VSL Sodba II Cp 1115/2019

Jedro

Pogodba je določala, da je odjemnik dolžan tudi po odpovedi plačati porabljeno elektriko do dejanske spremembe oziroma odklopa, kar se je zgodilo 21. 6. 2018. Zakaj se je sklenitev pogodbe in njena odpoved sploh dogodila - ker naj bi bila zaradi ravnanja tretjega (lastnika) toženka prisiljena skleniti pogodbo s tožnico oziroma ji je najemno razmerje prenehalo, je za razmerje med njo in tožnico nepomembno. Prav tako je za to razmerje nepomembno, kar toženka navaja glede tega, da ji je lastnik povzročil stroške oziroma ji ni vrnil pologa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica naj sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da plača 72,12 EUR v 8 dneh ter stroške. Tožnica je s tem iztoževala porabljeno elektriko po dveh računih, in sicer za dobavljeno energijo od 1. 6. 2018 do 21. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o dobavi elektrike med pravdnima strankama odpovedana 31. 5. 2018, da pa je ta določala, da jo mora odjemnik plačati tudi po odpovedi vse do dejanskega odklopa oz. spremembe dobavitelja, kar se je zgodilo 21. 6. 2018,

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje, predlaga ponovno presojo. Navaja, da ji je 31. 5. 2018 iztekla najemna pogodba. Pravi, da je bila v podpis pogodbe z A. prisiljena s strani lastnika odjemnega mesta, je pa pogodbo odpovedala v skladu z navodilom A. Poračun za obdobje do 31. 5. 2018 je izkazoval celo njeno preplačilo za 13,13 EUR. Meni, da gre kvečjemu za stroške lastnika, ki nove pogodbe ni sklenil z A. Navaja, da ji je protipravni izklop lastnika povzročil za 300 EUR stroškov ter da od njega ni prejela plačane varščine 500 EUR.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot že v 1. točki navedeno, ni niti sporno, da je toženka s tožnico sklenila pogodbo o dobavi električne energije, ki jo je odpovedala 31. 5. 2018. Pogodbena stranka je bila torej toženka in ne lastnik. Toženka ni prerekala navedbe, da je pogodba določala, da je odjemnik dolžan tudi po odpovedi plačati porabljeno elektriko do dejanske spremembe oz. odklopa, kar se je zgodilo 21. 6. 2018. Tudi tega toženka ni prerekala. V pritožbi teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženka niti ne bi več smela izpodbijati, ker gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zakaj se je sklenitev pogodbe in njena odpoved sploh dogodila - ker naj bi bila zaradi ravnanja tretjega (lastnika) toženka prisiljena skleniti pogodbo s tožnico oz. ji je najemno razmerje prenehalo, je za razmerje med njo in tožnico nepomembno. Prav tako je za to razmerje nepomembno, kar toženka navaja glede tega, da ji je lastnik povzročil stroške oz. ji ni vrnil pologa. Nadalje pa se njena trditev, da je imela do 31. 5. 2018 poravnane vse obveznosti do tožnice, ne tiče zahtevka, ki se nanaša na plačilo električne energije za obdobje od 1. 6. 2018 do 21. 6. 2018.

6. Izpodbijana sodba je torej zakonita, pritožbeni očitki pa neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

7. Odgovor na pritožbo je bil glede na njeno vsebino in razloge sodbe ter glede na dopustnost pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti povsem nepotrebna vloga, zato stroške zanj trpi tožnica sama (1. odst. 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 973/2015
• VSL sodba III Cp 981/2016
• VSL sodba III Cp 985/2016