VSL Sodba I Cp 806/2019

Jedro

Pri odmeri denarne rente zaradi izgubljenega preživljanja je odločilno, kolikšen del dohodka je pokojni oče dajal svoji hčerki za njene potrebe, torej prispeval k njenemu preživljanju (1094. člen ZOO). Gre za odškodnino v višini dejanskega pričakovanega preživljanja. Znesek denarne rente se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti višji od oškodovančevega prikrajšanja, se pravi od tega, od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ. Ker premoženje, pridobljeno z dedovanjem po pokojnem očetu, izvira iz drugega pravnega naslova, ne gre za korist, ki bi se upoštevala pri odmeri odškodnine.

Haška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče, v 3. členu določa, da se za presojo civilne nepogodbene odgovornosti, ki izvira iz prometne nesreče, za kar gre tudi v obravnavanem primeru (razmerje oškodovanec - tuja (nemška) odgovorna zavarovalnica povzročitelja nesreče), uporabi pravo države, v kateri se je pripetila nesreča. Ker se je pripetila na Hrvaškem, je treba za presojo denarne odškodnine, vključno z obrestmi, uporabiti hrvaško pravo.

Notifikacija (pred pravdo naslovljen zahtevek na pooblaščeno zavarovalnico) korespondenčni zavarovalnici odgovornostne nemške zavarovalnice v Republiki Sloveniji učinkuje, kot da bi bila naslovljena na tujo zavarovalnico (toženo stranko), saj je le tako lahko dosežen namen ustanovitve korespondenčnih zavarovalnic po Evropski direktivi 2009/103/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, s katero je zagotovljeno učinkovito uveljavljanje povračila škode v državi oškodovančevega stalnega prebivališča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni plačati 21.030,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.961 EUR od 1. 6. 2016 dalje in od zneska 2.069,27 EUR od 16. 3. 2017 dalje.";

- v II. točki izreka tako, da se znesek 108 EUR nadomesti z zneskom 81,23 EUR;

- v III. točki izreka tako, da se znesek 1.512 EUR nadomesti z zneskom 1.137,22 EUR, znesek 108 EUR v vseh štirinajstih alinejah pa nadomesti z zneskom 81,23 EUR;

- v V. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 4.468,86 EUR nadomesti z zneskom 100,12 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 94,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati (1) 22.409,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.529,78 EUR od 1. 6. 2016 dalje, od zneska 2.880 EUR pa od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka), (2) mesečno rento 108 EUR od vložitve tožbe dalje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) 1.512 EUR iz naslova zapadlih rent pred vložitvijo tožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od štirinajstih zneskov v višini 108 EUR za čas od 1. 6. 2016 do 1. 2. 2017 s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 4.468,86 EUR (V. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi izpodbija I., II. III. in IV. točko izreka sodbe v delih, ki se nanašajo na prisojeno odškodnino za materialno škodo, in sicer motoristično opremo in stroške psihoterapevtske pomoči, na odškodnino zaradi izgubljenega preživljanja, zamudne obresti in stroške postopka.

Sodišče je le pri odškodnini za nepremoženjsko škodo in za škodo na motorju upoštevalo ugotovljeni prispevek pokojnega k nastali škodi, pri izračunu ostale škode pa ne oziroma je izračun napačen.

Ob ugotovitvi, da so tožničini stroški psihoterapevtske pomoči znašali 2.880 EUR, je tožnica ob upoštevanju pokojnikovega soprispevka upravičena le do zneska 1.728 EUR. Pri izračunu motoristične opreme je sodišče sicer upoštevalo, da je tožnica kot dedinja po pokojnem A. A. upravičena do 1/3 odškodnine, ne upošteva pa soprispevka pokojnega. Glede na ocenjeno motoristično opremo v višini 1.706,36 EUR, gre tožnici 341,27 EUR (1.706 EUR x 0,6 : 3).

Glede odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja je sodišče ocenilo stroške tožničinega preživljanja in jih zmanjšalo za njene prihodke, ki jih pred smrtjo očeta ni imela. Ob 100 % temelju odškodninske odgovornosti je ugotovilo znesek mesečne škode v višini 135,38 EUR. Pri izračunu 60 % od tega zneska je prišlo do napake. Mesečni znesek znaša 81,23 in ne 108 EUR, kot je ugotovljeno v sodbi.

Zmotno je stališče v sodbi, da se pri škodi iz naslova izgubljenega preživljanja ne upošteva premoženja, ki ga je tožnica podedovala po pokojnem očetu. Pri ugotavljanju obsega škode bi moralo biti upoštevani vse premoženje in prihodki, s katerim se je nadomestilo izgubljeno preživljanje. S podedovanim premoženjem se je škoda zmanjšala oziroma se je prispevek pokojnika k preživljanju preoblikoval v drugo obliko. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je ob zaprtju pokojnikovega računa pri S., d.d., vsak dedič na podlagi sklepa o dedovanju prejel znesek 12.284,46 EUR in 2.104,87 EUR iz računa pri N. d.d. Sodišče bi tako moralo upoštevati vsaj podedovane prihranke v znesku 4.389,33 EUR.

Določilo 1103. člena Zakona o obveznim odnosima (v nadaljevanju ZOO) Republike Hrvaške v danem primeru ne daje podlage za prisojo zamudnih obresti za čas pred vložitvijo tožbe. Ker tožnica pred vložitvijo tožbe na toženko ni naslovila odškodninskega zahtevka, ni mogla priti v zamudo. Odškodninski zahtevek je naslovila na korespondenčno zavarovalnico Z. d. d., ki ga je obravnavala na podlagi določb 42a. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki ureja postopanje pooblaščenca za obravnavanje odškodninskih zahtevkov. Ker Z. d.d. ni odgovorna oseba, odškodninski zahtevek, naslovljen nanjo, nima nobenega pomena za presojo zamude.

Odločitev o teku zamudnih obresti od zneska odškodnine 19.529,78 EUR od 1. 6. 2016 dalje je napačna, ker je v njem zajeta škoda iz naslova poškodbe na motorju in motoristični opremi, ki jo je tožnica prvič uveljavljala s tožbo.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje 40 % prispevek pokojnega A. A. k nastanku škodnega dogodka upoštevalo pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo in za škodo na motorju, ne pa pri izračunu odškodnine zaradi uničene motoristične opreme in iz naslova stroškov psihoterapevtske pomoči.

6. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 22.409,78 EUR, in sicer 17.761,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, 2.880 EUR iz naslova stroškov za psihoterapevtsko pomoč in 1.768,78 EUR za škodo na motorju in motoristični opremi. V sodbi je ugotovljeno, da znašajo stroški pomoči po 100 % temelju odškodninske odgovornosti 2.880 EUR. Ker pa je bilo med pravdnima strankama glede temelja odškodninske odgovornosti dogovorjeno, da delež odgovornosti toženke znaša 60 %, delež pokojnega A. A. pa 40 %, je tožnica upravičena le do zneska 1.728 EUR. V razlogih izpodbijane sodbe je tudi ugotovljeno, da znaša odškodnina za premoženjsko škodo (brez stroškov psihoterapije) 1.706,36 EUR, od tega znesek 1.200 EUR za uničen motor, v katerem je bil upoštevan 40 % prispevek pokojnega in dejstvo, da je tožnica dedinja po pokojnem do 1/3, ter znesek 568,78 EUR iz naslova uničenja motoristične opreme. Motoristična oprema je bila ocenjena v višini 1.706,36 EUR, z upoštevanjem deleža dedinje (1/3 x 1.706,36 EUR), ni pa sodišče pri tem upoštevalo prispevka pokojnega k nastanku škode. Utemeljeno je tako pritožbeno stališče, da je tožnica iz naslova motoristične opreme upravičena le do zneska 341,27 EUR (1706,36 EUR x 0,6/3), skupaj z odškodnino za uničen motor pa 1.541,27 EUR in ne 1.768,78 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pri odmeri denarne rente zaradi izgubljenega preživljanja upoštevati podedovane prihranke pokojnega A. A. Zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica, je odškodninski. Odločilno je, kolikšen del dohodka je pokojni oče dajal svoji hčerki za njene potrebe, torej prispeval k njenemu preživljanju (1094. člen ZOO). Gre za odškodnino v višini dejanskega pričakovanega preživljanja. Znesek denarne rente se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti višji od oškodovančevega prikrajšanja, se pravi od tega, od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ. Ker premoženje, pridobljeno z dedovanjem po pokojnem očetu, izvira iz drugega pravnega naslova, ne gre za korist, ki bi se upoštevala pri odmeri odškodnine.¹ Cilj dedovanja ni pomagati odgovorni osebi pri zmanjšanju njene obveznosti iz naslova plačila odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja. Zato ni odločilno, koliko denarnih sredstev je po plačilu pokojnikovih kreditnih obveznosti še ostalo in jih dedovala tožnica. Pokojni je tožnico preživljal, za njeno bivanje, oblačila, šport in šolanje je namenjal sredstva.

8. V sodbi je ugotovljeno, da strošek tožničinega preživljanja (v znesku 500 EUR), zmanjšan za njene prihodke (364,62 EUR), znaša 135,38 EUR. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je pri upoštevanju 40 % prispevka pokojnega prišlo do računske napake. Mesečni znesek, ki ga je toženka dolžna plačati za čas štirinajstih mesecev pred vložitvijo tožbe, in plačevati od vložitve tožbe dalje je tako 81,23 EUR (135,38 x 0,60) – in ne 108 EUR, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

9. Neutemeljen je očitek o zmotni uporabe materialnega prava glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Haška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 26/76), v 3. členu določa, da se za presojo civilne nepogodbene odgovornosti, ki izvira iz prometne nesreče, za kar gre tudi v obravnavanem primeru (razmerje oškodovanec - tuja (nemška) odgovorna zavarovalnica povzročitelja nesreče), uporabi pravo države, v kateri se je pripetila nesreča. Ker se je pripetila na Hrvaškem, je treba za presojo denarne odškodnine, vključno z obrestmi, uporabiti hrvaško pravo. Po 1103. členu ZOO je upnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od vložitve pisnega odškodninskega zahtevka ali od vložitve tožbe.

10. Tožnica uveljavlja v tem postopku pravico do izplačila odškodnine za njej nastalo škodo zaradi smrti očeta v prometni nesreči neposredno od nemške zavarovalnice, ki krije odgovornost povzročitelja škode. Do obravnavane nesreče je prišlo 11. 9. 2015, tožba pa je bila vložena 15. 3. 2017. Ugotovljeno je, da je tožnica že oktobra 2015 naslovila svoj odškodninski zahtevek na Z., d.d, kot korespondenčno zavarovalnico. Z., d.d., je bila namreč v skladu z določili Evropske direktive 2009/103/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti imenovana za toženkinega pooblaščenca za reševanje odškodninskih zahtevkov v Sloveniji, kar pomeni, da lahko oškodovanec naslovi svoj odškodninski zahtevek nanj, ta pa v imenu in za račun odgovornostne zavarovalnice obravnava odškodninski zahtevek. Določbo o zamudi iz 1103. člena ZOO je treba razlagati ob upoštevanju 21. člena Direktive, ki v prvi točki govori, da je zavarovalnica pooblaščena sprejeti odškodninski zahtevek in ga obravnavati, v peti točki pa, da morajo imeti pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov vsa pooblastila za zastopanje odgovornostne zavarovalnice v odnosu do oškodovancev. Za notifikacijo dolžnika po 1103. členu ZOO zadostuje, da upnik na dolžnika naslovi pisno zahtevo po izpolnitvi obveznosti. Odškodninski zahtevek je treba v luči Direktive² obravnavati kot ustrezno notifikacijo, ki je povzročila nastanek zamude. Notifikacija (pred pravdo naslovljen zahtevek na pooblaščeno zavarovalnico) korespondenčni zavarovalnici odgovornostne nemške zavarovalnice v Republiki Sloveniji učinkuje, kot da bi bila naslovljena na tujo zavarovalnico (toženo stranko), saj je le tako lahko dosežen namen ustanovitve korespondenčnih zavarovalnic po Direktivi, s katero je zagotovljeno učinkovito uveljavljanje povračila škode v državi oškodovančevega stalnega prebivališča. V nasprotju z duhom Direktive bi bilo, da bi imel oškodovanec možnost izvensodnega poziva na plačilo pri korespondenčni zavarovalnici, a to dejanje ne bi vplivalo na nastanek zamude zavarovalnice, ki je korespondenčno zavarovalnico pooblastila za obravnavanje zahtevka. Poziv, vročen korespondenčni zavarovalnici (ki ima dolžnost o tem obvestiti tujo zavarovalnico in v postopku je ugotovljeno, da jo je in tega toženka v pritožbi ne prereka), je treba interpretirati kot neposredni poziv tuji zavarovalnici, ki ima v smislu 1103. člena ZOO za posledico nastanek zamude in s tem tek zakonskih zamudnih obresti.

11. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost odločitve o začetku teka zamudnih obresti od odškodnine za uničeno motoristično opremo. Ker jo je tožnica prvič uveljavljala v tožbi (v izvensodnem pozivu ta terjatev ni bila zajeta; priloga A16), ji gredo obresti od njene vložitve, tj. od 16. 3. 2017. Neutemeljen pa je istovrsten očitek v zvezi z odškodnino za uničen motor v znesku 1.200 EUR. Kot izhaja iz odškodninskega zahtevka, je to terjatev tožnica uveljavljala že pred njegovo vložitvijo 12. 10. 2015. Odločitev, da ji gredo zamudne obresti od te terjatve od 1. 6. 2016, je zato pravilna.

12. Odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (brez rente), ki je nastala tožnici, torej skupaj znaša 21.030,27 EUR (17.761 EUR + 1.728 EUR + 1.200 EUR + 341,27 EUR). Zakonske zamudne obresti od zneska 18.961 EUR (nepremoženjska škoda in škoda na motorju) tečejo od 1. 6. 2016, od zneska 2.069,27 EUR (škoda na motoristični opremi in stroški psihiatrične pomoči) pa od vložitve tožbe (16. 3. 2017). Tožnica je upravičena do plačila mesečne rente 81,23 EUR. Za obdobje štirinajstih mesecev pred vložitvijo tožbe ji tako gre znesek 1.137,22 EUR (z obrestmi, kot so dosojene, in jim pritožba ne oporeka). Temu ustrezno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (358. člen ZPP), v ostalem delu pa je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, saj niti uveljavljeni ni po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP)

13. Posledica spremenjene odločitve o glavni stvari je sprememba odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravna podlaga za odločitev o njih je drugi odstavek 154. člena ZPP. Tožnica je uspela s približno polovico zahtevka.³ Ker temelj toženkine odgovornosti ni bil sporen, ni vplival na ovrednotenje uspeha. Pritožba utemeljeno opozarja, da izhodiščna vrednost za obračun odvetniških storitev glede na vrednost spora znaša 1000 točk (tar. št. 18 Odvetniške Tarife - OT). Ker se tožnica ne pritožuje, toženka pa pravilnosti glede obsega priznanih odvetniških stroškov ne oporeka, znašajo tožničini stroški pred sodiščem prve stopnje 3.541,64 EUR (1000 točk za tožbo, 1000 za prvo vlogo, 750 točk za drugo vlogo, 500 točk za 3. vlogo, 1000 točk za prvi narok za glavno obravnavo, za nadaljnje tri naroke 1500 točk, 350 točk trajanje, 120 točk za odsotnost iz pisarne in potni stroški 48 EUR, povečano za 22 % DDV; ob vrednosti točke 0,459 EUR, veljavni ob sojenju pred sodiščem prve stopnje). Toženkini stroški znašajo 3.341,40 EUR (1000 točk za odgovor na tožbo, 1000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 750 točk za vlogo in 500 točk za tretjo⁴ vlogo, 1000 točk za prvi narok, in 1500 točk za tri nadaljnje naroke za glavno obravnavo, 100 točk za trajanje, 2 % materialnih stroškov (117 točk), vse povečano za 22 % DDV). Glede na njun uspeh in po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna plačati tožnici 100,12 EUR (1.770,82 - 1.670,70 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji. Po navedenem je spremenjena še stroškovna odločitev nižjega sodišča (3. točka 365. člena ZPP).

14. Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je tožnica dolžna povrniti sorazmeren del (11 %)⁵ potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 856,80 EUR (za sestavo pritožbe 650 točk in za pavšalni znesek materialnih stroškov 13 točk⁶, oboje povečano za 22 % DDV, ter sodna taksa v znesku 459 EUR), upoštevaje pritožbeni uspeh pa 94,25 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Tako tudi Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, 2003, stran 997.
² Glej odločbo SEU v zadevi C-306/12, v kateri je bilo sicer obravnavano drugačno vprašanje od tukajšnjega, (in sicer je sodišče zavzelo stališče, da je treba člen 21 (5) Direktive razlagati tako, da med vsa potrebna pooblastila, ki jih ima pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, spada pooblastilo, na podlagi katerega lahko veljavno sprejema sodna pisanja), je pa bilo s tem dovolj jasno povedano, da med potrebna pooblastila pooblaščencev spada tudi pooblastilo za sprejem predpravdnih pisanj/odškodninskih zahtevkov.
³ Tožnica je zahtevala 39.308,35 EUR in mesečno rento 201,43 EUR od vložitve tožbe, kar upoštevaje 40. člen ZPP (60 mesecev x 201,43 EUR =12.085,80 EUR) pomeni, da znaša vrednost spornega predmeta 51.394,15 EUR. Uspela je z zahtevkom za plačilo 22.167,49 EUR in mesečno rento 81,23 EUR od vložitve tožbe.
⁴ Vloga z dne 22. 3. 2018 ni bila potrebna. Te navedbe bi toženka lahko zajela v predhodni vlogi.
⁵ Toženka se pritožuje zoper sodbo v presežku po točkah I - III in V izreka, ta vrednost znaša 12.248,84, uspela pa je le z zneskoma 1.152 EUR (stroški psihoterapevtske pomoči) in 227.51 EUR (stroški motoristične opreme).
⁶ Upoštevaje vrednost točke ob izdaji sodbe v pritožbenem postopku (0,60 EUR).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 245/2020
• VSL Sodba I Cp 363/2017
• VSL Sodba II Cp 239/2021