VSL Sodba in sklep I Cp 953/2019

Jedro

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ).

Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala.

Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prvega toženca razveljavi v točki II./2. izreka za 127.200,28 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva do peta alineja) in v III. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede prvega toženca 1. točka, preostali del 2. točke in 3. točka II. dela izreka, glede druge toženke pa v celoti) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je od obeh tožencev zahteval plačilo 538.304,28 EUR z obrestmi in stroški, in sicer iz naslova zatrjevanega tihega partnerstva med njim in prvim tožencem, del kot vrnitev vlaganj v gostinski lokal, del kot del dobička in del kot vračilo posojila. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (sklep; I. točka izreka odločbe), nato pa v celoti zavrnilo vse tožbene zahtevke zoper oba toženca, in sicer za plačilo 120.000,00 EUR, 318.304,28 EUR in 100.000,00 EUR (II. točka izreka) ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencema v višini 7719,26 EUR (III. točka izreka).

Pritožbene navedbe

2. Tožnik je zoper sodbo (II. in III. točka izreka) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Glede ugotavljanja obstoja najemnega razmerja izpodbija stališče, da je najemna pogodba za G. prenehala s potekom časa dne 1. 10. 2014 in da aneks št. 3 in najemna pogodba za lokal D. ne veljata. Zaključek sodišča, da Dogovora o partnerstvu z dne 30. 3. 2009 ni mogoče šteti za pogodbo o ustanovitvi tihe družbe, je po mnenju pritožnika neživljenjski, saj sta tako on kot prvi toženec prava neuki stranki in pri sklepanju dogovorov o partnerstvu nista imeli pred sabo določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ena izmed glavnih značilnosti pogodbenega obligacijskega prava je avtonomnost urejanja obligacijskih razmerij. Njun skupni namen v letu 1999 je bil v opredelitvi njunega medsebojnega poslovnega razmerja glede delitve dobička, s pisnim dogovorom iz leta 2009 pa sta to sodelovanje opredelila še pisno in na novo določila delež delitve dobička. Z dogovorom iz leta 2009 nista dejansko ustanovila tihe družbe, zato ju določila ZGD-1 o tihi družbi glede roka za izplačilo niso zavezovala. Sodišče je napačno odločilo, da gre v primeru iztoževane škode zaradi neizplačevanja dobička za sukcesivne terjatve. Zaradi visokih vlaganj v lokal D. si najemnika nista izplačevala dobička, ampak sta ga porabila za vlaganja, česar sodišče ni upoštevalo pri presoji zastaranja. Sodišče naj bi napačno ocenilo, da je dogovor o partnerstvu iz leta 2009 fiktiven, partnerstvo je brez dvoma izkazano. Prvi toženec je vedel in bi moral vedeti, kaj podpisuje, to je bila njegova prava in resnična volja, sicer takšnega dogovora ne bi podpisal. Prvi toženec je z ustanovitvijo družbe D. tožnika protipravno izključil iz sklenjenih najemnih pogodb za gostinska lokala, zaradi česar je po mnenju pritožnika tudi družba odgovorna za obveznosti, ki jih v tem postopku iztožuje tožnik.

3. Toženca sta na pritožbo podala odgovor, v katerem predlagata njeno zavrnitev in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožniku.

Odločitev o pritožbi

4. Pritožba je glede prvega toženca delno utemeljena, glede druge toženke pa ni utemeljena.

5. Glede prvega toženca je sodišče prve stopnje spregledalo pravno podlago, po kateri bi bilo treba presojati sporno pravno razmerje med tožnikom in prvim tožencem, zaradi česar je delno pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Del zahtevka je zaradi nedokazanosti pravilno zavrnilo (zatrjevano posojilo). Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova vračila vlaganj, čeprav iz drugih razlogov (neodpravljive nesklepčnosti). Napačno pa je kot posledica spregledane podlage v celoti zavrnjen zahtevek za plačilo dela dobička.

6. Glede druge toženke sodišče ni storilo relevantnih napak ne v dejanskem ne v pravnem pogledu.

Dejansko stanje

7. Pred sodiščem prve stopnje so bila ugotovljena naslednja dejstva, ki so večinoma oz. v bistvenem delu med strankama tudi nesporna:

- Tožnik in prvi toženec sta 8. 10. 1999 z najemodajalko A. A. podpisala najemno pogodbo za poslovni prostor G. za določen čas do 1. 10. 2004. Oba sta podpisala tudi prva dva aneksa k tej najemni pogodbi. Tožnik je kril celotni znesek varščine, skladno z neposredno izvršljivim notarskim zapisom pa sta oba odgovarjala nerazdelno za vse obveznosti po najemni pogodbi.

- Ob najemu lokala G. sta od prejšnjega najemojemalca s prodajno pogodbo z dne 8. 10. 1999 odkupila gostinsko opremo, pri čemer je tožnik kril celotno kupnino, prvi toženec pa mu je kasneje polovico zneska vrnil.

- Gostinska dejavnost obeh lokalov je potekala preko prvega toženca kot samostojnega podjetnika (s. p.), pri tej dejavnosti pa sta tožnik in prvi toženec sodelovala, in sicer je tožnik skrbel za popularizacijo lokala (“PR“), za stike z večjimi dobavitelji, vinarji, organiziral je promocije.

- Tožnik in prvi toženec sta 30. 3. 2009 podpisala Dogovor o partnerstvu, v katerem sta zapisala, da prvi toženec tožniku dolguje 100.000,00 EUR in da je tožnik kot tihi partner v prvotoženčevemu s. p. upravičen do 40% udeležbe na dobičku.

- Prvi toženec je bil leta 2016 izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov. Istega leta je bila v register vpisana družba D. d. o. o., katere ustanovitelj je prvi toženec.

- Tožnik je 17. 5. 2016 skupaj z varčevalno knjižico, na kateri je bila položena varščina, prejel obvestilo najemodajalke, da je najemno razmerje s T. K. s. p. prenehalo.

- Prvi toženec je tožniku ob prenehanju poslovanja kot s. p. ponudil sodelovanje v okviru pogodbe o svetovalnih storitvah, kar je tožnik zavrnil; od tedaj dejansko nista več sodelovala.

Pravna presoja razmerja med strankami

8. Na podlagi tako ugotovljenega in neizpodbijanega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno podlago. Zaključek o neobstoju partnerskega odnosa med tožnikom in prvim tožencem je utemeljilo na tem, da ne izpolnjuje pogojev tihega partnerstva po ZGD-1, saj dogovor o partnerstvu iz leta 2009 ne vsebuje bistvenih pogodbe o ustanovitvi tihe družbe po takrat veljavnem 159. členu ZGD-1. Sodišče prve stopnje nadalje pojasnjuje, da četudi bi šteli, da je tiha družba nastala, je ta skladno z novelo ZGD-1G, ki je ukinila tiho družbo, prenehala obstajati dne 28. 7. 2012, šestmesečni rok za izplačilo vložka pa je že potekel.

Najemno razmerje

9. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik sploh ni bil najemnik nobenega od lokalov, je sicer napačen. Tožnik je v najemni pogodbi za lokal G. izrecno naveden kot stranka pogodbe, prav tako v prvem aneksu iz leta 2000. Pogodba je bila sklenjena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, v katerem sta se oba najemnika zavezala, da solidarno jamčita za obveznosti iz te pogodbe. Kdo je najemnino dejansko plačeval, ni ključnega pomena, temveč je to stvar notranjega dogovora med najemniki. Tožnik je bil kot stranka tudi podpisnik aneksa št. 2 z dne 1. 2. 2004, s tem aneksom je bila najemna pogodba podaljšana do 1. 10. 2014, zato je do tega dne imel položaj najemnika. Najemno razmerje mu namreč nikoli ni bilo odpovedano. Aneks št. 3 z dne 2. 4. 2008, ki je najem podaljšal do 31. 3. 2022, pa sta podpisala le prvi toženec kot s.p. in najemodajalka. Pri višini najemnine se tretji aneks sklicuje na aneks št. 2, poleg tega pa izrecno določa, da „vsa ostala pogodbena določila predmetne najemne pogodbe ostajajo nespremenjena v veljavi“. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da gre za samostojno pogodbo, napačno. Vendar pa navedeni aneks kljub temu za tožnika ne velja, saj v njemu ni naveden kot stranka pogodbe in ga tudi ni podpisal. Ni mogoče slediti njegovemu zatrjevanju, da je prvega toženca pooblastil, da pogodbo podpiše sam za oba, saj je za najem poslovnih prostorov predpisana pisna oblika kot pogoj veljavnosti (12. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih) in se tako ta zahteva tudi za veljavnost pooblastila (75. člen Obligacijskega zakonika - OZ), nenazadnje pa v tej pogodbi niti ni nikjer ni naveden. Pogodba osebe, ki je ni podpisala, praviloma ne zavezuje. To podaljšanje pogodbe (enako tudi najemna pogodba za D.) zato za tožnika ne velja in ga od 1. 10. 2014 ni več mogoče šteti za najemnika.

Partnerstvo (societeta)

10. Vendar pa obstoj najemnega razmerja s tožnikom za presojo obstoja partnerskega odnosa med strankama niti ni ključen. Pritožnik pravilno opozarja, da velja v obligacijskem pravu načelo prostega (avtonomnega) urejanja razmerij (3. čl. OZ). Ta udeležencem konkretnega razmerja omogoča, da medsebojne pravice in obveznosti prilagodijo konkretnim interesom, zaradi uresničitve katerih vstopajo v pogodbena razmerja. Sporazum o partnerstvu iz leta 2009 sicer tožnika opredeljuje kot tihega družbenika, vendar pa tožnik v tožbi ni zatrjeval, da sta s prvim tožencem ustanovila tiho družbo, ampak le, da sta bila poslovna partnerja oziroma družbenika. Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Presoja, za katero vrsto pogodbe gre, mora temeljiti na vsebini sklenjenega dogovora. Iz zgoraj povzetega dejanskega stanja izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi namesto pravil gospodarskih družb (ZGD) o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. čl. OZ). Z družbeno pogodbo se namreč dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. Sploh ni nobenega dvoma ne spora, da sta tožnik in prvi toženec dolga leta sodelovala pri opravljanju gostinske dejavnosti, katere nosilec je bil prvi toženec. Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna. Upoštevaje nesporna dejstva, da je pobudo za konkretni posel podal prav tožnik, vzpostavil stik z najemodajalko, da sta bila oba sprva najemnika gostinskega lokala G., kjer je tožnik prispeval polovico sredstev za odkup opreme in da je imel določeno vlogo tudi kasneje pri opravljanju gostinske dejavnosti, pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta tožnik in prvi toženec s tem namenom leta 1999 sklenila družbeno (societetno) pogodbo in bila njena družbenika.

11. Po določbi 1. odst. 994. čl. OZ je vsak družbenik upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, razen če pogodba določa drugače. Če s pogodbo ni določeno drugače, so družbeniki pri koristih in izgubi udeleženi v enakih delih (3. odst. 994. čl. OZ). Zatrjevano neizplačevanje dobička, ki je sporno, saj toženec zatrjuje, da je tožniku ves čas izplačeval dogovorjeni znesek v gotovini, bi torej pomenilo kršitev (družbene) pogodbe v času, ko je ta med družbenikoma obstajala.

Posebej o zastaranju zatrjevane škode

12. Napačen je tudi dodaten razlog za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, namreč da je terjatev tožnika zastarala. Na podlagi ugovora tožencev je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo, češ da naj bi tožnik vsakič za preteklo leto mogel in moral zvedeti za škodo (in storilca), tako da je objektivni rok za terjanje dobička iz leta 2009 potekel 1. 1. 2015, tožba pa je bila vložena 30. 1. 2017. V primeru sukcesivno nastale škode je pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve škode res pogoj za uveljavljanje plačila vseh nadaljnjih škod.¹ Vendar pa v danem primeru ne gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Ključno pri slednji je, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. V obravnavani zadevi pa zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za ponavljajoče se, večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.

13. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Ta zastara v petih letih (3. odst. 352. čl. OZ v zvezi s 346. čl. OZ). Tožnik zahteva izplačilo dobička za leta 2012 pa do 2022, tožbo pa je vložil 30. 1. 2017. Glede na zatrjevana in nesporna dejstva vsaj pretežni del terjatve iz tega naslova zato gotovo še ni zastaral.

14. Pravilno pa je zavrnjen tožbeni zahtevek za izplačilo dobička za leto 2017 in kasneje. Iz nespornih dejstev izhaja, da je prvi toženec sodelovanje s tožnikom v letu 2016 prekinil in je torej takrat družbena pogodba zagotovo prenehala (8. tč. 1. odst. 1000. čl. OZ). Tožbeni zahtevek za neizplačani dobiček, ki v času vložitve tožbe niti še ni mogel nastati, pa bi bil v vsakem primeru preuranjen.

Glede zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve

15. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova povračila vlaganj v poslovne prostore obeh lokalov, pri čemer se tožnik sklicuje na pravila o neupravičeni pridobitvi. Ta del njegovega zahtevka je nesklepčen, in sicer neodpravljivo. Iz nosilnih tožnikovih trditev namreč ne izhaja utemeljenost tega dela zahtevka. Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage (1. odst. 190. čl. OZ). Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala. Pravila družbene pogodbe o premoženju v družbi (996. čl. OZ) in o njeni likvidaciji (1002. čl. OZ) ne dopuščajo uporabe določb o neupravičeni obogatitvi.² Tožbeni zahtevek za plačilo 120.000,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve je torej iz teh razlogov neutemeljen.

Glede zahtevka iz naslova posojila

16. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da obstoj posojila ni izkazan z zadostno verjetnostjo. Tožnik ni konkretiziral ne kdaj ne zakaj naj bi prvemu tožencu posodil denar. Posojila časovno ni opredelil, le da je bilo dano pred podpisom dogovora. Sprva je navedel, da ne ve, čemu je bil ta denar namenjen, kasneje pa je trdil, da naj bi ga prvi toženec potreboval za osebne namene, za nepremičnino. Tožnikove navedbe o obstoju posojila so tako ostale neprepričljive in dokaznega bremena ni zmogel. Ta del tožbenega zahtevka (za plačilo 100.000,00 EUR z obrestmi) je zato pravilno zavrnjen.

Glede zahtevka proti drugi toženki

17. Pravilno je v celoti zavrnjen tudi tožbeni zahtevek proti drugi toženki. Četudi je prvi toženec prenesel poslovanje oz. dejavnost, ki jo je opravljal kot s. p., na novoustanovljeno družbo (drugo toženko), ta ne more odgovarjati za njegove obveznosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, spregled pravne osebnosti po 8. čl. ZGD-1, na katerega se sklicuje tožnik, vodi praviloma do odgovornost družbenikov za obveznosti družbe, in ne obratno. Družba D., d. o. o., v času ravnanj, iz katerih naj bi tožniku nastala zatrjevana škoda, sploh še ni obstajala, zato ji nikakor ni mogoče pripisati odgovornosti za obveznosti iz predhodnega ravnanja prvega toženca.³

Sklepno o odločitvi ter navodila

18. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo proti prvemu tožencu v delu, ki se nanaša na neizplačan dobiček za leta 2012 do 2016 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. do 5. alineja 2. točke II. dela izreka, posledično tudi odločitev o stroških) na podlagi 355. čl. ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo namreč dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na dosedanji potek postopka ocenjuje, da razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je namreč že zaslišalo pravdni stranki in pričo, torej mora svoj dokazni postopek po potrebi le še dopolniti v smeri nakazanega materialnopravnega izhodišča, pritožbeno sodišče pa bi moralo zaradi spoštovanja načela neposrednosti pri ocenjevanju dokazov to storiti na novo. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovnem sojenju tako ugotoviti trenutek prenehanja družbene pogodbe (glede na 8. tč. 1. odst. 1000. čl. OZ in 3. odst. 1001. čl. OZ), dogovorjeno razmerje med družbenikoma glede deleža udeležbe na dobičku in obstoj morebitnih že izvršenih plačil prvega toženca.

19. V preostalem delu, glede druge toženke pa v celoti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrnilo ter prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (II. točka izreka).

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper sklep (I. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo VSRS III Ips 150/2008.
² Prim. VSRS Sodba II Ips 484/2009 z dne 24. 1. 2013.
³ Ne gre pa niti za tim. pripisni spregled pravne osebnosti, ko se dejanja družbe lahko pripišejo družbeniku.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2505/2012
• VSL sodba I Cp 2690/2016
• VDSS Sodba Pdp 780/2018