VSL Sklep II Cp 699/2019

Jedro

Toženec je nedopustno posegel v posest tožnikov, ko je na delu svoje nepremičnine, ki sta ga tožnika uporabljala za parkiranje in kot prostor za smetnjak, postavil sporno betonsko ploščo. Tožnikoma je s tem onemogočil, da na dotedanji način izvršujeta svojo posest oziroma dejansko oblast nad navedenim delom toženčeve nepremičnine.

Zaradi delnega umika tožbe v ugotovitvenem delu posebni stroški niso nastali, vendar pa je bil zavrnjen tudi tisti del zahtevka, ki se nanaša na domnevno onemogočanje dostopa tožnikov do njune hiše. Ta del zahtevka je zagotovo enakovreden tistemu, ki se nanaša na onemogočeno parkiranje in puščanje smeti. Tožnika v pritožbi neupravičeno poskušata zmanjšati njegov pomen. Če je res, da za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja zadošča že odstranitev sporne betonske plošče, kot pojasnjujeta v pritožbi, potem je bil tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na onemogočanje dostopa do hiše tožnikov, očitno nepotreben.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevane ugotovitve, da je toženec motil tožnika v njuni zadnji mirni posesti dostopa do parcele št. 622/1 k. o. X, dveh parkirnih mest in prostora za smetnjak na parcelah št. 622/2, 623/3 in 622/6 iste k. o., ker je 22. 5. 2017 zabetoniral ploščo dimenzij cca 5 x 6 metrov in višine 30-50 cm, s čimer je tožnikoma onemogočil dostop do hiše in uporabo dveh služečih parkirnih mest ter prostora za smetnjak. Sklenilo je, da mora toženec nemudoma vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter jima dopustiti nemoteno uporabo dveh parkirnih mest in prostora za smetnjak. Poleg tega mu je prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožnikov. Zavrnilo pa je njun zahtevek, da jima mora toženec dopustiti nemoten in prost dostop do njune hiše. Nazadnje je sklenilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki.

3. Tožnika izpodbijata odločitev o stroških postopka, brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in tožencu naloži, da tožnikoma povrne vse njune pravdne stroške. Ugotovitveni zahtevek, ki sta ga med pravdo umaknila, sta v tožbi postavila zaradi različne prakse sodišč. Sicer pa je sodišče v bistvenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Z odstranitvijo spornega objekta bosta tožnika lahko tako kot pred motilnim dejanjem dostopala do svoje hiše, zato se ne pritožujeta zoper delno zavrnitev tožbenega zahtevka, saj bo ta z izpolnitvijo preostalega zahtevka izgubil svoj pomen. Tožnika sta dejansko v celoti uspela v pravdi, zato sta upravičena do povračila vseh stroškov postopka.

4. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene stroške. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Tožnika sta res parkirala na mestu, kjer je sedaj nadomestna gradnja, vendar tudi drugod, zato nista bila motena v svoji posesti. Poleg tega ni šlo za urejeno parkirišče, čeprav je bil teren tam utrjen in zato najprimernejši za parkiranje. Sodišče je na ogledu ugotovilo, da je poleg sedanje betonske plošče nekaj ravnega terena, zato ni res, da tožnika nista mogla parkirati nikjer drugje, kot na spornem delu toženčeve nepremičnine. Sodišče je pristransko ocenilo izpoved priče J. Č., da sta bila pred nadomestno gradnjo na spornem delu šara in pesek, namenjen za cesto. Sicer pa tožnika nista parkirala izključno na spornem delu, temveč tudi poleg njega in pri sosedih, s katerimi se dobro razumeta, zato v svoji posesti nista bila motena. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnika nista imela klasičnega smetnjaka, je nepravilen sklep, da jima toženec preprečuje uporabo prostora za smetnjak.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na nasprotnikovo pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O toženčevi pritožbi:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Po izvedenem dokaznem postopku se je lahko zanesljivo prepričalo, da je toženec nedopustno posegel v posest tožnikov, ko je na delu svoje nepremičnine, ki sta ga tožnika uporabljala za parkiranje in kot prostor za smetnjak, postavil sporno betonsko ploščo. Tožnikoma je s tem onemogočil, da na dotedanji način izvršujeta svojo posest oziroma dejansko oblast nad navedenim delom toženčeve nepremičnine. Tožnika sta zato tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičena do zahtevanega posestnega varstva v obsegu, ki jima ga daje izpodbijani sklep. Odrejena vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved nadaljnjega motenja imata pravno podlago v 34. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Toženec v pritožbi večkrat ponovi svoje priznanje, da sta tožnika parkirala tudi na spornem delu njegove nepremičnine. Ker tega zdaj na istem mestu ne moreta več početi, ni nobenega dvoma, da je toženec nedopustno posegel v njuno posest. Dejstvo, da bi lahko tožnika, tako kot je to storil toženčev pooblaščenec na ogledu, parkirala tudi poleg spornega dela, ne more biti odločilno, če tožnika pred motilnim dejanjem tega nista počela. Enako velja za dejstvo, da naj bi tožnika že prej občasno parkirala pri sosedu. Bistveno je, da jima je toženec s svojim motilnim dejanjem onemogočil dosedanji način, torej njuno parkiranje na spornem delu toženčeve nepremičnine. Navsezadnje toženec celo v pritožbi navaja, da je bilo ravno tam najprimernejše mesto za parkiranje.

9. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno verjelo tožnikoma. Pritožbeni pomisleki glede dokazne ocene izpovedi prič J. Č. in T. O. M. niso relevantni. Kot že navedeno, toženec sam priznava, da sta tožnika parkirala tudi na spornem delu, kar pomeni, da ju zatrjevana šara in pesek, o katerih je izpovedal priča J. Č., očitno nista bistveno ovirala.

10. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno ugotovilo zadnje posestno stanje pred nastalim motenjem. Pravilno je tudi ocenilo, da je bilo toženčevo dejanje motilno, medtem ko njegova samovoljnost in protipravnost nista bili sporni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podlage niti za dvom o ekonomskem interesu tožnikov za zahtevano posestno varstvo, na katerega sicer neopredeljeno meri pritožba.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v zvezi z uporabo spornega prostora za smetnjak. Bistveno je, da sta tožnika toženčevo nepremičnino uporabljala tudi za odlaganje smeti pred njihovim odvozom. Ni pa pomembno, kakšen smetnjak (klasičen ali provizoričen) sta imela. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tako ni zatrjevanega notranjega protislovja. Sklep je vsekakor mogoče preizkusiti, kar pomeni, da ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

12. Toženčevi pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožnikov:

13. Sodišče prve stopnje je glede na izid postopka in doseženi uspeh pravdnih strank pravilno sklenilo, da morata sami trpeti svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

14. Res je sicer, da zaradi delnega umika tožbe v ugotovitvenem delu posebni stroški niso nastali, vendar pa je bil zavrnjen tudi tisti del zahtevka, ki se nanaša na domnevno onemogočanje dostopa tožnikov do njune hiše. Ta del zahtevka je zagotovo enakovreden tistemu, ki se nanaša na onemogočeno parkiranje in puščanje smeti. Tožnika v pritožbi neupravičeno poskušata zmanjšati njegov pomen. Če je res, da za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja zadošča že odstranitev sporne betonske plošče, kot pojasnjujeta v pritožbi, potem je bil tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na onemogočanje dostopa do hiše tožnikov, očitno nepotreben. Stroški, ki so nastali z obravnavanjem tega dela zahtevka, morajo bremeniti tožnika.

15. Uspeh strank v pravdi, gledano v celoti, je bil torej približno enak. Pritožbeno sklicevanje na onemogočen dostop tretjih oseb do hiše tožnikov pa ni utemeljeno, ker to ni bilo predmet spora in zato ne more vplivati niti na morebitno drugačno stroškovno odločitev.

16. Po navedenem tudi pritožba tožnikov ni utemeljena, saj je odločitev o stroških postopka pravilna in zakonita. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

17. Obe pravdni stranki sta s svojima pritožbama propadli, zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih morata kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP). To velja tako za stroške obeh pritožb kot za odgovor na nasprotnikovo pritožbo, posebej ker z njima pravdni stranki nista bistveno prispevali k odločitvi o pritožbah.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 85/2021
• VSC Sklep Cp 224/2022
• VSL sklep I Cp 377/2010