VSL Sodba II Cp 1184/2012

Jedro

Da bi bila objektivna odgovornost tožene stranke, predpisana v petem odstavku 54. člena ZDLov-1, kakorkoli krajevno omejena (medvedka tožnika ni napadla v vasi ali sicer obljudenem naselju, temveč v svojem naravnem okolju/gozdu), iz zakonskega besedila ne izhaja, pa bi po oceni pritožbenega sodišča to moralo izhajati, da bi se tožena stranka lahko nanjo uspešno sklicevala. Sploh pa je bil po oceni pritožbenega sodišča očiten namen zakonodajalca predpisati objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zaščiteni prostoživeči sesalci in ptice, prav zato, ker so zaščitene, ali, kot se v pritožbi izrazi tožena stranka, ker „se divjad lovi, zavarovane živalske vrste pa ne“. Kadar se država odloči, da bo določene živalske populacije ščitila (tudi na račun življenja in zdravja ljudi), je logično, da predpiše svojo objektivno odgovornost za škodo, ki jo te populacije povzročajo človeku.

Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 30 %. Pri tem je pravilno izhajalo iz izhodišča, da sam odhod v območje medveda v času, ko medvedke kotijo, ni ravnanje, ki bi utemeljevalo kakršenkoli soprispevek k nastanku škode, četudi gre za lovca. Ob tem je nadalje ugotovilo (in te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik vedel, kje je brlog in bi ga šel iskat, da bi ga fotografiral. Tožniku je soprispevek k nastanku škode pripisalo zato, ker se je, ko je že bil v gozdu, spustil po klancu navzdol proti polici pred brlogom, ker ga je zanimalo, kaj tam je, pri tem pa upoštevalo, da je bil lovec, ki je vedel, da je to osrednje območje medveda in čas, ko medvedke kotijo, s seboj pa je imel tudi solzivec, pa tudi, da je šlo za začasni medvedji brlog na relativno dostopnem mestu in da je medved bitje, ki ni napadalno, če se ne čuti ogroženo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvega tožnika je 11. marca 2007 v gozdu, na osrednjem območju rjavega medveda, napadla medvedka. Postal je (spastični) tetraplegik, nesposoben za samostojno življenje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da gre za primer, ki ga je treba uvrstiti med t. i. katastrofalne škode ter delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku in mu prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 224.000,00 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, premoženjsko škodo v znesku 29.314,87 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter mesečno rento v višini 910,00 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Drugi tožnici in tretjemu tožniku je sodišče zaradi težke invalidnosti sina/prvega tožnika prisodilo (III. in IV točka izreka) vsakemu po 10.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov je sodišče zavrnilo (V. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne 11.429,19 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožniki v pravočasni pritožbi sodišču prve stopnje očitajo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Kot bistveno navajajo, da je pri presoji delne oprostitve objektivne odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca pomembno merilo nepričakovanosti in nepreprečljivosti ravnanja oškodovanca (II Ips 98/2009), kriterij, kdaj je nek dogodek nepričakovan, pa je strog in objektiven. Sodišče bi moralo tu upoštevati tudi nekatere okoliščine, o katerih je izpovedovala priča M. M., ter potek dogodka, kot ga je opisal tožnik ter prisotni priči. Medvedka se je pojavila iznenada, tožnik pa ni vedel niti ni mogel sklepati, da se pod previsom nahaja brlog, saj sploh ni pričakoval, da bi se na mestu nahajal medved, kot tudi ni šel pogledat, kaj pomeni razmetan pesek, saj ga je medved istočasno, ko je zagledal pesek, že napadel. Izpovedi zaslišanih prič kažejo na to, da je šlo za začasni/zasilni medvedji brlog, za katerega prebivalci niso vedeli, tožnik in priči pa ga pred napadom niso mogli videti, saj se je nahajal pod skalnatim previsom, kar so potrdile priče (N. N., M. M.). M. M. je še pojasnil, da so lahko tožnik in priči s tem, da so glasno govorili, povzročili ravno nasprotno reakcijo od želene, saj se je medvedka počutila ogroženo ter je pritekla k njim in ne obratno. Tožnik je hodil po gozdu in v skladu s priporočili glasno govoril ter kljub svoji skrbnosti (seboj je imel solzivec) nastanka škode ni mogel predvideti. Podrejeno navajajo, da je določen soprispevek 30 % bistveno previsok. Tako višino soprispevka določajo sodišča v zadevah prometnih nesreč, kjer so oškodovanci kršili cestnoprometne predpise (II Ips 322/97, II Ips 590/2006, II Ips 224/93) oziroma krivdno ravnali, tožnik pa ni kršil nobenih pravil, ni ravnal protipravno, temveč z vso potrebno skrbnostjo. Ob tem je priča M. M. prepričljivo izpovedala, da tožena stranka ni zagotovila odstrela medvedke, čeprav je upravljavec lovišča zahteval že nekajkrat pred tem dogodkom, kar bi bil edini možen ukrep, saj je Slovenija premajhna za preseljevanje medvedov. Krivdno ravnanje tožene stranke je relevantno pri presoji soodgovornosti prvega tožnika, saj bi tožena stranka z uravnavanjem medvedje populacije dogodek lahko preprečila. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da izpodbija odločitev sodišča, da je podana njena objektivna odgovornost za nepremoženjsko škodo, ki nastane zaradi medveda. ZDLov-1 v 54. členu določa objektivno odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje ZON, med katere sodi tudi rjavi medved. Kljub tej določbi ostaja krovni zakon, ki ureja zavarovane živalske vrste, ZON, zato se je treba glede vrste relevantne škode opreti nanj. ZON predvideva le povrnitev premoženjske škode in določa, da država ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo rastline ali živali, razen v zakonsko določenih primerih. Tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 477/2007 opozarja, da predpisov, po katerih je država v omejenem obsegu vendarle prevzela obveznost plačila določenih vrst škode, kot izjem ni mogoče uporabljati drugače kot restriktivno oziroma z uporabo analogije kot razlagalne metode, kar je storilo sodišče prve stopnje. Meni, da se ZDLov-1 na zavarovane živalske vrste nanaša le, ko se nanje izrecno sklicuje (peti odstavek 54. člena) oziroma kadar na uporabo predpisov o divjadi in lovstvu izrecno napotuje ZON kot krovni zakon (drugi odstavek 93. člena). Dejstvo je, da za zavarovane živalske vrste ne veljajo vse določbe ZDLov-1, ki se nanašajo na divjad, saj se pojma divjad in zavarovane živalske vrste ne prekrivata: divjad se lovi, zavarovane živalske vrste pa ne, zato ni pravilno širjenje uporabe določb ZDLov-1 na zavarovane živalske vrste. Nadalje izpodbija odločitev sodišča, da ni dokazala pretrganja vzročne zveze, da je tožnikova škoda lahko posledica nesrečnega naključja, da sta skupaj z medvedko zgrmela po klancu navzdol. Tožena stranka je za svoje trditve ponudila dokaz – mnenje o zdravstvenem stanju Inštituta za rehabilitacijo, iz katerega izhaja, da je bil tožnik poškodovan pri prevračanju po skalovju, zato je edini pravno mogoč zaključek, da se nevarnost, ki izvira iz napada medveda/nevarne stvari, ni realizirala, temveč je vmes poseglo naključje: če se na kraju dogodka ne bi nahajal klanec, do omenjenih poškodb ne bi prišlo. Nadalje navaja, da je tožnik šel v gozd in odločilno prispeval k nastanku škode, tako da je pretrgana vzročna zveza. Objektivna odgovornost države zajema odgovornost za napade na obljudenem območju, nikakor pa tožena stranka ne more biti odgovorna za ravnanje splašene medvedke, ki se je nahajala pred svojim brlogom globoko v gozdu, v svojem naravnem habitatu. Gibanja v naravnem habitatu medveda ni mogoče šteti za običajno oziroma normalno tveganje, temveč je tožnik s svojim ravnanjem odgovoren za napadalno ravnanje medvedke. Navedeno nujno prehaja v zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče odločilo o 30 % soprispevku tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik lovec, ki je imel s seboj solzivec, da je šel v gozd na osrednjem področju medveda v času, ko medvedke kotijo mladiče, ter se je spustil po klancu navzdol proti polici pred brlogom, ker ga je zanimalo, kaj je tam. Sodišče je ugotovilo tudi, da bi se tožnik, če ne bi šel gledat, kaj je na previsu, lahko izognil nastanku škode, zato je njegov soprispevek višji. V nadaljevanju povzema svoje aktivnosti s področja ravnanja z rjavim medvedom in kot bistveno izpostavlja, da so bili rezultati projektov o rjavih medvedom predstavljeni lovskim društvom, ki so sodelovala, in tudi lovski družini X., katere člana sta prvi in tretji tožnik, zlasti lovci pa vedo, da obstaja velika verjetnost, da medvedke kotijo na istem mestu. Splošno znano dejstvo je, da si medvedi poiščejo mesto za brlog v strmih, težko dostopnih mestih in da so mladiči meseca marca še tako majhni, da ne morejo zapustiti brloga, zato medvedka to mesto brani. Sodišče je ob ogledu ugotovilo, da je bil medvedkin brlog nad skalo/previsom, prek katere je padel prvi tožnik. Šlo je za šolski primer brloga in kljub znanju, ki ga imajo posebej lovci, ter vedenju, da so lovci leta 2005 tu odlovili medvedko z mladičem, poznavanju terena in vedenju, da marec čas kotenja, česar se je tožnik očitno zavedal, saj je imel seboj solzivec, zato je soprispevek določen prenizko. Sodišče ni zaslišalo dr. J., ki bi izpovedal o reakcijah medvedke zaradi napada s solzivcem. Glede nepremoženjske škode navaja, da sodišče ni odštelo invalidnine, do katere je tožnik upravičen po 143. in naslednjih ZPIZ, kot tudi ni pojasnilo, katere nadomestne dobrine za približno vzpostavitev prejšnjega stanja predstavlja prisojeni znesek, zato tožena stranka ne more preveriti, ali je odškodnina skladna z zakonskimi zahtevami. Sodišče je zmotno ocenilo tožnikovo izpoved, da prijateljev skoraj ni več, saj je obenem povzelo njegove navedbe, da so mu prijatelji pomagali pri delih v stanovanju, da ga je prijatelj vozil do nakupa novega vozila, da so se na zabavno glasbeni humanitarni prireditvi vsi nastopajoči odpovedali honorarjem v korist tožnika, ter da ima več dobrih kot slabih prijateljev, o čemer je tožena stranka predložila dokaze. Prisojena odškodnina tudi ni v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 891/2006, II Ips 926/2006, II Ips 55/2002). Premoženjsko škodo izpodbija zaradi nepravilno določenega soprispevka, sicer pa izpodbija znesek 80,85 EUR od vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, ker sodišče tega zneska ni ugotavljalo. Pritožuje se tudi glede zneska 3.252,49 EUR, ker ni izkazano, da gre za strošek, ki je nastal tožniku - tožnik ni izkazal, da je strošek elektroinštalacij plačal sam. Pri oskrbnini sodišče ni ugotavljalo, ali prvi tožnik iz javnofinančnih sredstev prejema dodatek za pomoč in postrežbo, kar je treba odšteti od prisojenih zneskov oskrbnine, ki bodo prav tako plačani iz javnih sredstev. Glede prisojene rente navaja, da je zmotno ugotovljen tožnikov soprispevek, poleg tega pa sodišče ni odštelo dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb (deveti odstavek 8. člena ter 137. - 142. člen ZPIZ). Ker je denarna renta oblika reparacijske škode, je tožnik upravičen le, če trpi škodo. Ker sodišče ni ugotavljalo prejemkov iz naslova pokojnine ter varstvenega dodatka, do katerega je upravičen po ZvarDod, ni moglo ugotoviti, ali sploh in v kakšni višini je upravičen do denarne rente. Poleg tega je določena renta previsoka, saj je splošno znano, da je institucionalna oskrba v domovih starejših občanov, s celodnevno zdravstveno in socialno podporo in dodatnimi zdravstvenimi storitvami, približno 40 EUR na dan/1.200 EUR mesečno, poleg tega so cene teh storitev po 6. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 oproščene plačila DDV. Tožnik zahteva 1.200,00 EUR mesečne rente, čeprav je izvedenec ugotovil, da potrebuje 8-urno pomoč dnevno in da bo ob delni pomoči lahko sam zaživel v neprofitnem stanovanju. Cena 5,00 EUR na uro je visoka, ker sodišče ni upoštevalo, da gre za permanentno izvajanje pomoči, zato je za daljše obdobje zlahka mogoče doseči nižjo ceno, ker bo izvajalcu zagotovljen trajen vir zaslužka. Mesečne rente za zdravila v višini 70,00 EUR mesečno ne izpodbija, razen kolikor izpodbija tožnikov soprispevek. Pritožuje se tudi zoper prisojeno odškodnino drugi tožnici in tretjemu tožniku. Druga tožnica ni bila zaslišana, zato je sodišče pri njeni odmeri odškodnine nepravilno ugotovilo dejansko stanje, pri obeh pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prisodilo previsoko odškodnino (II Ips 642/2006, II Ips 819/2005, II Ips 55/2009). Izpodbija tudi višino stroškov, saj je sodba v stroškovnem delu pomanjkljivo obrazložena. Ni razvidno, za katere pripravljalne vloge je sodišče tožnikom priznalo stroške in v kakšni višini, poleg tega pa se ni opredelilo do brezplačne pravne pomoči, ki jo je Republika Slovenija dodelila tožniku. Ker gre za istovrstni, zapadli in iztožljivi terjatvi, bi se sodišče moralo opredeliti tudi do tega vprašanja. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožnikov ni odgovorila, tožniki pa so na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorili. Kot bistveno navajajo, da so razlogi, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo objektivno odgovornost tožene stranke, pravilni. Dejstvo, da se je na kraju dogodka nahajal klanec, je ena od okoliščin škodnega primera, ki ne more izključiti vzročne zveze. Opozarja, da je šlo za začasen brlog medvedke, za katerega domačini niso vedeli, kot je izpovedala priča M. M. Glede višine izpostavlja primere iz sodne prakse: II Ips 566/2006, II Ips 377/2005, II Ips 668/2005. V primeru katastrofalnih škod razmejitev po postavkah ni mogoča, poleg tega pa gre za satisfakcijo in ne vzpostavljanje prejšnjega stanja. Trditve o premoženjski škodi so novote, sodišče pa ni dolžno upoštevati prejemkov, če jih tožena stranka ni izpostavila. Bpp na odmero stroškov ne vpliva. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O (objektivni) odgovornosti tožene stranke

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno utemeljilo (8. - 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožnikom. Pravna interpretacija, kot jo tožena stranka ponuja v svoji pritožbi, je zgrešena. Objektivne odgovornosti tožene stranke po splošnih pravilih odškodninskega prava (OZ) seveda ni mogoče vzpostaviti in v tem kontekstu se tožena stranka pravilno sklicuje za sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 477/2007, da vsakokratnega upravljavca javnega dobra ni mogoče objektivno obremeniti za škodo, ki jo divja žival povzroči v naravnem okolju, saj je tveganje srečanja s tako živaljo in s tem škode, ki jo povzroči, običajno in normalno tveganje, povezano z gibanjem v tem okolju, to tveganje pa prevzame vsak obiskovalec, ki se v tem okolju giblje. Toda v obravnavani zadevi ni mogoče mimo s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega (in tudi sicer nespornega) dejstva, da je prvega tožnika poškodoval rjavi medved, ki je (kar je prav tako ugotovljeno v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in nesporno) zaščitena vrsta prostoživeče živali. Področje zavarovanih vrst prostoživečih živali ureja ZON, delno pa tudi ZDLov-1, ki v petem odstavku 54. člena določa, da za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave (tj. ZON), odgovarja Republika Slovenija (objektivna odgovornost). V primeru, kot je obravnavani, torej po specialnem predpisu (lex specialis) za škodo, ki jo povzroči zaščiteni rjavi medved, objektivno odgovarja tožena stranka. Ker gre za sesalca, nadaljnje opiranje tožene stranke na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe II Ips 477/2007 ni na mestu, saj je sodišče tam obravnavalo škodo, ki jo je povzročil plazilec (kača – modras), na plazilce pa se peti odstavek 54. člena ZDLov-1 ne nanaša.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ne obstoji njena objektivna odgovornost, ker se je treba glede škode opreti na krovni zakon, ki je v obravnavanem primeru ZON in ki predvideva le povrnitev premoženjske škode, razen v zakonsko določenih primerih. Že iz sklepnega dostavka povzete zakonske določbe je razvidno, da ZON (ki je, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, krovni zakon glede urejanja statusa zaščitenih prostoživečih živali) daje možnost tudi še drugačne (zakonske) ureditve. In to dodatno zakonsko ureditev predstavlja prav določba petega odstavka 54. člena ZDLov-1, ki predpisuje objektivno odgovornost tožene stranke tudi za nepremoženjsko škodo oziroma, povedano drugače, povrnitve škode ne omejuje zgolj na premoženjsko. Ker povrnitev slednje ureja že ZON (tako v pritožbi navaja tudi tožena stranka), bi bila dodatna ureditev v ZDLov-1 nepotrebna/odveč, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ZDLov-1 prepisuje tudi povrnitev nepremoženjske škode. Tako stališče (prav v zvezi s škodo, ki jo povzroči rjavi medved) je že zavzela tudi sodna praksa (sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2012, opr. št. II Cp 39/2012).

8. Pritožbeno sodišče na tem mestu odgovarja še na pritožbeno navedbo tožene stranke (ki jo ta sicer poda pri izpodbijanju vzročne zveze med napadom medvedke in škodo, nastalo tožniku), da je pretrgana vzročna zveza med njeno zakonsko predpisano objektivno odgovornostjo in škodo, nastalo tožniku, saj medvedka tožnika ni napadla v vasi ali sicer obljudenem naselju, temveč v svojem naravnem okolju/gozdu. Da bi bila objektivna odgovornost tožene stranke, predpisana v petem odstavku 54. člena ZDLov-1, kakorkoli krajevno omejena, iz zakonskega besedila ne izhaja, pa bi po oceni pritožbenega sodišča to moralo izhajati, da bi se tožena stranka lahko nanjo uspešno sklicevala. Sploh pa je bil po oceni pritožbenega sodišča očiten namen zakonodajalca predpisati objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zaščiteni prostoživeči sesalci in ptice, prav zato, ker so zaščitene, ali, kot se v pritožbi izrazi tožena stranka, ker „se divjad lovi, zavarovane živalske vrste pa ne“. Kadar se država odloči, da bo določene živalske populacije ščitila (tudi na račun življenja in zdravja ljudi), je logično, da predpiše svojo objektivno odgovornost za škodo, ki jo te populacije povzročajo človeku.

9. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitno neutemeljeno materialnopravno stališče pritožnice, da je vzročna zveza (med napadom medvedke in tožnikovo škodo) pretrgana zato, ker se je tožnik poškodoval pri prevračanju po skalovju, zato se nevarnost, ki izvira iz napada medveda, ni realizirala, temveč je vmes poseglo naključje: če se na kraju dogodka ne bi nahajal klanec, do omenjenih poškodb ne bi prišlo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih tožena stranka v pritožbi ne prereka, izhaja, da je škodni dogodek potekal tako, da je medvedka tožnika najprej zgrabila za nogo, nato treščila ob manjše drevo in po njem udrihala s tacami, nakar sta se skupaj zvalila po bregu, po padcu na gozdno pot ga je medvedka še nekajkrat udarila, nato pa se je umaknila. Sodišče prve stopnje je pravilno, sklicujoč se pa pravno upoštevne teorije o vzročnosti, zaključilo, da nobeden od zatrjevanih vzrokov (sploh pa ne obstoj klanca na tem mestu) ni pretrgal vzročne zveze.

O soprispevku tožnika k nastali škodi

10. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 30 %. Pri tem je pravilno izhajalo iz izhodišča, da sam odhod v območje medveda v času, ko medvedke kotijo, ni ravnanje, ki bi utemeljevalo kakršenkoli soprispevek k nastanku škode, četudi gre za lovca. Ob tem je nadalje ugotovilo (in te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik vedel, kje je brlog in bi ga šel iskat, da bi ga fotografiral. Tožniku je soprispevek k nastanku škode pripisalo zato, ker se je, ko je že bil v gozdu, spustil po klancu navzdol proti polici pred brlogom, ker ga je zanimalo, kaj tam je, pri tem pa upoštevalo, da je bil lovec, ki je vedel, da je to osrednje območje medveda in čas, ko medvedke kotijo, s seboj pa je imel tudi solzivec, pa tudi, da je šlo za začasni medvedji brlog na relativno dostopnem mestu in da je medved bitje, ki ni napadalno, če se ne čuti ogroženo (25. in 26. točka obrazložitve).

11. Tožnikova pritožba, s katero skuša ta ublažiti svoje ravnanje in s tem znižati določeni odstotek soodgovornosti za nastalo škodo, je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena. Niti ni važno, ali je tožnika res zanimalo, kaj pomeni pesek pred (kot se je kasneje izkazalo) medvedjim brlogom, gre za to, da se je voljno in zavestno spustil proti polici, pa bi kot lovec in zavedajoč se, da je v osrednjem območju medveda in v času, ko medvedke kotijo, to skrajno nevarno. To njegovo ravnanje namreč predstavlja ključni povod za napad medvedke, saj ga ta, če ne bi stopil pred brlog, očitno ne bi napadla, saj se ne bi čutila ogrožene. Pritožbene navedbe, da ni kršil nobenih pravil in da sodišča soprispevek v taki višini določajo v primerih prometnih nezgod, ko oškodovanci kršijo cestnoprometne predpise, niso pravno odločilne. Po drugem odstavku 153. člena OZ je objektivno odgovorni prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Če tožena stranka tega ne dokaže, se svoje odgovornosti (ob predpostavkah iz tretjega odstavka 153. člena OZ) lahko razbremeni (le) deloma. V zvezi s tem je pomembno (tudi zato, ker se tožnik v pritožbi sklicuje na sodno prakso, v kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo zadeve iz časa veljavnosti ZOR), da je tretji odstavek 177. člena ZOR določal, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Vrhovno sodišče je že leta 1989 na občni seji sprejelo pravno mnenje, da ne gre za krivdo oškodovanca v smislu odškodninske odgovornosti kot ene izmed predpostavk civilnega delikta, ampak je treba pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, ugotoviti, ali je prispeval k nastanku škode in okoliščine oceniti po načelu vzročnosti. Tudi delni prispevek oškodovanca, ki ni krivdno odgovoren za škodo, je torej lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari¹. Na podlagi takšnega stališča je bilo tudi oblikovano besedilo tretjega odstavka 153. člena sedaj veljavnega OZ, ki ne govori več o krivdi, ampak o prispevku oškodovanca. V primeru, ko je obravnavani, je torej treba odločiti le, ali je ravnanje tožnika sopovzročilo škodni dogodek in nista pomembni tožnikova krivda ali neskrbnost, zato zadošča, da tožena stranka dokaže napačno ravnanje oškodovanca.² Potem, ko sodišče sprejme odločitev, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivno odgovornega, je treba za oceno o tem, kako naj se delež prispevka porazdeli, uporabiti določbo 171. člena OZ. Kadar se da natančno razmejiti, kakšen del škode je povzročil oškodovanec, nosita oškodovanec in povzročitelj škode vsak posledice svoje povzročitve. V obravnavanem primeru se je delovanje tožnika pridružilo delovanju medvedke, zato razmejitve v naravi ni mogoče izpeljati. Za te primere je drugi odstavek 171. člena OZ določa, da sodišče prisodi odškodnino upoštevajoč vse okoliščine primera.³ In prav to je sodišče prve stopnje storilo ter po oceni pritožbenega sodišča okoliščine tudi pravilno upoštevalo in napravilo materialnopravno pravilen zaključek o 30 % soprispevku tožnika k nastali škodi.

12. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke v delu, s katerim zahteva določitev višjega soprispevka tožnika k nastali škodi. Vse okoliščine, ki jih navaja (da se je tožnik gibal v naravnem habitatu medveda, da je lovec, ki je vedel za območje, da se je spustil k brlogu itd.) je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo. Popolnoma neutemeljena pa so pritožbena izvajanja tožene stranke, da sodišče ni zaslišalo priče J., ki bi izpovedal o reakcijah medvedke, ker jo je tožnik med napadom pršil s solzivcem. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da gre za pravno neodločilen dokaz. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožena stranka ne izpodbija, namreč izhaja, da je tožnik medvedko pričel pršiti šele, ko ga je ta že napadla, torej je šlo za dejanje obrambe in reakcije medvedke na to obrambo (četudi bi jo res še bolj razjezile) ne morejo biti pravno upoštevne.

O nepremoženjski škodi

13. Tožnik prisojene višine nepremoženjske škode s pritožbo ne izpodbija, jo pa izpodbija tožena stranka, ki zatrjuje, da je previsoka. Ob tem je najprej ključno, da je sodišče prve stopnje skup tožniku nastalih oblik nepremoženjske škode opredelilo kot katastrofalno škodo, česar tožena stranka v pritožbi niti ne napada (s tem je sicer soglašala že v prvostopenjskem postopku - tretji odstavek točke 12. vloge z dne 6. 1. 2011) Pritožbeno sodišče ob ugotovitvah o tožnikovi nepremoženjski škodi (29. - 39. točka obrazložitve) soglaša z materialnopravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da gre za katastrofalno škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 320 povprečnih plač (upoštevati je treba določeno odškodnino brez zmanjšanja zaradi soprispevka), kar je znotraj razpona odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v tovrstnih primerih (150 do 400 povprečnih plač), kar je tožena stranka celo sama zapisala v eni izmed svojih vlog (4. točka odgovora na tožbo), ob tem pa v pritožbi ne pojasni, zakaj tožnikova škoda ne sodi v zgornjo sredino tega razpona. Odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih v pritožbi izrecno navaja, s tu obravnavano zadevo sploh niso primerljive, saj obravnavajo problematiko zastaranja, pa še to ne v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki je predmet te pravde.

14. Neutemeljena (celo neokusna) je pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je kot eno izmed okoliščin, ki jo je upoštevalo pri odmeri nepremoženjske škode, upoštevalo tožnikovo izpoved, da zaradi poškodb in stanja, v kakršnem je, nima več prijateljev, če pa je, kot navaja pritožnica, hkrati izpovedal, da so mu prijatelji pomagali preurediti stanovanje in ga vozili k zdravniku. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je tožnik zaradi škodnega dogodka priklenjen na invalidski voziček, torej je logično, da je glede na prejšnje življenje močno oviran/onemogočen pri ohranjanju nekdanjih socialnih stikov, skrbi in pomoči za sočloveka pa ni mogoče enačiti s prijateljstvom, četudi je tožnik ob zaslišanju uporabil isto besedo. V življenjski stiski, v kakršni se je znašel, je povsem logično, da ljudi, ki mu pomagajo, imenuje „prijatelje“, kar ne pomeni nujno istih ljudi, s katerimi je prijateljeval pred škodnim dogodkom, oziroma iste kvalitete prijateljstva. Pritožbene navedbe, ki skušajo omajati dokazno oceno prvostopenjskega sodišča so zato neutemeljene.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni odštelo invalidnine, ki jo tožnik prejema po določbah ZPIZ. Ni dvoma, da se v sodni praksi kot ena izmed okoliščin primera pri prisoji nepremoženjske škode upošteva prejemanje invalidnine, če je ta zmanjševala ali zmanjšuje prizadetost oškodovanca⁴, kot tudi, da gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Toda tožena stranka mora po prepričanju pritožbenega sodišča navesti tista dejstva, ki sodišču sploh omogočajo, da invalidnino odšteje, torej navesti, kolikšno invalidnino prejema, da je ta zmanjševala ali zmanjšuje oškodovančevo prizadetost, ter zahtevati odštetje. V obravnavani zadevi tožena stranka pred sodiščem prve stopnje nič od tega ni navedla, kot v pritožbi pravilno opozarja tožnik. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik že tožbi priložil odločbo o invalidnini in celo navedel, kolikšen znesek prejema mesečno v skladu z določili zakonodaje, ki ureja socialno problematiko (list. št. 14). Vse navedeno je toženi stranki omogočalo, da postavi potrebne trditve, zato je odpadlo tudi poseganja sodišča v okviru materialno-pravdnega vodstva. Tožena stranka je zmogla le zapis, da bo v primeru, da oškodovanec prejema invalidsko pokojnino in druge dodatke, treba njegov rentni zahtevek primerno zmanjšati (list. št.43), v zvezi z odškodninskim zahtevkom pa niti tako (pavšalno) oblikovanega ugovora ni postavila. Nenazadnje pa ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik od svojega (sicer rentnega) tožbenega zahtevka sam odštel popolnoma vse, kar prejema iz naslova socialnih prejemkov (glej specifikacijo tožbe na list. št. 14 in nadaljnjo specifikacijo na list. št. 59), izrecno tudi invalidnino, zato se sodišču prve stopnje z odštevanjem (in upoštevaje aktivnost tožene stranke) niti ni bilo treba ukvarjati, ker je to storil tožnik sam (glej tudi 20. točko te obrazložitve).

16. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za katere nadomestne dobrine za približno vzpostavitev prejšnjega stanja predstavlja prisojeni znesek odškodnine. Tožnik v odgovoru na tožbo pravilno pojasnjuje, da gre za obliko satisfaksije, pritožbeno sodišče pa je že uvodoma (točka 13 te obrazložitve) pojasnilo, da se s prisojenim zneskom glede na ugotovljene in s pritožbo neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča strinja.

O premoženjski škodi

17. Tožnik ne izpodbija odločitve, s katero je sodišče (delno) zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, prav tako pa tožena stranka ne izpodbija vseh postavk, ki jih je iz naslova premoženjske škode tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka vse postavke izpodbija zgolj zaradi očitka o napačno določenem soprispevku, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Izrecno izpodbija znesek 80,85 EUR, češ da ni jasno, kaj predstavlja, in znesek 3.252,49 EUR, češ da ne gre za strošek, ki je nastal tožniku, očita, da sodišče pri oskrbnini in renti ni odštelo dodatka za pomoč in postrežbo, v zvezi z rento za tujo pomoč in postrežbo pa konkretizirano izpodbija tudi višino.

18. Ne drži, da ni jasno, kaj predstavlja znesek 80,85, od katerega je sodišče prisodilo zamudne obresti od vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec,za obdobje od 1. 6. 2007 dalje do plačila. V drugi vrstici točke I izreka sodbe je zapisan znesek 253.314,87 EUR, ki predstavlja seštevek zneskov prisojene odškodnine za vse oblike škode, nato pa so v alinejah prisojene zamudne obresti od posameznih zneskov, z izjemo zneska tuje pomoči in postrežbe za nazaj. Tu je sodišče prve stopnje prisodilo skupen znesek 4.851,00 EUR, ki je vštet v prisojeni znesek 253.314,87 EUR, ker pa je znesek 4.851,00 EUR seštevek zneskov, ki so mesečno zapadli, je logično, da je sodišče obresti prisodilo sukcesivno, kar predstavlja zadnja alineja I. točke izreka, vse skupaj pa izhaja iz 58. točke obrazložitve sodišča prve stopnje.

19. Prav tako ne drži, da tožnik ni izkazal, da mu škoda v višini 3.252,49 EUR ne bi nastala. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem oblikovalo jasno in prepričljivo dokazno oceno (točka 52 izpodbijane sodbe), pritožbena graja pa je (pre)pavšalna, saj tožena stranka niti ne pojasni, kateri izvedeni dokazi bi lahko kazali na drugačen sklep.

20. Glede odštevanja dodatka za pomoč in postrežbo pri oskrbnini in renti je pritožbeno sodišče že v 15. točki te obrazložitve pojasnilo, da je tožnik od svojega sam odštel popolnoma vse, kar prejema iz naslova socialnih prejemkov (glej specifikacijo tožbe na list. št. 14 in nadaljnjo specifikacijo na list. št. 59), izrecno tudi dodatek za pomoč in postrežbo, zato tožena stranka zmotno meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje odšteti še karkoli. Ker tožena stranka ne trdi, da mu je sodišče odštelo premalo/prenizek znesek, so pritožbene navedbe s povedanim izčrpane.

21. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki grajajo pravilnost dokazne ocene, s katero je sodišče prve stopnje določilo višino mesečne rente (57. točka obrazložitve). Sodišče se je pri tem oprlo zlasti na izvedensko mnenje, višino rente pa določilo s pomočjo 216. člena ZPP (prosti preudarek). Ni res, da tožnik potrebuje le 8-urno varstvo, saj iz ugotovitev sodišča izhaja, da potrebuje 8-urno dejansko tujo pomoč, poleg tega pa še celodnevni (laični) nadzor, zato je tudi napravilo zaključek, da tožnik potrebuje 8-urno tujo pomoč in institucionalno varstvo, višina 5 EUR/uro pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ne drži, da so cene institucionalne oskrbe v domovih starejših občanov, s celodnevno zdravstveno in socialno podporo in dodatnimi zdravstvenimi storitvami splošno znane, pritožbene trditve, gre za permanentno izvajanje pomoči, zato je za daljše obdobje zlahka mogoče doseči nižjo ceno, ker bo izvajalcu zagotovljen trajen vir zaslužka, pa so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

O odškodnini zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega

22. Sodišče prve stopnje je drugi tožnici in tretjemu tožniku prisodilo vsakemu po 10.000,00 EUR odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega. Ob tem je ključno, da tožena stranka ni prerekala dejstev, ki sta jih tožnika zatrjevala in ki so okoliščine, ki vplivajo na višino te oblike odškodnine: tožnikovo mladost; njegovo diagnozo; da so prej živeli skupaj, sedaj pa 200 km stran; da obstoji med njimi močna čustvena navezanost; da sta starša zelo prizadeta ter da bo to stanje trajalo do njune smrti. Ker so bile vse navedene okoliščine neprerekane (tožena stranka v pritožbi ne trdi, da to ni res in da jih je prerekala), so vsa pravno odločilna dejstva nesporna (214. člen ZPP), zato sodišču ni bilo treba izvajati dokazov, med drugim zaslišati druge tožnice, tretji tožnik pa je bil zaslišan že zaradi temelja tožbenega zahtevka. Sodna praksa, na katero se na tem mestu sklicuje tožena stranka (ponovno navede iste opravilne številke kot že dvakrat prej), s tu obravnavano zadevo nima nobene veze.

23. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa preverilo prisojeno odškodnino in ocenjuje, da je ta glede na v bistvenem podobne primere iz sodne prakse primerna in pravična, posebej pa izpostavlja, da sodišča višje odškodnine prisojajo za posebno težko invalidnost kot za smrt bližnjega.

O stroških postopka

24. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V sodni praksi velja pravilo, da je stroškovni del odločbe mogoče preizkusiti, če se sodišče v obrazložitvi sklicuje na vloženi stroškovnik, ki je v spisu. Iz razlogov izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo vse priglašene stroške po stroškovniku, razen tistih, ki jih izrecno navede, tožena stranka pa s pavšalno pritožbeno grajo ne more uspeti, saj bi morala konkretizirano navesti, katere stroške je prvostopenjsko sodišče priznalo, pa jih ne bi smelo, ali kako drugače konkretizirano izpodbijati prisojeno višino stroškov, pa tega ne stori. Dejstvo, da je tožnik upravičen do BPP, na povrnitev stroškov med strankama, ne vpliva.

25. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo.

-------------------------------
¹ Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 27. 6. 1989, Poročilo VSS, št. 1/89, str. 16.
² Tako tudi Blagojević, B. T., Krulj, V., v Komentarju zakona o obligacionim odnosima, 1. knjiga, 2. izdaja, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 656. Glej tudi Plavšak, N. in Jadek-Pensa. D., v Obligacijskemu zakoniku s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 738 in 870.
³ Povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 5. 4. 2012, opr. št. II Ips 992/2008.
⁴ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 1. 2004, opr. št. II Ips 91/2003, in z dne 13. 12. 2007, opr. št. II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba in sklep II Ips 145/2013
• Sodba II Ips 169/97
• Sodba II Ips 241/2001