VSL Sklep II Cp 1614/2019

Jedro

Že na podlagi tožničinih trditev, neupoštevaje toženkin odgovor nanje, je pravilen zaključek, da nastanek težko nadomestljive škode ni izkazan. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica zatrjevati in izkazati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode njej sami, ne pa nedoločenemu krogu ljudi ali celo javnosti, česar ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je hkrati z vložitvijo negatorne tožbe predlagala tudi izdajo ureditvene začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njen predlog v celoti zavrnilo.

2. Zoper sklep se je tožnica pravočasno pritožila. Odločitvi sodišča nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tako prvi kot drugi del predloga, zaradi česar ni mogoč preizkus sklepa. Uveljavlja tudi kršitev 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je sodišče predlog vročilo toženki v odgovor, nato pa izdalo izpodbijani sklep, ne da bi jo predhodno seznanilo s tem odgovorom in ji omogočilo, da nanj odgovori, svojo odločitev pa je oprlo ravno na dejstva, argumente in dokaze iz odgovora. Trdi, da ji je s tem odvzelo možnost izjave o trditvah in dokazih tožene stranke in možnost obravnavanja pred sodiščem. V posledici kršitve načela kontradiktornosti je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče naj bi pojem težko nadomestljiva škoda preozko razlagalo, ko ga je vezalo na pogoj, da mora nastanek škode groziti tožnici osebno. Tožnica je pravna oseba in domet posledic, ki ji utegnejo nastati, je širši kot v primeru fizičnih oseb. Tožničina nepremičnina ni varna za hojo in vožnjo, zato predstavlja nevarno območje in za morebitno škodo mimoidočih tožnica kot imetnica nevarne stvari odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti. Prav tako naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugotavljanjem težko nadomestljive škode zaradi onemogočene uporabe nepremičnine v gospodarske namene. Navaja, da v okviru predloga za izdajo začasne odredbe še ni bila pripravljena razkriti, kakšni so njeni konkretni načrti na tej nepremičnini. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da začasna odredba ni nujna. Prav tako je napačno opravilo tehtanje posledic za pravdni stranki in sprejelo napačen zaključek glede pogoja neznatne škode toženki. Po mnenju tožnice ne drži, da bi toženki zaradi sanacije stanja grozila škoda v obliki plačila denarne kazni zaradi kršitve prepovedi gradbene inšpekcije, ker se ta prepoved ne nanaša na vzpostavitev začasnega stanja na tožničini nepremičnini. Prav tako ne drži, da je predlagala sanacijo v vrednosti 390.000,00 EUR, ampak je to navedla le kot eno izmed možnih opcij popolne sanacije. Poseg bo pomenil sicer finančno breme za toženko, vendar je tudi njej v korist, ker trenutno stanje predstavlja nevarnost tudi za njeno nepremičnino in bo morala slej kot prej izvesti popolno sanacijo. V 1. točki predloga ne uveljavlja popolne sanacije, ampak zgolj najnujnejši ukrep z nasutjem zemljine, ta pa za toženo stranko, ki se ukvarja z gradbeništvom, ne bi smel predstavljati finančnega bremena, torej toženki ne bi nastala nobena škoda. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže verjeten obstoj terjatve in verjeten obstoj ene izmed predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. čl. ZIZ. Tožnica je svoj predlog utemeljevala na trditvi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ) in da toženka z izdajo odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje odredbe nastale njej (3. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ). Poleg navedenega je zatrjevala tudi obstoj pogoja po določbi 3. odst. 272. čl. ZIZ, tj. da bi toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo.

6. Sodišče prve stopnje izpolnjenost pogojev iz 272. čl. ZIZ pravilno presojalo strogo, saj je začasna odredba, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko že po splošnem interpretacijskem pravilu. Tudi konkretno pa je sodna praksa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-255/97 ustaljena in enotna, da je pri izdaji regulacijskih odredb potreben zelo restriktiven pristop, saj se na ta način zahtevano sodno varstvo doseže že pred izvedbo kontradiktornega dokaznega postopka in na podlagi nižjega dokaznega standarda. Začasne odredbe, ki konzumirajo zahtevano vsebinsko sodno varstvo, se izdaja v primeru, ko bi kasneje tako varstvo, če bi se izkazalo, da je bilo utemeljeno zahtevano, ostalo brez pomena. Ta primer pa očitno ni tak. To velja ne glede na to, da tožnica z delom predloga za izdajo začasne odredbe meri le na začasno sanacijo nepremičnine. Od toženke namreč že sedaj zahteva aktivno ravnanje, in sicer izvedbo znatnih gradbenih del, njihov konkretni obseg pa za presojo izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo takšne začasne odredbe niti ni bistven. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko se ni opredelilo do tega, zakaj je zavrnilo tako prvi kot drugi del predloga za začasno odredbo, zagrešilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da tožnica zahtevanih zakonskih predpostavk ni uspela izkazati. Pri tem se je res oprlo tudi na trditve in dokaze toženke iz njenega odgovora na predlog, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, na kar pravilno opozarja pritožnica. Vendar pa v konkretnem primeru že iz samih trditev in dokazov iz tožničinega predloga jasno izhaja, da pogoji za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe niso izpolnjeni.

8. Že na podlagi tožničinih trditev, neupoštevaje toženkin odgovor nanje, je pravilen zaključek, da nastanek težko nadomestljive škode ni izkazan. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica zatrjevati in izkazati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode njej sami, ne pa nedoločenemu krogu ljudi ali celo javnosti, česar ni storila. To, da je pravna oseba, tega ne spreminja, pri čemer tudi ne drži stališče, da bi zaradi morebitnega krivdnega ravnanja toženke tretjim osebam za škodo ona kot lastnica nepremičnine odgovarjala ne glede na krivdo (objektivno). Zgolj posplošeno zatrjevanje, da pogrezanje terena predstavlja nevarnost za premoženje večje vrednosti (pri čemer ni konkretizirala, katero premoženje je ogroženo, še zlasti glede na to, da sama navaja, da je predmetna nepremičnina v naravi le travnato območje) in življenje ljudi, trditvenemu bremenu tožnice ne zadosti. Nezadostne so tudi trditve o težko nadomestljivi škodi zaradi nevarnosti porušitve daljnovoda, ki se nahaja v bližini, ker to ni škoda, ki bi grozila neposredno tožnici oz. jo ta ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ocenilo, da tožnica ni izkazala težko nadomestljive škode z navedbo o nemožnosti uporabe zemljišča. Tožnica je namreč v predlogu navedla zgolj, da je zaradi ravnanja toženke prostorski razvoj podjetja zastal, zaradi česar je onemogočena širitev na lastnih nepremičninah in s tem njeno gospodarsko izkoriščanje. Takšna trditvena podlaga je presplošna, premalo konkretizirana, kar v pritožbi smiselno priznava celo tožnica sama, češ da v predlogu »še ni bila pripravljena razkriti, kakšni so njeni konkretni načrti na tej nepremičnini«.

9. Pravilna pa je tudi presoja okoliščine, da so sporna dela toženke očitno prenehala že precej pred vložitvijo predloga z dne 10. 6. 2019; tožnica v njem navaja, da je toženka izkop izvedla „v letu 2018“. Predlagana začasna odredba torej očitno tudi ni nujna v smislu akutne preteče nevarnosti.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno opravilo tudi tehtanje neugodnih posledic za stranki iz 3. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ v korist toženke, in tudi to neoziraje se na navedbe slednje. Tožnica je obstoj tega pogoja utemeljevala z dejstvom, da toženka ne bo utrpela hujših negativnih posledic, ker je sanacija zanjo koristna in jo bo v vsakem primeru morala izvesti. S takšnim stališčem tožnica prejudicira končna odločitev sodišča v zadevi. Vprašanje, koga bo bremenila izvedba sanacije, se bo namreč razčistilo šele tekom dokaznega postopka, zato na tej podlagi ni mogoče opraviti tehtanja neugodnih posledic v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Dalje je glede na obseg in naravo predlaganega posega pravilna tudi odločitev, da toženki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala le neznatna škoda v smislu 3. odst. 272. čl. ZIZ, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica te navedbe v predlogu ni z ničemer konkretizirala, zato je navedeni pogoj neizkazan že iz tega razloga. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da samo na podlagi tega tehtanja regulacijske začasne odredbe niti ni dopustno izdati, in sicer iz razloga nujne restriktivnosti pri izdaji takšnih začasnih odredb, kot je že pojasnjeno.

11. Zahtevanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe tožnica sama torej ni izkazala. Pritožba zato ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 151. čl. ZPP. Stroški v postopku zaradi izdaje začasne odredbe delijo usodo vseh drugih pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 746/2020
• VSL Sklep I Cp 2143/2019
• VSL Sklep II Cp 471/2021