VSL Sklep I Cp 1432/2019

Jedro

Ob upoštevanju različnega namena oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah kot intenzivnih enotah za zdravljenje akutnih zdravstvenih težav, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, lahko nekritičen pristop sodišča pri odločanju o namestitvi udeležencev po zaključenem zdravljenju na bolnišničnem oddelku povzroči kršitev ustavnih pravic in pravic iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja tako novim pacientom, katerih bolnišnice zaradi prezasedenosti ne bi mogle več sprejeti, kot tudi osebam, ki zdravljenja ne potrebujejo več, temveč zgolj posebno zaščito in oskrbo v institucionalnem varstvu brez stresnega bolnišničnega vsakdana. Zato je naloga sodišča prve stopnje, da ob določitvi načina izvršitve ukrepa tehta tudi omenjene okoliščine. Sodišče prve stopnje se mora torej ob sprejemu odločitve o namestitvi osebe, ki izpolnjuje pogoje za varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, posvetiti vsakemu konkretnemu udeležencu in glede na naravo njegovih potreb najti zanj najbolj ustrezno namestitev. Situacije pri osebah v tovrstnih postopkih so namreč bistveno različne, pri nekaterih je kljub zaključku akutnega bolnišničnega zdravljenja še vedno prisotna nevarnost heteroagresije, zaradi katere lahko ogrozijo tudi druge varovance, pri drugih udeležencih je varovani oddelek potreben predvsem zaradi nujnosti redne institucionalizirane oskrbe, saj zase samostojno niso sposobni skrbeti.

Ni pojasnjeno, zakaj je namestitev pri predlagateljici za nasprotnega udeleženca in zavod boljša rešitev od namestitve v socialnovarstvenem zavodu, posebej še upoštevajoč naravo zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca, za katerega bi bili verjetno ustrezni tudi posebni oddelki v domovih za ostarele.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Do odločitve sodišča prve stopnje oziroma do sprostitve mesta v ustreznem socialnovarstvenem zavodu, ki bo primeren za nasprotnega udeleženca, vendar največ do 15. 11. 2019, se nasprotni udeleženec sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da nasprotnega udeleženca začasno, do sprostitve mesta v ustreznem socialnovarstvenem zavodu, primernem zanj, a največ za šest mesecev od pravnomočnosti sklepa, sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. (I.) in da stroški postopka bremenijo proračun (II.).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) s predlogom, da Višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in nasprotnega udeleženca namesti v varovani oddelek ustreznega socialnovarstvenega zavoda, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je sodišče nekritično sledilo odločbi VS RS II Ips 51/2019 in ni upoštevalo dejanskih okoliščin primera. Nasprotni udeleženec po akutnem zdravljenju bipolarne motnje, ki se je zaključilo, potrebuje stalen nadzor in varstvo, zato je bolnišnica predlagala njegovo namestitev na varovano enoto socialnovarstvene ustanove. Posebne oblike institucialnega zdravstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe po zakonu lahko izvajajo le posebni socialnovarstveni zavodi za odrasle, ne pa tudi psihiatrične bolnišnice. Način dela po oddelkih pod posebnim nadzorom bolnišnic je namreč enak delu na drugih intenzivnih oddelkih v drugih vejah medicine, kjer se obravnavajo izključno urgentna stanja. Nekritično nameščanje oseb, ki izpolnjujejo pogoje za institucionalno namestitev, na oddelke pod posebnim nadzorom psihiatričnih bolnišnic, pomeni neposredno zmanjšanje posteljnih kapacitet za paciente, ki potrebujejo akutno bolnišnično obravnavo. S tem so osebam kršene osnovne človekove pravice, predvsem pravica do zdravstvenega varstva. Predlagatelj si prizadeva, da se osebe takoj po zaključku zdravljenja brez odlašanja čimprej vrnejo v oskrbo v domače okolje, socialnovarstvene zavode ali drugo zdravstveno ustanovo, s tem pa se sprostijo kapacitete za sprejem novih akutno bolnih oseb. Sodišče bi moralo v enaki meri in z enako težo preverjati stanje zasedenosti, zmožnosti namestitve ter varstvo pravic oseb pri predlagatelju postopka in ne zgolj pri socialnovarstvenih zavodih. Sodišče je kršilo določila ZDZdr, saj je odločitev namesto po 74. členu utemeljilo na podlagi drugega odstavka 39. člena istega zakona. Ta pa dopušča možnost sprejema brez privolitve osebe na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice le v primeru, da je podana potreba po akutnem bolnišničnem zdravljenju. Neupoštevanje tega pogoja je pravno nedopustno in družbeno nesprejemljivo, saj je glede na izpodbijani sklep po novem možna namestitev osebe na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice tudi v primerih, ko pri osebi ni izkazane potrebne medicinske indikacije za sprejem. Sodišče je odločitev oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. R. T., ki pa ga je podal izključno glede utemeljenosti namestitve na varovano enoto socialnovarstvenega zavoda. Sodni izvedenec je ugotovil, da temeljni pogoj za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ni bil podan, saj bi v nasprotnem primeru predlagal nadaljevanje zdravljenja v bolnišnici, pa tega ni storil. Nasprotni udeleženec se ni imel možnost opredeliti do stališča, da ostane hospitaliziran proti svoji volji v Psihiatrični bolnišnici X., kljub temu, da je zdravljenje zaključeno. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve se lahko izvaja izključno pod pogoji, ki jih določa ZDZdr z uporabo najmilejših ukrepov pri omejevanju pravic posameznikov in omejitvijo trajanja takih ukrepov na najkrajši možni čas, pri čemer je okoliščine namestitve treba presojati skrajno restriktivno. Ob tem je treba upoštevati tudi različnost namena varovanih oddelkov in oddelkov pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, pri čemer distinkcijo pozna tudi ZDZdr. Odločitev sodišča predstavlja nesorazmerno hujši poseg v omejevanje in kršenje temeljnih človekovih pravic nasprotnega udeleženca, kot njegova namestitev v ustrezen, čeprav prezaseden socialnovarstveni zavod, saj mu je z odločitvijo odvzeta možnost do socialne rehabilitacije, obenem je izpostavljen povečanemu stresu in možnosti ponovnega akutnega poslabšanja kronične duševne motnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavni zadevi je sodišče presojalo pravočasen predlog predlagatelja za namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve v skladu s 74. in 75. členom ZDZdr, ker je bilo njegovo akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno. Pri nasprotnemu udeležencu gre za kombinacijo bipolarne motnje, ki se odraža kot obdobje znižanega in povišanega razpoloženja, z že razvitim psihoorganskim sindromom v smislu začetne demence s hujšim kognitivnim upadom. Zaradi bolezni ni več zmožen samostojno skrbeti zase in potrebuje stalni nadzor, pomoč in drugo oskrbo, česar v domačem okolju ali na drug način po oceni izvedenca psihiatra ni mogoče zagotoviti. Iz anamneze, ki jo je izvedenec povzel, izhaja, da se je nasprotni udeleženec v preteklosti že neposredno ogrožal, tudi s poskusom samomora, in ta nevarnost še vedno obstaja, ogroža se tudi s tavanjem, saj se ne zna vrniti in je časovno ter krajevno dezorientiran, prav tako se ne zna varno vesti v prometu, narava njegovih zdravstvenih težav (poleg duševne bolezni ima tudi sladkorno bolezen) pa zahteva redno jemanje zdravil in je njihovo opuščanje življenjsko nevarno. Zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča (po prvem in drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom ZDZdr) so nedvomno izpolnjeni.

5. Srž problema torej ni presoja izpolnjenosti pogojev za ugoditev predlogu predlagateljice za namestitev nasprotnega udeleženca iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek, temveč sprejemljivost odločitve sodišča, ki je ob ugotovitvi, da so varovani oddelki polno zasedeni, nasprotnemu udeležencu za največ šest mesecev podaljšalo bivanje pri predlagateljici. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 s 25. 4. 2019¹, s katerim je VS RS odstopilo od tedanje sodne prakse, da prostorska stiska ni pravno relevantna, ko se odloča o sprejemu osebe z duševno motnjo, ker je ugotovilo, da se s tem ne posega le v človekove pravice te osebe, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. V citiranem sklepu VS RS izpostavlja varstveni vidik ukrepa, navaja pa tudi možne načine postopanja in odločanja sodišč, ko odločajo o podobnih primerih, kar naj bi preprečilo, da bi bile z odločbami sodišč tem osebam kršene človekove pravice. Kot enega od načinov je VS RS dopustilo možnost, da se nasprotnega udeleženca namesto v socialnovarstveni zavod namesti v psihiatrično bolnišnico, zavedajoč se, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, potem ko se njihovo zdravljenje zaključi, in bi nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, lahko pripeljalo do njihovega prekomernega obremenjevanja. V takem postopanju pritožbeno izpostavljanje kršitev določb ZDZdr ni zaznalo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da lahko ob upoštevanju različnega namena oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah kot intenzivnih enotah za zdravljenje akutnih zdravstvenih težav, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, nekritičen pristop sodišča pri odločanju o namestitvi udeležencev po zaključenem zdravljenju na bolnišničnem oddelku povzroči kršitev ustavnih pravic in pravic iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja tako novim pacientom, katerih bolnišnice zaradi prezasedenosti ne bi mogle več sprejeti, kot tudi osebam, ki zdravljenja ne potrebujejo več, temveč zgolj posebno zaščito in oskrbo v institucionalnem varstvu brez stresnega bolnišničnega vsakdana. Zato je naloga sodišča prve stopnje, da ob določitvi načina izvršitve ukrepa tehta tudi omenjene okoliščine. Sodišče prve stopnje se mora torej ob sprejemu odločitve o namestitvi osebe, ki izpolnjuje pogoje za varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, posvetiti vsakemu konkretnemu udeležencu in glede na naravo njegovih potreb najti zanj najbolj ustrezno namestitev. Situacije pri osebah v tovrstnih postopkih so namreč bistveno različne, pri nekaterih je kljub zaključku akutnega bolnišničnega zdravljenja še vedno prisotna nevarnost heteroagresije, zaradi katere lahko ogrozijo tudi druge varovance, pri drugih udeležencih je varovani oddelek potreben predvsem zaradi nujnosti redne institucionalizirane oskrbe, saj zase samostojno niso sposobni skrbeti. Naloga sodišča je torej v tehtanju vseh okoliščin, tako na strani psihiatrične bolnišnice, ki v konkretnem primeru utemeljeno opozarja, da o namestitvi nasprotnega udeleženca ni imela enake možnosti izjasnitve kot socialnovarstveni zavodi, kot na strani socialnovarstvenih zavodov, pri čemer morajo biti razlogi za odločitev sodišča posebej obrazloženi. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče tovrstno tehtanje opravilo. S tem, ko je sodišče pridobilo le odgovore zavodov, da so prezasedeni oziroma da ne morejo zagotoviti varnosti znotraj ustanove, v primeru sprejema nasprotnega udeleženca, svoje naloge še ni izvršilo. Prav tako izrek sklepa ne pojasni, ali bo sodišče prve stopnje zgolj čakalo, da bo prejelo obvestilo o sprostitvi mesta v ustreznem socialnovarstvene zavodu in izpodbijani sklep predstavlja zgolj začasen način varstva koristi nasprotnega udeleženca, ali gre za končno odločitev.²

7. VS RS je v sklepu II Ips 51/2019 nakazalo možne načine, kako voditi tovrstne nepravdne postopke, od koga in katere podatke je treba pridobiti, ko nastopi težava pri namestitvi osebe z duševno motnjo v socialnovarstvene zavode, kar naj bi preprečilo, da bi sodišča z odločitvami v teh zadevah nedopustno posegala v človekove pravice teh oseb in sostanovalcev zavoda. Opozorilo je, da si sodišče lahko pomaga s pozivom ministrstvu, ki naj navede dejanske možnosti za rešitev. Narava nepravdnega postopka to dopušča. V postopek je zato mogoče pritegniti vse subjekte, ki sodišču lahko dajo za odločitev potrebne in koristne podatke (prvi odstavek 28. člena ZNP -1 in podobno prvi odstavek 46. člena ZDZdr).³

8. Ker izpodbijani sklep odločilnih razlogov v zgoraj opisani smeri nima, torej ker ni pojasnjeno, zakaj je namestitev pri predlagateljici za nasprotnega udeleženca in zavod boljša rešitev od namestitve v socialnovarstvenem zavodu, posebej še upoštevajoč naravo zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca, za katerega bi bili verjetno ustrezni tudi posebni oddelki v domovih za ostarele, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

9. Predlagateljica sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb ZDZdr, pri čemer izhaja iz nepravilne teze, da je sodišče o namestitvi odločalo po določilu drugega odstavka 39. člena tega zakona. Sodišče je pogoje presojalo skladno s predlogom po določilu 74. člena ZDZdr, pri tem pa je sledilo v sodni praksi izoblikovani rešitvi, ki jo je sprejelo VS RS, z namenom, da začasno uredi situacijo, ko zaradi prezasedenosti varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov takojšnja namestitev ni mogoča, je pa potrebna. Določbam ZDZdr ni mogoče slediti zgolj črkobralsko, temveč ob upoštevanju njihovega namena, ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj z začasno namestitvijo na oddelku psihiatrične bolnišnice ni kršen. Kot že pojasnjeno, je treba to možnost uporabiti restriktivno, le kadar so zanjo podani ustrezni razlogi in se izkaže kot boljša možnost od bivanja v katerem od prezasedenih socialno-varstvenih zavodov, z omejenim časovnim trajanjem in ob hkratnem iskanju ustrezne možnosti namestitve v varovani oddelek. Pritožbenim navedbam, da sodišče ne bi smelo upoštevati izvedeniškega mnenja, v katerem niso bili presojani pogoji za zadržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, zato ni mogoče slediti, prav tako za sodišče ni zavezujoče mnenje nasprotnega udeleženca. Slednji zoper sklep ni vložil pritožbe, kar dodatno kaže, da ne nasprotuje sprejemu v oddelek pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici in da tega ukrepa ne šteje kot nedopustnega poseganja v njegove človekove pravice.

10. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo. V nadaljevanju postopka naj to skuša pritegniti vse subjekte, ki mu lahko dajo za odločitev potrebne podatke, vključno z izvršilno vejo oblasti. Pri tem naj z ministrstvom vzpostavi dialog, mu predoči odgovore zavodov in zahteva opredelitev do rešitve tudi v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče v zvezi z izbiro zavodov opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I 477/18 pojasnilo, da se zaradi izpolnjevanja varnostnih in terapevtskih ciljev oseb z duševno motnjo mora zagotoviti ustrezna kadrovska podpora oseb in strokovnjakov, ki jim je, v skladu s strokovnimi merili, zaupana skrb za varnost vseh pridržanih oseb in izvrševanje terapij.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se do odločitve sodišča prve stopnje oziroma do sprostitve mesta v ustreznem socialnovarstvenem zavodu, ki bo primerno za nasprotnega udeleženca, a največ do 15. 11. 2019, nasprotnega udeleženca sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X., kjer trenutno biva. Ob tem je upoštevalo pritožbene navedbe, da gre za prvi tovrstni primer, ki je pri predlagatelju vzbudil skrb pred tovrstno stalno prakso, pri čemer pa pritožnik trditev o trenutni prezasedenosti ni podal. S tako odločitvijo je postopalo na enak način, kot je to storilo v sklepu VS RS, in se tudi oprlo na njegove napotke. Glede na dosedanji potek postopka z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ne bo kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ker pa bo relevantna dejstva pridobilo sodišče prve stopnje, bo hkrati varovana pravica udeležencev do pritožbe.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je pravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju sklep VSRS.
² V sklepu je sodišče odločilo o stroških postopka, kar nakazuje, da je odločitev štelo za dokončno in da ni imelo namena, da bi pridobivalo še dodatne podatke.
³ Primerjaj sklep VSL II Cp 1385/2019. O tem tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-477/2018.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2430/2017
• VSL Sklep II Cp 684/2019
• VSL Sklep II Cp 1257/2021