VSL Sklep I Cp 1602/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je razen ugotovitve, da nasprotna udeleženka ogroža svoje premoženje, ugotovilo tudi, da je s hojo po avtocesti ogrožala svoje življenje, pa tudi, da huje ogroža svoje zdravje, ker se zaradi absolutne odklonilnosti tako do možnosti obstoja bolezni kot do potrebe zdravljenja njeno bolezensko stanje le še poglablja, niti normalne komunikacije ni več sposobna, nezdravljene duševne bolezni pa privedejo do nereverzibilnega kronificiranega stanja in s tem osebnostnega propada. Ker sta podana kar dva od več alternativno naštetih pogojev, na pravilnost izpodbijane odločitve to, ali si pritožnica povzroča hudo premoženjsko škodo, ne vpliva.

Glede na mnenje izvedenca je bolj verjetno, da bo za dosego željenih učinkov pri nasprotni udeleženki, tako kot pri večini oseb, ki so v z njo primerljivem stanju, potrebno zdravljenje tri mesece. Če bo prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke prej, prisilno zdravljenje ne bo več potrebno, zato bo odpuščena iz nadzorovanega oddelka. Ker se s takim odpustom ne poseže v človekove pravice do svobodnega gibanja in zdravljenja ter v integriteto posameznika, se izvede brez sodnega postopka. Da zdravniki v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja pacienta ustrezno ukrepajo, potrjujejo pritožbene navedbe o dovoljenih prostih izhodih pritožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I. izreka) ter da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike še najdalj do 26. 11. 2019 (točka II. izreka).

2. Na izrecno zahtevo nasprotne udeleženke je odvetnica, ki ji je bila dodeljena po uradni dolžnosti, vložila pritožbo, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in nasprotno udeleženko odpusti iz zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom ali se jo premesti na zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom, podredno pa naj se rok zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom skrajša. Odločitev je materialnopravno napačna, saj pritožnica ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, niti ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih in ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim. Na psihiatrično kliniko jo je pripeljal mož potem, ko ga je hotela zapustiti in oditi iz A. v B. Ker se z možem ne razumeta, je podala tudi odpoved delovnega razmerja v skupni družbi. Za zaključek, da si povzroča veliko finančno škodo, ni podlage. Samo ogrožanje premoženja po dikciji zakona ne zadostuje za zadržanje proti volji. Res je rekla, da bo denar, ki ga bo dobila zaradi izstopa iz družbe, dala v dobrodelne namene, kar pomeni, da ima določene plane, ki pa jih še ni uresničila in škoda ni nastala. Pogoj za prisilno zadržanje na zdravljenju pa je, da oseba že povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Izvedeni dokazi tako ne dajejo podlage za zaključek, da si povzroča večjo premoženjsko škodo. Izpodbijani sklep nima razlogov za zaključek, da se bolezenski znaki kažejo zadnji dve leti. Zdravstvene dokumentacije, ki bi to dokazovala, v spisu ni. Nasprotna udeleženka je povedala, da je bila hospitalizirana samo en dan v C. v letu 2017. Zaključek sodišča tako temelji le na nepodpisani izjavi njenega moža, s katerim nista v dobrih odnosih. Odločitev sodišča ne bi smela sloneti na listinah, ki jih ni v sodnem spisu, niti niso bile vročene strankam. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPD. Le če bi bila dokumentacija v spisu, bi bilo tudi na pritožbeni stopnji mogoče verodostojno preveriti izvid postavljenega izvedenca, in le na ta način bi bilo mogoče realizirati pravico do vpogleda v sodni spis po drugem odstavku 47. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Izvedenec je mnenje glede dolžine zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom utemeljil s sklicevanjem, da se kaže bolezensko doživljanje že dve leti in da dosedanji poskusi zdravljenja niso bili uspešni, o čemer v spisu ni dokumentacije. Navedel je tudi, da je možno pričakovati, da bo ob ustrezni uvidevnosti željen učinek dosežen še pred iztekom roka. Tako ni jasno in razumljivo, zakaj je predlagal trimesečno zadržanje, sodišče pa mu je sledilo. Gre za poseg v človekove pravice do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, zato ni sprejemljivo, da se določi rok kar treh mesecev, če obstoji možnost, da bo željen učinek dosežen pred potekom tega roka. Pristop pri odločanju o trajanju prisilnega zdravljenja bi moral biti restriktiven. Opozarja na 70. člen ZDZdr in pojasnjuje, da ji je bil že 7. 9. 2019 omogočen celodnevni prosti izhod in ima dnevno dopuščeno uro prostega izhoda dopoldne in uro popoldne. To kaže na sodelovanje pri zdravljenju in pozitivno prognozo, zato je dolžina določenega časa zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom pretirana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku v prisotnosti izvedenca in nasprotni udeleženki po uradni dolžnosti postavljene odvetnice zaslišalo nasprotno udeleženko ter prebralo njeno zdravstveno dokumentacijo. Na podlagi tako pridobljenega spisovnega gradiva je izvedenec podal svoj izvid in mnenje. Pridobilo je tudi podatke policije o okoliščinah, v katerih je bila nasprotna udeleženka pripeljana na psihiatrično kliniko. Na podlagi ocene navedenih dokazov, ki je skladna metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP¹, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za zdravljenje nasprotne udeleženke brez njene privolitve.

5. Pritožbena navedba, da je nasprotno udeleženko v bolnišnico pripeljal mož, nima opore v izvedenih dokazih. Nasprotna udeleženka je, ko jo je sodnica pozvala, naj se izjavi o zadržanju, povedala, da je hodila po avtocesti in ko je prišla do točke, ko bi šla čez cesto, je najprej prišla policistka, nato pa rešilec, pripeljali so jo v D., prišel je tudi zdravnik, moža pa, ko je čakala na sprejem, ni bilo nikjer, je prišel šele, ko so jo poklicali k zdravniku. Iz poročila policije pa je razvidno, da je pritožničin mož prišel na policijo prijavit, da žene, ki zadnje čase ne jemlje tablet, ni v stanovanju, ravno takrat pa je prišlo obvestilo, da po cesti pred predorom E. v smeri F. hodi ženska. Ker se je izkazalo, da gre za pogrešano, so obvestili dežurnega zdravnika, ki je šel na kraj, zdravstveni delavci so jo odpeljali v Zdravstveni dom, po prejemu napotnice za prisilno hospitalizacijo pa v bolnišnico. Pritožbeni očitki v smeri, da je nasprotna udeleženka prisilno hospitalizirana, ker tako hoče mož, glede na opisano nimajo podlage.

6. Da so podani pogoji iz druge in tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, to je, da je ogrožanje iz prve alineje (zdravja ali premoženja) posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, pritožnica ne osporava. Ob izpolnjenosti teh pogojev za odreditev sprejema na zdravljenje brez privolitve zadošča eno od ogrožanj, naštetih v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je razen ugotovitve, da nasprotna udeleženka ogroža svoje premoženje, ugotovilo tudi, da je s hojo po avtocesti ogrožala svoje življenje, pa tudi, da huje ogroža svoje zdravje, ker se zaradi absolutne odklonilnosti tako do možnosti obstoja bolezni kot do potrebe zdravljenja njeno bolezensko stanje le še poglablja, niti normalne komunikacije ni več sposobna, nezdravljene duševne bolezni pa privedejo do nereverzibilnega kronificiranega stanja in s tem osebnostnega propada. Teh ugotovitev, ki imajo tudi po prepričanju višjega sodišča podlago v izvedenem dokaznem postopku, pritožba ne izpodbija konkretizirano, pač pa zgolj pavšalno. Ker sta podana kar dva od več alternativno naštetih pogojev, na pravilnost izpodbijane odločitve to, ali si pritožnica povzroča hudo premoženjsko škodo, ne vpliva. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb v zvezi s tem zato ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Da se bolezenski znaki pri nasprotni udeleženki kažejo že dve leti, sta izvedenec in sodišče ugotovila z vpogledom v dokumentacijo, ki jo ima glede nasprotne udeleženke psihiatrična bolnišnica. Dokumentacijo sta vpogledala in prebrala skupaj z odvetnico, ki v postopku zastopa koristi pritožnice. Kaj izhaja iz vpogledanega, je sodišče zapisalo v zapisnik, na katerega odvetnica, ki je bila z vpogledano dokumentacijo seznanjena, ni imela nobenih pripomb. Z vpogledom v zapisnik o naroku dne 26. 8. 2019 v psihiatrični kliniki (list. št. 4 - 9 spisa), je tako mogoče preveriti, kaj je navedeno v dokumentaciji v zvezi s hospitalizacijo nasprotne udeleženke. Glede na opisane okoliščine zapisa vsebine dokumentacije namreč ne gre dvomiti, da je na zapisniku povzeto, kar je dejansko zapisano. Ugotovitve izpodbijanega sklepa se zato da preizkusiti. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Kaj naj bi bilo iz zapisnika v izpodbijani sklep narobe povzeto, kar bi predstavljalo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožba niti ne navaja.

8. Pravilno je stališče pritožbe, da je pri odločanju o prisilni hospitalizaciji potreben restriktiven pristop, ne pa tudi, da sodišče ni imelo takega pristopa. V dokumentaciji, ki jo je pri podaji svojega mnenja uporabil izvedenec, je podlaga za ugotovitve o trajanju bolezenskih težav pritožnice in njihovem stopnjevanju, kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje na dan naroka, pa je izvedenec ugotovil z lastno zaznavo ob zaslišanju in s pregledom. Izvedenec ima znanje in izkušnje, da na podlagi navedenih podatkov in zaznav predvidi potek zdravljenja, kar je tudi storil. Pri tem je upošteval vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera - preteklo in sedanje zdravstveno stanje nasprotne udeleženke. Strokovno je obrazložil, zakaj bo verjetno za ustrezen učinek zdravljenja nasprotne udeleženke potrebno tri mesece: bolezenski simptomi trajajo že dve leti, zato je razumno pričakovati, da bo potrebno dalj časa, da bo predpisana terapija dosegla željeni učinek in bo nasprotna udeleženka sposobna prepoznati potrebo po zdravljenju. Izvedenec je pojasnil, da pa glede na dobro intelektualno opremeljenost nasprotne udeleženke obstaja tudi možnost, da se ji bo stanje izboljšalo prej. Glede na mnenje izvedenca je bolj verjetno, da bo za dosego željenih učinkov tudi pri nasprotni udeleženki, tako kot pri večini oseb, ki so v z njo primerljivem stanju, potrebno zdravljenje tri mesece. Če bo prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke prej, prisilno zdravljenje ne bo več potrebno, zato bo odpuščena iz nadzorovanega oddelka. Ker se s takim odpustom ne poseže v človekove pravice do svobodnega gibanja in zdravljenja ter v integriteto posameznika, se izvede brez sodnega postopka. Da zdravniki v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja pacienta ustrezno ukrepajo, potrjujejo pritožbene navedbe o dovoljenih prostih izhodih pritožnice.

9. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni. Zato je treba pritožbo zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi nasprotne udeleženke, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.

-------------------------------
¹ ZPP se v nepravdnem postopku zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve uporablja na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 933/2020
• VSL sklep I Cp 685/2017
• VSL Sklep I Cp 1444/2017