VSL Sodba II Cp 1301/2019

Jedro

Pravilo iz 288. člena OZ, po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica, pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Obseg škode oziroma višina denarne odškodnine se namreč določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, prav tako se časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe.

Zakonske zamudne obresti od prisojene (neplačane) odškodnine, ki je zapadla v plačilo pred vložitvijo tožbe, tečejo od vložitve tožbe dalje in ne šele od dneva delnega plačila, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Najkasneje od vložitve tožbe je namreč toženka v zamudi s plačilom prisojenega zneska (drugi odstavek 299. člena OZ).

Tožnik ni navedel, kdaj je toženko pred pravdo pozval k izpolnitvi obveznosti, je pa iz poravnalne ponudbe toženke tožniku z dne 18. 10. 2010 izhajalo, da je bilo to gotovo pred datumom te ponudbe. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik od 18. 10. 2010 dalje upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov iz naslova izgubljenega zaslužka, ki so zapadli v plačilo v obdobju pred 18. 10. 2010, in ne od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, kot je bilo vtoževano.

Ker tožnik tožbe za med pravdo plačane zneske ni umaknil, čeprav bi to lahko storil, je sodišče prve stopnje pri oceni uspeha pravdnih strank pravilno upoštevalo, da tožnik ni uspel (tudi) glede med pravdo plačanih zneskov odškodnin.

Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. V času sodnega odločanja glede utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode obveznosti obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z zneskom odškodnine še ni, saj odškodnina tožniku še ni dosojena niti izplačana.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v prvi alineji II. točke izreka tako, da se znesek 12.037,97 EUR nadomesti z zneskom 12.673,97 EUR, datum 20. 2. 2017 z datumom 15. 6. 2012, doda pa se še znesek 3.837,06 EUR, ki ga tožena stranka še dolguje tožeči stranki iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 44.500,00 EUR (akontacija odškodnine, izplačana 20. 2. 2017);

- v IV. točki izreka tako, da se znesek 5.676,00 EUR, za kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči, nadomesti z zneskom 5.040,00 EUR;

- v V. točki izreka pa tako, da se znesek 1.650,66 EUR nadomesti z zneskom 1.892,15 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 425,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) dopustilo spremembi tožbe z dne 4. 1. 2016 in 23. 10. 2017, (II) toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, naj tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v roku 15 dni plača odškodnino v znesku 12.037,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2017 do plačila, odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka v bruto mesečnih zneskih, navedenih v drugi do predzadnjih dveh alinejah II. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli do 18. 10. 2010, od 18. 10. 2010 dalje od plačila, od mesečnih zneskov, zapadlih po 18. 10. 2010, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, odškodnino v znesku 1.413,40 EUR neto od 4. 1. 2016 dalje do plačila in v znesku 325,60 EUR neto od 24. 10. 2017 dalje do plačila, ter odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku 188,08 EUR bruto vsakega 15. v mesecu do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo vsakega 16. dne v mesecu dalje do plačila, (III) toženki je nadalje naložilo, naj tožniku od izdaje sodbe dalje vsakega 5. v mesecu plačuje rento v višini 186,09 EUR bruto mesečno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu dalje do plačila, (IV) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več od toženke, (V) toženki je naložilo tudi, naj tožniku povrne nastale pravdne stroške v znesku 1.650,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. S popravnim sklepom z dne 20. 7. 2018 je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo popravilo tako, da je med peto in šesto alinejo II. točke izreka na strani 7 vneslo alinejo, ki se glasi: „188,08 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2016 dalje do plačila“.

3. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

4. Tožnik se pritožuje delno zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v delu, na katerega se nanaša pritožba, ter toženki naloži v plačilo njegove pravdne in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu IV. točke in v V. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je v zvezi z delnimi plačili toženke iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz napačnega stališča, da je toženka s tem, ko je tožniku 20. 2. 2017 plačala tudi znesek 9.200,00 EUR, za katerega je navedla, da predstavlja zakonske zamudne obresti od plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 33.500,00 EUR, plačala celotne zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo. Pravilno upoštevanje delnih plačil bi bilo, da bi sodišče od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 76.000,00 EUR odštelo že pred pravdo plačani valorizirani znesek odškodnine, glede preostanka odškodnine pa upoštevalo tek zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje do drugega delnega plačila 20. 2. 2017, katerega bi na ta dan zatem upoštevalo v valoriziranem znesku. Tak obračun bi pokazal, da je bila višina terjatve iz tega naslova na dan 20. 2. 2017 še vedno najmanj 6.839,48 EUR in ne 2.000,50 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče je zanemarilo, da so zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje tekle od celotne vtoževane in še neplačane terjatve iz naslova negmotne škode, zmotno pa je tudi uporabilo 287. in 288. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Enako napako je zagrešilo tudi pri odločitvi o odškodnini za gmotno škodo. Terjatev za povračilo škode iz naslova nakupa zdravniških pripomočkov, specializirane opreme in zdravil po pravilnem obračunu znaša na dan 20. 2. 2017 1.228,81 EUR in ne prisojenih 882,68 EUR, terjatev za povračilo škode iz naslova potnih stroškov znaša 6.109,40 EUR in ne prisojenih 4.928,49 EUR, terjatev za povračilo škode iz naslova tuje nege in pomoči pa 8.799,67 EUR in ne prisojenih 6.324,00 EUR. Pri izračunu višine odškodnine zaradi potrebne tuje nege in pomoči se je sodišču poleg navedene napake primerilo tudi nekaj računskih napak. V točki 32 obrazložitve sodbe je tako zmotno štelo, da 15 mesecev znaša le 410 dni, namesto pravilno 455 dni. Posledično je tožniku prisodilo za 540,00 EUR prenizko odškodnino. Računsko napako je zagrešilo tudi pri seštevanju odškodnin za obravnavano obliko premoženjske škode za posamezna obdobja. Vsota teh odškodnin znaša 11.420,00 EUR in ne s strani sodišča izračunanih 11.324,00 EUR. Zaradi napačnega načina upoštevanja delnih plačil je napačna tudi odločitev sodišča v obrestnem delu. Sodišče neutemeljeno tožniku ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih in prisojenih terjatev, ki med pravdo niso bile plačane. Poleg tega je od posameznih zapadlih zneskov iz naslova izgubljenega zaslužka iz mesecev pred oktobrom 2010 tožniku neutemeljeno priznalo zamudne obresti zgolj od 18. 10. 2010 dalje do plačila. Ta škoda je tožniku nastajala mesečno (tudi v času od julija 2007 do oktobra 2010) in je zato odškodninska obveznost toženke zapadla na plačilni dan v vsakem posameznem mesecu ter je tako toženka dolžna plačati tožniku tudi za to obdobje zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Napačno je stališče sodišča, da je tožnik uspel samo z 38 % svojega zahtevka. Ker toženka kljub pozivu tožnika ni specificirala, katero izmed postavk odškodnine za nepremoženjsko škodo je med pravdo poravnala, tožnik ni mogel umakniti tožbe za med pravdo plačane zneske. Razlogi za to, da je prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, v katerem je toženka plačala terjatev med pravdo, torej nikakor niso bili na strani tožnika. V konkretnem primeru bi bilo treba upoštevati določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri se pri odločitvi o stroških upoštevajo vse okoliščine primera. Ob upoštevanju te določbe bi bilo razmerje delitve stroškov bistveno drugačno. Tožnik je namreč po temelju uspel v celoti, glede višine pa, če se ne upošteva zahtevka v delu, ki je bil zavrnjen zaradi izpolnitve toženke med pravdo, skoraj v celoti. Nastali položaj bi celo zahteval uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP in odločitev, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

5. Toženka na vročeno pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Toženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zoper del II. in III. točke izreka sodbe, in sicer glede odločitve o višini odškodnine za potne stroške in glede odločitve, da se izguba na plači glasi na bruto zneske, ter zoper stroškovno odločitev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v izreku sodbe glede odškodnine iz naslova izgube dohodka in rente upoštevalo bruto zneske, pri tem pa ni navedlo, da tožnik ni tisti, ki je neposredno upravičen do bruto zneskov, temveč je toženka dolžna prisojene bruto zneske plačati tako, da plača 25 % akontacije dohodnine Finančni upravi RS, razliko pa neposredno tožniku. Tožnik je namreč upravičen le do tistega zneska, ki bi ga dejansko prejel in s katerim bi lahko tudi razpolagal, ne pa tudi do morebitnih zneskov, ki predstavljajo akontacijo dohodnine. To izhaja tako iz izvedenskega mnenja A. A. kot tudi iz Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2). Izrek sodbe, da se tožniku nakaže oziroma izplača celoten (bruto) znesek zapadle izgube na dohodku kot tudi mesečne rente, je tako materialnopravno napačen. Materialnopravno napačna je tudi odločitev o višini odškodnine za potne stroške. Sodišče je tožniku obračunalo potne stroške po postavki 0,37 EUR za kilometer, kar pa ni pravilno, saj je po načelu povrnitve odškodnine, ki ne sme biti večja od utrpele škode, upravičen le do povračila stroškov porabljenega goriva. Kilometrino v znesku 0,37 EUR določa Uredba o davčni obravnavi povračil in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki pa ne predstavlja ustrezne pravne podlage za konkreten primer. Tožnik bi bil v primeru povrnitve stroškov prevoza v višini navedene kilometrine neupravičeno obogaten, saj ni izkazal nastanka škode v takšni višini. Zaradi delno napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

7. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

8. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri upoštevanju delnih plačil iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zmotno uporabilo 287. in 288. člen OZ. Toženka je tožniku med pravdo nakazala 57.968,00 EUR, in sicer na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo 33.500,00 EUR, na račun zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska pa 9.200,00 EUR, na račun odškodnine iz naslova nakupa zdravniških pripomočkov, specializirane opreme in zdravil 1.000,00 EUR, na račun zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska pa 388,00 EUR, na račun odškodnine iz naslova potnih stroškov 5.000,00 EUR, na račun zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska pa 1.940,00 EUR, ter na račun odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči prav tako 5.000,00 EUR, na račun zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska pa 1.940,00 EUR, o čemer je toženka obvestila sodišče prve stopnje že ob samem nakazilu¹. Tožnik je delno plačilo sprejel brez pridržka, s čimer je pristal na s strani toženke ponujeno vračunavanje glavnic in obresti. Prišlo je torej do dogovora med tožnikom in toženko, s katerim sta uredila vrstni red vračunavanja posameznih glavnic in zakonskih zamudnih obresti od teh glavnic. Ker je takšen dogovor v skladu z 287. in 288. členom OZ, ki sta dispozitivne narave, dopusten, ga je treba upoštevati, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje, ki je od odmerjenih odškodnin (glavnic) za posamezne oblike škode odštelo zneske, ki jih je toženka med pravdo plačala tožniku na račun posameznih oblik škode,² ter tožniku dosodilo razliko - npr. od odmerjene odškodnine za nakup zdravniških pripomočkov, specializirane opreme in zdravil v višini 1.882,68 EUR je odštelo plačanih 1.000,00 EUR, pri čemer je dobljeni znesek 882,68 EUR zajet v znesku iz prve alineje II. točke izreka (glej obrazložitev pod točko 30 izpodbijane sodbe). Pravilno pa je tudi upoštevalo, da je toženka 388,00 EUR plačala na račun zakonskih zamudnih obresti od plačanega dela odškodnine za navedeno obliko škode, čeprav je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, zmotno štelo, da je z navedenim plačilom toženka v celoti poravnala dolgovane zakonske zamudne obresti od plačanega zneska odškodnine. Pri tem velja opozoriti tudi na stališče sodne prakse, da pravilo iz 288. člena OZ, po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica, pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Obseg škode oziroma višina denarne odškodnine se namreč določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, prav tako se časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe³. Glede na navedeno se tožnik neutemeljeno zavzema za uporabo povzetega pravila iz 288. člena OZ, posledično pa so napačni vsi pritožbeni obračuni posameznih terjatev, ki jih je tožnik naredil ob upoštevanju navedene zakonske določbe - tožnik je tako npr. v obračunu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo (priloga A417) napačno upošteval, da je toženka z zneskoma 33.500,00 EUR in 9.200,00 EUR v celoti (v znesku 14.038,98 EUR) poravnala zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 36.003,00 EUR (tj. znesek, ki ga je toženka ob upoštevanju valorizacije dolgovala tožniku iz naslova nepremoženjske škode na dan vložitve tožbe) od vložitve tožbe dalje do dneva delnega plačila ter delno glavnico, namesto pravilno, da je 33.500,00 EUR plačala na račun glavnice, 9.200,00 EUR pa na račun zakonskih zamudnih obresti od 33.500,00 EUR.

10. Tožnik pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu višine odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči zmotno štelo, da obdobje petnajstih mesecev, ko je tožnik potreboval 3 ure nege na dan, znaša (le) 410 dni, namesto pravilno 455 dni. Zaradi navedene napake je sodišče prve stopnje priznalo tožniku ob upoštevanju, da znaša po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe urna postavka za vrednotenje pomoči 4,00 EUR, za 540,00 EUR prenizko odškodnino. Tožnik pa tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo računsko napako pri seštevanju odškodnin iz tega naslova za posamezna obdobja - navedlo je, da vsota zneskov 4.920,00 EUR + 2.920,00 EUR + 1.460,00 EUR + 2.120,00 EUR znaša 11.324,00 EUR, namesto pravilno 11.420,00 EUR. Glede na pojasnjeno je bilo treba prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zvišati za 636,00 EUR (540,00 EUR + 96,00 EUR).

11. Pravilno tožnik tudi opozarja, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene (neplačane) odškodnine, ki je zapadla v plačilo pred vložitvijo tožbe⁴, od vložitve tožbe dalje in ne šele od dneva delnega plačila (20. 2. 2017), kot je odločilo sodišče prve stopnje. Najkasneje od vložitve tožbe⁵ je namreč toženka v zamudi s plačilom prisojenega zneska (drugi odstavek 299. člena OZ). Toženka pa je bila v zamudi tudi s plačilom med pravdo plačanih zneskov odškodnin za posamezne oblike škode. Tožnik je (bil) zato upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov akontacij odškodnine od vložitve tožbe dalje do delnega plačila. Pritožbeno sodišče je zato preverilo, ali je toženka s plačili, za katere je navedla, da odpadejo na račun zakonskih zamudnih obresti od akontacij odškodnine, v celoti poravnala zakonske zamudne obresti, česar sodišče prve stopnje, ki tožniku iz tega naslova ni priznalo zakonskih zamudnih obresti, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ni storilo. Pri tem je s pomočjo progama za izračun zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi in je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS, ugotovilo:

- da zakonske zamudne obresti od 33.500,00 EUR akontacije odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so tekle od vložitve tožbe dalje do delnega plačila, znašajo 13.027,40 EUR, kar pomeni, da je toženka, ki je tožniku iz tega naslova plačala 9.200,00 EUR, dolžna plačati še 3.827,40 EUR;

- da zakonske zamudne obresti od 1.000,00 EUR akontacije odškodnine iz naslova nakupa zdravniških pripomočkov in zdravil, ki so tekle od vložitve tožbe dalje do delnega plačila, znašajo 388,88 EUR, kar pomeni, da je toženka, ki je tožniku iz tega naslova plačala 388,00 EUR, dolžna plačati še 0,88 EUR;

- da zakonske zamudne obresti od 5.000,00 EUR akontacije odškodnine za za potne stroške, ki so tekle od vložitve tožbe dalje do delnega plačila, znašajo 1.944,39 EUR, kar pomeni, da je toženka, ki je tožniku iz tega naslova plačala 1.940,00 EUR, dolžna plačati še 4,39 EUR;

- da zakonske zamudne obresti od 5.000,00 EUR akontacije odškodnine za tujo nego in pomoč, ki so tekle od vložitve tožbe dalje do delnega plačila, znašajo 1.944,39 EUR, kar pomeni, da je toženka, ki je tožniku iz tega naslova plačala že 1.940,00 EUR, dolžna plačati prav tako še 4,39 EUR.

12. Glede na ugotovljeno je toženka dolžna tožniku iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki so tekle od zneskov akontacij odškodnine od vložitve tožbe dalje do vključno 19. 2. 2017, plačati skupaj še 3.837,06 EUR.

13. Tožnik pa neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov iz naslova izgubljenega zaslužka, ki so zapadli pred 18. 10. 2010. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, kot zmotno meni tožnik, temveč od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo dolžnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezan na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ)⁶. V konkretnem primeru tožnik ni navedel, kdaj je toženko pred pravdo pozval k izpolnitvi obveznosti, je pa iz poravnalne ponudbe toženke tožniku z dne 18. 10. 2010 izhajalo, da je bilo to gotovo pred datumom te ponudbe. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik od 18. 10. 2010 dalje upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov iz naslova izgubljenega zaslužka, ki so zapadli v plačilo v obdobju pred 18. 10. 2010, in ne od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, kot je bilo vtoževano.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroškovno odločitev. Zmotno je tako stališče tožnika, da ni mogel umakniti tožbe za med pravdo plačane zneske odškodnine, ker toženka ni specificirala, katere izmed postavk odškodnine za nepremoženjsko škodo je plačala. Toženka je z vlogo z dne 16. 2. 2017 sporočila, da je 16. 2. 2017 dala nalog za nakazilo dodatnega nespornega dela odškodnine, pri čemer je, kot že pojasnjeno, tudi navedla, koliko je poravnala na račun nepremoženjske škode in koliko na račun posameznih oblik premoženjske škode. Navedeni podatki so zadoščali za umik tožbe za plačane zneske (tudi) glede nepremoženjske škode oziroma toženki ni bilo treba navesti, v kakšni višini je poravnala odškodnino za posamezno obliko nepremoženjske škode. Tožnik bi namreč lahko v dani situaciji umaknil tožbo za celoten plačani znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar bi sodišče prve stopnje upoštevalo tako, da bi od skupaj odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo odštelo iz tega naslova med pravdo plačani (valorizirani) znesek in tožniku dosodilo razliko, kar je sicer storilo tudi v izpodbijani sodbi. Razlika bi bila le v tem, da zaradi umika tožbe za plačani znesek in posledične delne ustavitve postopka tožbenega zahtevka v tem delu ne bi zavrnilo, kot je to storilo z izpodbijano sodbo, kar pa bi vplivalo na uspeh pravdnih strank in posledično na stroškovno odločitev. Ker torej tožnik tožbe za med pravdo plačane zneske ni umaknil, čeprav bi to lahko storil, je sodišče prve stopnje pri oceni uspeha pravdnih strank pravilno upoštevalo, da tožnik ni uspel (tudi) glede med pravdo plačanih zneskov odškodnin. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

O pritožbi toženke

15. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino za (zapadlo) izgubo na dohodku in mesečno rento v bruto zneskih, vendar pa zmotno meni, da bi moralo izrek sodbe oblikovati tako, da bi določilo tudi, da mora toženka od teh bruto zneskov izplačati 25 % akontacije dohodnine na račun Finančne uprave RS, razliko pa tožniku. Iz (novejših) odločb Vrhovnega sodišča II Ips 313/2015 in VIII Ips 226/2017 v zvezi z obveznostjo plačila akontacije dohodnine v podobnih primerih, kot je obravnavani, izhaja, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. V času sodnega odločanja glede utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode obveznosti obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z zneskom odškodnine še ni, saj odškodnina tožniku še ni dosojena niti izplačana. Poleg tega, da bi bila odločitev o davčnih obveznostih v sodnem sporu, v katerem se odloča šele o plačilu odškodnine, preuranjena, pa bi sodišče s takšno odločitvijo poseglo tudi v pristojnost davčnih organov, ki opravljajo nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov. V navedenih odločbah je tudi pojasnjeno, da v primeru, ko je upniku (davčnemu zavezancu) prisojen obdavčljiv dohodek, za kar gre tudi v tem primeru, dolžnik (plačnik davka) prisojenega zneska ni dolžan v celoti nakazati na upnikov račun. Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom (če jih je zavezan plačati), v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. V nadaljnji odločbi II Ips 264/2017 je Vrhovno sodišče še dodatno obrazložilo, da dostavek, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženca, ki nastane šele po pravnomočnosti, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi. Glede na citirano novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo odškodnino iz naslova izgube dohodka in mesečno rento v bruto zneskih, brez dostavka, da je toženka dolžna od bruto zneskov izplačati 25 % akontacije dohodnine na račun Finančne uprave RS, preostanek pa neposredno tožniku, za kar se zavzema toženka v pritožbi.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine za potne stroške. Teza toženke, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za prevoz v višini 0,37 EUR/km, temveč le v višini stroškov porabljenega goriva, ni pravilna. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 253/2018 pojasnilo, da je oškodovanec (tožnik) v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta v primeru potnih stroškov zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. V novejši sodni praksi višjih sodišč je bilo sprejeto enotno stališče, ki priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Takšno stališče sodne prakse je skladno z načelom, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine in pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za potne stroške, pri kateri je upoštevano, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške za prevoz v višini 0,37 EUR/km, je tako materialnopravno pravilna.

Odločitev

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v prvi alineji II. točke izreka prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 636,00 EUR (na 12.673,97 EUR), datum 20. 2. 2017 je nadomestilo z datumom 15. 6. 2012, dodatno pa je tožniku dosodilo še 3.837,06 EUR iz naslova pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od dne 20. 2. 2017 izplačane akontacije odškodnine (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika, v celoti pa pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

18. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnika znaša 43 %, toženke pa 57 %. Pri tem je upoštevano, da je tožnik uspel z 41.510,93 EUR od vtoževanih 103.621,83 EUR odškodnine iz naslova zapadle nepremoženjske in premoženjske škode, ter z 186,09 EUR od vtoževanih 320,00 EUR rente, kar ob smiselni uporabi določbe 40. člena ZPP, po kateri se v primeru, ko se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let, pomeni, da je uspel tudi glede 11.165,40 EUR⁷. Glede na takšen uspeh je tožnik ob upoštevanju neizpodbijane prvostopenjske odmere njegovih pravdnih stroškov (priznani so mu bili stroški v skupnem znesku 4.646,96 EUR) upravičen do povračila 1.998,19 EUR pravdnih stroškov, toženka pa ob upoštevanju njenega uspeha in neizpodbijane prvostopenjske odmere njenih pravdnih stroškov (priznani so ji bili stroški v skupnem znesku 186,03 EUR) do povračila 106,04 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju toženka dolžna tožniku plačati 1.892,15 EUR pravdnih stroškov.

19. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (37 %),⁸ je upravičen tudi do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo nagrado za postopek pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 3210) v znesku 545,60 EUR in materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), oboje zvišano za 22 % DDV, ter strošek sodne takse za pritožbo v višini 459,00 EUR, kar skupaj znaša 1.149,03 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega pritožbenega uspeha je tako toženka dolžna tožniku povrniti 425,14 EUR pritožbenih stroškov. Priznane stroške mu mora plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

20. Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnik nosi stroške odgovora na njeno pritožbo, saj z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji, zaradi česar ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glej vlogo toženke z dne 16. 2. 2017.
² Delno plačilo, ki se je nanašalno na nepremoženjsko škodo, je pred tem v skladu z materialnim pravom tudi valoriziralo, čemur tožnik sicer niti ne nasprotuje.
³ Primerjaj VS RS sodbo in sklep II Ips 674/2008 in VSL sodbo I Cp 2016/2016.
⁴ Gre za odškodnino iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, prisojeno v prvi alineji II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ne zajema odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka.
⁵ Od tedaj dalje tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedene odškodnine.
⁶ Primerjaj VSL sodbo in sklep II Cp 1692/2015.
⁷ Tožnik je torej uspel glede 52.676,33 EUR od skupaj vtoževanih 122.821,83 EUR.
⁸ S pritožbo je uspel glede 4.473,06 EUR od skupno izpodbijanih 12.000,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2472/2018
• VSL sodba II Cp 753/2009
• VSL sodba II Cp 3065/2009