VSL Sklep II Cp 718/2019

Jedro

Ker je tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, se tudi z zahtevkom na nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oz. obstoja in višine iz njega izvirajoče obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 919,21 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem In 49/2014 z dne 22. 4. 2014 v zvezi s sklepom o zavrnitvi ugovora Okrajnega sodišča v Grosupljem 3183 In 49/2014 z dne 25. 11. 2015 in sklepom o zavrnitvi pritožbe Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 328/2016 z dne 2. 3. 2016. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.027,54 EUR.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kakor tudi, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Trdi, da tožena stranka svoje obveznosti iz posojilne pogodbe ni izpolnila (ni nakazala sredstev dolžniku, tj. tožniku), zato terjatev ni mogla preiti nanjo, s čimer vztraja pri ugovoru iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ¹. Dalje navaja, da je svoj dolg iz posojilne pogodbe v celoti poravnal dejanskemu upniku, tj. družbi T. Kakor je razvidno iz izkazov v spisu, je bila terjatev s tem pravilno izpolnjena. Prvostopenjsko sodišče se do teh argumentov tožnika ni opredelilo. Prav tako ni obrazložilo, zakaj izvršbe ni mogoče šteti za nedopustno po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava (zlasti) v delu, ko ugotavlja, da tožnik razlogov za nedopustnost izvršbe ni uveljavljal v predhodnem postopku. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje samo, je tožnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter navajal, da če že, terjani znesek pripada družbi T. in ne toženi stranki. Res pa ni mogel zatrditi, da je ta znesek plačal, saj se tedaj še ni vedelo, komu dolguje preostanek dolga v višini 100.000 EUR. Šele ob pridobitvi izjave družbe T. in ob nakazilu dne 28. 4. 2016 je bil ugovor plačila mogoč. V zvezi s tem pa se je sodišče v izvršilnem postopku postavilo na stališče, da je tožba tudi v tem delu nedopustna. Sodišče sicer sledi tožniku, da ni pravne podlage, da bi moral posojilo v višini 100.000 EUR vrniti večkrat. Kljub temu pa ugotavlja, da je bil posojilo v skladu z notarskim zapisom dolžan vrniti toženi stranki in ne družbi T., čeprav iz posojilne pogodbe izhaja namen njene sklenitve in je mogoče šteti, da je notarski zapis sam s sabo v nasprotju, saj dopušča nakazilo danega posojila tako toženi stranki² kot tudi družbi T., ki je dejansko vodila in financirala arbitražni postopek, iz katerega izvira dolg tožnika. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje je mogoče šteti, da je tožena stranka s konkludentnim ravnanjem, tj. zapiranjem lastnega dolga do družbe T., sprejela plačilo tožnika z dne 28. 4. 2016, dano družbi T., in se z njim dejansko okoristila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnik na naslovu, ki ga je označil v pritožbi, ne prebiva (več) in bi bilo pritožbo kot formalno nepopolno vlogo treba zavreči. Sicer pa argumentirano zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je pritožba nepopolna, ker ne vsebuje pravilnega naslova prebivališča tožnika. Navedeno ne drži. V obravnavani zadevi so bila pritožniku vsa sodna pisanja v predmetnem postopku pravilno vročena in je bil nedvomno seznanjen s potekom postopka, ki ga je sam sprožil in v njem sodeloval ter vložil tudi predmetno pritožbo. Ker sodišču prve stopnje ni sporočil, da naj bi spremenil svoj naslov, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, ali je naslov, ki ga je navedel tudi v pritožbi, pravi. Poleg tega ima tožnik pooblaščenko, v takšnem primeru pa se morajo vsa pisanja vročati njej (prvi odstavek 137. člena ZPP³). Z vidika obravnavanja njegove pritožbe zato niso utemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi bilo treba pritožbo zavreči.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med katerimi ni nasprotij, tako da je sklep mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana postopkovna kršitev tako ni podana, sodišče pa tudi ni zagrešilo drugih relevantnih kršitev postopka. Zatrjevanega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, prav tako ni, tudi sicer pa pritožba te kršitve ne konkretizira, zato se pritožbeno sodišče do nje niti ne more konkretneje opredeliti.

7. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZIZ se tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko vloži, če je sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem lahko v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe dolžnik izpodbija le dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče se namreč skladno z načelom stroge formalne legalitete ne more več spuščati v materialnopravni preizkus terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu, torej tudi v notarskem zapisu, ki mu je priznan učinek izvršilnega naslova, kot v obravnavanem primeru. Ker se v ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko zatrjuje le kasnejše prenehanje terjatve ali pa razloge, zaradi katerih terjatve ni mogoče izvršiti, se tudi s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, ne more izpodbijati izvršilnega naslova oz. obstoja in višine iz njega izvirajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, zato ne pride v poštev.⁴

8. V obravnavani zadevi je tožnik tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, da tožena stranka kot posojilodajalka svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, ni izpolnila; da je zato sporen prehod terjatve oz. obveznosti; da pravi upnik iz posojilnega razmerja ni tožena stranka; da notarski zapis ne odraža prave volje strank in da je s plačilom 100.000 EUR dejanskemu upniku – družbi T. v celoti poplačal svoj dolg.

9. S takšnimi trditvami tožnik dejansko poskuša doseči ponovno presojo utemeljenosti v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve, kar pa v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kot rečeno, ni mogoče. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz posojilne pogodbe (notarskega zapisa) jasno izhaja obveznost dolžnika (tožnika) vrniti zahtevani znesek posojila toženi stranki.⁵ Tožnikovo zatrjevanje, da upnik (tožena stranka) ni izpolnil obveznosti iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, glede na citirani 59. člen ZIZ, kot je pravilno utemeljilo prvostopenjsko sodišče, ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo oz. upošteven ugovorni razlog v okviru 55. člena ZIZ. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja ravno nasprotno, tožnik ne more uspeti s trditvijo, da denarni znesek iz posojilne pogodbe sploh ni bil izročen. Ugovor neizpolnjene pogodbe bi bilo mogoče uveljavljati v (rednem pravdnem) postopku, v katerem se je odločalo o obstoju izvršilnega naslova, ne pa v primeru, kot je obravnavani, ko izvršilni naslov obstaja in ni (trditev, da bi) bil razveljavljen ali spremenjen. Iz istih razlogov je mogoče samo v pravdnem postopku izpodbijati vsebinsko pomanjkljivost notarskega zapisa ali uveljavljati morebitne napake volje strank. Pritožbene navedbe, ki merijo na drugačno voljo pogodbenih strank od zapisane in na pravi namen (kavzo) sklenitve pogodbe, se tako izkažejo kot neutemeljene.

10. Po povedanem trditve v zvezi z neizpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke tudi ne predstavljajo ugovornega razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je njegovo razumevanje te določbe napačno. Ta se nanaša na primere pravnega nasledstva, tj. prenosa terjatve oz. prenosa obveznosti in s tem spremembe osebe upnika oz. dolžnika, ne pa na v nasprotju z izvršilnim naslovom zatrjevano neizpolnitev obveznosti upnika. Ker sta pravdni stranki iz izvršilnega naslova tudi stranki izvršilnega postopka, se vprašanje prehoda terjatve oz. obveznosti v konkretni pravdi ni postavilo. Tudi sicer pa ugovora, da terjatev ni "prešla" na upnika, ki ga tožnik očitno razume v smislu, da zaradi neizpolnitve posojilodajalčeve obveznosti sploh (še) ni nastala, v izvršbi in zato tudi v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kot obrazloženo zgoraj, tožnik nima več.

11. V zvezi z ugovornim razlogom iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko tožnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, pritožbeno sodišče soglaša z izčrpno obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v 10. točki izpodbijanega sklepa. Pravilno je stališče, da je dolžnik v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe vezan na sporne ugovorne razloge o dejstvih, ki jih je izvršilno sodišče pravnomočno zavrnilo. Tožnik je v pravnomočno zavrnjenem ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal le razlog odložene obveznosti iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ in navajal, da je terjani znesek pravzaprav dolžan plačati tretji osebi. Pritožnik niti ne oporeka ugotovitvi, da dejstev in dokazov v zvezi z domnevnim poplačilom dolga tretji osebi – družbi T., ki jih je navajal v tem pravdnem postopku in na katere se sklicuje v pritožbi, v ugovoru v predhodnem izvršilnem postopku ni uveljavljal. Pritožbene trditve, da tedaj tega ugovora še ni mogel podati, so nerelevantne in do drugačnega zaključka, tj. do nedopustnosti izvršbe ne morejo pripeljati.

12. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je ugovorni razlog tožnika po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ po vsebini neutemeljen. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, navedene v 11. točki izpodbijanega sklepa in se nanje sklicuje ter še dodaja, da tožnik navedbe o tem, da je svojo obveznost po posojilni pogodbi v celoti poravnal, utemeljuje na svoji razlagi kavze in ozadja sklepanja pogodbe. S tem dejansko izpodbija vsebino notarskega zapisa, torej izvršilnega naslova, v katerega, kot že večkrat poudarjeno, ni (več) mogoče posegati, ne pa med strankama sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev. Drugačno pritožnikovo zavzemanje, vključno s trditvami, da je tožena stranka izpolnitev družbi T. konkludentno odobrila, ni utemeljeno.

13. Ob tem tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre prezreti, da v zvezi z ugovornimi razlogi, ki jih je sodišče v izvršilnem postopku zavrglo, tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni dopustna. V takšnem primeru je bil namreč razlog zavrnitve ugovora formalnopravne narave.⁶ Upoštevajoč dejstvo, da je bil ugovor neizpolnjene pogodbe, vložen po izteku roka, zavržen, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe v tem delu materialnopravno pravilna. Čeprav bi bilo treba tožnikov tožbeni zahtevek v preostalem delu (v katerem navaja druge razloge za nedopustnost izvršbe) glede na obrazloženo zavrniti zaradi nesklepčnosti (ne pa tožbe zaradi nedopustnosti zavreči), sodišče s tem, ko je tožbo zavrglo, ni odločilo v pritožnikovo škodo⁷. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče priznalo v priglašeni višini (za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 OT⁸ in za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, skupaj z 22 % DDV-jem), kar je v okviru veljavne OT⁹. Te stroške je tožnik dolžan toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

-------------------------------
¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ.
² V pritožbi sicer navaja "tožeči stranki", pri čemer ima verjetno v mislih toženo stranko.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Prim. npr. sodbe VS RS II Ips 524/2003, II Ips 361/2008, II Ips 642/2009.
⁵ Oz. njegova obveznost vrnitve 100.000 EUR družbi T., 100.000 EUR pa toženi stranki, vsaki torej znesek, katerega sta se s pogodbo zavezali dati kot posojilo tožniku.
⁶ Prim. sklepe VSL I Cp 1999/2009, VSL II Cp 831/2010, VSC Cp 423/2013.
⁷ Pritožba pa na to niti ne opozarja.
⁸ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju OT.
⁹ S sklepom o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019, se je vrednost odvetniške točke spremenila in znaša 0,60 EUR.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 527/2022
• VSL sodba II Cp 1061/2015
• VSL Sklep I Ip 1762/2020