VSL Sodba I Cp 642/2019

Jedro

Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 6.358,73 EUR in tožnici naložilo, da je toženki dolžna povrniti 553,43 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Graja zaključek sodišča, da toženka ni krivdno odgovorna za škodni dogodek, saj je bila organizacija čistilne službe pri njenem zavarovancu izvedena v skladu z razumnimi pričakovanji. Dvakratno čiščenje in čiščenje na klic tako frekventnega dela ustanove, kot je Urgenca UKC, ne predstavlja dovolj pogostega čiščenja. Madež se največkrat opazi pri padcu, ko je že prepozno. Zaposlenim in nadrejenim je znano, da se tam madeži pogosto nahajajo, kljub temu pa za večkratno čiščenje oziroma dežurno čistilko, ki bi v vseh prostorih morala biti stalno prisotna oziroma opravljati redne obhode, ni bilo poskrbljeno. Izredna politja, ne glede na velikost madeža, bi morala biti obravnavana prioritetno. Zavarovanec toženke bi moral upoštevati tudi naravo tal, ki so svetleča in je vidljivost politja prozorne tekočine na njih slaba. Pritožnica izpostavlja sodbo VSL II Cp 205/2016, iz katere izhaja, da je potrebno čiščenje pohodnih površin v zdravstvenem domu presojati še posebej strogo – po merilih profesionalne skrbnosti. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanega odločilnega dejstva o neobstoju opozorilnih tabel, s čimer je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Table bi morale biti postavljene nenehno, saj na sporni površini lahko večkrat pride do razlitja. Zavarovanec bi moral zagotoviti tudi protizdrsne trakove, ali pa vsaj preprogo, ki bi glede na močno zdrsljiv material preprečevala padce. Tožnica predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, nastalo tožnici ob padcu na mokrih tleh pri vstopu v prostore Urgentnega bloka UKC, ki je imel v času škodnega dogodka civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

6. Sodišče prve stopnje je v 10. točki sodbe pravilno zaključilo, da tla iz umetne mase niso nevarna stvar in hoja po njih ni nevarna dejavnost, zato ni podlage za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke. Če določena stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti.

7. Glede krivdne odgovornosti zavarovanke toženke pritožnica vztraja pri treh očitkih, in sicer (1.) neustrezni organizaciji čistilne službe, tako po frekvenci čiščenja kot po odzivnosti čiščenja na klic, (2.) opustitvi postavitve stalnih opozorilnih tabel in (3.) opustitvi namestitve protizdrsnih trakov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in po pridobitvi mnenja izvedenca s področja varstva pri delu ugotovilo, da organizaciji čiščenja, kot jo je izvajala zavarovanka toženke z dvakratnim čiščenjem celotne površine dnevno in dodatno stalno dosegljivostjo čistilke na klic, ni mogoče očitati pomanjkljivosti in premajhne skrbnosti. Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tudi frekventnejše čiščenje ne bi moglo preprečiti možnosti nastanka mokrega madeža, saj je med vsakim čiščenjem določen časovni interval. V danem primeru tožnica ni zatrjevala, da bi se poškodovala pri padcu na madežu, za katerega bi čistilka vedela, a ga kljub opozorilu ne bi počistila, ali na mokrih tleh, ki bi ostala od čiščenja ali drugega opravila, za katerega bi delavci zavarovanke vedeli, zato odgovornosti za padec ni mogoče pripisati slabi izvedbi ali organiziranosti čistilne službe. Tudi daljši odzivni čas čistilke po prejemu klica v konkretnem primeru ni bil razlog za tožničin padec. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, po oceni pritožbenega sodišča omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu namreč ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne ni ukrepala. Prav tako zadeva ni povsem primerljiva z zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 205/2016, kjer je bilo ugotovljeno, da je za celoten zdravstveni dom čiščenje opravljala zgolj ena dežurna snažilka, ki naloge ni zmogla.

8. Postavitev table, ki opozarja na mokra in spolzka tla, je nujna takrat, kadar je mogoče predvidevati obstoj takšnih tal, npr. ob mokrem vremenu, neposredno po čiščenju ali ob seznanjenosti z madežem. Stalna tabla, da so tla lahko mokra, za katero se zavzema pritožnica, bi izgubila svojo opozorilno funkcijo in ne bi doprinesla k zmanjšanju škodnih dogodkov. Opustitev postavitve stalne table zato ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke.

9. Urgentni blok Kliničnega centra ima glede talne podlage zaradi narave dela posebne zahteve. Material mora biti gladek, da se lahko čisti, kar je pomembno zaradi zagotavljanja čimboljših higienskih razmer, prav tako mora preprečevati tresenje (npr. ob prevozu poškodovancev). Izbrani plastični pod je tem lastnostim ustrezal, postavitev protizdrsnih trakov ali preprog po celotni površini hodnikov, namenjenih tudi obiskovalcem, pa bi zahtevane lastnosti zmanjšala. Pripisovanje odgovornosti zavarovanki tožene stranke na tej podlagi je zato neutemeljeno.

10. Ker je nastala škoda posledica nesrečnega naključja in ne pomanjkljive profesionalne skrbnosti zavarovanke toženke pri organizaciji in izvedbi čiščenja, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. Ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s tem pravnim sredstvom ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2284/2017
• VSC Sodba Cp 427/2020
• VSRS Sklep II DoR 215/2018