VSL Sklep I Cp 1557/2019

Jedro

Sodišče je ugotovilo je, da samostojnega življenja pritožnik ni sposoben in bi ga to življenjsko ogrozilo, saj ni sposoben v celoti skrbeti zase in za svojo varnost. Druga oblika zdravljenja zaradi bolezenske neuvidevnosti trenutno ne pride v poštev, pri drugi obliki pritožnik trenutno tudi ni sposoben sodelovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebi A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in se osebo A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. še najdlje do 23. 10. 2019.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje A. A. po odvetniku. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da je predmetni sklep sodišča nezakonit in neustrezen zdravstvenemu stanju pritožnika, v poštev bi prišel ustreznejši milejši ukrep aktivnega zdravljenja na prostosti. Navaja, da na psihiatričnem oddelku ne prejema ustrezne oskrbe oziroma oskrbe, ki bi pripomogla k izboljšanju njegovega zdravstvenega stanja, temveč ga le poslabšuje, saj je potrebno aktivno zdravljenje na prostosti. Pritožnik prejema zdravila, z njegovim duševnim stanjem se nihče ne ukvarja, potreboval bi predvsem razgovor s psihiatrom, takšne razgovore lahko opravlja na prostosti. Ukrep zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora biti utemeljen, sorazmeren in nujen, obstajati mora velika verjetnost, da bo uporaba ukrepa za osebo koristna, nič od naštetega ni podanega. Povzema ugotovitve izvedenca ter navaja, da izvedenec ni navedel konkretnega razloga, zakaj je potrebno nadaljnje pridržanje pritožnika, v čem je korist pridržanja oziroma kako se bo zdravstveno stanje pritožnika izboljšalo. Izvedenec tudi ni povedal, zakaj trenutno ne pride v poštev druga milejša oblika zdravljenja na prostosti, zakaj že trenutno ni mogoče vodenje v okviru ene od oblik nadzorovane obravnave v okolju DSO in zakaj je zdravljenje v varovanem oddelku nujno potrebno. Gre za pavšalno prejudiciranje izvedenca. V poštev bi prišla zgolj druga, milejša oblika zdravljenja na prostosti. Pritožnik meni, da je potrebna ponovna proučitev njegovega zdravstvenega stanja ali dopolnitev mnenja oziroma novo mnenje drugega izvedenca, ki bo utemeljil, zakaj bi prišel v poštev zgolj najstrožji ukrep zdravljenja v zavodu, kako bi takšen ukrep pritožniku koristil, kakšne pozitivne posledice je mogoče pričakovati o izvajanju tega ukrepa in zakaj ne pride v poštev ukrep izvajanja na prostosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev iz I. odstavka izreka sprejelo na podlagi tretjega odstavka 64. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), po katerem se pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov lahko omeji pod pogoji iz tretjega odstavka 47. člena ZDZdr, tj. takrat, ko bi lahko nastale škodljive posledice za zdravje osebe ali zaupnost oziroma varnost drugih. Odločitev iz II. točke izreka pa temelji na 53. členu ZDZdr, po katerem je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. - 52. člena zakona. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, mora biti po 39. členu ZDZdr alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede I. točke izreka pritožnik ne izpodbija. Obširno izpodbija razloge sodišča prve stopnje v zvezi s pogojem iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, medtem ko tudi obstoju ostalih pogojev iz 53. oziroma 39. člena ZDZdr ne nasprotuje in tovrstnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija.

6. Glede pogoja za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu, ki je v postopku podal izvedeniško mnenje. Pri tem je ugotoviti, da je bil ob zaslišanju izvedenca navzoč odvetnik pritožnika, ki za izvedenca ni imel vprašanj oziroma ni podal nobenih pripomb.

7. Sodišče je torej sprejelo mnenje izvedenca in ugotovitev, da pritožnik potrebuje bivanje in varovanje na varovanem oddelku (največ še dva meseca) zaradi celotne diagnostike in ureditve terapije. Ugotovilo je, da samostojnega življenja pritožnik ni sposoben in bi ga to življenjsko ogrozilo, saj ni sposoben v celoti skrbeti zase in za svojo varnost. Izvedenec je tudi pojasnil, čemur je sodišče prav tako sledilo, da druga oblika zdravljenja zaradi bolezenske neuvidevnosti trenutno ne pride v poštev, pri drugi obliki pritožnik trenutno tudi ni sposoben sodelovati.

8. Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, izdelanem na podlagi pregleda osebe in medicinske dokumentacije, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pogojem za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Glede na ugotovitev izvedenca, da pri drugi obliki zdravljenja pritožnik trenutno ni sposoben sodelovati in da druga oblika zdravljenja zaradi njegove neuvidevnosti trenutno ne pride v poštev, je neutemeljena pritožbena navedba, da je v primeru pritožnika potrebno aktivno zdravljenje na prostosti. Glede na to, da se v skladu s 35. členom ZDZdr osebi zagotovi zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom na podlagi ustreznega, individualno načrtovanega zdravljenja, ki se opredeli v načrtu zdravljenja, ni mogoče slediti navedbi, ki ni z ničemer podprta, da se z duševnim stanjem pritožnika v bolnišnici nihče ne ukvarja.

9. Neutemeljena je navedba, da ni podana verjetnost, da bo uporaba ukrepa za osebo koristna, saj je sodišče ugotovilo, da pritožnik bivanje in varovanje na varovanem oddelku potrebuje, ker bi ga samostojno življenje življenjsko ogrozilo ter zaradi celotne diagnostike in ureditve terapije. Splošno je znano, da je za ureditev terapije (namenjene izboljšanju zdravstvenega stanja) in diagnostiko potreben določen čas, zato pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da ni pojasnjeno, kako se bo njegovo zdravstveno stanje izboljšalo. Ob povedanem je neutemeljena tudi nadaljnja navedba, da ni pojasnjeno, v čem je korist pridržanja za pritožnika.

10. Izvedenec je pojasnil, da bo v perspektivi treba urediti vodenje v okviru ene od oblik nadzorovane obravnave v okolju DSO, da pa trenutno pritožnik pri drugi obliki zdravljenja ni sposoben sodelovati in da zaradi njegove neuvidevnosti druga oblika trenutno ne pride v poštev, zato je neutemeljena drugačna pritožbena navedba, da to ni bilo pojasnjeno. Iz navedenih ugotovitev namreč izhaja, da vodenje v okviru ene od oblik nadzorovane obravnave v okolju DSO trenutno ni mogoče. Iz že navedenih razlogov izhaja tudi, da je zdravljenje v varovanem oddelku trenutno nujno potrebno. Za zdravljenje na prostosti se ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožnik neutemeljeno zavzema.

11. Ob povedanem je torej izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pri drugi obliki zdravljenja pritožnik trenutno ni sposoben sodelovati. Zaradi tega in zaradi njegove neuvidevnosti zdravljenje na prostosti in druge oblike pomoči ne pridejo v poštev.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3302/2016
• VSC Sklep II Cp 320/2020
• VSL Sklep I Cp 431/2018