonika - OZ).
⁶ Ki določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače.
⁷ Pritožnikova teza je, da je tožnica dobroverna tretja oseba, zato v tem primeru začne prenos lastninske pravice v korist pridobitelja učinkovati šele z vknjižbo lastninske pravice.
⁸ N Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 309.
⁹ Podobno II Ips 289/2016 z dne 23. 3. 2017 glede odpovedi predkupni pravici.
¹⁰ Ena od predpostavka za zahtevek za razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe pod enakimi pogoji s predkupnim upravičencem je, da tretjemu predkupna pravica upravičenca ni bila znana ali mu ni mogla ostati neznana.
¹¹ N Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 321, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje.
¹² Ibidem.
¹³ Zanesljivo vsaj s pravdnim postopkom, ki je tekel zaradi ugotovitve ničnosti darilne pogodbe, sklenjene med prvo toženko in tožnico, katere predmet je bil 1/8 sporne nepremičnine (uvodna ugotovitev kupoprodajne predpogodbe, sklenjene med tožencema - A3).
¹⁴ V pogodbi je določeno, da se plačilo kupnine izvede najkasneje v roku 8 dni po overovitvi podpisa pogodbe.
¹⁵ Poleg tega tudi v pritožbi ne izpodbijata zaključka sodišča prve stopnje, da je „ugodilo zahtevku za sklenitev pogodbe z vsebino, ki je enaka vsebini izpodbite prodajne pogodbe z dne 16. 5. 2014...“, vsebovanega v 30. točki obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 8/2021
• VSL sodba I Cp 1715/2010
• VSL sodba I Cp 1061/2012