VSL Sklep I Cp 758/2019

Jedro

Ovira za vračilo stavbnega zemljišča v naravi ni le obstoj objekta, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, ampak tudi oddaja za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen.

Iz ugotovitev v odločbi o denacionalizaciji, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, da je v letu 1981 pritožnica pridobila lokacijsko dovoljenje in da je bil v letu 1983 del športnega parka že zgrajen, utemeljujejo sklep, da je bila obravnavana nepremičnina že pred uveljavitvijo ZDen oddana za gradnjo in da je investitor dotlej tudi že pričel z gradnjo. Tožbenega molka o neobstoju drugih ovir za vračilo obravnavane nepremičnine v naravi zato ni mogoče več razumeti kot posredno zatrjevanega izostanka ostalih ovir. Ker kažejo na to, da zatrjevana pozidava po uveljavitvi ZDen ni bila edina ovira za vračilo v naravi, ima tožbeni molk o dejstvih, ki bi izključevale možnost tega sklepa, za posledico nesklepčnost tožbe. Pozidavo (in dozidavo) objekta na zemljišču, ki je bil oddan za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen, je namreč že zakon določil kot oviro za vračilo v naravi in zato ne more biti podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in zatrjevano škodo niti tožnik s toženkinim ravnanjem ni bil oškodovan in zato očitano ji ravnanje ni bilo nedopustno. Ker v tožbi manjkajo navedbe, ki bi nudile podlago za sklep, da je bila edina ovira za vračilo v naravi dejstvo, da na njem stoji objekt, ki ni v tožnikovi lasti (oziroma v lasti denacionalizacijskega upravičenca), in ki je bil postavljen po uveljavitvi ZDen, tožba ni sklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo ugodilo zahtevku zoper prvo toženko (v nadaljevanju toženka) za plačilo 419.524,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 in toženki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zmotna je ugotovitev, da toženki nista ne enotni ne nujni sospornici. Ker gre za pravni osebi javnega prava, ni mogoče niti smiselno uporabiti korporacijskih načel niti določb, ki urejajo položaj pravnih oseb gospodarskega ali civilnega prava. Upoštevaje Zakon o lokalnih skupnostih (v nadaljevanju ZLS) in statuta obeh toženk sta obe toženki v pravni skupnosti. Po 19c. členu ZLS je lahko krajevna skupnost le del občine. Njena pravna osebnost in s tem tudi procesna sposobnost je omejena z nalogami, ki jih je na krajevno skupnost prenesla občina. V tožbi se prvi toženki očitajo pravna dejanja, za katera morata po ZLS obe osebi delovati po pravilih pravne skupnosti, določene s statutom, in se učinki takega delovanja lahko raztezajo na obe pravni osebi. Učinki in posledice takega delovanja so opredeljeni v četrtem odstavku 19c. člena ZLS. Glede na navedeno je mogoče rešiti zadevo le na skupen, sočasen in enak način.

Sodišče ni preverilo odločilnih dejstev, niti ni ocenilo, ali je podano nasprotje med njimi in predloženimi dokazi. Ker sodba o tem nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti.

V tožbi je navedeno, da je bila njegovemu predniku odvzeta parcela 96 k.o. X in da del te nepremičnine sedaj predstavlja parcelo 96/1 k.o. X v velikosti 4.152 m2. Iz cenitve, priložene tožbi in izdelane več kot sedem let in pol pred njeno vložitvijo, izhaja, da je cenilec cenil parcele 96/1, 96/2, 96/3 in 96/4 in da je na eni od teh parcel tudi njiva v velikosti 4.208 m2, iz nje pa ne izhaja, kolikšen del ocenjevane površine se nahaja na kateri od navedenih parcel. Navedeni dokaz je zato v nasprotju s trditvijo, da je površina parcele 4.152 m2.

Trditve o parceli, ki naj bi bila predmet vračanja, o parceli, na kateri naj bi se gradilo, in o obsegu in legi parcele, na katero se nanaša odškodnina, so tudi v nasprotju s tožbi priloženo odločbo o denacionalizaciji z dne 19. 11. 2014. Iz te odločbe izhaja, da je ovira za vračanje podana glede parcele 96/7 k.o. X, te parcele pa v tožbenih trditvah ni.

V nasprotju z odločbo o denacionalizaciji je tudi tožbena trditev, da je toženec na parceli 96/1 gradil v letih 1992 in 1993 in s tem povzročil oviro za vračanje. Iz odločbe o denacionalizaciji izhaja, da je bila parcela odvzeta 1959, iz uporabe pa 1981, da je bila v obeh časovnih trenutkih nezazidana gradbena parcela, da je toženka 23. 11. 1981 pridobila lokacijsko dovoljenje in da iz dopisa toženke krajevnim skupnostim z dne 24. 3. 1983 izhaja, da je bilo zemljišče odkupljeno in na njem zgrajen del športnega parka. Gre torej za nasprotje med dokazom in trditvijo o času gradnje.

Iz odločbe o denacionalizaciji izhaja, da je bila parcela 96 odvzeta kot nezazidana gradbena parcela in ne kot zazidano stavbno zemljišče. Ker je bila podana ovira za vračilo parcele v naravi, ni podana vzročna zveza med zatrjevanimi toženkinim nedopustnim ravnanjem in škodo.

Tožnik uveljavlja kot škodo razliko med tržno vrednostjo parcele in odškodnino, ki jo je dobil na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Ker odločba ni opremljena s klavzulo o pravnomočnosti, je dokaz v nasprotju s tožbeno trditvijo. Poleg tega je bila odločba razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek. Ker gre za dejstvo, nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo, gre za dopustno pritožbeno novoto.

Niti iz tožbe niti iz sodbe ni razvidno, v čem je toženkino krivdno ravnanje.

Iz priloženih dokazov ne izhaja, da bo parcela vrnjena v naravi, niti da do vračila v naravi ni prišlo zaradi pozidave nepremičnine po letu 1991 oziroma zaradi toženkinega razpolaganja v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Iz odločbe o denacionalizaciji izhaja, da vrnitev v naravi ni bila mogoča zaradi gradnje iz leta 1983 in zaradi plačane odškodnine.

Ne gre za zahtevek, s katerim lahko tožnik prosto razpolaga. Odločitev v denacionalizacijskem postopku ni pravnomočna, zaradi česar so prenagljeni zaključki o obstoju škode. Zahtevek za plačilo odškodnine tudi ne predstavlja zahtevka, ki uživa samostojno pravno varstvo, posledično pa tožnik z njim ne more prosto razpolagati. Po uveljavljeni sodni praksi pridejo splošni odškodninski predpisi v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena ali niso v zvezi z denacionalizacijo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v prvem sojenju toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.¹ Vrhovno sodišče je tožnikovi reviziji ugodilo, navedeno sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških tožnika in (prve) toženke je pridržalo za končno odločbo.² Sodišču druge stopnje je naložilo, naj sklepčnost tožbe presodi z vidika splošnih pravil za povrnitev škode.

6. Po prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če je bila tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka navedene določbe), (2) če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka navedene določbe), (3) če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka navedene določbe), in (4) če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi (4. točka navedene določbe).

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženka ravnala protipravno, ker je (po tožbenih trditvah) obstajala dolžnost vrnitve parcele 96/1 v naravi, ta pa zaradi toženkinega ravnanja v nasprotju z 88. členom ZDen, to je zaradi pozidave parcele v letu 1992 in 1993 ni bila možna, in da je zaradi tega tožniku nastala škoda v višini razlike med tržno vrednostjo parcele in odškodnino, ki jo je tožnik prejel v denacionalizacijskem postopku, in ki po cenitvi, priloženi tožbi, znaša 419.524,18 EUR. Ker so s tem podane vse predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost in po ugotovitvi, da so izpolnjene ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, je z zamudno sodbo tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se nanaša na (prvo) toženko, ugodilo.

8. Upoštevaje pritožbene navedbe in v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti – vanj sodita tako preizkus predpostavk za izdajo zamudne sodbe kot tudi materialnopravna pravilnost sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) – pritožbeno sodišče sodi, da za izdajo zamudne sodbe ni bila podana predpostavka iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

9. Tožnik je v tožbi navedel,

- da je vložil zahtevo za vračilo parcele 96 k.o. X v izmeri 4.208 m2, ki je bila njegovi prednici odvzeta 1959 z odločbo občinskega ljudskega odbora,

- da gre danes za parcelo 96/1 k.o. X,

- da je bilo v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je nepremičnina pretežno pozidana s pokritim športnim objektom in da na njej stoji teniško igrišče, kar skupaj s pomožnimi objekti in funkcionalnim zemljiščem zaseda 4.152 m2 parcele 96/1, in da je zato podana ovira iz 32. člena ZDen; zaradi tega parcela ni bila vrnjena v naravi, glede preostalih 56 m2, ki danes predstavlja parcelo 96/6, pa postopek vračanja še teče,

- da je toženka ravnala protipravno, ker je kljub prepovedi razpolaganja, določeni v 88. členu ZDen, s parcelo 96/1 nedopustno razpolagala in jo pozidala, in sicer je v letu 1992 in 1993 pričela z gradnjo teniškega igrišča, ki je bilo dokončno zgrajeno 1994,

- da je zaradi toženkinega nedopustnega ravnanja nastala dejanska ovira za vrnitev premoženja v naravi,

- da je zaradi ovire za vračanje prejel odškodnino v višini 56.876,30 EUR, ki ne ustreza tržni vrednosti parcele in da je oškodovan za razliko med prejeto odškodnino in tržno vrednostjo nepremičnine,

- da tržna vrednost nepremičnine – po izračunu sodnega cenilca za gradbeništvo – znaša 114,74 EUR/m2 oziroma 476.400,48 EUR, razlika med tem in prejeto odškodnino pa 419.524,18 EUR.

10. Pritožnica utemeljeno opozarja, da odločba o denacionalizaciji, na katero se opira tožba, ni pravnomočna. Četudi bi odločba o denacionalizaciji predstavljala odločitev o predhodnem vprašanju, izrek nepravnomočne upravne odločbe – in še manj ugotovitve, na katerih temelji – pravdnega sodišča ne zavezuje. Presoja o sklepčnosti tožbe je odvisna od tega, ali je tožnik v tožbi zatrjeval vsa dejstva, iz katerih izhaja materialnopravni sklep o predpostavkah toženkine odškodninske odgovornosti, tj. nedopustno ravnanje, obstoj škode in vzročne zveze med njima (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Za nedopustnost ravnanja mora tožnik zatrjevati, da toženkino ravnanje, zaradi katerega je oškodovan, izvira iz obdobja po uveljavitvi ZDen, za obstoj vzročne zveze pa navesti dejstva, iz katerih izhaja, da so – razen tega, da na nepremičnini, katere vrnitev se zahteva, ne stoji objekt v lasti upravičenca, ampak tretje osebe – podane vse ostale zakonske predpostavke za vrnitev sporne parcele v naravi.

11. Po 32. členu ZDen se ne vračajo (1) podržavljena zazidana stavbna zemljišča (razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca) in (2) podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta in so bila ob uveljavitvi ZDen že oddana za gradnjo; ovira za vračanje pa ni podana, če so bila izročena občini več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen ali če so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen in investitor do uveljavitve ZDen ni pričel z gradnjo. Predmet vračila po ZDen so tista stavbna zemljišča, ki so bila podržavljena na podlagi predpisov iz 3. člena in iz 4. člena ZDen. V 3. členu je položaj upravičenca določen v povezavi s taksativno naštetimi predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno podržavljenje. Po 4. členu ZDen so upravičenci tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno neodplačno na podlagi drugega predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

12. Odločitev o tem, ali se podržavljeno stavbno zemljišče vrne v naravi ali s plačilom odškodnine, je torej odvisno od več okoliščin: na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljeno, ali je bilo ob uveljavitvi ZDen zazidano ali nezazidano, ali je bilo nezazidano in do uveljavitve ZDen izročeno občini (ali drugemu subjektu) ali ne in ali je bilo do uveljavitve ZDen oddano za gradnjo. Trditvi, da je bila določena nepremičnina odvzeta v letu 1959 in da je bilo na njej med letoma 1992 in 1994 zgrajeno teniško igrišče, še ne utemeljujeta sklepa, da bi bila nepremičnina ob odsotnosti gradnje vrnjena v naravi. Četudi je bila nepremičnina pred tem nezazidano stavbno zemljišče (a niti tega tožnik ne trdi), je podana ovira za vračilo, če je bila ob uveljavitvi ZDen že oddana za gradnjo. Z drugimi besedami povedano: ovira za vračilo stavbnega zemljišča v naravi ni le obstoj objekta, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, ampak tudi oddaja za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen. Tožnik v tožbi zatrjuje le prvo dejstvo, ne pa tudi drugega, niti ne zatrjuje dejstev, ki bi utemeljevale zakonsko izjemo.

13. Iz tožbe posredno izhaja, da je edino oviro za vračilo nepremičnine v naravi predstavljala pozidava po uveljavitvi ZDen. Pritožnica utemeljeno opozarja na ugotovitve v odločbi o denacionalizaciji, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, da je v letu 1981 pridobila lokacijsko dovoljenje in da je bil v letu 1983 del športnega parka že zgrajen. Te ugotovitve utemeljujejo sklep, da je bila obravnavana nepremičnina že pred uveljavitvijo ZDen oddana za gradnjo in da je investitor dotlej tudi že pričel z gradnjo. Tožbenega molka o neobstoju drugih ovir za vračilo obravnavane nepremičnine v naravi zato ni mogoče več razumeti kot posredno zatrjevanega izostanka ostalih ovir. Ker kažejo na to, da zatrjevana pozidava po uveljavitvi ZDen ni bila edina ovira za vračilo v naravi, ima tožbeni molk o dejstvih, ki bi izključevale možnost tega sklepa, za posledico nesklepčnost tožbe. Pozidavo (in dozidavo) objekta na zemljišču, ki je bil oddan za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen, je namreč že zakon določil kot oviro za vračilo v naravi in zato ne more biti podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in zatrjevano škodo niti tožnik s toženkinim ravnanjem ni bil oškodovan in zato očitano ji ravnanje ni bilo nedopustno. Ker v tožbi manjkajo navedbe, ki bi nudile podlago za sklep, da je bila edina ovira za vračilo v naravi dejstvo, da na njem stoji objekt, ki ni v tožnikovi lasti (oziroma v lasti denacionalizacijskega upravičenca), in ki je bil postavljen po uveljavitvi ZDen, tožba ni sklepčna.

14. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe v delu, v katerem se nanaša na višino odškodnine. Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Tožnik zahteva plačilo razlike med tržno vrednostjo parcele in denarno odškodnino, ki jo je prejel kot nadomestilo zaradi nemožnosti vračila parcele v naravi. Gre za škodo zaradi preprečitve povečanja premoženja: tožnik se je nadejal, da mu bo v denacionalizacijskem postopku odvzeta parcela vrnjena v naravi, prejel pa je denarno nadomestilo.

15. Tudi v tem delu pritožnica utemeljeno opozarja na ugotovitev v denacionalizacijski odločbi, da je tožnik (oziroma njegov pravni prednik) za odvzeto nepremičnino prejel denarno odškodnino, in da tudi ta zmanjšuje višino izgube. Ker iz predloženih dokazov izhaja, da mu ni nastala škoda v zatrjevani višini, in ker – glede na to, da ni navedb o današnji vrednosti odškodnine, ki je bila tožniku oziroma njegovemu pravnemu predniku plačana ob odvzemu nepremičnine iz posesti – ni mogoče z uporabo enostavne računske operacije delno ugoditi zahtevku, bi moral tožnik te navedbe podati v tožbi. Zaradi njihovega izostanka je tožba nesklepčna.

16. Glede na to, da je že iz navedenih razlogov treba izpodbijano delno zamudno sodbo razveljaviti, se pritožbenemu sodišču ni treba izreči o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov.³

17. Po ugotovitvi, da niso podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe in je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo, izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj tožnika v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe in morebitno dopolnjeno tožbo vroči toženki v odgovor, nato pa odloči o tožbi v skladu s procesnimi pravili. Ker gre za procesno dejanje, ki ga je v skladu z ZPP pristojno opraviti sodišče prve stopnje, ugotovljene kršitve postopka ni bilo mogoče odpraviti v postopku pred sodiščem druge stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika in prve toženke temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa ter v zadostnem številu izvodov za sodišče in za nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

19. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Sodba in sklep VSL I Cp 355/2017 z dne 17. 5. 2017.
² Sklep VS RS II Ips 24/2018 z dne 11. 4. 2019.
³ O neutemeljenosti pritožbenega stališča, da sta toženki enotni sospornici, se je pritožbeno sodišče izreklo že v prvi sodbi, posredno pa je pravilnost tega stališča potrdilo tudi Vrhovno sodišče v revizijski odločbi, ko ni upoštevalo odgovora na revizijo druge toženke.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 830/2021
• VSL sodba I Cp 3900/2009
• VSL sodba II Cp 3391/2010