VSL Sklep I Cp 2024/2018

Jedro

Iz pisne kreditne pogodbe sicer jasno izhaja, da gre za kredit v CHF, katerega evrska protivrednost se izračuna po tečaju ECB na določen dan. Vendar je povprečni potrošnik s tem (kvečjemu) seznanjen z možnostjo zvišanja (in znižanja) vrednosti tuje valute ter možno negativno posledico (z zvišanjem kreditne obveznosti), ni pa mu omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja. Vključenost tega besedila v kreditno pogodbo zato še ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica ustrezno informirana, preveliko težo pripisalo njeni izobrazbi (že iz razloga, ker je nima s področja ekonomske ali finančne stroke), kot tudi dejstvu, da je informacije o kreditu v CHF predhodno pridobila od prijatelja. Banka je dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Tudi če bi se štelo, da ima posamezen potrošnik višjo raven strokovnega znanja, to ne omogoča zaključka, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka. Aktivnosti in neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi ne daje okoliščina, da je med pravdnima strankama predhodno že bila sklenjena kreditna pogodba v EUR. Odločilno ne more biti niti dejstvo, da tožnica ni izkoristila možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje konkretne vsebine in obsega toženkinih pojasnil ni ugotavljalo. Ker je na podlagi tožničinih osebnih okoliščin presodilo, da se je pomena in tveganj kreditne pogodbe v CHF ter gibanja tečaja CHF/EUR morala in mogla zavedati, se do njenih navedb o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke ni opredelilo.

Tudi na podlagi tega, kakšna je bila (običajna) praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF, je mogoče ugotoviti vsebino informacij, opozoril in zagotovil, ki jih je pred in ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela tožnica.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba v točki I./2. izreka spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže, v preostalem delu (točki I./1. in I./3. izreka) se delna sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (zoper točko I./2. izreka) se pritožba zavrne.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (točka I./1. izreka), ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke (točka I./3. izreka) ter za plačilo tožničine denarne obveznosti do toženke v znesku 11.398,52 EUR (točka I./2. izreka).

2. Zoper delno sodbo tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvo obsežnih pritožbenih navedb je, da je bilo toženki ob sklepanju kreditne pogodbe znano, da bo prišlo do padca vrednosti domače valute proti CHF, vendar tožnice na to ni opozorila, zato pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena.

Uvodoma sodišču prve stopnje očita, da ni dopustilo spremembe tožbe. Z denarnim zahtevkom je najprej uveljavljala njeno obveznost plačila toženki, vendar se je stanje zaradi sprotnega odplačevanja kredita spremenilo, tako da je sedaj toženka tista, ki dolguje denarni znesek. V danem primeru gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je kršilo njeno pravico do izjave in pravico do dokazovanja, s tem ko je zavrnilo oziroma opustilo zaslišanje predlaganih prič - drugih kreditojemalcev, ki so pri toženki sklenili enake kreditne pogodbe. Njihovo zaslišanje je predlagala za dokazovanje toženkine prevladujoče prakse pri svetovanju strankam ob sklepanju kreditnih pogodb v drugih primerih, saj toženka ni zatrjevala, da v konkretnem primeru ne bi šlo za običajen način izpolnjevanja informacijske dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo arbitrarno in samovoljno, ko je glede iste dokazne teme izvedlo dokaze, ki jih je predlagala toženka. To predstavlja neenakomerno obravnavanje pravdnih strank in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi pričo A. A. ter priče, ki jih je poimensko navedla v vlogi s 26. 2. 2018, čeprav so bili ti dokazni predlogi podani po prvem naroku za glavno obravnavo. Napačno je interpretiralo reklamni material toženke, ki vsebuje zagotovilo o minimalnem valutnem tveganju, kar pomeni varen kredit. Upoštevajoč reklamni letak in temu skladno izpovedbo tožnice se je dokazno breme glede morebitnega dokazovanja drugačne vsebine informacij, pojasnil in zagotovil, ki so ji bile podane s strani toženke, prevalilo na slednjo. V zvezi s tem (med drugim) še izpostavlja, da toženka ni predlagala zaslišanja svoje referentke, ki je sodelovala pri sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe, da bi bila kakorkoli izpodbita tožničina izpoved. Vsebina izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke ni razvidna niti iz vsebine kreditne pogodbe. Dokazna ocena je v danem primeru neprepričljiva, sodišče pa ji je s takšnim ravnanjem odreklo možnost dokazovanja v okviru pravice do poštenega sojenja in ni sledilo metodološkemu napotku proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpostavlja, da v konkretnih pravnih razmerjih potrošnikov ni mogoče varovati glede na njihove individualne lastnosti. Okoliščine na njeni strani same po sebi ne kažejo na obstoj kakršnihkoli posebnih finančnih znanj in izkušenj. Pravna ureditev varstva potrošnikov izhaja iz standarda povprečnega potrošnika, zato so vsi potrošniki varovani enako, neodvisno od njihovih medsebojnih individualnih razlik. V zvezi s tem se sklicuje na Direktivo 2005/29/ES z 12. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu. Pristop sodišča prve stopnje, kolikor izhaja iz njenih osebnih lastnosti in ob tem ne upošteva koncepta informacije, kot primarnega načina varstva potrošnikov, je zato napačen. Vztraja na stališču, da bi potrošnik moral imeti več informacij v obliki simulacij različnih variant tečajnega gibanja, o čemer je podala obsežne navedbe, na katere ni bilo odgovorjeno. Izpodbijana delna sodba ne vsebuje ugotovitve, da je bila opozorjena na možnost velike depreciacije zakonitega plačilnega sredstva. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso sodišča EU, zlasti na stališča, dana v obsegu obvezne razlage prava EU v sodbi C-186/16. Ta predvideva, da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev, ki bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Po presoji sodišča prve stopnje je toženka svojo pojasnilno dolžnost opravila, ker je to zapisano v sami kreditni pogodbi (z opredelitvijo valutne klavzule), kar je v nasprotju z zgoraj navedenim stališčem.

Pri presoji ničnosti kreditne pogodbe sodišče prve stopnje izhaja iz protislovne teze, da bi potrošnik moral vedeti za možna valutna tveganja, banka kot strokovnjak na finančnem področju gibanja tečajev pa tega ni mogla natančno predvideti. Izpodbijana delna sodba temelji na hipotezi, da je dolgoročno gibanje valutnih tečajev nemogoče zanesljivo napovedati. To stališče je sodišče prve stopnje sprejelo, ne da bi opravilo skrbno dokazno presojo listinskih dokazov. Toženki je bilo glede na opozorila Banke Slovenije (BS) v času sklepanja pogodbe znano, da bo prišlo do negativnega gibanja valutnega tečaja v škodo EUR. Iz Poročila o finančni stabilnosti BS iz junija 2005 izhaja, da valutno tveganje za banke ne predstavlja večjega tveganja, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost zelo velika, saj je v prihodnosti mogoče pričakovati apreciacijo tečaja (CHF). Logično in razumno je predvidevati, da povprečen potrošnik ob seznanjenosti s tem dokumentom ne bi sklenil kreditne pogodbe, kot je obravnavana. V danem primeru tečajne spremembe, do katerih je prišlo v začetku leta 2015, za presojo znatnega neravnotežja niso ključne in so poudarki sodišča prve stopnje v tej smeri napačni. Osrednji predmet te pravde je dejstvo, da je toženka v času sklenitve kreditne pogodbe vedela, da bo CHF v prihodnje pridobival na vrednosti. Za stranko, ki pred sklenitvijo pogodbe ve, da se bodo posamezna ključna tveganja pravnega posla uresničila, pa tega ne razkrije nasprotni stranki, takšna pogodba ni aleatorna (tvegana). Védenje toženke o gibanju tečaja CHF/EUR oziroma spremembi valutnega razmerja v času sklepanja pogodbe izhaja tudi iz različnih člankov oziroma prispevkov, na katere se tožnica v pritožbi sklicuje in povzema njihovo vsebino. Opozarja na pravne posledice nepoštenega pogodbenega pogoja in primernost ničnostne sankcije.

Prereka še argument sodišča prve stopnje glede možnosti pretvorbe (konverzije) kredita. Ta ne more služiti izravnavi tveganja, ker jo je z vidika povprečnega potrošnika mogoče uporabiti šele, ko pride do tečajnih razlik in posledice že dokončno nastanejo, tedaj pa je prepozno, ker je izguba že gotovo dejstvo. Do konverzije bi lahko prišlo le v primeru, če bi s tem toženka soglašala in po tem, ko bi do tečajnih sprememb že prišlo.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov pritožbenega postopka tožnici.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je s kreditno pogodbo pri toženki pridobila namenski stanovanjski kredit v znesku 97.572 CHF, z rokom vračila v 180 mesečnih anuitetah (15 let). Kredit je v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke (ECB) na dan 1. 3. 2007 znašal 60.468,52 EUR. Referenčna obrestna mera za ta kredit je znašala 6 mesečni CHF LIBOR plus 2,15 % letno in je bila spremenljiva ter vezana na 6 mesečni CHF. Efektivna obrestna mera je znašala 4,49 %, njen izračun pa je bil podrobneje urejen v 5. členu kreditne pogodbe. Pogodbeni stranki sta dogovorili način zavarovanja kredita s hipoteko in pravico kreditojemalca do konverzije kredita iz CHF v EUR pod izrecno dogovorjenimi pogoji. Nadalje sta se dogovorili, da se kot osnova za porabo kredita, vračilo, obračun in plačevanje pogodbenih ali zamudnih obresti upošteva evrska protivrednost CHF po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila obveznosti.

6. Tožnica primarno zahteva ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 000 s 1. 3. 2007 v pisni obliki in Kreditne pogodbe št. 000 (v nadaljevanju: kreditna pogodba), ki je bila skupaj s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 0000 s 13. 6. 2008. Razlog za ničnost pogodbe naj bi bil pomanjkanje dopustne pravne podlage ter nasprotovanje pogodbe morali in prisilnim predpisom. Tožnica je trdila, da je toženka kršila pojasnilno oziroma informacijsko dolžnost, ker ji ob sklenitvi kreditne pogodbe informacij ni posredovala na takšen način, da bi lahko razumela vsa tveganja in bodoče obremenitve, ki izhajajo iz sklenjene kreditne pogodbe. Toženki je očitala, da je bila s tveganji seznanjena, vendar je ustvarila vtis, da gre za varen kredit, in pri tem izkoristila nevednost tožnice.

Glede spremembe tožbe

7. Tožnica je na zadnjem naroku 11. 4. 2018 spremenila 2. točko primarnega (in podrednega) tožbenega zahtevka, tako da ni več uveljavljala dajatvenega denarnega zahtevka zoper samo sebe, temveč zoper toženko. Sodišče prve stopnje je tako spremembo tožbe s sklepom na naroku zavrnilo, ker ni šlo zgolj za spremembo višine zahtevka, ampak tudi za zamenjavo upnika in dolžnika. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Ta se nanaša (le) na spremembo predmeta ali denarnega zneska zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe. Tožnica pa je zamenjala tudi osebi na strani upravičenca in zavezanca. Takšne zamenjave vlog ni moč obravnavati kot spremembo tožbe, saj je v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Pritožba v tem delu ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti (353. člen ZPP).

8. Pritrditi gre presoji sodišča prve stopnje, da tožnica ne more imeti pravnega interesa za dajatveni tožbeni zahtevek zoper samo sebe. Vendar pomanjkanje pravnega interesa nima za posledico neutemeljenosti tožbenega zahtevka in njegove zavrnitve. Gre za procesno predpostavko, katere pomanjkanje v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP terja zavrženje tožbe. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o dajatvenem zahtevku (2. točka primarnega tožbenega zahtevka) zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno izpodbijano delno sodbo v točki I./2. izreka spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže.

Glede presoje ničnosti pogodbe ter jasnosti, razumljivosti in poštenosti pogodbenih pogojev

9. Obravnavana kreditna pogodba je potrošniška kreditna pogodba. Za presojo spornega pogodbenega razmerja so tako poleg določb Obligacijskega zakonika (OZ) relevantne določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) in Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS s 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva). Za razlago Direktive (in posledično institutov ZVPot) je pomembna praksa Sodišča EU, posebej zadevi C-26/13 (Kásler) in C-186/16 (Andriciuc).

10. Materialnopravna izhodišča za presojo ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti, je začrtalo tudi Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 201/2017 s 7. 5. 2018, II Ips 141/2017 z 18. 10. 2018 ter II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 s 25. 10. 2018. V navedenih odločbah je zapisalo, da je v skladu z Direktivo, določbe katere so bile implementirane v ZVPot, mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, vendar le, če je bil ta določen nejasno. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti), in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okviru slednje je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja pred pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

11. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je sporna kreditna pogodba povsem jasno in razumljivo opredeljevala število dogovorjenih mesečnih obrokov, datume zapadlosti obrokov, način preračuna vsakega posameznega obroka po referenčnem tečaju ECB na dan plačila ter višino in način izračuna referenčne obrestne mere. Pogodba je pisna in vsebuje tudi druge obvezne sestavine v smislu 7. člena ZPotK, veljavnega v času sklenitve pogodbe. Bistvo pritožbenih navedb je v očitku toženki, da je že ob sklenitvi kreditne pogodbe vedela, da lahko pride do velike spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, vendar tožnice s tem ni seznanila, kar pomeni opustitev njene pojasnilne dolžnosti.

Glede pojasnilne dolžnosti

12. Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank, ki jih je začrtalo Sodišče EU, je v svojih odločbah povzelo Vrhovno sodišče. Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.¹

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo toženke ugotovilo naslednje:

‒ tožnica je imela pred sklenitvijo obravnavane kreditne pogodbe pri toženki že sklenjeno kreditno pogodbo v EUR;

‒ za kreditno pogodbo v CHF se je tožnica odločila ob pomoči in priporočilu prijatelja, bančnika B. B., ki je vzpostavil kontakt s toženko in začrtal pogovore v smeri kredita v CHF;

‒ kreditna pogodba je sklenjena v skladu z ZPotK, njeno besedilo pa je zapisano v jasnem in razumljivem jeziku;

‒ tožnica ni povprečna potrošnica, ampak visoko izobražena oseba (profesorica politologije) z bistveno nadpovprečnim poznavanjem okoliščin in razumevanjem pomena določil kreditne pogodbe;

‒ tožnica je vedela, da se bodo mesečni obroki za odplačevanje kredita vsakič obračunali na podlagi tedaj veljavnega tečajnega razmerja med CHF in EUR, ter da bo obrestna mera pogodbenih obresti odvisna od spremenljivega tečaja LIBOR;

‒ več pogodbenih določil je bilo oblikovanih tako, da je bilo očitno, da so posamezne vrednosti v EUR odvisne od vsakokratnega tečaja CHF/EUR;

‒ v trenutku sklepanja pogodbe nobena od pogodbenih strank ni mogla predvideti gibanja razmerja CHF/EUR za obdobje 15 let izpolnjevanja pogodbe;

‒ tožnica ni zaprosila za konverzijo obravnavanega kredita v kredit v domači valuti.

14. Sodišče prve stopnje se je na podlagi zgornjih ugotovitev postavilo na stališče, da širša pojasnilna dolžnost toženke v konkretnem primeru ni bila potrebna, oziroma je bila izpolnjena z opozorilom tožnici, da pri sklepanju kreditne pogodbe v CHF, pri čemer ima prihodke v EUR, prevzema dvojno tveganje (valutno tveganje in tveganje obrestne mere). To je jasno zapisano v sami kreditni pogodbi, kar je moralo biti tožnici, ki je visoko izobražena oseba in se je o kreditu v CHF pozanimala že pri prijatelju, ki je bančnik, popolnoma očitno in znano.

15. Zaključek izpodbijane delne sodbe je v navedenem posledica nepopolne dokazne ocene in mu pritožbeno sodišče ne more slediti. Iz pisne kreditne pogodbe sicer jasno izhaja, da gre za kredit v CHF, katerega evrska protivrednost se izračuna po tečaju ECB na določen dan, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Vendar je povprečni potrošnik s tem (kvečjemu) seznanjen z možnostjo zvišanja (in znižanja) vrednosti tuje valute ter možno negativno posledico (z zvišanjem kreditne obveznosti), ni pa mu omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja. Vključenost tega besedila v kreditno pogodbo zato še ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke.

16. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica ustrezno informirana, preveliko težo pripisalo njeni izobrazbi (že iz razloga, ker je nima s področja ekonomske ali finančne stroke), kot tudi dejstvu, da je informacije o kreditu v CHF predhodno pridobila od prijatelja. Banka je dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Pojem potrošnik v smislu 2. člena Direktive je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga. Tudi če bi se štelo, da ima posamezen potrošnik višjo raven strokovnega znanja, to ne omogoča zaključka, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka.² V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti in neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi ne daje okoliščina, da je med pravdnima strankama predhodno že bila sklenjena kreditna pogodba v EUR. Odločilno pa ne more biti niti dejstvo, da tožnica ni izkoristila možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR.

17. Na podlagi ugotovitev izpodbijane delne sodbe ni moč zaključiti, da je tožnica razumela težo pogodbene zaveze in posledice možnih sprememb tečaja CHF/EUR za obseg njene pogodbene obveznosti. Iz delne sodbe ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je tožnica dejansko vedela, kako negotov je obseg njene obveznosti, prevzete s pogodbo. Informacije bi morale biti tožnici posredovane na način, da bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njenih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Ali je bilo tako, iz izpodbijane delne sodbe ni razvidno. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pomanjkljivi oziroma so povsem izostali. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje konkretne vsebine in obsega toženkinih pojasnil ni ugotavljalo. Ker je na podlagi tožničinih osebnih okoliščin presodilo, da se je pomena in tveganj kreditne pogodbe v CHF ter gibanja tečaja CHF/EUR morala in mogla zavedati, se do njenih navedb o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke ni opredelilo. Tožnica je zatrjevala, da ji toženka ni predstavila podatkov o tveganosti valutnih menjav. Zaslišana je povedala, da ji je bil pri toženki ponujen samo kredit v CHF ter predstavljena ugodna obrestna mera, ki lahko zaniha za 1 ali 2 %. Načrti odplačevanja v primeru teh nihanj ji niso bili predstavljeni, ampak ji je bil predložen zgolj eden, idealen načrt odplačevanja. Na morebitno izpostavljenost in tveganje pri kreditu v CHF ni bila opozorjena. Sodišče prve stopnje se do konkretnih navedb tožnice ni opredelilo, s čimer je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničini pravici do izjave ustreza dolžnost sodišča, da se do vseh njenih navedb, kolikor so za odločitev relevantne in niso nedopustne, opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter tako ne ostane v dvomu, ali jih ni enostavno prezrlo.³

Glede zaslišanja drugih toženkinih kreditojemalcev

18. Poseg v tožničino pravico do izjave pomeni tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje (preostalih) prič (po tabeli iz priloge B91 spisa), ki bi izpovedale, kaj je toženka svetovala posameznim kreditojemalcem ob sklepanju kreditnih pogodb v CHF. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem teh prič zavrnilo z obrazložitvijo, da splošna praksa toženke pri ponujanju kreditov ni bistvena za ugotavljanje konkretnih dejstev, relevantnih za pravno razmerje tožnice. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je tudi na podlagi tega, kakšna je bila (običajna) praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF, mogoče ugotoviti vsebino informacij, opozoril in zagotovil ki jih je pred in ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela tožnica. Navedeno velja še posebej ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje glede iste dokazne teme sledilo izpovedbi C. C., ki je v letu 2007 pri toženki tržil kredite, vendar ni sodeloval pri sklepanju konkretne pogodbe, temveč je le na splošno povedal, kako so bile stranke običajno obveščene o valutnem tveganju.

19. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni zaslišalo vseh predlaganih prič iz predložene tabele⁴ (priloga B91 spisa), tožnici odvzelo možnost dokazovanja, kako je toženka ravnala v drugih podobnih primerih, kar bi lahko vplivalo na presojo, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost do tožnice. Zaradi navedenega je podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Tožnica pa se neutemeljeno zavzema za zaslišanje drugih prič, ki niso zajete z zgoraj navedeno tabelo ( A. A. ter priče iz vloge s 26. 2. 2018), saj je te dokazne predloge brez opravičljivega razloga podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo.

Glede ostalih pritožbenih navedb (listinski dokazi, grafični prikazi gibanja tečaja, strokovni članki in mnenja)

21. Čeprav zgoraj opredeljena bistvena kršitev pravil postopka terja (delno) razveljavitev izpodbijane delne sodbe, se pritožbeno sodišče za potrebe nadaljnjega postopka in dokončne rešitve stvari opredeljuje tudi do ostalih bistvenih pritožbenih navedb.

22. V zvezi s poslovno politiko toženke tožnica sodišču prve stopnje očita napačno interpretacijo toženkinega reklamnega letaka "Stanovanje ali stanovanjska hiša so sanje vsakega Slovenca" (priloga A32 spisa). Očitek je neutemeljen. Sodišče je pravilno ocenilo, da letak očitno izvira iz obdobja pred letom 2007, saj ponuja tudi kredite v slovenskih tolarjih, predstavlja več vrst kreditov ter večvalutni kredit, pri katerem je mogoče vsake tri mesece spreminjati valuto, na katero je kredit vezan (torej gre za različne valute, ne le CHF). Ni dvoma, da sporni letak na odločitev tožnice ni vplival ter ni imel nobene vloge pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, saj iz tožničine izpovedbe kaj takega ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato letaku povsem pravilno odklonilo dokazno težo.

23. Pravilna je tudi dokazna ocena dopisa BS poslovnim bankam s 4. 7. 2006 ter poročila BS o finančni stabilnosti iz junija 2005. Vsebina teh dokumentov so splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegala tistih, izhajajočih iz takrat veljavnih predpisov ter iz načela vestnosti in poštenja, kar je v svojih odločbah pojasnilo tudi Vrhovno sodišče.⁵

24. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nujnosti izdelave grafičnih simulacij konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev oziroma sprememb tečajnih razmerij. Kot izhaja iz 26. do 28. točke obrazložitve izpodbijane delne sodbe, toženka ex ante, v trenutku sklepanja kreditne pogodbe, obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja s stopnjo zanesljivosti ni mogla napovedati ali pričakovati. Zahteva po izdelavi grafičnih prikazov različnih simulacij vpliva manjše, večje in katastrofalne spremembe vrednosti CHF bi bila zato pretirana.

25. O tem se je v odločbah II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018 izreklo tudi Vrhovno sodišče, ki se je postavilo na stališče, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišče EU v zadevi Andriciuc, niti iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z 21. 9. 2011, ki jih omenja Sodišče EU, iz katerih izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi slednjim morale zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. Poleg tega ni mogoče spregledati, da priporočilo govori (le) o informaciji o vplivu velike depreciacije domače valute na anuitete, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi banka morala napraviti simulacije o vplivu minimalnih tečajnih sprememb. Opozoriti velja tudi, da omenjeno poročilo ni zavezujoč predpis, datira pa iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena (že) leta 2007.

26. Po stališču Vrhovnega sodišča je bistvo sodbe v zadevi Andriciuc predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Toliko bolj to velja zato, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja sporne kreditne pogodbe nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča manipulacije in zavajanja. Pretirana skrb za potrošnika po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Enak učinek kot premajhna skrb za človekovo svobodo in dostojanstvo ima lahko tudi pretirana skrb zanj. Ravnotežje med enim in drugim v posameznem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Tako se lahko odloči bodisi za tveganje in večje pričakovane koristi (kot v obravnavanem primeru), ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju.

27. Iz obrazložitve odločbe II Ips 195/2018 nadalje izhaja, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče, saj je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja, v sami naravi tveganja. Iz tega pa ne izhaja stališče o popolni nenapovedljivosti gibanja tečaja. Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov gotovo predvidljiv, ne morejo pa predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel največji vpliv na vrednost CHF. Pritožba sicer trdi, da je do znatne apreciacije CHF prišlo že bistveno pred posegom švicarske centralne banke, že v letu 2008. V zvezi s tem je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da so se tako banke kot tudi kreditojemalci vsekakor morali in mogli zavedati valutnega tveganja, kar pa ne pomeni, da je bila uresničitev tveganja napovedljiva z določeno stopnjo natančnosti.

28. V zvezi s povzemanjem člankov oziroma prispevkov T. J. Jordana in raziskav Lenza in Savioza, ki naj bi dokazovale zavedanje toženke o gibanju tečaja CHF/EUR oziroma o spremembi valutnega razmerja v času sklepanja pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za mnenja in raziskave, ki ne vplivajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravno odločilnih dejstev v tem sporu.

Sklepno

29. Izpodbijana delna sodba ne vsebuje ugotovitev, ki bi nudile podlago za zaključek, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe seznanjenja s tveganjem, ki ga ima negotov tečaj CHF v razmerju do domače valute za obseg njenih pogodbenih obveznosti. Ker je torej, delno zaradi nepopolne dokazne ocene, delno pa tudi zaradi napačnih materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje, dejansko stanje glede pojasnilne dolžnosti nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano delno sodbo v točki I./1. in I./3. razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem prič - komitentov toženke iz tabele v prilogi B91 spisa (katerih še ni zaslišalo) ter po celoviti dokazni oceni presoditi, ali je toženka pred sklenitvijo pogodbe tožnico seznanila s posledicami možnih valutnih tveganj, tako da se jih je tožnica zavedala in jih je bila pripravljena sprejeti kot pogodbeni pogoj, torej ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

30. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnice in nekaterih prič, že izvedene in novo izvedene dokaze pa bo treba oceniti celovito ter (delno) iz vidika drugačnih materialnopravnih izhodišč, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave, temveč je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter hitrost postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo bistveno zavleklo postopka in tako ne bo kršena pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

31. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta pogodbe, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU v zadevi C-186/16 (Andriciuc) ter v odločbi II Ips 201/2017 in nadaljnjih povzelo Vrhovno sodišče. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno⁶ ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo sodišče prve stopnje opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. V tej smeri je celovita presoja sodišča prve stopnje izostala oziroma so ugotovitve izpodbijane delne sodbe pomanjkljive, kar je delno razvidno že iz predhodne obrazložitve v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti toženke.

32. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Glej odločbe VSRS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018.
² Glej odločbi VSRS II Ips 141/2017 in II Ips 137/2018.
³ Glej sklep VSRS II Ips 201/2017.
⁴ Sodišče prve stopnje je zaslišalo zgolj dva komitenta toženke, pri čemer se je izkazalo, da eden izmed njiju ni imel sklenjenega kredita v CHF, druga komitentka pa je kreditno pogodbo sklenila že v letu 2004 ter v drugi poslovalnici kot tožnica.
⁵ Glej odločbi II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018.
⁶ Ali je pogodbo sklepala odprto, pošteno in z zadostnim upoštevanjem upravičenih interesov svoje sopogodbenice kot šibkejše in manj informirane stranke pogodbenega razmerja.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cp 1506/2018
• VSL Sklep I Cp 2242/2018
• VSL Sklep II Cp 34/2018