VSL Sodba II Cp 609/2019

Jedro

Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopkovna pravila, ker se ni izreklo o tožničinem soprispevku, ki sta ga toženi stranki v postopku zatrjevali, niso utemeljene. Sodišče se je s tem, ko je podrobno obrazložilo odgovornost prve tožene stranke zaradi ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in ko je prav njej pripisalo odgovornost za vso nastalo škodo tožnici, posredno izreklo tudi, da tožničinega soprispevka ni podanega. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja tožnici pri nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je hodila nepazljivo in da ni bila primerno obuta. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi morala izbrati drugi vhod, to je glavni vhod in ne vhod pri restavraciji K., saj je bila dolžnost prve tožene stranke zagotoviti ustrezno očiščene pohodne površine na vseh vhodih v trgovski center.

Toženi stranki v pritožbi navajata, da je prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR previsoka in ter se sklicujeta na primerljivi zadevi v VS RS II Ips 558/2004 in VS RS II Ips 176/2009. Njunih trditev v zvezi z navedenima odločbama ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz odločbe II Ips 558/2004 ni razvidno, da bi šlo za operativni poseg, kot je zatrjevano v pritožbi, iz odločbe II Ips 176/2009 pa niso razvidne ne poškodbe, ne trajanje zdravljenja. Je pa pritožba pri tej postavki kljub temu delno utemeljena. Ker gre v delu prisoje odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče v zvezi z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri dolžno preveriti sodno prakso, večje število sodnih odločb pa je v odgovoru na pritožbo priložila tudi tožnica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina glede na utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000 EUR, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča je bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za utrpeli strah. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz te postavke v višini 1.000, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.

Ni pa pritožba utemeljena v delu prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede te postavke je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko se sklicuje na tožničine degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar je ugotovil tudi izvedenec, da tožnici degenerativne spremembe pred poškodbo niso povzročale nobenih težav, omejitev ali bolečin, zato jih pri odmeri odškodnine ni bilo dopustno upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v II. točki izreka sklepa znesek 16.000 EUR nadomesti z zneskom 14.000 EUR, v IV. točki izreka se znesek 1.966,32 EUR nadomesti z zneskom 1.376,42 EUR, znesek 2.924,26 EUR pa z zneskom 2.029,44 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani plačati 160,82 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi so bile prvotno tožene tri stranke. Zoper tretjo toženo stranko P., d. o. o., je bila izdana zamudna sodba za plačilo celotnega zneska vtoževane odškodnine, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2352/2016 z dne 7. 12. 2016 (list. št. 71 sodnega spisa in nasl). Z izpodbijano sodbo je sodišče dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), prvo in drugo toženo stranko zavezalo na plačilo odškodnine v višini 16.000 EUR za nepremoženjsko škodo in 766,79 EUR za premoženjsko škodo, vse z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), v presežku je tožničin zahtevek proti prvi in drugi toženi stranki zavrnilo (III. točka izreka) in jima naložilo, da tožnici solidarno s tretjim tožencem povrneta 1.966,32 EUR stroškov, ter 2.924,26 EUR nadaljnjih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se toženi stranki pritožujeta iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbijata v ugodilnem delu za znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki presega 9.600 EUR in za premoženjsko škodo, ki presega 460,07 EUR, posledično je sporna tudi odločitev glede stroškov postopka. V pritožbi navajata, da je sodišče bistveno kršilo postopkovna pravila, saj se ni opredelilo do njunih trditev o tožničinem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Soprispevek je potrdil dokazni postopek, saj bi morala tožnica glede na letni čas in vremenske razmere stopati in hoditi bolj previdno, izbrati pa bi morala glavni vhod in ne tistega pri restavraciji K., kjer je bila klančina. Poledenela tla v zimskih razmerah niso nekaj nepričakovanega. Toženi stranki vztrajata, da tožničin soprispevek k nastali škodi znaša 40 %. V nadaljevanju se pritožujeta zoper previsoko odmerjeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, izpodbijata odškodnino po vseh treh prisojenih postavkah ter navajata sodno prakso, ki njune pritožbene trditve potrjuje. Predlagata, da sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo zniža na znesek 9.600 EUR. Primarno predlagata spremembo sodbe, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene trditve prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče je ugotovilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti, saj prva tožeča stranka kot upravnik T. ni poskrbela, da bi bile pohodne površine pri tem centru, ki so bile kritičnega dne poledenele, neočiščene oziroma neposipane s soljo, ustrezno vzdrževane, tako da bi bile varne za uporabo. Ugotovilo je, da je ravnanje prve tožene stranke v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, prav zaradi opisanega ravnanja je prišlo do tožničinega padca in s tem nastanka škode. Odgovornost je v celoti pripisalo prvi toženi stranki, plačilo odškodnine pa naložilo tudi drugi toženi stranki kot odgovornostni zavarovalnici. Ugotovilo je, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino desne rame in desno raztrganino tetive dolge glave bicepsa desne nadlahti ter je tožnici priznalo vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 16.000 EUR in sicer 6.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000 EUR iz naslova primarnega in sekundarnega strahu ter 8.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnici je priznalo 766,79 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi prevozov, plačila za ultrazvok rame, uničene obleke in potrebne tuje pomoči. V preostanku je njen zahtevek iz naslova premoženjske škode zavrnilo.

Soprispevek

6. Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopkovna pravila, ker se ni izreklo o tožničinem soprispevku, ki sta ga toženi stranki v postopku zatrjevali, niso utemeljene. Sodišče se je s tem, ko je podrobno obrazložilo odgovornost prve tožene stranke zaradi ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in ko je prav njej pripisalo odgovornost za vso nastalo škodo tožnici, posredno izreklo tudi, da tožničinega soprispevka ni podanega.¹ Vprašanje njenega soprispevka je sodišče v postopku ustrezno obravnavalo, saj je v zvezi s tem, kako je tožnica hodila, v kakšno obutev je bila obuta, kako je prišlo do škodnega dogodka, zaslišalo tožnico in priče, kar je v obrazložitvi sodbe povzelo.² Pritožbeno sodišče dodaja, da je ugotovitve sodišča prve stopnje preverilo in z njimi v celoti soglaša. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja tožnici pri nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je hodila nepazljivo in da ni bila primerno obuta. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi morala izbrati drugi vhod, to je glavni vhod in ne vhod pri restavraciji K., saj je bila dolžnost prve tožene stranke zagotoviti ustrezno očiščene pohodne površine na vseh vhodih v trgovski center. Ob povedanem je pritožbena navedba o soprispevku tožnice neutemeljena.

Višina priznane odškodnine

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sta toženi stranki v pritožbi navedli, da se pritožujeta tudi zoper priznani znesek iz naslova premoženjske škode, ki presega 460,07 EUR, vendar navedenega v pritožbi nista konkretno opredelili. V zvezi s premoženjsko škodo v pritožbi nista podali nobenih razlogov, zato pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti. So pa delno utemeljene pritožbene navedbe glede višine priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo.

8. Iz dokaznega postopka izhaja, da je zdravljenje tožnice potekalo tri mesece, pri tem je imela štiri specialistične preglede pri travmatologu, opravila je UZ rame, šest fizioterapij, opravila je rentgensko slikanje ter je v času zdravljenja jemala protibolečinske tablete. Tožnica je v navedenem času trpela prvi teden stalne hude bolečine, nato 14 dni srednje hude bolečine, do zaključka zdravljenja, to je dva meseca do dva meseca in pol pa je imela stalne lahke bolečine, v krajših obdobjih pa tudi srednje hude bolečine. Toženi stranki v pritožbi navajata, da je prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR previsoka in ter se sklicujeta na primerljivi zadevi v VS RS II Ips 558/2004 in VS RS II Ips 176/2009. Njunih trditev v zvezi z navedenima odločbama ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz odločbe II Ips 558/2004 ni razvidno, da bi šlo za operativni poseg, kot je zatrjevano v pritožbi, iz odločbe II Ips 176/2009 pa niso razvidne ne poškodbe, ne trajanje zdravljenja. Je pa pritožba pri tej postavki kljub temu delno utemeljena. Ker gre v delu prisoje odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče v zvezi z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri dolžno preveriti sodno prakso, večje število sodnih odločb pa je v odgovoru na pritožbo priložila tudi tožnica (priloge A 54 do A 59). Kot izhaja iz novejše sodne prakse VSK sodba Cp 1020/2010, VSL sodba II Cp 2125/2018 in VSL sodba I Cp 1892/2017, je bila v enem primeru odškodnina iz te postavke priznana v višini 6.000 EUR v primeru, ko je zdravljenje trajalo dve leti in je bila potrebna ena operacija v splošni anesteziji, 18 pregledov pri lečečem zdravniku, 11 pregledov pri specialistih, pa tudi bolečine so bile hujše in dolgotrajnejše kot v tu obravnavanem primeru. V drugih dveh primerih, ko je šlo za hujše poškodbe in dolgotrajnejše zdravljenje z operacijskimi posegi, sta bili priznani odškodnini 10.000 EUR. V ostalih primerih, ki jih je predložila tožnica, so bile priznane odškodnine v višini od 5.000 do 6.000 EUR . Tudi v primeru, ko je bila priznana odškodnina 6.259,38 EUR (VS 001467), je bilo potrebno operativno zdravljenje. V primerih, ko so bile priznane odškodnine med 4.000 in 5.800 EUR, je šlo tudi za hujše poškodbe (kot je npr. izpah sklepa med ključnico in lopatico – VS 001819, priloga A 59). Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina glede na utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000 EUR, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za utrpeli strah. Tožnici gre verjeti, da se je ob padcu ustrašila in je po izvedenčevih ugotovitvah utrpela primarni strah, vendar pa v strahu za življenje ni bila. Izvedenec je ugotovil, da je bila zaskrbljena za izid zdravljenje tri mesece, pri čemer se je njeno zdravstveno stanje izboljševalo in dodatnih zapletov pri zdravljenju ni bilo. V sodbi VSK Cp 1020/2010, kjer je zdravljenje trajalo skoraj dve leti in je bila potrebna operacija, primerni strah ob sami nezgodi pa je bil zelo intenziven, je bilo prisojenih 1.500 EUR, enako v zadevi VSL sodba II Cp 2125/2018, ko je šlo za dolgotrajno zdravljenje ter je bil potreben operativni poseg. V zadevi VSL I Cp 1892/2017, ki je primerljiva s tožničino, je bila prisojena odškodnina za strah v višini 700 EUR, v primerljivih zadevah, ki jih je predložila tožnica, pa ta odškodnina ni presegala 1.200 EUR. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz te postavke v višini 1.000, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.

10. Ni pa pritožba utemeljena v delu prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot je ugotovil izvedenec, je tožničina gibljivost desne rame omejena, saj roko lahko dvigne nad horizontalo pri odročenju do 130 stopinj, pri dvigu naprej pa do 160 stopinj, omejeni sta tudi obe rotaciji. Groba moč je zmanjšana za približno tretjino, tožnica ima še vedno in praktično vsakodnevne bolečine, zato je morala opustiti težja gospodinjska dela. Lahko opravlja le lažja, kot so kuhanje, osnovno pospravljanje, ne zmore pa več sesanja, obešanja perila, zaves ali čiščenja oken. Kot zaključuje izvedenec, tožnica za težja dela z desno roko ni več sposobna, tudi ne za dela pri rokah, dvignjenih nad horizontalo, in za težka fizična dela na vrtu in v gospodinjstvu. Njeno stanje po poškodbi rame je dokončno. Prisojena odškodnina je torej ustrezna in v primerjavi z zgoraj navedenimi zadevami ne odstopa od priznanih odškodnin po tej postavki. Glede te postavke je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko se sklicuje na tožničine degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar je ugotovil tudi izvedenec, da tožnici degenerativne spremembe pred poškodbo niso povzročale nobenih težav, omejitev ali bolečin, zato jih pri odmeri odškodnine ni bilo dopustno upoštevati.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 2.000 EUR, v preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (351. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

12. Skladno s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP je bilo treba glede na nov uspeh v pravdi ponovno odločiti o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožnici priznalo vse njene stroške in sicer 1.966,32 EUR, ki so nastali do izdaje zamudne sodbe zoper tretjo toženo stranko P., d. o. o., nadaljnji pravdni stroški pa so znašali 2.924,26 EUR. Višina tako izračunanih stroškov ni bila izpodbijana. Tožnica je v postopku uspela s 70 %, zato ji je sodišče namesto 1.966,32 EUR prisodilo stroške v višini 1.376,42 EUR. 70 % njenih nadaljnjih pravdnih stroškov znaša 2.046,98 EUR, v tem delu je sodišče upoštevalo tudi priglašene stroške prve in druge tožene stranke, ki znašajo 58,48 EUR in predstavljajo potne stroške 3 krat 3,70 EUR, stroške parkiranja 6,70 EUR, stroške pričnine 16,28 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR. 30 % teh stroškov znaša 17,54 EUR, kar pomeni, da morata toženi stranki tožnici plačati 2.029,44 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

13. Tožničini pritožbeni stroški predstavljajo 500 točk za odgovor na pritožbo, kar znaša 300 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 6 EUR ter 22 % DDV 76,32 EUR, skupaj 373,32 EUR, 70 % znaša 261,32 EUR. Za toženi stranki je bilo v pritožbenem postopku spornih še 6.706,72 EUR, uspeli pa sta z zneskom 2.000 EUR, torej 30 %. Njuni pritožbeni stroški predstavljajo sodno takso v višini 315 EUR in 20 EUR materialnih stroškov, skupaj 335 EUR, 30 % znaša 100,50 EUR. Tudi pri pritožbenih stroških gre razlika v višini 160,82 EUR v korist tožnice (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. Ustavno sodišče RS sklep Up-429/01 z dne 24. 6. 2003.
² 8. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

15.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4180/2011
• VSL sodba II Cp 1419/2015
• VSL sodba II Cp 2989/2015