VSL Sklep II Cp 477/2019

Jedro

Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. V nasprotju s tem materialnopravnim izhodiščem ga je sodišče napačno obravnavalo pri vzročni zvezi in s tem ponovno poseglo v temelj obravnavanega tožbenega zahtevka.

Neme degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, kot jih v obravnavanem primeru ugotavlja sodišče prve stopnje, niso pravno relevanten (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode. To pa pomeni, da je v primerih, kadar šele škodni dogodek povzroči manifestnost degenerativnih sprememb, celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti vmesne sodbe, s katero je ugotovilo, da je zahtevek tožnika po podlagi v celoti utemeljen¹, in po delnem umiku tožbe s sklepom ustavilo postopek za med pravdo plačani znesek glavnice 900,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 12. 5. 2014 do 22. 11. 2017 v znesku 255,94 EUR. S sodbo je zavrnilo preostali tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 13.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2014 naprej ter za pravdne stroške. Odločilo je še, da dolžnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP². Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je bila v tem odškodninskem sporu sporna vzročna zveza med tožnikovimi zdravstvenimi težavami po 12. 9. 2011 in obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnik je ves čas trdil, da je v njem utrpel poškodbo hrbtenice in da je 70 % vse nematerialne škode posledica škodnega dogodka, 30 % pa degenerativnih sprememb in kasnejše prometne nesreče. Po izvedeniškem mnenju, v katerem je izvedenec odgovarjal tudi na vprašanje o vzročni zvezi med zdravljenjem in trajnimi posledicami po 12. 9. 2011 in škodnim dogodkom, je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Z izpodbijano sodbo je moralo odločiti le še o višini škode. Po delnem umiku tožbe je preostali tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja vzročne zveze med prejšnjimi nemimi degenerativnimi spremembami tožnika in vtoževano škodo. Ponovno je odločalo o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločanje o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo sodi v temelj tožbenega zahtevka in ne v odločanje o višini.

Sprejeta odločitev je materialnopravno zmotna in brez vsebinskih razlogov, ki bi omogočili vsebinski preizkus (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Po eni strani sodišče ugotavlja, da so bile pri tožniku pred škodnim dogodkom prisotne neme degenerativne spremembe, ki ga niso obremenjevale. Nato zapiše, da zato upoštevaje obstoječo sodno prakso in splošne pogoje zavarovanja ne more slediti tožniku v njegovem iskanju vzročne zveze med nemimi degenerativnimi spremembami in vtoževano škodo, ker ne gre za relevanten sovzrok za nastanek škode. Sodno prakso je uporabilo napačno. Argumenti, ki jih navaja, govorijo v prid nasprotni odločitvi od sprejete: zaradi nemih degenerativnih sprememb ne moremo zmanjševati odškodnine, ne pa, da zaradi nemih degenerativnih sprememb ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo, kar v bistvu ugotavlja sodišče. Zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča je pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje o višini zahtevka. Kljub tožnikovemu predlogu sodišče izvedencu ni naložilo ustrezne dopolnitve mnenja, na kar je opozoril tudi izvedenec. Opozarja še na napačno ugotovitev dejanskega stanja in nerazumevanje izvedenskega mnenja glede vzročnosti. Zaradi napačno zastavljenih vprašanj je bilo pisno izvedeniško mnenje nerelevantno. Šele ob zaslišanju je izvedenec potrdil relevantno vzročno zvezo med utrpljeno telesno poškodbo, ki je sprožila tožnikove zdravstvene težave zaradi dotlej nemih degenerativnih sprememb hrbtenice.

Podrejeno pritožnik v zvezi z vzročno zvezo uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je ob ustnem zaslišanju povedal, da je poslabšanje oziroma manifestacijo degenerativnih sprememb mogoče pripisati škodnemu dogodku v deležu do 1/3. Sodišče ni razumelo izvedenčevih pojasnil o razliki med travmatsko hernijo, ki nastane izključno zaradi udarca, in manifestacijo degenerativnih sprememb, čeprav jo je izvedenec večkrat pojasnil. Iz vprašanj sodnemu izvedencu ter omejevanja vprašanj, ki se tičejo tožnikovega zdravljenja diskus hernije po manifestaciji degenerativnih sprememb (12. 9. 2011), je razvidno, da je bilo sodišče že pred izvajanjem dokazov z izvedencem na zadnji obravnavi odločeno, da zaradi obravnavane poškodbe ni trpel zdravstvenih težav po 12. 9. 2011. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je bilo dokazovanje z izvedencem pomanjkljivo, dejansko stanje pa je napačno ugotovljeno. Sodbo je treba razveljaviti in dokazni postopek dopolniti, bodisi pred prvim bodisi pred pritožbenim sodiščem.

Uveljavlja še absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neupoštevanja naknadno predložene listine, ki dokazuje obstoj mravljinčenja v tožnikovih nogah neposredno po padcu. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni opravičil naknadne predložitve dokazne listine, je protispisna in pomanjkljiva, saj se do tožnikovega opravičila sodišče ni opredelilo.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 9. 8. 2011, ko je v lokalu zavarovanca toženke padel z barskega stola na tla. Zatrjeval in dokazoval je, da je tedaj utrpel poškodbo, ki mu je povzročila težave s hrbtenico, zaradi katerih je bila pri njem 23. 7. 2013 ugotovljena III. kategorija invalidnosti. Njegovo zdravstveno stanje se je po tožbenih navedbah naknadno poslabšalo še zaradi prometne nesreče z dne 13. 1. 2012. Pred škodnim dogodkom z dne 9. 8. 2011 s hrbtenico ni imel nobenih težav, sprožil jih je šele obravnavani škodni dogodek. Ocenjeval je, da je v 70 % vsa zatrjevana nepremoženjska škoda posledica obravnavanega škodnega dogodka. Preostali del pripisuje poslabšanju v zvezi s prometno nesrečo z dne 13. 1. 2012 v zvezi z degenerativnimi spremembami. Tožena stranka je ugovarjala, da škoda zaradi utrpele poškodbe (nateg hrbtenice) ni krita z zavarovalno pogodbo, da ni dokazov o temelju zahtevka, oziroma da za škodni dogodek ni ne objektivne ne krivdne odgovornosti njenega zavarovanca. Glede zatrjevane škode je podala ugovor, da zatrjevane zdravstvene težave po 31. 8. 2011 niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ampak so posledica predhodnega tožnikovega bolezenskega stanja (degenerativne spremembe) in naknadne poškodbe v prometni nesreči.

6. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek tožnika po podlagi v celoti utemeljen. Pravdni stranki se zoper vmesno sodbo nista pritožili. Ugotovitev, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, je torej pravnomočna. Ponovno presojanje, ali so ugotovljene degenerativne spremembe pravno relevanten sovzrok za nastanek škode, kot ga je razumelo in obravnavalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bilo napačno. Pogoj za izdajo vmesne sodbe namreč je, da je za končno odločitev že zrel temelj zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Pri odločanju o odškodninskem tožbenem zahtevku to pomeni, da sodišče v vmesni sodbi ugotovi obstoj vseh predpostavk odškodninske obveznosti: nedopustno škodno dejstvo, vzročno zvezo, odškodninsko odgovornost in škodo. V izreku vsebovana ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju zajema celotno podlago zahtevka. Ker so dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode, pogosto kompleksna, dejansko ne omogočajo popolne (teoretične) cepitve na temelj in višino zahtevka. Zato po stališčih teorije³ in sodne prakse⁴ zadošča, da sodišče pri odločanju o temelju ugotovi zgolj verjetnost nastanka škode. Po pravnomočnosti vmesne sodbe pa nato odloča le še o višini odškodninskega zahtevka in pri tem obravnava le še tista vprašanja in ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.⁵ Tožbeni zahtevek (lahko) tudi zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. Navedene prilagoditve prekluzivnega učinka vmesne sodbe glede škode pa ni mogoče širiti na ostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le njen temelj. Zanje po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane.⁶

7. Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.⁷ V nasprotju s tem materialnopravnim izhodiščem ga je sodišče napačno obravnavalo pri vzročni zvezi in s tem ponovno poseglo v temelj obravnavanega tožbenega zahtevka. Odločalo je tudi v nasprotju s trditveno podlago tožnika. Kot slednji pravilno poudarja v pritožbi, je ves čas postopka trdil, da je obravnavani udarec v hrbtenico sprožil bolezenske težave s hrbtenico, ki jih vtožuje, slednje pa je nato dodatno poslabšala še naknadna prometna nesreča, ki ji je kot naknadnim, zunanjim okoliščinam pripisal 30 % vzročne zveze oziroma deljeno vzročnost.⁸ Njegove trditve o prej nemih degenerativnih spremembah in nadaljnjih bolezenskih težavah, ki jih je lahko sprožil obravnavani škodni dogodek, je izvedenec ob ustnem zaslišanju potrdil kot verjetne (primerjaj zaslišanje izvedenca na list. št. 232 do 235). Ustaljena sodna praksa sledi tako imenovani teoriji jajčne lupine. Po njej mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanje oškodovanca niso pravno relevantni sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.⁹ Kadar je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja, mora toženec sprejeti oškodovanca takšnega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka. Odgovornosti za škodo oziroma njen večji obseg se ne more razbremeniti, če sta pogojeni z osebnimi lastnostmi oškodovanca.¹⁰ Zato tudi neme degenerativne spremembe, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, kot jih v obravnavanem primeru ugotavlja sodišče prve stopnje, niso pravno relevanten (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode.¹¹ To pa pomeni, da je v primerih, kadar šele škodni dogodek povzroči manifestnost degenerativnih sprememb, celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.¹² Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno.

8. Pritrditi je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedena materialnopravna izhodišča in stališča sodne prakse. Ob dejanskih ugotovitvah, da so bile pri tožniku pred škodnim dogodkom prisotne tako imenovane neme degenerativne spremembe, ni ocenilo izvedeniškega mnenja v delu, ki potrjuje tožbene navedbe, da je bil ugotovljeni udarec v hrbtenico sprožilni element za tožnikove dotlej neme zdravstvene težave s hrbtenico. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč sodišče tudi ni dopustilo predlagane dopolnitve izvedeniškega mnenja o obsegu in višini škode, zaradi česar je ostalo dejansko stanje o teh pravno relevantnih dejstvih neugotovljeno. V nasprotju s pravilom o vezanosti na pravnomočno vmesno sodbo o temelju zahtevka je ponovno načelo vprašanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo, s čimer je zagrešilo uveljavljeno absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ugovora toženke o spornem obsegu škode, za katerega slednja odgovarja, oziroma o njeni višini, pa ni obravnavalo. Razlogi sodbe o vzročni zvezi pa so tudi nejasni, sami s seboj v nasprotju in se jih ne da vsebinsko preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Zaradi opisanih procesnih kršitev in neugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi. Sodbo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in prvi odstavek 355. člena ZPP). Navedenih procesnih kršitev zaradi njune narave ne more odpraviti samo. Tudi za dopolnjevanje dokaznega postopka z izvedencem na drugi stopnji se ni odločilo, ker je ocenilo, da bi bila v tem primeru preveč prizadeta pravica strank do pritožbe. Prvo ugotavljanje širokega sklopa pravno relevantnih dejstev o višini tožbenega zahtevka, ki ga sodišče prve stopnje doslej še ni dopustilo, bi namreč prikrajšalo stranke do ustavne pravice do pritožbe. Dopolnitev dokaznega postopka na prvi stopnji, ko bo potrebno dodatno izvedeniško mnenje sicer že postavljenega in izprašanega izvedenca medicinske stroke, po drugi strani ne bo bistveno podaljšala sojenja oziroma ne bo prekomerno posegla v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tehtanju obeh ustavnih pravic je sodišče druge stopnje glede na konkretne okoliščine primera dalo prednost pravicam strank do pritožbe zaradi ugotavljanja dejstev in presoje o višini odškodnine.

10. V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje z izvedencem medicinske stroke ponovno obravnava toženkin ugovor o obsegu in višini tožnikove škode v nakazani smeri. Pri tem bo moralo dopustiti tudi izvedbo dokaza z naknadno predloženo listino, s katero je tožnik dokazoval mravljinčenje po nogah neposredno po dogodku. Dokazna ocena in presoja o prekluziji navedenega dokaza v sodbi je zmotna. Tožnik je namreč navedeni dokaz predložil, ko je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedel, da gre za pravno odločilno dejstvo. Pojasnil je, zakaj ga ni mogel predložiti prej. Naziranje sodišča, da so razlogi neupravičeni, je v konkretnih okoliščinah primera prestrogo, do zavlačevanja postopka z navedenim dokazom pa se sodišče niti ni opredelilo (286. člen ZPP). Po prepričanju pritožbenega sodišča izvedba dokaza z navedeno listino v ničemer ne bi podaljšala dokaznega postopka, saj v fazi, ko je bila predložena, dokaz z izvedencem še ni bil dokončno izveden. Zato ni bilo ovir, da izvedenec ne bi izdelal mnenja tudi upoštevaje navedeno listino.

11. Sodišče prve stopnje naj torej po dopolnjenem dokaznem postopku celovito in popolno ugotovi vsa pravno relevantna dejstva o obsegu in višini tožnikove škode, o tem ponovno odloči ter za svojo odločitev navede pravilne in popolne razloge, ki bodo omogočili vsebinski preizkus.

12. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka in pri tem odločiti tudi o stroških tega pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

13. Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

14. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

15. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Vmesna sodba III P 2069/2014-55 z dne 6. 6. 2017, red. št. 55 spisa
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami
³ Galič, A., v: pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba 2009, str. 66 do 67
⁴ II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015
⁵ II Ips 385/2005 z dne 20. 10. 2005, II Ips 972/2007
⁶ II Ips 166/2014
⁷ II Ips 972/2007 z dne 31. 3. 2007, točka 8
⁸ Primerjaj II Ip 253/2013 z dne 10. 9. 2015
⁹ II Ips 133/2016 z dne 16. 11. 2017, II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010
¹⁰ VSL I Cp 675/2016 z dne 21. 6. 2016, I Cp 2472/2017 z dne 4. 4. 2018
¹¹ II Ips 934/2007
¹² II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009

Datum zadnje spremembe:

21.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1870/2021
• VDSS sodba Pdp 1674/2014
• VSL Sodba II Cp 2176/2017