VSL Sodba II Cp 1402/2019

Jedro

Utemeljen je podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev pisne oporoke pred pričama zaradi pomanjkanja zapustnikove oporočne sposobnosti.

Soočenje je namreč metoda zaslišanja in ne dokazno sredstvo oziroma dokazni predlog, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnilo. Prav tako pa soočenje med pričo in izvedencem ne pride v poštev, ker ima dokazovanje z izvedenci drugačno dokazno temo.

V obravnavani zadevi je pravdo izgubila toženka in ne tožnica. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da je tožnica upravičena le do polovice pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna v 15 dneh plačati 1.337,12 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke pred pričama pokojnega A. A. s 6. 3. 2008, ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev navedene oporoke. Sklenilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti 4.966,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi.

2. Proti sodbi, razen proti odločitvi iz I. točke izreka (zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka), se pravočasno pritožuje toženka, ki kot bistveno navaja, da sodišče ni izvedlo in ni obrazložilo zavrnitve predlaganega soočenja sodno določenih izvedencev, izvedenih prič in odvetnika F. F. z domsko psihiatrinjo. Prav tako sodišče ni obrazložilo zavrnitve predlaganega dodatnega zaslišanja domske psihiatrinje. Protispisen je zaključek o kontinuirani obravnavi pokojnega s strani domske psihiatrinje. Sodišče bi moralo skladno z 254. členom ZPP zaradi dvoma o verodostojnosti sodnih izvedencev določiti novega izvedenca. Nasprotuje tudi ne izvedbi dokaznega predloga z določitvijo izvedenske komisije in z določitvijo izvedenca iz tujine. Sodišče je s sklepom procesnega vodstva določilo izvedensko komisijo, nato pa je postavilo izvedenca. Meni, da je sodišče z določitvijo sodnega izvedenca T. T. kršilo določbe pravdnega postopka. Nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago, saj je zatrjevala zmoto pokojnega in zvijačo toženke. V zvezi s tem v izpodbijani sodbi ni obrazloženih zaključkov. Nasprotuje skopemu in arbitrarnemu zaključku v 31. točki obrazložitve, da sodišča niso prepričali ugovori in navedbe toženke. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o ogledu zgoščenke (DVD). Meni, da bi se do posnetka morala opredeliti izvedenca, vendar, ker je sodišče dokazni sklep o ogledu sprejelo šele v sodbi, toženka vpogleda s strani izvedencev ni mogla predlagati. Sodišče se tudi ni izreklo o predlogu za postavitev izvedenca gerontologije in o predloženem posnetku oddaje RTV SLO, ki dokazuje strokovno neargumentiranost izvedenskih mnenj. Zaključek, da je pokojni blodnjavo doživljal, ni objektivno preverjen oziroma je potrjen le z navedbami tožnice. Ni jasen zaključek izvedencev, da je bil pokojni sugestibilen. Sodišče ni izpostavilo izpovedi prič, zaslišanih v kazenskem postopku, da je pokojni normalno funkcioniral. Sodišče je le na podlagi izpovedi tožnice in prič, ki so tožničini sorodniki in so bili vpleteni v postopek prodaje, ugotovilo, da pokojni ni bil opeharjen pri prodaji hiše. Poudarja, da izvedenski mnenji v predmetnem postopku ne moreta imeti primata nad izvedenskimi mnenji sodno določenih in drugih izvedencev, ki so sodelovali v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Meni, da bi sodnica zaradi lastne osebne izkušnje in osebnega poznanstva s pooblaščenko tožnice morala biti izločena oziroma bi se morala izločiti sama. Domska psihiatrinja je pokojnega pregledala na podlagi iniciative tožnice in njene družine, prav tako ni opravila kontinuiranih pregledov pokojnega (tudi izvedenec T. T. ni znal povedati, kolikokrat je domska psihiatrinja pregledala pokojnega). Sodišče se ni opredelilo do strokovnih zaključkov dr. G. G., da je bil pokojni sposoben svojo oporoko tudi korigirati. Sodba nima razlogov o tem, ali je šlo pri pokojnem za alzheimerjevo ali vaskularno demenco ter o lucidnih trenutkih. Izpostavlja, da je v letu 2007 prišlo do menjave denarne valute, ki naj bi povzročila težave vsem in ne le pokojnemu. Poudarja, da je dr. K. K. izrecno povedal, da spremembe pri pokojnem niso bile tolikšne, da v marcu 2008 ne bi mogel izraziti svoje volje in prepričanja. Meni, da pokojni zaradi terapije z antipsihotiki ni mogel imeti psihotičnega mišljenja kontinuirano štiri leta pred smrtjo. Sodišče je tudi pavšalno, brez obrazložitve, zavrnilo predlog, da dr. K. K., dr. G. G., dr. V. V. in dr. J. J. dopolnijo pisno izvedensko mnenje glede oporočne sposobnosti pokojnega. Meni, da je tožnica upravičena le do polovice pravdnih stroškov, ker ni uspela s primarnim zahtevkom. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev oporoke pokojnega A. A., in sicer zaradi pomanjkanja zapustnikove oporočne sposobnosti in zaradi napak volje (zvijače in zmote). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago z zaključkom, da pokojni ni bil oporočno sposoben. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu zahtevku tožnice in razveljavilo oporoko zaradi oporočne nesposobnosti, ni bilo treba ugotavljati tudi zatrjevanih napak volje, zato je pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o napakah volje, brezpredmetna.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica pokojnega ni prikrajšala za kupnino prodane solastne hiše ter da ne drži, da tožnica ne bi imela stikov s starši (kar je bilo navedeno v oporoki kot razlog za razdedinjenje). Sodišče prve stopnje se ni oprlo le na prepričljivo izpoved tožnice in prič, temveč je dokazno oceno podprlo še z listinami, ki potrjujejo zatrjevani potek prodaje hiše. Dokazna ocena sodišča glede prodaje hiše je celovita, prepričljiva in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni razlogov, da bi bil pokojni sumničav in negotov zaradi tožničinih ravnanj. Glede na povzete ugotovitve je neutemeljen pritožbeni očitek, da pokojnikovo blodnjavo doživljanje ni bilo objektivno preverjeno oziroma da temelji le na trditvah tožnice. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku o psihotičnem in sugestibilnem mišljenju pokojnega. Sodna izvedenka Š. Š. je v dopolnitvi izvedenskega mnenja s 7. 1. 2016 obširno obrazložila svoj zaključek o psihotičnem in sugestibilnem mišljenju pokojnega. Poleg tega je s sklicevanjem na mnenje dr. K. K. (da če je zgodba resnična, ni blodnjavosti) poudarila, da bo navedeno ugotovilo sodišče (in tudi je, torej da „zgodba“ ni resnična).

7. Sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev tretjega izvedenca. Izvedenski mnenji v predmetnem postopku si ne nasprotujeta, saj sta oba izvedenca ugotovila, da pokojni na dan podpisa oporoke ni bil oporočno sposoben. Drži, da je mnenje (izvedenih) prič, na katere opozarja toženka, drugačno, vendar, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je V. V., dr. med. specialist medicine dela, prometa in športa, izdelal mnenje na podlagi naročila odvetnika F. F. (pooblaščenca toženke, op. pritožbenega sodišča), k temu pa je pritegnil tudi psihologinjo J. J. Izvedenca torej nista bila določena s strani sodišča, temveč sta bila v dogajanje vpeta na pobudo ene pravdne stranke in brez soglasja druge. Poleg tega je sodna izvedenka Š. Š. tudi obrazložila, da sta se dr. V. V. in dr. G. G. osredotočila le na oceno kognicije, dr. J. J. pa ni opravila diagnostičnih testov, ki se uporabljajo pri oceni kognitivnih funkcij, zato njihova mnenja niso popolna, saj ne dajejo odgovora na vsa pravno odločilna dejstva, ki jih za razsodbo potrebuje sodišče v tem postopku. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo slediti ugotovitvam teh izvedencev. Oba sodna izvedenca v predmetnem postopku sta se seznanila s predhodno izdelanimi strokovnimi mnenji in izpovedmi (izvedenih) prič, bila v zvezi s tem tudi dodatno zaslišana, vendar sta kljub temu vztrajala pri svojih mnenjih, iz katerih izhaja, da pokojni ni bil oporočno sposoben. Prav tako sta odgovorila na vse toženkine pripombe. Postavitev tretjega izvedenca zato skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP ni bila potrebna, saj ni bilo nasprotij, pomanjkljivosti in tudi ne utemeljenega dvoma o pravilnosti izvedenskih mnenj. Zgolj nestrinjanje toženke z izvedenskima mnenjema pa po ustaljenem stališču sodne prakse ni razlog za postavitev novega izvedenca.

8. Glede na zgoraj obrazloženo je neutemeljena pritožbena navedba, da izvedenski mnenji v predmetnem postopku ne moreta imeti primata nad izvedenskimi mnenji drugih sodno določenih izvedencev, ki so sodelovali v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, se izvedenska mnenja, ki so jih napravili izvedenci v nepravdnem postopku za odvzem poslovne sposobnosti, lahko upoštevajo le kot trditvena podlaga strank v tem postopku. Izpovedi zaslišanih izvedenih prič in njihova mnenja sta sodna izvedenca, kot že rečeno, postavljena v predmetnem postopku, tudi upoštevala in kljub temu vztrajala pri podanem izvedenskem mnenju. Poleg tega pa strokovno znanje sodišču posredujejo izvedenci in ne izvedene priče, ki lahko (kljub strokovnemu znanju) sodišču posredujejo zgolj svoje vedenje o dejstvih.¹ Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene. Napačno je tudi razumevanje pritožbe v zvezi z dokaznim predlogom toženke, da dr. K. K., dr. G. G., dr. V. V. in dr. J. J. podajo dopolnilno pisno izvedensko mnenje. Navedene osebe namreč niso bili sodni izvedenci v predmetnem postopku. Bili so zaslišani kot priče, zato je zavzemanje pritožbe, da bi morali podati dopolnilno pisno izvedensko mnenje, neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb pravdnega postopka, ker ni določilo izvedenca iz tujine ali izvedenske komisije namesto sodnega izvedenca T. T. Skladno z 244. členom ZPP je določitev izvedenca v pristojnosti sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na predlog stranke. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče s sklepom procesnega vodstva določilo, da bo postavilo izvedensko komisijo. S sklepom s 15. 9. 2016 je sodišče toženki naložilo založitev predujma za izvedenca medicinske - psihiatrične stroke (zgolj v obrazložitvi pri povzetku podanega dokaznega predloga s strani toženke je navedena medicinska komisija). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca s področja gerontologije, saj je obrazložitev zavrnitve vsebovana v zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega (tretjega) izvedenca.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo in ni obrazložilo zavrnitve predlaganega soočenja sodno določenih izvedencev, izvedenih prič in odvetnika F. F. z domsko psihiatrinjo. Soočenje je namreč metoda zaslišanja in ne dokazno sredstvo oziroma dokazni predlog, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnilo. Prav tako pa soočenje med pričo in izvedencem ne pride v poštev, ker ima dokazovanje z izvedenci drugačno dokazno temo.² Pritožba sodišču tudi neutemeljeno očita, da ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za dodatno zaslišanje domske psihiatrinje, saj toženka dodatnega/ponovnega zaslišanja domske psihiatrinje sploh ni predlagala, temveč je predlagala zgolj soočenje z domsko psihiatrinjo.

11. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi o kontinuirani obravnavi pokojnega s strani domske psihiatrinje. Domska psihiatrinja je pokojnega do 15. 9. 2008 pregledala 13-krat (v razmikih tri do štiri mesece), kar izhaja iz izvedenskega mnenja R. R. (priloga A 5) z 20. 1. 2009. Navedeno je potrdila tudi domska psihiatrinja L. L., ki je izpovedala, da je pokojnega spremljala ves čas, ko je bil v domu. Na podlagi navedenega je neutemeljen očitek protispisnosti glede kontinuirane obravnave pokojnega. Sodna izvedenca, določena v predmetnem postopku, sta se zato utemeljeno bolj zanesla na mnenje in ugotovitve domske psihiatrinje, glede na to, da so pokojnega drugi izvedenci videli le enkrat (razen dr. R. R., ki ga je videl dvakrat). Glede na ugotovljeno kontinuirano obravnavo pokojnega ter ugotovitev sodišča, da ni bilo razlogov na strani tožnice, da bi bil pokojni sumničav, dvoma v mnenje in ugotovitve domske psihiatrinje ne more vzbuditi niti pritožbena navedba, da je domska psihiatrinja pokojnega pregledala na podlagi iniciative tožnice in njene družine, po tem, ko je pokojni od tožnice zahteval, da mu obrazloži finančno konstrukcijo prodaje.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče dokazni sklep o predvajanju DVD posnetka sprejelo (šele) v izpodbijani sodbi. Sodišče je vpogledalo v posnetke na zadnji glavni obravnavi, pri tem pa toženka ni predlagala, da posnetke vpogledata tudi sodna izvedenca. Okoliščina, da sodba o posnetku nima razlogov, pa ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, saj ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dokazov v postopku (temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni). Neutemeljeno pritožba tudi graja ne izvedbo prepozno predlaganega posnetka oddaje, predvajane na RTV SLO na temo demence.

13. Toženkina zahteva za izločitev je že bila zavrnjena s sklepom sodišča prve stopnje Su 29/2017 s 27. 2. 2017. Toženka je nato v pripravljalni vlogi z 22. 2. 2018 ponovno navajala okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnice, vendar pri tem izrecno navedla, da predloga za izločitev ne vlaga (ponovno) glede na to, da je bil njen prvi predlog zavrnjen. Pritožbene navedbe, da bi sodnica morala biti izločena oziroma bi se morala izločiti sama, s pavšalno ponovitvijo dveh okoliščin, ki po mnenju toženke kažeta na nepristranskost, zato niso utemeljene.

14. Neodločilna je pritožbena navedba, da sodišče ni izpostavilo izpovedi prič v kazenskem postopku, da je pokojni funkcioniral normalno, glede na pojasnilo sodne izvedenke Š. Š., da gre pri izpovedi prič, ki so zapustnika poznale, za laična mnenja oseb, ki nimajo strokovnega znanja, saj je za oceno preiskovanca potrebna poglobljena ocena njegovega kliničnega stanja. Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o lucidnih trenutkih, saj je sodišče sledilo ugotovitvi sodne izvedenke, da ne more z gotovostjo trditi, da pokojni ni imel lucidnega momenta na dan podpisa oporoke, vendar je ocenila, da glede na njegovo čustvovanje, spremenjeno vedenje in mišljenje, to ni zelo verjetno. Prav tako je neodločilna pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je šlo pri pokojnem za alzheimerjevo ali vaskularno demenco, saj je za odločitev v tej zadevi važna le posledica njegove bolezni – oporočna nesposobnost. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da pokojni zaradi terapije z antipsihotiki ni mogel imeti psihotičnega mišljenja. Sodna izvedenka Š. Š. je namreč izpovedala, da zdravilo ne vpliva tako, da bi postal oporočno sposoben. Prav tako pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je v letu 2007 prišlo do menjave denarne valute, ki naj bi povzročila težave vsem in ne le pokojnemu, saj je že sodišče prve stopnje obrazložilo, da zamenjava denarne valute ni bila njegova edina težava.

15. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženki naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožnice, ki je v celoti uspela s podrednim tožbenim zahtevkom. V obravnavani zadevi je pravdo izgubila toženka in ne tožnica. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da je tožnica upravičena le do polovice pravdnih stroškov.

16. Po obrazloženem se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica je z odgovorom na pritožbo toženke prispevala k predmetni odločitvi, zato ji je sodišče priznalo 1.096 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT, z upoštevanjem 22 % DDV 1.337,12 EUR, ki jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 Zobec, J., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 435, 436.
2 Zobec, J., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 462, 463.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 56/2018
• VSL Sodba II Cp 1442/2022
• VSL Sodba in sklep II Cp 1437/2018