<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1647/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1647.2019
Evidenčna številka:VSL00027309
Datum odločbe:17.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
Institut:sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za izdajo ukrepa - ogrožanje lastnega zdravja - duševna bolezen - izpolnitev zakonskih pogojev

Jedro

Ogrožanje lastnega zdravja in življenja zadošča, da so pogoji za pridržanje izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani najdlje do 4. 11. 2019.

2. Odvetnica udeleženca v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je bila udeležencu prisotnost pri izvajanju dokazov odvzeta, ne da bi sodišče navedlo prepričljive in konkretne razloge, ki bi se nanj nanašali, ter je prepisalo pojasnilo iz drugega sklepa. Zato tekom postopka sploh ni bil seznanjen z ugotovitvami izvedenca. Pogoji iz 39. člena ZDZdr niso izpolnjeni. Ugotovitve iz 14. točke izpodbijanega sklepa ne morejo predstavljati konkretizacije dogodkov in okoliščin oziroma izkazovati realne nevarnosti, saj ni niti opisano, kaj se je tisti dan dogajalo, komu je grozil, itd., vse navedeno pa je treba upoštevati ob dejstvu, da gre za zapise o vedenju udeleženca ob sprejemu v psihiatrično bolnico, ki se je zgodila brez njegove privolitve. Sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi verziji dogodka glede oblačila in tehnika, ki naj bi ga varno odstranil, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj mu ne verjame, zato se ne more učinkovito braniti v postopku. Tega prisotnost odvetnice, ki ni bila poleg ob dogodku, ne more nadomestiti. Sodišče ni ugotovilo konkretnega verbalnega agresivnega vedenja, zato ni mogoče napraviti zaključka, da bi njegovo vedenje lahko pripeljalo do hujšega ogrožanja zdravja drugih, še posebej, ker je udeleženec izpovedal, da zunaj ni imel fizičnih konfliktov, da na samomor ni pomislil in da ni razmišljal, da bi drugemu kaj naredil. Zaključek sodišča je zato preuranjen. V nasprotju z dokumentacijo in izpovedjo udeleženca je zaključek, da odklanja zdravljenje. To, da odklanja prisilno zdravljenje v bolnišnici, ne pomeni, da odklanja zdravljenje. Izpovedal je, da predpisana zdravila jemlje. Da zdravil ne jé, je predpostavka, ki ni podkrepljena, zapisov, da bi do ponovne obravnave prihajalo zaradi opuščanja zdravil, ni. Sodni izvedenec je ugotovil, da bi si udeleženec huje zdravstveno škodil šele ob predpostavki poslabšanja zdravstvenega stanja, ki pa 4. 9. 2019 ni bilo podano, zato ni konkretne nevarnosti. Nasprotuje še zaključku, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži, da so razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo ob utemeljitvi 1. točke izreka (omejitev pri izvajanju dokazov) pavšalni in/oziroma prepisani. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je o tem odločilo na podlagi izvedenčevega predloga. Iz podatkov v spisu (zapisnik z naroka z dne 4. 9. 2019, str. 7) izhaja, da je izvedenec po zaslišanju udeleženca in tedaj še ob prisotnosti udeleženca (in njegove pooblaščenke) sodišču predlagal, da se udeležencu v celoti omeji pravica pri izvajanju dokazov. Strokovni predlog je bil torej podan in sodišče je o njem odločilo. Izvedenec je ob podaji predloga navedel, da bi udeleženca lahko izvajanje dokazov dodatno in po nepotrebnem vznemirilo, ker zaradi bolezenskega doživljanja situacijo napačno razume in bi lahko prišlo celo do agresivnega izbruha, kar bi ga dodatno psihično obremenilo, in bi škodljivo vplivalo na njegovo zdravje. Z enakimi razlogi (ker na naroku ni bilo ne nasprotovanja udeleženca ne njegove pooblaščenke) je sodišče utemeljilo izpodbijani del sklepa. Pritožbeni očitek je torej neutemeljen. Višje sodišče glede na izrecno pritožbeno navedbo še odgovarja, da je uporaba drugega slovničnega spola (ženskega namesto moškega) posledica dejstva, da sta izvedenec in sodišče prve stopnje govorila o „zadržani osebi“, v tem primeru pa je pravilna uporaba ženske in ne moške spolne oblike. Očitek prepisu razlogov iz drugega sklepa torej ne zdrži.

5. V zvezi z drugim odstavkom izreka - pridržanje v psihiatrični kliniki – pa pritožnica ne izpodbija ugotovljene diagnoze udeleženca (izraženo, že kronificirano psihotično stanje, najverjetneje shizofrenske geneze). Po ugotovitvah izvedenca je sestavni del te duševne motnje udeleženca huda motnja v dojemanju realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, zato bi udeleženec brez zdravljenja pomembno škodil sebi ali drugim z neobvladanim vedenjem; ob bolezenski neuvidevnosti udeleženca je pričakovati, da bi brez vztrajne psihofarmako terapije, ki jo prejema pod nadzorom, agresivno vedenje tudi fizično manifestiral, zato potrebuje stalen nadzor in vodenje, tako pri prehrani kot pri prejemanju zdravil.

5. Res je, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno navedeno, kateri dogodek je bil razlog za tokratno hospitalizacijo udeleženca (ki je četrta po vrsti), vendar to ni pravno odločilno. Ključno je, ali so v trenutku odločanja obstajali pogoji iz 39. člena ZDZdr, in ti so po oceni višjega sodišča obstajali.

6. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve namreč dopustno, če (med drugim) oseba ogroža svoje življenje ali če huje ogroža svoje zdravje, pri čemer mora biti to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (predvsem s pomočjo izvedenca, ki je vpogledal udeleženčevo medicinsko dokumentacijo, pa tudi na podlagi dokazne ocene izpovedi udeleženca in njegove lečeče zdravnice) ugotovilo, da zaradi ugotovljene duševne motnje1 pri nasprotnem udeležencu obstoji realna grožnja, da bi nezdravljen, zaradi vpliva te motnje, ogrozil življenje drugih, predvsem pa je nevaren sam sebi (huje ogroža svoje zdravje in s tem tudi svoje življenje). Ob umanjkanju zdravljenja je namreč njegovo stanje tako, da je popolnoma disociiran, dezorganiziran in ni sposoben niti osnovne skrbi zase, kot npr. osebna higiena in zdravljenje.

8. Višje sodišče je že v zadevi II Cp 765/20152 opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Med slednje se uvršča (tudi) položaj, ko ima oseba tako hudo duševno bolezen, da ji ta ne omogoča oblikovanja svobodne volje. In prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, zato ga je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr3.

9. Udeleženec se, kot že povedano, v diagnozo, ki jo je postavil izvedenec, ne spušča, pritožba pa skuša prepričati (pritožbeno) sodišče, da je udeleženčevo trenutno (duševno) stanje tako, da se svoje bolezni zaveda in želi sodelovati pri obliki in poteku svojega zdravljenja (tj. da jemlje zdravila in da jih bo jemal). Tej pritožbeni tezi višje sodišče enostavno ne more slediti.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je udeleženec moten v dojemanju realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje ter da je bolezensko neuvideven in bi zdravila takoj opustil. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožnici, da je udeleženčevo duševno stanje tako, da bi lahko sam (so)odločal o predpisani terapiji. Udeleženčevo psihofizično stanje torej (še) ni tako, da bi bil sposoben odgovorno sodelovati pri zdravljenju (tj. prostovoljno ostati v bolnici, sprejemati terapijo z zdravili …). Izvedenec je posebej izpostavil, da udeleženec potrebuje nenehno varovanje in jemanje zdravil pod nadzorom, sicer se bo njegova agresija fizično manifestirala. Prav jemanje ustreznih zdravil (in to dlje časa) pa je po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje tista oblika zdravljenja, ki edina lahko obvaruje zdravje in življenje udeleženca, saj druge oblike zdravljenja ne bi bile učinkovite, predvsem pa z drugimi oblikami zdravljenja ni mogoče vplivati na redukcijo ogrožajočih simptomov, je na podlagi izvedenčevega mnenja še ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je izrečeni ukrep torej sprejelo zato, ker udeleženec zaradi duševne motnje ogroža svoje zdravje in življenje, druga oblika zdravljenja pa zaradi njegove nezmožnosti presoje in odločitve za pravilno terapijo trenutno ni mogoča. Ker so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr, ima z izpodbijanim sklepom določen poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice vso potrebno zakonsko podlago. Višje sodišče se ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) do tega, ali je podan tudi kateri od drugih pogojev (npr. ogrožanje drugih oseb), saj ogrožanje lastnega zdravja in življenja zadošča, da so pogoji za pridržanje izpolnjeni.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s v zvezi z 42. členom ZNP-1 potrdilo.

-------------------------------
1 Poleg diagnoze, povzete v 5. točki tega sklepa, je izvedenec zapisal (glej povzetek mnenja v 9. točki izpodbijanega sklepa), da ima nasprotni udeleženec vedenjsko motnjo zaradi uživanja več drog (udeleženec je ob zaslišanju prostodušno priznal, da je jemal vse droge: marihuano, heroin, kokain, LSD, gobice; včasih kupil, včasih dobil počaščeno), sindrom ODV.
2 Glej tudi druge sklepe, ki so sledili, npr. I Cp 892/2016 s 5. aprila 2016 in I Cp 3113/2014 z 18. 11. 2015. Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2017 z 9. 3. 2017. Sodna praksa o tem vprašanju je ustaljena in enotna.
3 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015 z 18. marca 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNzEw