VSL Sodba I Cp 496/2019

Jedro

Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna.

Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen.

Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovora. Ker ne pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev ne sporazum z dne 3. 5. 2012 ne vsebujeta klavzul, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz 132. člena SPZ, je materialnopravno pravilna odločitev, da je pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev (kot del dogovora o fiduciarnem prenosu poslovnih deležev) nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 298,66 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev, med pravdnima strankama sklenjena 26. 4. 2012, v obliki notarskega zapisa SV 000, nična, in da sta tožnika od 26. 4. 2012 dalje imetnika 50 % oziroma 25 % poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov v sodnem registru, tako, da se toženec izbriše kot imetnik poslovnih deležev v družbi A. d.o.o., tožnika pa se vpišeta kot imetnika teh poslovnih deležev (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške v višini 1.720,10 EUR (točka III izreka).

2. Toženec¹ izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec trdi, da je sodišče nepravilno zavrnilo njegove dokazne predloge (priloge B31 - B40) kot prepozne oziroma nerelevantne. Podvajanje listin (priloga B34 je enaka prilogi B29) ni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Toženec je listino (priloga B40), s katero je dokazoval trditve v vlogi z dne 29. 9. 2017, predložil takoj, ko jo je prejel. Naknadna predložitev listine, vsebina katere je bila tožniku nedvomno poznana (in o kateri bi se lahko izjavil že na podlagi toženčevih trditev z dne 29. 9. 2017), ni podaljšala postopka. Sodišče je presodilo, da bi toženec vse listine (ki se nanašajo na A. d.o.o.) lahko pridobil pred odsvojitvijo poslovnega deleža, pri tem pa ni upoštevalo, da ni bilo potrebe za to, da bi si toženec listine kopiral. Nepravilno so bili zavrnjeni tudi dokazi, ki jih je toženec predložil po zaključku naroka (priloge B41 - B43). Sklep II Ks 49013/2015, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper B. B., zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije, je toženec prejel šele 2. 7. 2018, zato ga ni mogel predložiti prej. Kazensko sodišče je presodilo, da je glede na obliko sklenjenega pravnega posla (notarski zapis) pojmovno nemogoče, da bi obdolženec (B. B.) oškodovanca (C. C.) kakorkoli preslepil, in da glede na po prodaji sklenjen sporazum tudi ni mogoče, da bi oškodovanec verjel, da gre za pogojno prodajo. Sodišče je nepravilno zavrnilo tudi ostale dokazne predloge (zaslišanje priče D. D., imenovanje izvedencev finančne in gradbene stroke ter cenilca za vrednotenje podjetij). Tako ravnanje kaže, da sodišče v zadevi ne želi pravično razsoditi. Za ugotovitev, da je pogodba o prenosu poslovnih deležev dejansko fiduciarni posel, bi bilo treba predhodno ugotoviti tržno vrednost nepremičnin in višino dolgov. Tožnika in toženec so sklenili klasično pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev, ki je bila izraz njihove prave volje (pogodba ni navidezna). Toženec je tožnikoma plačal dogovorjeno kupnino, kar sta tožnika potrdila s podpisom notarskega zapisa. Tožnika sta bila poučena o vsebini in pravnih posledicah posla ter opozorjena na tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega posla. Pogodba ni nična, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pogodba je navidezna, če med pogodbeniki obstaja soglasje o navideznosti. Toženec pa je pojasnil, da je imel namen prevzeti poslovne deleže v imetništvo, ne zavarovanje. Zavarovanje mu je zagotavljala že vpisana zastavna pravica. Toženec je prepričljivo pojasnil, da je bil zaradi posojenega denarja sam v finančni stiski, da sta tožnika izčrpavala družbo A. d.o.o., za osebne potrebe in da je želel z nakupom poslovnih deležev družbo A. d.o.o., rešiti pred morebitnim stečajem (zaradi deblokade TRR družbe je bilo 14. 5. 2012 dano dodatno posojilo). Na sklenitev kasnejšega sporazuma je pristal šele po tem, ko se je izkazalo, da je finančno stanje družbe A. d.o.o., še bistveno bolj katastrofalno kot je sprva mislil (po odkupu poslovnih deležev je ugotovil, da poslovna deleža tožnikov nista bila vplačana in da ima družba A. d.o.o., vrsto odprtih izvršb in nepoplačanih upnikov). Sodišče se je oprlo na izpovedbi tožnikov, ki sta zmedeni in neverodostojni. Tožnika sta bila neprepričljiva v svoji izpovedbi, da nista razumela, da sklepata pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev v toženčevo last. Nobeden od njiju ni znal pojasniti, katere obveznosti naj bi se s prenosom deležev zavarovale. Navideznost posla ne more biti posledica zmote, nepoznavanja prava in nerazumevanja pravnih zadev. Trditve o zmoti pri podpisu pogodbe bi lahko vodile do izpodbojnosti pogodbe, česar pa tožnika s tožbo ne uveljavljata. Sodišče tožencu ni dovolilo postavljati vprašanj, ki so za postopek pomembna, na primer v zvezi s trditvami, da sta tožnika izčrpavala firmo za osebne potrebe, zato se je (toženec) bal, da družba ne bo sposobna vrniti najetih posojil. Če sodnici ni bil všeč način postavljanja vprašanj, bi lahko odredila postavljanje vprašanj preko sodišča. Sodnica je brez razloga prekinila obravnavo ter s tem tožnikoma omogočila posvetovanje z njunim pooblaščencem. Do nekaterih dokazov (pisna izjava priče E. E., izpovedba priče F. F.) se sodišče sploh ni opredelilo. S tem, ko je samo določilo ceno nepremičnin, je naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Čeprav tožnika v bistvenem delu zahtevka nista uspela (navzven še vedno nista družbenika družbe A. d.o.o.), je sodišče vse njune pravdne stroške nepravilno naložilo v plačilo tožencu. Ni tudi jasno, koliko pravdnih stroškov mora toženec plačati prvemu oziroma drugemu tožniku.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta tožbene zahtevke utemeljevala s trditvami o navideznosti pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev z dne 26. 4. 2012, saj je bila dejanska pogodbena volja strank drugačna od zapisane. Pravdni stranki sta pravni posel sklenili z namenom zavarovanja terjatev, ki sta jih imela toženec in družba G. d.o.o. (kot upnika) v razmerju do prvega tožnika in družbe A. d.o.o. (kot dolžnikov). Prikriti pravni posel - fiduciarni prenos poslovnih deležev v zavarovanje, je v nasprotju s prisilnimi predpisi, in zato ničen.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta pravdni stranki 26. 4. 2012 v obliki notarskega zapisa sklenili pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev (priloga A5), na podlagi katere sta tožnika svoja poslovna deleža v družbi A. d.o.o., prenesla na toženca, - da sta bila prvi tožnik in družba A. d.o.o., v času sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev (na podlagi več posojilnih pogodb) dolžnika družbe G. d.o.o., in toženca, - da sta prvi tožnik in toženec 3. 5. 2012 sklenila sporazum (priloga A7), s katerim sta se dogovorila, da prvi tožnik odkupi poslovni delež v družbi A. d.o.o., pod pogojem, da so poravnane vse obveznosti prvega tožnika in družbe A. d.o.o., v razmerju do upnikov - toženca, družbe G. d.o.o., in drugih z njima povezanih družb oziroma oseb, - da je bil 50 % poslovni delež prvega tožnika že pred sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev obremenjen z zastavno pravico, in sicer v korist upnikov B. B. in družbe G. d.o.o., zaradi zavarovanja njunih terjatev v višini 54.000 EUR in 20.000 EUR, - da je imela družba A. d.o.o., v času sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev v lasti več nepremičnin (v naravi telovadnica s pomožnimi prostori v izmeri 176,28 m2, gostinski lokal s pomožnimi prostori v izmeri 128 m2 in stavbno zemljišče v izmeri 299 m2), ki jih je na podlagi kupoprodajnih pogodb z dne 2. in 6. 11. 2012 (priloge A11 - A13) prodala družbi G. d.o.o., - da je bil toženec v času sklenitve omenjenih kupoprodajnih pogodb zakoniti zastopnik obeh družb (družbe A. d.o.o., in družbe G. d.o.o.), - da je družba G. d.o.o., v breme pridobljenih nepremičnin ustanovila zemljiški dolg; za parcelo 512/20 k.o. X (v naravi stavbno zemljišče), zemljiški dolg v višini 50.000 EUR, za parcelo 512/4 k.o. X (v naravi telovadnica s pomožnimi prostori), pa zemljiški dolg v višini 100.000 EUR (prilogi A16, A17), - da je toženec prvemu tožniku na podlagi posojilne pogodbe z dne 14. 5. 2012 posodil 16.000 EUR, družba A. d.o.o., pa je na podlagi aneksa z dne 11. 6. 2012 vstopila v njuno pogodbeno razmerje kot zastavitelj in porok (priloga B11), - da je bil toženec zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. od 11. 5. 2012 do 29. 11. 2016, in - da je toženec sporna poslovna deleža 13. 12. 2016 odsvojil družbi H. d.o.o. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo materialnopravni zaključek, da je pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev nična. Takšen zaključek temelji na presoji, da sta pravdni stranki pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev sklenili z namenom zavarovanja terjatev (toženca in družbe G. d.o.o., do prvega tožnika in družbe A. d.o.o.), takšen fiduciarni prenos pa ne izpolnjuje obličnostne zahteve (sporazum z dne 3. 5. 2012, sklenjen v povezavi s pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev, ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa), niti ne vsebuje pogodbenih klavzul, ki bi dolžnika varovale oziroma preprečevala upnikovo zlorabo.

7. Pritožnik, ki obširno graja dokazno oceno in vztraja, da je bila ob sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank prava, ne zaigrana, s pritožbenimi navedbami ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

8. Značilnost navidezne pogodbe, kot jo ureja 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ) je, da stranki simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Pri navidezni pogodbi gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam.² Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Po 3. členu Zakona o notariatu (ZN) je notarski zapis pogodbe javna listina. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dokazno pravilo o resničnosti pa je izpodbojno, dovoljeno je namreč dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, torej ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna.³

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da volja, izražena v pogodbi o odsvojitvi poslovnih deležev, ni ustrezala volji pogodbenih strank, oziroma, da pravdni stranki nista imeli namena skleniti pogodbe o trajnem prenosu lastninske pravice na poslovnih deležih na toženca, temveč zgolj zavarovati toženčevo terjatev iz posojilnih pogodb, oziroma utrditi obveznost vračila posojil (obstoj katerih med pravdnima strankama ni bil sporen). Takšen dokazni zaključek temelji predvsem na sporazumu z dne 3. 5. 2012, katerega vsebina in časovna bližina s pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev, razkriva povezanost obeh pravnih poslov. To medsebojno povezanost dodatno dokazujejo skladne izpovedbe obeh tožnikov in priče I. I., da je bil prenos poslovnih deležev začasen, izveden izključno zaradi zavarovanja dolga, oziroma do vračila dolga. Tudi okoliščina, da se je družba A. d.o.o., po spremembi lastništva in vodstva (toženec je postal 75 % lastnik družbe in njen direktor), zavezala kot zastavitelj in porok za dolg prvega tožnika po posojilni pogodbi, sklenjeni s tožencem, je v oporo zaključku, da je bil prenos poslovnih deležev začasen, izveden zaradi zavarovanja terjatev. Z izpovedbama, da kupnine za poslovna deleža nista prejela, sta tožnika vzbudila dvom v resničnost zapisa v pogodbi o odsvojitvi poslovnih deležev, da je toženec sporazumno dogovorjeno kupnino za poslovna deleža (4.381,50 EUR in 2.190,75 EUR) tožnikoma plačal že pred podpisom pogodbe. Tega dvoma tožencu ni uspelo razbliniti. Ne le, da v dokaz trditvi, da je kupnino plačal, z izjemo svojega zaslišanja ni predlagal nobenega dokaza, toženec tudi v trditveno podlago ni zajel nobenih okoliščin, povezanih z domnevnim plačilom kupnine (kdaj, kje in na kakšen način je bilo plačilo izvedeno). Trditev, da je želel toženec z nakupom poslovnih deležev A. d.o.o., rešiti pred propadom (zato, da bi bila družba sposobna izpolnjevati svoje obveznosti, tudi obveznosti do njega in družbe G. d.o.o.), je v nasprotju z njegovim ravnanjem po vstopu v družbo, ko je vitalni del premoženja družbe prodal.⁴

10. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno presojalo, ali dejansko sklenjeni (prikriti) pravni posel - prenos lastninske pravice na poslovnih deležih v zavarovanje, izpolnjuje pogoje za veljavnost. Po prvem odstavku 201. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je fiduciarni prenos oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega.⁵ Na podlagi drugega odstavka 201. člena SPZ se domneva, da je pridobitelj (fiduciar) pridobil lastninsko pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Hkrati SPZ dopušča možnost drugačnega dogovora; pogodbeni stranki se lahko dogovorita za nepogojni prenos lastninske pravice v zavarovanje⁶. V tem primeru gre za t. i. romansko fiducijo (prenos lastninske pravice v zavarovanje z dogovorom o ponovnem prenosu), pri kateri dolžnik (fiduciar) in upnik (fiduciant) skleneta dva pravna posla; pri prvem fiduciar prenese lastnino na stvari v korist fiducianta, pri drugem pa fiduciant v primeru poplačila terjatve prenese lastnino na stvari nazaj na fiduciarja⁷. Takšen fiduciarni prenos temelji na neakcesornosti (fiduciarna lastnina ni akcesorna glede na terjatev, ki jo varuje), zato ni potrebno, da bi sporazum o fiduciarnem prenosu vseboval podatke o višini in zapadlosti zavarovane terjatve (drugi odstavek 201. člena v zvezi z 202. členom SPZ). Mora pa biti sklenjen v obliki (neposredno izvršljivega) notarskega zapisa (prvi odstavek 202. člena SPZ). SPZ v 132. členu prepoveduje t. i. komisorne dogovore (lex commissoria), s katerim si zastavni upnik za primer, da njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, izgovori pravico, da zastavljena stvar preide v njegovo last ali da zastavljeno stvar proda po vnaprej določeni ceni. Določilo o prepovedi lex commissorie velja za vse pravne posle ali za kombinacijo pravnih poslov, katerih končni učinek je prehod lastninske pravice na stvari, dani v zavarovanje v korist upnika, v primeru dolžnikove neizpolnitve obveznosti⁸. Prepoved varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.

11. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je fiduciaren posel veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku⁹. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen.

12. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kombinacija obeh sklenjenih pravnih poslov fiduciarni prenos lastninske pravice na poslovnih deležih v zavarovanje. S pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev sta tožnika svoja poslovna deleža prodala tožencu, s sporazumom z dne 3. 5. 2012 pa si je prvi tožnik za primer poplačila (zneskovno neopredeljenih) terjatev izgovoril povratno prodajo poslovnih deležev. Pravdni stranki sta soglasni glede okoliščine, da sta se dogovarjali o povratni prodaji (prvi tožnik je v poplačilo obveznosti ponudil 125.000 EUR, toženec pa je na ta znesek pristal), ki nato ni bila izvedena. Razhajata se le pri vprašanju, zakaj ni bila izvedena (tožnika sta trdila, da je bil toženec proti plačilu 125.000 EUR pripravljen prodati le 25 % poslovni delež, toženec pa je trdil, da je bil tik pred podpisom sporazuma hospitaliziran in da kasneje prvi tožnik ni bil več pripravljen poravnati obveznosti v dogovorjenem znesku). Bistven pa je končni učinek konkretnega fiduciarnega prenosa, ki je v tem, da je toženec ostal imetnik poslovnih deležev, ker prvi tožnik ni izpolnil obveznosti, ki izvirajo iz posojilnih pogodb. Čeprav sta sporazum z dne 3. 5. 2012 sklenila le prvi tožnik (kot dolžnik iz posojilnih razmerij s tožencem, in porok iz posojilnih razmerij med družbama A. d.o.o., in G. d.o.o.) in toženec, so (nedopustni) učinki fiduciarnega prenosa nastali tudi v razmerju do drugega tožnika.

13. Pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost presoje, da je bila pravnoposlovna volja za oba pravna posla oblikovana sočasno, oziroma da je bil s sporazumom z dne 3. 5. 2012 zgolj realiziran ustni dogovor, ki je med pravdnima strankama obstajal že ob sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev. Tudi manjši časovni zamik med obema pravnima posloma (26. 4. 2012 - 3. 5. 2012) ne more omajati takšne presoje. Okoliščina, da je toženec kot upnik (pa tudi njegova družba G. d.o.o.) že pred sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev užival druge oblike zavarovanja (zastavna pravica na poslovnem deležu, hipoteka na nepremičninah, v lasti A. d.o.o.), ne izključuje obstoja močnejšega oziroma trdnejšega jamstva, ki ga nudi takojšen (in nepogojen) prenos lastninske pravice na stvari na upnika. Tudi toženčeve trditve, da se je bal, da njegove terjatve do A. d.o.o., ne bodo poplačane,¹⁰ niso v nasprotju s presojo, da si je toženec želel zagotoviti trdnejšo obliko zavarovanja. Čeprav je tožencu mogoče verjeti, da ga je pri pravnoposlovnih odločitvah vodila želja, da si zagotovi poplačilo svojih terjatev (kot razkrivajo njegova kasnejša ravnanja, je kot večinski družbenik in direktor družbe A. d.o.o., to željo tudi realiziral), njegovo pojasnilo, da je na podpis sporazuma z dne 3. 5. 2012 pristal šele po tem, ko se je podrobneje seznanil z (zelo slabim) finančnim stanjem družbe (torej, da je šlo za pravnoposlovno odločitev, ločeno in neodvisno od odločitve o nakupu poslovnih deležev), ni prepričljivo. Z življenjskega vidika bi bilo bolj prepričljivo, da bi toženec, če se je (po vpogledu poslovne dokumentacije družbe A. d.o.o.) res počutil prevaranega, izpodbijal veljavnost pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral biti sporazum z dne 3. 5. 2012, ki je bil sestavni del fiduciarnega prenosa, sklenjen v obliki notarskega zapisa. Najstrožja obličnost je za fiduciarne posle določena zaradi varstva javnega interesa. Predpisana obličnost je pogoj za veljavnost tovrstnih poslov (ad valorem), sankcija za nespoštovanje obličnosti je ničnost.¹¹ Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovora. Ker ne pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev ne sporazum z dne 3. 5. 2012 ne vsebujeta zgoraj navedenih klavzul, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz 132. člena SPZ, je materialnopravno pravilna odločitev, da je pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev (kot del dogovora o fiduciarnem prenosu poslovnih deležev) nična.

15. Z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb tožnikov in priče I. I. poskuša pritožnik omajati dokazno vrednost izpovedb. Prvemu tožniku očita, da se v svoji izpovedbi spreneveda in lažno prikazuje kot popolni pravni laik, ki je brez vsakih izkušenj pri sklepanju pravnih poslov, in ki ne razume razlike med notarskim zapisom in overitvijo podpisa. Očita mu izgubo spomina glede višine dolga in razlogov za najem posojil. Podobne očitke naslavlja tudi na drugega tožnika. Ker tožnika v tem postopku ne trdita, da nista razumela vsebine in pravnih posledic pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev (ne uveljavljata neveljavnosti pogodbe zaradi zmote oziroma prevare), in ker višina zavarovanega dolga ni bistvenega pomena za odločanje (kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), so pritožbeni očitki neutemeljeni. Sorodstvena povezanost priče s stranko, zaradi katere je priči mogoče očitati zainteresiranost za izid pravde, ni avtomatično podlaga za oceno o neverodostojnosti priče. Tudi izpovedba take priče mora biti pred dokaznim zaključkom o (ne)verodostojnosti in (ne)prepričljivosti podvržena skrbni dokazni oceni. Pri dokazni oceni (da so izpovedbe tožnikov in priče I. I. v povzetih delih prepričljive in verodostojne), ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v odnosu do ostalih dokazov. Ocena o prepričljivosti izpovedb tožnikov in priče I. I. torej ni le posledica njihove medsebojne skladnosti, temveč tudi njihove skladnosti z ostalimi izvedenimi dokazi (gl. točko 9 obrazložitve).

16. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je dokazna ocena pomanjkljiva, ker se sodišče prve stopnje do nekaterih dokazov (do pisne izjave priče E. E. in izpovedbe priče F. F.) sploh ni opredelilo. Obrazložitev sodbe mora obsegati razloge o odločilnih dejstvih, pri čemer je odgovor na vprašanje, katera dejstva so odločilna, v domeni sodišča. Sodišču se ni treba opredeliti do vseh izvedenih dokazov, opredeliti se mora le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Ker (med pravdnima strankama sporno) vprašanje, zakaj ni prišlo do realizacije dogovora med prvim tožnikom in tožencem (prvi tožnik tožencu poravna obveznosti v višini 125.000 EUR, toženec pa izvede povratno prodajo poslovnih deležev), ni del relevantnega dejanskega stanja, sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazno oceniti pisne izjave priče E. E. Upoštevajoč okoliščino, da je bil dokaz z zaslišanjem priče F. F. izveden v zvezi z dejstvi, ki sta jih zatrjevala tožnika, ni jasno, v čem naj bi bil toženec s procesnega vidika (z vidika varstva pravice do izjave) prikrajšan.¹² Enako velja glede neizvedbe dokazov, ki sta jih v zvezi z dejstvi, na katera sta opirala svojo trditveno podlago, predlagala tožnika (izvedenec gradbene stroke, glede vrednosti nepremičnin družbe A. d.o.o., izvedenec finančne stroke, glede vrednosti poslovnih deležev v času sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev).

17. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločanje. Ponujene dokazne predloge, za katere oceni, da so nepotrebni ali nerelevantni, lahko zavrne. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da dokazovanje trditev o slabem premoženjskem stanju družbe A. d.o.o., (z izvedencem finančne stroke, glede višine dolga družbe A. d.o.o., s cenilcem za vrednotenje podjetij, glede vrednosti družbe A. d.o.o., in z zaslišanjem priče C. C., glede vrednosti nepremičnin družbe A. d.o.o.) ne bi vodilo k presoji, da pravdni stranki nista izvedli fiduciarnega prenosa poslovnih deležev v zavarovanje (fiduciarni posli se sklepajo ravno tedaj, ko je družba v finančnih težavah), oziroma k odločitvi o zavrnitvi ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Povedano drugače: gre za dejstva, ki ne glede na njihovo resničnost ne bi mogla omajati prepričljivosti dokazne ocene, da sta pravdni stranki sklenili fiduciarni posel.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožencu kratilo njegovo pravico do postavljanja vprašanj. Gre za pravico iz drugega odstavka 289. člena ZPP, v katerem je določeno, da lahko stranka z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavlja vprašanja nasprotni stranki, pričam ali izvedencem. Predsednik senata prepove stranki določeno vprašanje, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti, ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo (tretji odstavek 289. člena ZPP). Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 24. 11. 2017 (na l. št. 121 - 188 v spisu) izhaja, da je bilo tožencu omogočeno, da tožnikoma in pričam postavlja vprašanja, in da je sodnica v okviru svojih intervencijskih pooblastil toženca večkrat opozorila na pravilno formulacijo vprašanj (ni mu dopustila komentarjev) ter ga pozivala k postavljanju vprašanj, ki so za zadevo relevantna (ob tem mu je tudi pojasnila, katera dejstva šteje za pravno nerelevantna¹³), in ki imajo podlago v zatrjevanih dejstvih.¹⁴ Zaradi intervencije sodišča prve stopnje, ki jo toženec v pritožbi označuje kot „skakanje v besedo“, toženec ni bil prikrajšan v svojih procesnih pravicah. Prav tako ni bila onemogočena razjasnitev pravno relevantnega dejanskega stanja (toženec niti ne konkretizira pritožbenih navedb v smeri vpliva prepovedi posameznih vprašanj na ugotavljanje spornega dejanskega stanja). Iz omenjenega prepisa zvočnega posnetka (na l. št. 135 v spisu) tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje krajšo (dvominutno) prekinitev postopka odredilo kot ukrep za vzdrževanje reda na glavni obravnavi (303. člen ZPP). Na kakšen način naj bi ta ukrep povzročil procesno neravnovesje (neenakost) strank (tudi toženec je imel možnost, da s svojo pooblaščenko za čas prekinitve zapusti razpravno dvorano), toženec ne pove. Opisane procesne kršitve, za katere ne pojasni, zakaj jih uveljavlja šele v pritožbi, bi moral toženec skladno z določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP grajati že na naroku 24. 11. 2017.

19. Namen pravil o trditveni in dokazni prekluziji iz prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP¹⁵ je v pospešitvi, koncentraciji in racionalizaciji postopka ter zagotovitvi pravice strank do sojenja v razumnem roku.¹⁶ Presoja, da je toženec glede listin (priloge B31 - B40, z izjemo priloge B34, ki je identična prilogi B29) prekludiran, je pravilna, in sicer prvič zato, ker toženec ni izkazal, da listin ni mogel predložiti prej (glede na to, da je bil toženec ob začetku tega spora še vedno zakoniti zastopnik in družbenik družbe A. d.o.o., je neprepričljiva njegova trditev, da listin, ki se nanašajo na družbo A. d.o.o., ni uspel pridobiti prej, oziroma da zanje niti ni vedel,¹⁷ neprepričljivost pa se izkazuje tudi v okoliščini, da ni pojasnil, zakaj z listinami sedaj razpolaga), drugič pa zato, ker bi se postopek v primeru upoštevanja predloženih dokazov brez dvoma podaljšal (sodišče prve stopnje na naroku 8. 6. 2018 ne bi smelo zaključiti obravnave, saj bi moralo tožnikoma predhodno zagotoviti kontradiktornost postopka). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z rezervno argumentacijo sodišča prve stopnje, da gre za dokaze v zvezi s pravno nerelevantnimi dejstvi; stanje dolgov družbe A. d.o.o., na dan 30. 10. 2012 (priloga B40), najem kredita (K 1123/2007) za zasebne potrebe drugega tožnika in ravnanja drugega tožnika (fiktivna prodaja nepremičnega premoženja, ki je bilo financirano s tem kreditom, kasnejša razveza prodajne pogodbe in najem drugega kredita za poplačilo kredita K 1123/2007), ne sodijo v sklop relevantnega dejanskega stanja (ne gre za dejstva, ki bi bila pravno odločilna za rešitev tega spora).

20. Pravilna je tudi odločitev o neizvedbi dokazov, ki jih je toženec sodišču prve stopnje predložil po koncu glavne obravnave (priloge A41 - A43). Najprej zato, ker pravdno sodišče ni vezano na sklep kazenskega sodišča o zavrnitvi zahteve za preiskavo oškodovanca kot tožilca (prim. 14. člen ZPP), predvsem pa zato, ker se je kazensko sodišče ukvarjalo z drugimi dejanskimi vprašanji kot pravdno sodišče (tožbeni zahtevek ne temelji na istem dejanskem stanju); v kazenskem postopku je sodišče ugotavljalo, ali je B. B. C. C. zavedel oziroma napeljal k sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev (torej, ali njegovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja goljufije)¹⁸, v tem postopku pa je sodišče prve stopnje glede na tožbeno trditveno podlago ugotavljalo, ali je med pogodbenima strankama obstajalo soglasje o navideznosti sklenjenega pravnega posla.

21. Podlago za stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje pravilno našlo v določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Zahtevek na izbris toženca kot imetnika poslovnih deležev in ponoven vpis tožnikov kot imetnikov teh poslovnih deležev, predstavlja v razmerju do ugotovitvenih zahtevkov sorazmerno majhen del, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (sodišče prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom ni izvajalo dokaznega postopka). Toženčeva obveznost povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.720,10 EUR je deljiva obveznost, deljena med dva upnika, kar pomeni, da se navedeni znesek deli med njima na enaka dela, oziroma da lahko vsak od njiju od toženca zahteva le svoj del terjatve (860,05 EUR) (prvi in tretji odstavek 393. člena OZ).

22. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožnikoma pa je dolžan povrniti njune pritožbene stroške v višini 298,66 EUR (400 točk za odgovor na pritožbo,¹⁹ po tar. št. 21/2 Odvetniške tarife, povečano za 2 % materialne stroške (8 točk oziroma 4,8 EUR) in 22 % DDV) (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznane stroške jima mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa jima od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju so povzete njegove navedbe iz pritožbe, ki jo je vložil po pooblaščenki in pritožbe, ki jo je vložil sam (priloga B44).
² Prim. II Ips 96/2018.
³ Prim. II Ips 1015/2008.
⁴ Družba G. d.o.o., za nepremičnine družbe A. d.o.o., ni plačala kupnine, saj naj bi obveznosti prodajalca do kupca presegale dogovorjeni znesek kupnine (gl. 3. člen kupoprodajnih pogodb (priloge A11 - A13)).
⁵ Glede na definicijo nepremičnine iz 18. člena SPZ („Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Vse druge stvari so premičnine.“), so materialnopravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru določbe SPZ o fiduciarnemu zavarovanju.
⁶ Gl. mag. H. Vrenčur, Ureditev fiduciarnega prenosa lastninske pravice v zavarovanje v novem slovenskem pravu, Pravna praksa št. 42 - 43/2003.
⁷ Gl. dr. A. Varanelli, Prenos lastninske pravice v zavarovanje, Odvetnik št. 5/2005.
⁸ Gl. dr. A. Varanelli, Prenos lastninske pravice v zavarovanje, Odvetnik št. 5/2005.
⁹ Gl. dr. A. Varanelli, Prenos lastninske pravice v zavarovanje, Odvetnik št. 5/2005. Prim. tudi II Ips 262/2014, II Ips 427/2003.
¹⁰ Ker sta tožnika družbo finančno izčrpavala.
¹¹ Gl. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, str. 845.
¹² Pritožnik ni niti navedel, katerih zatrjevanih dejstev tožnikoma (z izpovedbo Koželjeve) ni uspelo dokazati.
¹³ Gre za dejstva, povezana s sklenjenimi posojilnimi pogodbami (kakšni so bili razlogi za sklenitev pogodb, na kakšen način so bila posojila porabljena, ...) in dejstva, povezana z razumevanjem pomena oziroma posledic sklenjenih pravnih poslov (jedro spora namreč ni zmota pri sklepanju poslov, temveč njihova fiktivnost).
¹⁴ Predmet dokazovanja so sporna zatrjevana dejstva, ki so hkrati pravno relevantna.
¹⁵ Prvi in četrti odstavek 286.člena ZPP pred novelo ZPP-E glasita: Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.
¹⁶ Prim. II Ips 288/2015.
¹⁷ Toženec je na naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2018 navedel, da je takoj, ko je postal direktor družbe A. d.o.o., drugega tožnika pozval, naj vrne kredit, ki ga je zanj najela družba A. d.o.o. kot kreditojemalec (tako izhaja tudi iz dopis z dne 19. 6. 2012 ; priloga B24).
¹⁸ Po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika kaznivo dejanje goljufije stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
¹⁹ Tožnika nista upravičena do posebne nagrade za posvet s stranko oziroma pregled dokumentacije, saj gre za storitev, zajeto v vrednosti odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 150/2017
• VSM Sodba I Cp 601/2019
• Sodba in sklep II Ips 831/2007