<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 1108/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1108.2019
Evidenčna številka:VSL00027468
Datum odločbe:04.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Suzana Ivanič Lovrin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:varstvo služnosti - stvarna služnost - služnostna pravica - služnostna pravica hoje in vožnje - priposestvovanje služnosti - pridobitev služnosti s priposestvovanjem - začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - izvrševanje služnosti - vsebina služnosti - dokazno breme - priposestvovalna doba - stroški postopka - načelo potrebnosti - težko nadomestljiva škoda

Jedro

Pritožnica priznava, da s pravno prednico vožnjam nikoli nista nasprotovali. Ne izpodbija ugotovitev sodišča, da so bile vožnje stalne, zlasti pa ne ugotovitve, da tožnikom nikoli nista povedali, da jim vožnje dovoljujeta le občasno – iz hvaležnosti oziroma do preklica. Stalno izvajanje voženj, ki ga lastnik služeče stvari dovoljuje brez omejitev in opozoril o začasnem dovoljenju, ne predstavlja zlorabe njegovega zaupanja.

Ne le tožnik, pač pa tudi toženka v navedbah in vse zaslišane priče so potrdile tožbene navedbe, da so se vožnje z osebnimi vozili izvajale v več kot v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi. Zato dodatno dokazovanje z listinami iz uradnih evidenc o vpisu tožnikovih osebnih vozil v register ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 14. 2. 2019 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep z dne 9. 1. 2019 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 14. 2. 2019 dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 11. 2018 (sklep pod točko I izreka).

V korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin ID znak: parcela 000 88/4 in ID znak: parcela 000 88/5 v solasti tožnikov je s sodbo v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak: parcela 000 89/3 kot služečega zemljišča, ki je last toženke, ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje, vožnje in obračanja z osebnimi vozili in traktorjem s prikolico za dostavo drv za namene oziroma potrebe prebivanja v stanovanjski hiši na naslovu R. 3, stoječe na parc. št. 88/4 in 88/5, in sicer v obsegu celotnega prostora – dvorišča med navedeno stanovanjsko stavbo in stavbo na naslovu R. 4, stoječi na parc. št. ID znak parcela 000 89/3, po trasi, kot je opisana v točki I izreka sodbe.

V točki II izreka sodbe je toženki naložilo, da v roku 8 dni odstrani preostanek kovinske žičnate ograje, ki se nahaja na ugotovljeni trasi služnostne poti, ter da v bodoče opusti vsakršno drugo oviranje služnostne pravice, ki onemogoča tožnikom dostop do gospodujoče nepremičnine.

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka sodbe) t.j. glede vrste vozil, namena dostopa (vzdrževanje) ter ograje.

Pravdne stroške tožnikov v odmerjeni višini 1.972,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženki (točka IV).

2. S sklepom z dne 9. 1. 2009 je zavrnilo ugovor toženke z dne 4. 9. 2018 zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 8. 2018, s katero je bilo toženki naloženo, da s trase zatrjevane služnostne poti odstrani kovinsko žično ograjo v obsegu, potrebnem za vožnjo z motornimi vozili, najmanj pa v širini 3 m, in v dolžini celotne trase od glavne ceste do gospodujoče nepremičnine, ter opustitev vsakega oviranja voženj in postavljanja ovir na vtoževano traso poti do odločitve o tožbenem zahtevku in z veljavnostjo še 30 dni po pravnomočnosti sodbe o glavni stvari.

3. Zoper obe odločbi vlaga pritožbo toženka.

4. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženka je priznavala le, da so tožniki (ne pa tudi predniki) hodili in zadnjih 25 do 30 let vozili z osebnim avtomobilom in traktorjem, pa še to le po skrajnem severozahodnem delu njene nepremičnine št. 89/3. Glede pridobitve služnostne pravice je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 54. člena ZTLR2 in podobna prejšnja pravila ODZ.3 Pravilna je ugotovitev, da je nasprotovanje izvrševanja služnosti podano tudi, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno z dejanji da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje. Napačen pa je zaključek, da toženka takšnih konkretnih ravnanj ni dokazala. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo priče A. A., ker ni upoštevalo vprašanja, ki ji ga je postavilo. Izrecno jo je spraševalo o dovoljenju za vožnjo po dvorišču in šele potem je priča odgovorila tako, kot je povzelo sodišče. Njeno izpovedbo si je napačno razlagalo, sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pričo je treba razumeti tako, da je pravna prednica toženke vožnjam po njenem dvorišču nasprotovala. Nasprotovanje je bilo izraženo tudi s strani B. B. (spuščanje gum). Z nasprotno odločitvijo je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo prvega odstavka 54. člena ZTLR. Pravna prednica ni tožila tožnikov oziroma vožnjam ni nasprotovala v znak prijaznosti in dobrososedskih odnosov in ne z namenom, da se ustanovi služnost. Gre za zlorabo zaupanja iz drugega odstavka 54. člena ZTLR, ki bi jo moralo ugotoviti tudi sodišče prve stopnje. Ker je odločilo drugače, je napačno uporabilo materialno pravo glede zlorabe zaupanja lastnika služeče stvari.

Glede vsebine služnosti oziroma vrste vozil, namena in načina izvrševanja voženj pritožnica graja oceno in odločitev, da so se vožnje z osebnimi vozili izvrševale v dobri veri 20 let. Po tem zemljišču se je le hodilo ali vozilo s kolesom. Uporaba osebnega avtomobila predstavlja razširitev služnosti. Druga prevozna sredstva se niso uporabljala. Sodišče je nekritično verjelo tožnikom, da imajo osebni avto že od leta 1975. Tožnik tega ni dokazal z izpisom iz uradnih evidenc o lastništvu motornih vozil. V nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu je sodišče štelo za neovrženo izpovedbo tožnika, čeprav je bilo dokazno breme na njem. Isto velja glede zatrjevanih voženj s traktorjem. Napačno je stališče sodišča, da so bile slednje dokazane z neovrženo izpovedbo tožnice C. C:

Ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z osebnimi vozili ter traktorjem s prikolico za dostavo drv po celotnem dvorišču parcele št. 89/3 je nesprejemljiva in nedopustna glede na splošno pravilo o omejevanju služnosti. Tožbeni zahtevek je bil nesklepčen in bi ga bilo treba zavreči oziroma zavrniti. Tudi spremenjeni tožbeni zahtevek ni bil dovolj konkretiziran. Dvorišče med stavbama meri približno 512 m2. Ni potrebe, da bi se prisodila služnostna pravica na celotnem dvorišču. Sodišče je napačno uporabilo 219. člen SPZ.4

Odločitev o stroških je napačna. Ne drži, da tožniki z zahtevkom niso uspeli le v sorazmerno majhnem delu. Njihov uspeh je bil izredno majhen. Prvotni zahtevek je bil nekonkretiziran, potrebna je bila njegova sprememba in s tem so nastali dodatni stroški. Sodišče bi moralo tožnikom naložiti v plačilo stroške toženke, ali pa vsaj odločiti, da glede na približno enak uspeh v pravdi vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

5. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi pritožnica prav tako uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo, ugoditev ugovoru in zavrnitev sklepa o začasni odredbi s plačilom njenih stroškov postopka. Meni, da ni izkazan osnovni namen niti pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sklep nima razlogov. Sodišče ni ugotovilo nenadomestljive škode. Težko nadomestljiva škoda ne zadošča. Nedokazan je zaključek o težki bolezni tožnika. Njegovo življenje ni ogroženo. Dostop reševalnemu vozilu je kljub postavljeni ograji omogočen. Ni dokazano, da prostor med ograjo in stanovanjsko hišo (cca 60 cm) ne omogoča dostopa z bolniškimi nosili. Napačno so uporabljena določila ZPP o dokaznem bremenu. Tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ5 ni izpolnjena. Toženka je postavila ograjo, da bi preprečila škodo zaradi padanja strešnikov s strehe. Nepravilen je zaključek o neugodnih posledicah za pravdni stranki. Tudi verjetnost terjatve ni izkazana. Graja še neupoštevanje izpovedbe toženkinega moža. Ni jasno, zakaj je sodišče ni upoštevalo oziroma zakaj je štelo, da je bil ta dokaz prepozen. Sklepa ni mogoče preizkusiti.

6. Tožniki so na obe pritožbi odgovorili. Predlagajo zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanih odločb. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožeča stranka je uveljavljala obstoj stvarne služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem, in njeno varstvo zaradi postavitve ograje na zatrjevani trasi služnostne poti. Z začasno odredbo je zahtevala zavarovanje navedene nedenarne terjatve. Sodišče je v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva o vseh zahtevkih. Pri sprejemu odločitve je pravilno uporabilo materialnopravna pravila ODZ in 54. člena ZTLR glede pridobitve vtoževane stvarne služnosti s priposestvovanjem v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi, 212. člen SPZ v zvezi z zahtevanim varstvom služnostne pravice in 272. člen ZIZ o izpolnjenih pogojih za zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve. Sprejete odločitve in dokazno oceno je pojasnilo v jasnih, popolnih in prepričljivih razlogih. V njih ni nasprotij in pomanjkljivosti, tako da je vse odločitve mogoče vsebinsko preizkusiti. Tudi dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, nestrinjanje z njo, ki jo izraža pritožnica, pa ne vodi do zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ter jo skupaj z razlogi in presojo sprejema kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke obeh pritožb.

O pritožbi zoper sodbo

9. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da je med stanovanjskima hišama pravdnih strank dvorišče v lasti toženke, po katerem so tožniki (najmanj) od leta 1975 vozili in obračali z osebnimi vozili ter najmanj od leta 1979 vozili in obračali tudi s traktorjem s prikolico (zaradi dostave drv) za potrebe stanovanjske hiše tožnikov;

- da so se vožnje z obračanjem izvajale po celotnem (vtoževanem) dvorišču tožene stranke, saj zaradi prostorskih omejitev na drugačen način ni mogoče varno izvajanje obračanja vozil oz. voženj oziroma dostopa z javne ceste do stanovanjske hiše tožnikov in nazaj;

- da so se vožnje ves čas nemoteno vršile brez nasprotovanja toženke in njene pravne prednice;

- da sta toženka in njena pravna prednica dopuščali stalno uporabo poti, ne da bi dali navzven jasno vedeti tožnikom, da vožnje dovoljujeta le iz hvaležnosti oziroma do preklica.

10. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravilna pravna presoja, da so za priposestvovanje stvarne služnosti izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 54. člena ZTLR. Pravilno so zavrnjeni vsi ugovori toženke v smeri nasprotovanja izvajanju služnosti in o zlorabi zaupanja lastnika služeče stvari, pri katerih vztraja v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da jih toženka ni dokazala. Enkratno ravnanje B. B. je pravilno ocenjeno kot nasprotovanje parkiranju na dvorišču in ne nasprotovanju vožnjam. Pritožbeno nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno njene pravilnosti ne omaje. Priča D., na katero se opira pritožba, iz lastnega o izrecnem nasprotovanju lastnice služečega zemljišča ni povedala ničesar. Njen pogovor s tožnikom je ocenjen pravilno skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Enostranska pritožničina nasprotna dokazna ocena, ki se opira le na tisti del njene izpovedbe, ki ji je v korist, ne omaje celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je opravljena upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Očitanih procesnih kršitev 8. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Dejansko stanje o nemotenem izvajanju voženj brez nasprotovanja pravne prednice toženke pa pravilno in popolno ugotovljeno. Posledično je pravno pravilna odločitev o priposestvovanju služnosti – prvi odstavek 54. člena ZTLR.

11. Tudi o pravilnosti dokazne ocene, da tožniki niso zlorabljali zaupanja lastnice služeče stvari, pritožbeno sodišče ne dvomi. Pritožnica priznava, da s pravno prednico vožnjam nikoli nista nasprotovali. Ne izpodbija ugotovitev sodišča, da so bile vožnje stalne, zlasti pa ne ugotovitve, da tožnikom nikoli nista povedali, da jim vožnje dovoljujeta le občasno – iz hvaležnosti oziroma do preklica. Stalno izvajanje voženj, ki ga lastnik služeče stvari dovoljuje brez omejitev in opozoril o začasnem dovoljenju, ne predstavlja zlorabe njegovega zaupanja. Odločitev je sprejeta ob pravilni uporabi drugega odstavka 54. člena ZTLR.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu glede ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev o vsebini služnosti (oziroma vrsti vozil, namenu in načinu izvrševanja voženj). Pritožnica še v tožbi priznava, da so tožniki prvi avto kupili pred približno 25 do 30 leti. To z drugimi besedami pomeni, da so priznali izvajanje služnosti v potrebni 20-letni priposestvovalni dobi. Ne le tožnik, pač pa tudi toženka v navedbah in vse zaslišane priče so potrdile tožbene navedbe, da so se vožnje z osebnimi vozili izvajale v več kot v potrebni dvajsetletni priposestvovalni dobi. Zato dodatno dokazovanje z listinami iz uradnih evidenc o vpisu tožnikovih osebnih vozil v register ni bilo potrebno. Tudi izvajanje voženj s traktorjem je bilo dokazano ne le z zaslišanjem tožnice, kot trdi pritožba, pač pa tudi z izpovedbami prič (npr. priča E.). Dokazna ocena je torej pravilna in popolna, pritožbeni očitki, da je sodišče nekritično verjelo le tožnikom, pa neutemeljena.

13. O načinu izvajanja voženj (dostopa) in obračanja vozil se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem tožnikov in prič. Ugotovilo je, da je ugotovljeni način voženj glede na položaj stanovanjskih hiš ob glavni cesti in glede na prostorske danosti dvorišča med hišama logičen. Te ugotovitve imajo oporo v neposrednem ogledu kraja in fotografijah, ki so v spisu. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti sprejetih zaključkov, da se je ugotovljena služnostna pravica voženj in obračanja vozil izvajala po celotnem prostoru med stanovanjskima hišama pravdnih strank oziroma po celotnem dvorišču toženke kot služečem zemljišču po trasi, kot so jo vtoževali in dovolj natančno opisali tožniki. Tožbeni zahtevek je bil dovolj konkretiziran, da mu je sodišče lahko ugodilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ne nasprotuj materialnopravnemu določilu prvega odstavka 219. člena SPZ, ki določa, naj se služnost izvaja na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Odločitev je tudi v tem delu dejansko in pravno pravilna, pritožba pa neutemeljena.

14. Odločitev o pravdnih stroških je pravilno oprta na tretji odstavek 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in ne s pritožnico, da tožniki s svojim zahtevkom niso uspeli le v sorazmerno majhnem delu. Zavrnjen je bil le zahtevek v delu, ki se je nanašal na vožnje s kmetijskimi stroji (ker so bile ugotovljene vožnje v korist drugih nepremičnin in ne tistih, ki so bile vtoževane) in glede gradbenih strojev in tovornih vozil za vzdrževanje stanovanjske hiše. To je bilo v primerjavi z glavnino zahtevka zanemarljivo. Odločilna je nadaljnja ugotovitev, da z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali nobeni dodatni pravdni stroški. V takih primerih lahko sodišče odloči, da nasprotna stranka, ki je v pravdi v pretežni meri propadla, povrne prvi stranki vse pravdne stroške. Sodišče je upoštevalo tudi načelo potrebnosti (155. člen ZPP) in skrbno obrazložilo, katere stroške je štelo za potrebne, katere pa je kot nepotrebne zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi odločitvi in razlogom v točki 29. Pritožbene navedbe o nepotrebnosti pripravljalnih vlog pravdnih strank pa kot premalo konkretizirane zavrača, ker jih ni mogoče preizkusiti.

15. Drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo ni. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba v izpodbijanem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni uredbi

16. Z zavrnitvijo pritožbe zoper sodbo se je izkazalo, da je upničina terjatev (obstoj služnosti in zahtevek za varstvo služnosti, ki je pritožnica s pritožbo zoper sodbo niti ni konkretizirano izpodbijala) izkazana z gotovostjo. Dokazni standard za odločanje o tožbenem zahtevku je višji kot dokazni standard za odločanje o začasni odredbi, za katero zadošča stopnja verjetnosti. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku pravnomočna, na pritožbene navedbe o neizkazanosti verjetnosti terjatve ni treba odgovarjati.

17. Poleg terjatve mora tožnik za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati še enega izmed preostalih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Čeprav je Ustavno sodišče regulacijske začasne odredbe v ustavni odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, na katere se sklicuje pritožnica vezalo na preprečitev nenadomestljive škode6, jo je sodna praksa po začetku uporabe ZIZ ustrezno nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode, kot jo opredeljuje 2. alineja drugega odstavka sedaj veljavnega 272. člena ZIZ. Po stališčih teorije gre za pravnorelevantno škodo v smislu navedenega pravnega določila, če se iz okoliščin vidi, da grozi resna nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini upnika ali koga drugega.7 Sodišče jo je ugotovilo na podlagi predloženih listin o bolezenskem stanju tožnika. Pravilna je ocena in ugotovitev, da je ta zakonski pogoj izpolnjen.

18. Tehtanje neugodnih posledic začasne odredbe za pravdni stranki je sodišče opravilo pravilno in skladno s 3. alinejo drugega odstavka 272. čelna ZIZ. Njegovi dokazni oceni v točki 16 ob dejstvu, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev služnosti in odstranitev moteče ograje že pravnomočno ugodeno, ni treba ničesar dodati. Napačna odločitev o prekluziji predlaganega dokaza v zvezi z zaslišanjem priče F. F. na pravilnost odločitve ni vplivala, zato zatrjevane procesne kršitve ni.

19. Ker je odločitev o zavrnitvi ugovora toženke zoper izdano začasno odredbo pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tudi pritožbo zoper sklep zavrniti, slednjega pa potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15 in 239. členom ZIZ).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Toženka s pritožbama ni uspela, zato po načelu uspeha ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožniki pa z odgovoroma na pritožbi niso prispevali k odločitvi na pritožbeni ravni, zato naj tudi oni sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 36/90.
3 Obči državljanski zakonik.
4 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
5 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998.
6 ,Navedena ustavna odločba je bila sprejeta v času prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, ki je uporabljal ta termin.
7 Primerjaj: Pogorelčnik Vogrinc, N., v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, Ljubljana 2015, str. 127 in Rijavec, v.: Civilno izvršilno pravo, 2003, str. 268.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54, 54/1
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 212, 219, 219/1
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/3, 155

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNDcw