VSL Sodba II Cp 2381/2018

Jedro

Predhodna tožničina prizadetost oziroma večja ranljivost zaradi preteklih dogodkov, ni okoliščina, zaradi katere bi bila tožnica upravičena do manjše odškodnine ali zaradi katere sploh ne bi bila upravičena do odškodnine. Oškodovanca je treba sprejeti takega kot je; škoda je razlika med zdravstvenim stanjem oškodovanca pred poškodbo in stanjem po poškodbi. Ker ta razlika v tožničinem primeru ni ugotovljena, pritožbeno sodišče soglaša, da trajnih posledic poškodbe tožnica ni utrpela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo o odškodninskih zahtevkih obeh pravdnih strank. Na osnovi tožbe je tožnici prisojeno 652,50 EUR odškodnine, ki sta jo toženca dolžna nerazdelno plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2015 dalje do plačila (1. točka izreka). Na osnovi nasprotne tožbe je tožencu prisojena odškodnina 1.050,00 EUR (3. točka izreka), toženki pa 450,00 EUR (4. točka izreka), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2015 dalje do plačila. Višja zahtevka obeh pravdnih strank sta zavrnjena (2. in 5. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.091,35 EUR (6. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbi ugodeno, nasprotna tožba pa bo zavrnjena, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da sodišče ni odgovorilo na prvega od vprašanj, ki si ga je zastavilo: Kdo je dne 7. 7. 2012 začel spor. Gre za vprašanje bistvene važnosti: kdo je prvi začel s fizičnim nasiljem. Meni, da je premajhna teža dana dejstvu, da je spor začela družina tožencev (po naročilu tožencev je delal tudi njun sin) ter, da je fizično silo najprej uporabil toženec (fizično je napadel A. A.). Ni šlo za strokoven prijem, temveč za fizično nasilje, ki je takó kot tožnici pustilo posledice. Za fizično nasilje ni opravičila. Za nezadostno obrazloženo označuje zavračanje izpovedb prič A. A., R. M. in M. M. Te priče res morda niso natančno videle in opisale kdo je koga in kam udaril, so pa na splošno opisale potek dogajanja. Upoštevati bi bilo treba, da imajo priče s tožencema slabe izkušnje, saj sta jih toženca v preteklosti že fizično napadla. Ni ovrednoteno dejstvo, da sta spopad sprožila toženca in da sta vsaj soprispevala k posledicam, ki sta jih utrpela. Tožnica in njena mama sta se zgolj branili pred napadom tožencev. Sodišče se ni opredelilo do trditev, podkrepljenih z dokazi, da poškodb tožencema ni povzročila tožnica, temveč A. A., kar sta toženca sama zatrjevala v pravdnem postopku III P 2898/2012. Z nasprotno tožbo torej toženca zahtevata odškodnino za poškodbe, glede katerih je že bilo odločeno s sodno odločbo. Njun zahtevek bi zato moral biti zavrnjen oz. škoda vsaj razmejena. Za nesprejemljiv označuje zaključek, da je tožnica sama pripomogla, da so se ljudje na plaži norčevali iz njenih modric. Če ne bi šla na morje, bi bila škoda zaradi neizkoriščenih in že plačanih počitnic še večja. Nezadostno je ocenjen strah, ki ga je tožnica utrpela ob dogodku, in strah, ki ga je utrpela zaradi izida zdravljenja ter kasneje ob spominu na obravnavani dogodek. Sodišče ne bi smelo slediti izvedenki dr. S., da tožnica ni imela psihičnih posledic. Glede ugotovitve izvedenke dr. R. S., da je tožničina ranljivost posledica nasilja v družini, je treba upoštevati t. i. teorijo jajčne lupine, po kateri je treba oškodovanca vzeti takšnega kot je. Odločitve glede odškodnine za strah se ne da preizkusiti, ker ni pojasnjeno, ali je odškodnina 450,00 EUR prisojena za primarni ali sekundarni strah. Če bi bilo to opredeljeno, bi pritožnica lahko še bolj natančno navedla, zakaj je odškodnina za strah prenizka. Tožencema prisojena odškodnina za strah pa je previsoka in s strani sodišča ni zadostno obrazložena. Tudi pri ugotavljanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti ni upoštevana teorija jajčne lupine. Kljub temu, da je tožnica nekoliko bolj občutljiva za tovrstne dogodke, bi ji morala biti prisojena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti med zdravljenjem kot po zdravljenju. Pri ugotavljanju zmanjšanja življenjske aktivnosti po zdravljenju niso upoštevani: izvedensko mnenje dr. R. S. (potrdila je obstoj posttravmatske stresne motnje), pisno potrdilo Društva za nenasilno komunikacijo ter izpovedba U. R. Časovnico zdravljenja, ki jo je naredilo sodišče, je zavrnila že izvedenka dr. S., ki je pojasnila, da zdravstveno pomoč psihiatra pacienti odklanjajo zaradi prepričanosti, da sami obvladajo težave, pa tudi zaradi strahu pred stigmatizacijo. To pojasnjuje, zakaj tožnica, kljub izdani napotnici, pregleda pri psihiatru ni opravila, in zakaj se je v program Društva za nenasilno komunikacijo vključila šele leta 2014. Zaključki sodišča so v nasprotju z zaključkom dr. S. in v nasprotju z drugimi dokazi. Zahtevek za materialno škodo zaradi poškodovanih očal je zavrnjen z argumentom, da je tožnica očala kupila prepozno. Časovna komponenta ni pravilna, ker ne gre za zastaranje. Pomembno je, da sta tožnika očala poškodovala, kar je dokazano s fotografijami, izpovedbami prič; z računom za nova očala pa je izkazana višina škode. Obrazložitev višine škode za uničen obesek ni zadostna. Upoštevan bi moral biti večji prispevek tožencev, ki sta z nasiljem začela. Če bi držala ugotovitev, da so za dogodek odgovorne vse tri stranke, bi morala tožnica nositi zgolj 1/3 in ne 1/2 škode. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka. Ni opredeljeno, zakaj je tožnici naloženo plačilo 1/3 stroškov tožene stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča. Meni, da tožničin tožbeni uspeh terja, da tožnica krije več kot 1/3 stroškov. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožnico bistveno vprašanje je, kdo je dne 7. 7. 2012 začel spor, ki je prerasel v fizično obračunavanje. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče to vprašanje razčistilo, kolikor je za odločanje v odškodninski zadevi potrebno. V 24. in 25. točki obrazložitve je pojasnjeno, da je sin tožencev D. N. pulil mejne drogove, na kar je tožničina mati odgovorila z nanašanjem rdeče barve s sprejem na ograjo tožencev¹. Vse to je bilo povod za spor med tožničino mamo in toženko. Toženec je s strokovnim prijemom pod eno (svojo) pazduho prijel A. A., pod drugo pa tožnico, ki je mami priskočila na pomoč. Toženka je tožnici vzela fotoaparat, ki je bil potem tožnici na parkirišču tožencev vrnjen. Vse poškodbe, ki so jih udeleženci ob tem dogajanju zadali, so bile protipravno prizadejane, saj je bilo – v obravnavnih okoliščinah – nesprejemljivo vsako nasilno ravnanje, usmerjeno v telo druge osebe. Ni res, da sta se pritožnica in njena mama zgolj branili, saj je iz video posnetkov razvidna njuna aktivna vloga v fizičnem spopadu.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno ne/verodostojnosti prič R. in M. M. Sodni in drugi spori, ki jih imata priči s tožencema, terjajo posebno previdnost pri obravnavanju njune izpovedi. Negativen, celo sovražen odnos R. M. do tožencev je razviden iz njegovega, na video posnetku zaznavnega zmerjanja tožencev. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da sta priči M. dogajanje zaznali ali o njem izpovedali selektivno: videla sta zgolj proti tožnici in usmerjena nasilna dejanja, pri čemer tožnica znatnih poškodb ni utrpela; nista pa izpovedala o dejanjih, s katerimi so bile povzročene – z medicinsko dokumentacijo izkazane – poškodbe tožencev.

7. Pritožnica zatrjuje, da sta toženca v postopku III P 2898/2012 zatrjevala, da jima je poškodbe, ki sta jih utrpela, povzročila To ni skladno z zapisnikoma naroka III P 2898/2012 z dne 16. 12. 204 (listina A 9), ki ga je v v dokaz svojih trditev predložila. Iz zapisnika je razvidno, da je toženec (tam tožnik) izpovedal takó o praskah in ugrizih A. A., kot tudi o ugrizu in praskah, povzročenih s strani tožnice. Tudi toženka (tam tožnica) je izpovedovala o tožničinem napadu s fotoaparatom. V zadevi III P 2898/2012, kjer sta uveljavljala odškodnino od A. A., sta torej toženca izpovedovala tudi o tožničinih nasilnih dejanjih; iz njune izpovedi je razvidno, da je škoda, ki sta jo utrpela, posledica (tudi) tožničinih dejanj. Razmejevanje poškodb, ki sta jih povzročili tožnica in njena mama ni potrebno. Ker sta tožnica in njena mama delovali v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, zoper ista oškodovanca, torej skupaj, za tožencema povzročeno škodo odgovarjata solidarno (prvi odstavek 186. čl. Obligacijskega zakonika). Da bi toženca škodo že dobila povrnjeno od A. A., ali da bi jima bila odškodnina prisojena na osnovi zahtevka, ki sta ga uperila zoper v tem pravdnem postopku ni bilo zatrjevano.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z višino tožnici prisojene odškodnine. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je res nizka (200,00 EUR). Telesne bolečine (dva dni srednje intenzitete in pet do sedem dni lahke intenzitete) višje odškodnine ne omogočajo; zastavlja se celo vprašanje, ali tožničino trpljenje utemeljuje satisfakcijo v obliki denarne odškodnine; višje od priznane zagotovo ne. Anksioznost, ki je tožnico spremljala po škodnem dogodku, je upoštevana pri odmeri odškodnine za strah. Drugih nevšečnosti – poleg rentgenskega pregleda in obiskov zdravnika – pa tožnica ni imela. Modrice na stegnu, izkazane na fotografiji (listina A7), niso take intenzitete, da bi vzbujale gnus, pomilovanje, zgražanje. Razen tega so na takem mestu (zadnja stran stegna), da bi jih tožnica, tudi na plaži, lahko zakrila. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da ne gre za nevšečnost, zaradi katere bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožnica utrpela kratkotrajen strah v času škodnega dogodka. Ne gre za strah za življenje ali zdravje; tožnica je po sprostitvi toženčevega prijema vedela, da ni ogrožena. To je lahko zaznala iz ravnanja tožencev; dogajanje so iz neposredne bližine spremljali tožnici naklonjeni M. Tuje dvorišče je zapustila s plezanjem čez ograjo, ker se je na tujem terenu neugodno počutila. Ni ga poskusila zapustiti skozi vrata, zato plezanje čez nizko ograjo ne kaže na reševanje iz nevarne situacije ali strah. Sodišče prve stopnje omenja tudi sekundarni strah, ki ga opredeli kot tožničino, dalj časa trajajočo anksioznost; ne sledi pa tožničini izpovedi o strahu pred izhodi iz hiše. Anksioznost se je po mnenju izvedenke psihiatrične stroške pojavila v blagi obliki; tožnica medicinske pomoči ni iskala. Pri ugotavljanju te vrste škode je treba upoštevati izvedenkino opozorilo, da temelji izključno na tožničini izpovedi. Ker obravnavani dogodek ni bilo edino nasilje, ki mu je bila tožnica izpostavljena, je potreba po svetovanju na Društvu za nenasilno komunikacijo očitno povzročena tudi z drugim nasilnim dejanjem, ki mu je bila tožnica dobro leto pred škodnim dogodkom izpostavljena (družinsko nasilje). Z zakonom (179. čl. Obligacijskega zakonika) je strah priznan kot enovita oblika škode (duševno trpljenje, izraženo v oškodovančevi duševni sferi), zato ločeno prikazovanje odškodnine za primarni in sekundarni strah, razen v izjemnih primerih, ni smiselno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 450,00 EUR ustrezna satisfakcija za strah, ki ga je tožnica utrpela v času škodnega dogodka in po njem.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Anksioznost, ki je nastopila po škodnem dogodku, ni prešla v posttravmatsko stresno motnjo trajne narave. Niso ugotovljene trajne posledice, zaradi katerih bi bila tožnica prikrajšana pri opravljanju svojih obveznosti in prostočasnih dejavnosti. Res pa je, kar izpostavlja pritožba: da predhodna tožničina prizadetost oz. večja ranljivost zaradi preteklih dogodkov, ni okoliščina, zaradi katere bi bila tožnica upravičena do manjše odškodnine ali zaradi katere sploh ne bi bila upravičena do odškodnine. Oškodovanca je treba sprejeti takega kot je; škoda je razlika med zdravstvenim stanjem oškodovanca pred poškodbo in stanjem po poškodbi. Ker ta razlika v tožničinem primeru ni ugotovljena, pritožbeno sodišče soglaša, da trajnih posledic poškodbe tožnica ni utrpela.

11. Tudi do začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo, saj tožnica pri vsakodnevnih aktivnostih v dneh, ko je čutila blage fizične bolečine in je bila anksiozna, ni bila omejena. Anksioznost je upoštevana pri odmeri odškodnine za strah, do samostojne odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnica ni upravičena. Oškodovanec je do samostojne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upravičen le v primerih hudega in dolgotrajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

12. Pritožbeno sodišče soglaša, da niti fotografija očal niti drugi izvedeni dokazi ne izkazujejo škode na očalih. V tožbi tožnica zatrjuje uničena očala, v pritožbi meni, da je upravičena do prispevka k nabavi novih očal, ki jih je kupila več kot tri leta po škodnem dogodku. Ker ni ugotovljeno, ali so bila oz. kako so bila očala poškodovana oz. zakaj naj bi bila za 50,00 EUR manjvredna, zahtevek za povrnitev te materialne škode ni utemeljen. Škoda za uničen obesek za fotoaparat, ki jo je tožnica ocenila na 5,00 EUR, sodišče pa po prostem preudarku na 2,5 EUR, je izkazana s fotografijo. S fotoaparatom, obešenim na obesku, sta v škodnem dogodku rokovali tako tožnica kot toženca (zlasti toženka), zato je pravilno, da se pri določitvi višine odškodnine to upošteva. Gre za neznaten del zahtevka, zato je upravičena uporaba drugega odstavka 216. čl. ZPP.

13. Odločitev o tožencema priznani odškodnini tožnica nasprotuje s pritožbeno trditvijo, da za strah odmerjena odškodnina ni skladna s sodno prakso. S tem terja presojo pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine, ki jo je pritožbeno sodišče dolžno izvesti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče tožencema prisojeno odškodnino – za vse oblike škode – ocenjuje za odmerjeno skladno z načelom individualizacije in načelom objektivne pogojenosti odškodnine. Pritožnica izpostavlja tožencema prisojeno odškodnino za strah (tožencu 350,00 EUR, toženki 100,00 EUR). Toženki priznana odškodnina za strah je minimalna, kar je ustrezno, saj je utrpela zgolj primarni strah. Tako kot pri tožnici, tudi pri toženki ta strah ni bil niti intenziven niti dolgotrajen. Toženec je upravičen do višje odškodnine, ker se je zaradi sledov ugriza bal za izid zdravljenja; dopuščal je možnost sepse in je zato na dan obravnavanega dogodka zdravnika obiskal dvakrat.

14. Pravdni stroški so pravilno odmerjeni. Uspeh tožnice, ki je obseg svoje škode dokazovala z dvema izvedencema, je minimalen, zato do povrnitve stroškov ni upravičena. Toženca, ki sta uspela uveljaviti več kot četrtino zahtevane odškodnine in sta se uspešno uprla glavnini tožbenega zahtevka, sta upravičena do povrnitve tretjine pravdnih stroškov, nastalih v tem pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ V kazenskem postopku je bila obsojena za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 1147/2009
• VSC Sodba Cp 226/2022
• VSM sodba I Cp 1228/2013