VSL Sodba I Cp 709/2019

Jedro

V novejši sodni praksi je v luči ustavne pravice do zasebne lastnine prišlo do spremembe sodne prakse glede učinkov kasneje odpadle pogodbene podlage na darilno pogodbo, ki se je ustvarila na podlagi pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. decembra 1987. Vendar v predmetni zadevi tožnika darilne pogodbe nista preklicala le na podlagi kasneje odpadle podlage, ampak tudi na podlagi hude nehvaležnosti toženca do njune hčerke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati 58.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh (I. točk izreka), kar sta tožnika zahtevala več in drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) ter tožencu naložilo v plačilo 7.484,47 EUR stroškov pravdnega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrže, podredno zavrne kot neutemeljen. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje pod točko II. izreka pravnomočno zavrnilo denarni tožbeni zahtevek, kateremu je ugodilo pod I. točko izreka. Sodišče je zavrnilo tudi ugotovitveni del zahtevka, da je darilna pogodba med pravdnimi strankami prenehala veljati, kar pomeni, da je bilo s tem pravnomočno odločeno o materialno pravni podlagi tožbenega zahtevka, in sicer da darilna pogodba ni prenehala veljati oziroma, da ni neveljavna. Ker darilna pogodba ni prenehala veljati, torej ni odpadla podlaga, kar posledično pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tudi denarni tožbeni zahtevek. Razlogi v sodbi so protispisni in kontradiktorni in ne upoštevajo nastalih učinkov pravnomočnosti glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹. Darilni pogodbi tudi ni odpadla pravna podlaga, niti ta pravni posel ni postal neveljaven. Sklenjeni pravni posel je po svoji pravni naravi t. i. mešani pravni posel, saj ne vsebuje le elemente darilne pogodbe. V darilni pogodbi je bila ustanovljena tudi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine parc. št. 427/6, k.o. X. Prav tako gre za zloženo pogodbo med darilno pogodbo, pogodbo o ustanovitvi prepovedi odtujitve in obremenitve ter pogodbo o ustanovitvi služnosti, kar pomeni, da se iz razloga pravne kompleksnosti ne more v celoti ali delno preklicati. Kavza darilne pogodbe še vedno obstaja in je bila v tem, da sta si lahko na tem zemljišču toženec in I. J. zgradila stanovanjsko hišo in uredila okolico, s tem, da z njo ne moreta razpolagati. To pomeni, da je bila kavza in namen tega pravnega posla izročiti nepremičnino v posest in uporabo tožencu in I. J. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo tržno vrednost podarjene nepremičnine. Vrednost nepremičnine v času sklenitve pravnega posla so stranke določile v 4. členu darilne pogodbe (12.618,92 EUR). V času izdaje izpodbijane sodbe toženec zaradi vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve z darovano nepremičnino ni mogel prosto razpolagati. To pomeni, da nepremičnina nima lastne tržne vrednosti, kar je ugotovil tudi izvedenec S. V. Pri ocenjevanju vrednosti predmeta je bila uporabljena napačna metoda, saj se vrednost zemljišča z vpisano prepovedjo obremenitve in odtujitve ne more določiti s primerjavo vrednosti drugih zemljišč, ki te omejitve nimajo. Ugotovljena tržna vrednost nepremičnine je nepravilna tudi, ker izvedenec ni upošteval, da je ob daritvi šlo za kmetijsko in ne stavbno zemljišče. Vpisana prepoved odtujitve in obremenitve se ne more ukiniti ali spremeniti brez volje in soglasja obeh tožnikov. Gre za trajno pravico, vezano na življenjsko obdobje obeh tožnikov.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta v obravnavani zadevi postavila

a) primarni tožbeni zahtevek:

Ugotovi se, da je Darilna pogodba SV 63/02, sklenjena dne 29. 1. 2002, prenehala veljati med tožnikoma in tožencem.

Toženec je dolžan plačati tožnikoma 58.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 2. 4. 2016 dalje do plačila in

b) podredni tožbeni zahtevek:

Ugotovi se, da je Darilna pogodba SV 63/02, sklenjena dne 29. 1. 2002, prenehala veljati med tožnikoma in tožencem.

Toženec je dolžan plačati prvemu tožniku 29.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska do 2. 4. 2016 dalje do plačila.

Toženec je dolžan plačati drugi tožnici 29.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska do 2. 4. 2016 dalje do plačila.

Kot pravno in dejansko podlago primarnega tožbenega zahtevka sta tožnika v tožbi navedla preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti do njune hčerke, podrednega zahtevka pa odpad kavze za neodplačno odsvojitev nepremičnine tožencu, ki je bila v sklenitvi zakonske zveze z njuno hčerko.

6. Glede na oblikovanje postavljenih tožbenih zahtevkov² in povzeto dejansko in pravno podlago, gre za istovetna zahtevka oziroma t.i. vključena zahtevka. To pa pomeni, da ne gre za pravo eventualno kumulacijo, pač pa za en sam zahtevek³, ki ga sodišče reši tako, da le enkrat obravnava tožbeni zahtevek. Stališče pritožnika, da je sodišče o v pritožbi še spornem dajatvenemu tožbenemu zahtevku odločilo z zavrnitvenim delom izreka in s tem z učinkom pravnomočnosti, na katerega zakon veže prepoved sojenja o isti stvari, je tako zmotno.

7. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moral biti zaradi (pravnomočne) zavrnitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka zavrnjen tudi dajatveni tožbeni zahtevek. Pri presoji mej prejudicialnega učinka negativne deklaratorne odločitve je treba upoštevati razloge, zaradi katerih je bila ta odločitev sprejeta.⁴ Sodišče prve stopnje je ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ta ni potreben⁵. Tudi sicer pravne posledice preklica celovito ureja 542. člen OZ. Gre namreč za svojski pravni institut. Dejstva, na nastop katerih pravo veže nastanek preklicne pravice, se namreč ne zgodijo v sklenitveni fazi pogodbe, prav tako njihov nastop ni omejen le na čas trajanja obligacijskega razmerja, vzpostavljenega na podlagi darilne pogodbe, ampak lahko nastopijo tudi še po tem, ko je obveznost darovalca že izpolnjena in se je pogodba izčrpala, kot je to v obravnavanem primeru. Preklic darila tako ne vpliva na (ne)veljavnost pogodbe, ampak v primeru, ko je darovalec svojo obveznost že izpolnil, povzroči nastanek vrnitvenega/obogatitvenega zahtevka, v primeru, ko še ni prišlo do izčrpanja darilne pogodbe, pa prenehanje obveznosti darovalca. Tako 542. člen OZ določa, da z izjavo o preklicu zahteva darovalec vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten, če darilna pogodba še ni izpolnjena, pa ima preklic za posledico prenehanje darovalčeve obveznosti, in kot posledico preklica torej ne določa prenehanja (veljavnosti) pogodbe.

8. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da darila ni mogoče preklicati zato, ker pogodba z dne 29. 1. 2002 vsebuje tudi dogovor o prepovedi odtujitve in obremenitve podarjene nepremičnine ter pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika podarjene nepremičnine. Zaradi dogovorjene prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine pogodba z dne 29. 1. 2002 v delu, v katerem vsebuje darilno pogodbo, ni spremenila svoje pravne narave in ne gre za t.i. mešano darilo (535. člen OZ). Prepoved odtujitve in obremenitve je namreč zgolj začasna omejitev obdarjenčeve polne lastninske pravice in ne predstavlja protidajatve daritvi oziroma obogatitve darovalcev. Prav tako pogodba z dne 29. 1. 2002 ni mešana pogodba, saj vsebuje več posameznih pogodb v celoti in ne le nekatere od njihovih sestavin. Lahko bi šlo za zloženo pogodbo, vendar to na pravico preklica darila ne učinkuje, saj v takem primeru, kljub enotnemu dogovoru, vsaka pogodba obdrži svoje značilnosti.⁶ So pa v takem primeru pogodbe v medsebojni odvisnosti, kar bi v obravnavanem primeru pomenilo le, da bi imel preklic darila učinke tudi na dogovorjeno pravico odtujitve in obremenitve, ne pa, da ga zato tožnika ne bi mogla preklicati.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne, vestne in analitično sintetične dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo pritožnik zgolj s pavšalno navrženo trditvijo, da je bila kavza obravnavanega pravnega posla, ki še vedno obstaja, v tem, da sta si z I. J. zgradila stanovanjsko hišo in uredila okolico, ne omaje, ugotovilo, da je bil odločilen nagib tožnikov za sklenitev darilne pogodbe s tožencem, ki je postal del pravne podlage darilne pogodbe, sklenjena zakonska zveza z njuno hčerko. Ta je z razvezo odpadla.

10. V novejši sodni praksi je v luči ustavne pravice do zasebne lastnine prišlo do spremembe sodne prakse glede učinkov kasneje odpadle pogodbene podlage na darilno pogodbo, ki se je ustvarila na podlagi pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. decembra 1987.⁷ Vendar v predmetni zadevi tožnika darilne pogodbe nista preklicala le na podlagi kasneje odpadle podlage ampak tudi na podlagi hude nehvaležnosti toženca do njune hčerke (priloga A8, A9).

11. Preklic zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca je urejen v 540. členu OZ. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je glede na dolgotrajno psihično, fizično in spolno nasilje toženca nad hčerko tožnikov, pravni standard hude nehvaležnosti zoper bližnjega v obravnavani zadevi dosežen. Dodatno težo pri presoji nemoralnosti ravnanja toženca predstavlja tudi kavza daritve, ki je bila v sklenjeni zakonski zvezi s hčerko tožnikov, ki naj bi temeljila na vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede višine odmerjene obogatitve.

13. V primeru kot je obravnavani, ko premoženja, ki je bilo podarjeno, ni več mogoče vrniti v naravi, mora obdarjenec darovalcu plačati vrednost, za katero je na podlagi darilne pogodbe obogaten (prvi odstavek 542. člena OZ).

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo podarjeno zemljišče v času daritve nezazidano stavbno zemljišče. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje ne temelji le na zapisu v 1. členu pogodbe z dne 29. 1. 2002, ampak tudi na mnenju izvedenca, ki se je pri tem oprl na takrat veljavne prostorske akte.

15. Iz sklenjene pogodbe z dne 29. 1. 2002 (4. člen) tudi jasno izhaja, da je bila vrednost darila v višini 3.024.000,00 SIT določena le iz pristojbinskih razlogov in ne kot realna/dejanska vrednost nepremičnine v času sklenitve pogodbe.

16. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je zato, ker je na nepremičnini par. št. 427/6, k.o. X, vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve, sodišče prve stopnje uporabilo napačno metodo vrednotenja obogatitve. Gre namreč za začasno omejitev lastninske pravice po volji lastnika, ki na višino obogatitve, ki je v tem, da je toženec brezplačno pridobil solastninsko pravico na nezazidani stavbni parceli, ne vpliva. To še vedno ima, le vrniti je ne more, ker je na njej zgrajena stanovanjska stavba. V takem primeru je odločilen čas za preračun koristi v denarni znesek čas sojenja, primerna metoda za ugotovitev obogatitve toženca pa metoda primerljivih prodaj zemljišč, ki so v stanju, kot je bilo podarjeno zemljišče v času daritve.⁸⁹

17. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnika sama krijeta svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi toženca niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99, z nadaljnjimi spremembami.
² Tožnika v dajatvenem delu ”primarno” postavljenega tožbenega zahtevka plačilo zneska nista zahtevala solidarno, kar pomeni, da gre za deljivo terjatev. Ker ni določeno kaj drugega, se ta deli med tožnika po enakih delih (tretji odstavek 393. člena OZ,Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/01, z nadaljnjimi spremembami).
³ Prim. A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 170 in 171.
⁴ Prim. M. Dika v Građansko parnično pravo, Sudske odluke i sudska nagodba, IX. knjiga, Narodne novine d.d., Zagreb, september 2013.
⁵ Neutemeljena je tako tudi pritožbena navedba o protispisnosti in kontradiktornosti razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe.
⁶ Prim. S. Cigoj v Obligacije, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1976, str. 241.
⁷ VSRS sklep II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018.
⁸ Iz toženčeve izpovedi izhaja tudi, da nima namena odtujiti svoj solastniški delež. Toženec tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v hiši prebiva.
⁹ Do enakega rezultata bi prišli tudi v primeru, če bi šteli, da je bila obogatitev toženca v tem, da je prihranil svoje premoženje, ker mu ni bilo treba kupiti stavbnega zemljišča za izgradnjo stanovanjske hiše. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tržna vrednost podarjene nepremičnine v času daritve 29. 1. 2002 90.000,00 EUR oz. 20.019.438,00 SIT (program za preračun valut, prosto dostopen na spletni strani VSRS). Upoštevaje valorizacijo z metodo indeksa cen življenjskih potrebščin (program za izračun dostopen na spletni strani Statističnega urada RS, končni datum 17. 10. 2018, glede valorizacije glej VSRS sodba II Ips 277/2017 z dne 8. 3. 2018) bi tako njegova obogatitev na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo znašala 61.359,86 EUR.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 685/2008
• VSL sodba I Cp 2255/2016
• VSL sklep I Cp 2680/2013