VSL Sodba I Cp 1124/2019

Jedro

Svoj dokazni predlog lahko stranka po sami naravi stvari umakne vse do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem. Ko se ta enkrat začne izvajati, ga ni moč več umakniti, saj v tistem trenutku ne gre več (zgolj) za predlog, ampak za dokaz (dokazno sredstvo), ki se (že) izvaja. Naziranje tožene stranke, da lahko pravdna stranka svoj dokazni predlog tekom postopka kadarkoli umakne seveda drži, a z omejitvijo, da je to možno storiti do trenutka, ko je dokaz izveden oziroma se je pričelo z njegovim izvajanjem. Prav tako gre pritrditi pritožbi, da je moč dokaz z zaslišanjem priče umakniti še na naroku (na katerega je ta pristopila), še preden je bila zaslišana. A toženka ne upošteva, da se je v obravnavani zadevi izvajanje dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo izjave v skladu z 236.a členom ZPP.

Neposreden vzrok tožničinega poškodovanja je bil resda padec, do katerega je prišlo, ko je stopila na rob, a je do tega prišlo, ker se je morala prihajajočemu električnemu vozilu (tunti) hitro umakniti, zaradi česar je odskočila, pri tem pa z nogo stopila na rob. Vzročna zveza med nastalo škodo in nevarno stvarjo (električnim vozilom) je bila ustrezno zatrjevana, hkrati pa je tudi podana, saj toženi stranki domneve o njenem obstoju ni uspelo izpodbiti (149. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se (vmesna) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 20. 2. 2019 ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 70 odstotkov.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne pristojnemu sodišču v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). V vlogi z dne 10. 11. 2016 je predlagala zaslišanje prič (svojih delavcev) zaradi dokazovanja negativnih dejstev (da nobeden od delavcev ni vozil tunte v trenutku, ko naj bi prišlo do škodnega dogodka). Ta dokazni predlog je nato umaknila z vlogo z dne 21. 12. 2016. Sodišče je ne glede na podan umik dokaznega predloga izvedlo dokaz s pridobitvijo izjav vseh prič, prav tako izvedlo njihovo neposredno zaslišanje, čeprav tega nobena od strank ni predlagala. Sama je že tekom postopka navajala, da tožnica nima pravice zahtevati neposrednega zaslišanja katere koli od z njene strani predlaganih in umaknjenih prič, saj dokaznega predloga v tej smeri ni podala pravočasno. Nesprejemljivo je, da bi tožnica lahko vztrajala na izvedbi dokazov, ki jih je v svojo korist oziroma za potrditev svojih (pravočasnih) trditev navedla samo nasprotna (tožena) stranka (sklicuje se na VSL sodbo I Cp 230/2009). Glede stališča sodišča, da tožena stranka dokaznega predloga ne more umakniti, pritožnica poudarja, da ni ovire, da pravdna stranka katerega koli dokaznega predloga ne bi mogla umakniti med postopkom, pri čemer se šteje, da takšen predlog ni bil nikoli vložen. Obrazložitev sodišča, da bi lahko prišlo do situacije, da bi stranka dokazni predlog umaknila, ker ne bi bila zadovoljna z njegovo vsebino, ne vzdrži, saj je toženka dokazni predlog umaknila, še preden se je kakršni koli dokaz pridobil, sodišče pa glede dokaznega predloga pri tem ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Izjava po 236.a členu je enakovredna zaslišanju oziroma se v izjavi zgolj navede o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. V posledici takšnega ravnanja je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in je potrebno sodbo razveljaviti. V nadaljevanju pritožba opozarja, da sodba temelji na dejstvih in okoliščinah, katerih tožnica ni pravočasno oziroma nikoli zatrjevala. Sodišče je kljub zelo obširni izpovedi tožnice le-to upoštevalo izključno v delu, ki je v prid tožnici, popolnoma nekritično pa je spregledalo preostale navedbe, ki jih pritožba v nadaljevanju omenja. Glede priče J. R., na izpovedbi katerega praktično sloni celotna obrazložitev sodišča, pritožba izpostavlja, da ni tožnica nikoli podala navedb, kako naj bi oseba, ki naj bi vozila tunto, izgledala. Da bi zadostila dokaznemu bremenu, bi morala tožnica v okviru pravočasne trditvene podlage najmanj opisati osebo, ki naj bi vozila tunto, in predlagati pribavo seznama delavcev, ki so bili na dan škodnega dogodka zaposleni pri toženi stranki, ter predlagati njihovo zaslišanje, česar pa ni storila. Tudi v kolikor bi obstajal utemeljen razlog, ki bi zadostil dokaznemu standardu prepričljivosti, da je tunto res vozil delavec tožene stranke, to še ne pomeni avtomatske odgovornosti toženke. Pritožba opozarja, da tožnica ni podala praktično nobene tehtne navedbe, zakaj naj bi bila toženka odgovorna za nezgodo, saj so njene navedbe ostale na ravni pavšalnosti, da je bila tunta prehitra, česar pa ni moč preveriti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti če nima razlogov ali če ti niso navedeni o odločilnih dejstvih ali so nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnica naj bi kljub temu, da je tunto gotovo pravočasno videla in slišala, nespametno in nepremišljeno v želji „pobrati ključe in dohiteti pričo I.“, poskušala izsiliti prednost in izstopiti skozi „prehod“ pred tunto, kar ji je tudi uspelo, nakar pa se je spotaknila ob „dvignjen rok¹„ ob robu hodnika ter padla. Tožnica je na vprašanje, zakaj je padla, odgovorila, da je padla, ker je stopila na robnik, ker je ta par cm visok, kar pomeni, da sama zanika obstoj vzročne zveze. Pritožba, ki izpostavlja, katerih dejanskih okoliščin tožnica ni nikoli (pravočasno) navajala, poudarja, da je sodišče tekom zaslišanja podalo stališče, da si zadeve ne more predstavljati ter da ni nihče predlagal ogleda kraja škodnega dogodka, kar pa se je nenadoma spremenilo po pričanju priče J. R. Takšno ravnanje sodišča je nedopustno, saj je dolžno popolno ugotoviti dejansko stanje, kar pa je nemogoče, če si škodnega dogodka sploh ne more predstavljati. Prav tako priča I., ki naj bi bila 2 m oddaljena od tožnice, v ničemer ni potrdila njenih navedb, oziroma so se njune izpovedbe bistveno razlikovale. Obrazložitev objektivne odgovornosti pod točko 18 izpodbijane sodbe naj bi bila pavšalna. Stališče, da gre za objektivno nevarnost že iz razloga, ker gre za motorizirano vozilo, je napačno. Pritožba omenja vsebino drugega odstavka 131. člena OZ in poudarja, da gre za pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru posebej pojasniti. V konkretnem primeru sodišče nima informacije o hitrosti, teži, velikosti, širini, širini vozne površine in podobno, kar pomeni, da bi moralo še toliko bolj skrbno in podrobno pojasniti, zakaj meni, da je podana objektivna odgovornost toženke. Tunta po mnenju tožene stranke ne more predstavljati nevarne stvari (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). V konkretnem primeru predstavlja ključno pravno relevantno dejstvo za presojo nevarnosti električne tunte s prikolico ugotavljanje možne in dejanske hitrosti tunte, njene širine v razmerju do hodnika, po katerem se je peljala proti oškodovanki. Teh okoliščin pa sodišče ni ugotavljalo. Nedopustno je sklepanje sodišča, da sta se tožnica ter voznik tunte videla, saj tega nobena od strank, niti priča ni potrdila. Tožnica je izpovedala, da je voznika tunte videla po tem, ko se je ta ustavil. Enako velja za sklepanje, da bi lahko voznik tunte pravočasno le-to ustavil, saj tožnica ni navedla, na kakšni razdalji je videla tunto, niti se ni ugotavljalo, kakšna je zavorna pot tunte ter kakšna je bila njena hitrost. Teh trditev tožnica v vlogah ni nikoli podala, širjenje trditvene podlage z zaslišanjem pa ni možno. Očitek toženki, da bi lahko tunto pravočasno ustavila, je pavšalno in nestrokovno, saj podatkov o hitrosti, širini (in podobno) v sodnem spisu ni. Nadalje so neresnične navedbe sodišča, da gre pri delavcu J. R. za poklicnega voznika tunt. Tako delavec kot tudi ostale priče so skladno izpovedale, da je omenjeni delo opravljal v skladišču in da tunt nikoli ni vozil. Od kod sodišču ugotovitev, da je delavec poklicni voznik tunte, ni jasno, posledično tega tudi ni mogoče preizkusiti. Nedopustno je tudi špekuliranje sodišča, da bi tunta v primeru, da tožnica ne bi odskočila, v njo trčila. Dejstvo je, da sodišče toženki očita malomarno ravnanje in prehitro vožnjo, pri čemer ni nobenih podatkov o hitrosti tunte, niti o njeni velikosti itd. Sodba je izjemno pomanjkljivo obrazložena, pri čemer naj bi bila jasna težnja sodišča, da vsaj delno ugodi zahtevku tožeče stranke, saj je k temu sodnica, ki je postopek vodila, težila od samega začetka (pritožba navaja iz katerih navedb sodnice, danih v postopku, naj bi to izhajalo).

3. Tožnica je v pritožbi predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da spričo dejstva, ker je že pričelo z izvajanjem dokaza (konkretno s pridobivanjem pisnih izjav prič, kar sodi v okvir dokaznega predloga po njihovem zaslišanju), toženkinega umika njenega dokaznega predloga po zaslišanju (njenih) delavcev ni upoštevalo. Svoj dokazni predlog lahko stranka po sami naravi stvari umakne vse do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem. Ko se ta enkrat začne izvajati, ga ni moč več umakniti, saj v tistem trenutku ne gre več (zgolj) za predlog, ampak za dokaz (dokazno sredstvo), ki se (že) izvaja. Naziranje tožene stranke, da lahko pravdna stranka svoj dokazni predlog tekom postopka kadarkoli umakne seveda drži, a z omejitvijo, da je to možno storiti do trenutka, ko je dokaz izveden oziroma se je pričelo z njegovim izvajanjem.² Prav tako gre pritrditi pritožbi, da je moč dokaz z zaslišanjem priče umakniti še na naroku (na katerega je ta pristopila), še preden je bila zaslišana. A toženka ne upošteva, da se je v obravnavani zadevi izvajanje dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo izjave³ v skladu z 236.a členom ZPP.⁴

6. V skladu s 6. odstavkom 236.a člena ZPP mora sodišče izvesti zaslišanje priče, katero je pozvalo na podajo pisne izjave, če to zahteva katera od strank. Ker je tožeča stranka na naroku dne 14. 12. 2016 predlagala zaslišanje petih prič (med njimi tudi J. R.), je bilo sodišče prve stopnje to tudi dolžno izvesti.⁵ Zato ni bistveno (kar izpostavlja pritožba), da tožnica ni podala lastnega (pravočasnega) predloga po njihovem zaslišanju.⁶

7. Ker v skladu s predhodno navedenim sodišče prve stopnje toženkinega umika predlaganih zaslišanj upravičeno ni upoštevalo, je pritožbeni očitek, da je izvedlo dokaz (s pridobitvijo izjav prič oziroma njihovim neposrednim zaslišanjem), ne da bi ga katerakoli od strank predlagala, neupravičen. Pritožnica, ki sodišču prve stopnje (neutemeljeno) očita nedopustno postopanje, hkrati zatrjuje, da naj bi zaradi njega prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tega drugega sklopa očitkov tudi sicer ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti.⁷

8. Toženka nadalje ugovarja, da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dejstvih (okoliščinah), ki jih ni tožnica nikoli (pravočasno) zatrjevala, a tega prav tako ustrezno ne konkretizira. Enako velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delov tožničine izpovedbe, ki jih pritožba sicer izpostavlja, a hkrati ne pojasni, kateri (dejanski) zaključki sodišča prve stopnje naj bi bili zaradi (zatrjevanega) neupoštevanja napačni. Na drugi strani za dopustnost upoštevanja okoliščine (s strani sodišča prve stopnje), da je tožnica na naroku za glavno obravnavo pričo J. R. prepoznala kot takratnega voznika tunte, slednji ni bilo potrebno (kot to navaja pritožba) pred tem opisati osebe, ki je vozila tunto, ter predlagati seznama delavcev, ki so bili na dan škodnega dogodka zaposleni pri toženki. V tem primeru namreč ni šlo za izvedbo sodne (kazenske⁸) prepoznave. Zato je lahko sodišče prve stopnje takšno „prepoznavo“ na naroku upoštevalo v skladu z 8. členom ZPP (torej upoštevaje načelo proste presoje dokazov).⁹ Samo zaslišanje priče J. R. pa je bilo glede na tožničin predlog (zahtevo) sodišče prve stopnje¹⁰ (kot je bilo to že pojasnjeno) v skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP dolžno izvesti.

9. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožnica ni podala tehtnih trditev o razlogih za toženkino odgovornost za nezgodo. Slednja je tako v tožbi kot v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, zakaj naj bi tunta (električno vozilo s prikolico) predstavljala nevarno stvar oziroma zakaj naj bi bila podana objektivna odgovornost toženke, prav tako pa je podala tudi dovolj konkretne trditve v zvezi z očitkom o njeni krivdni odgovornosti. Glede tunte ni podala le trditev o tem, da je ta (pre)hitra, ampak je izpostavila tudi druge njene lastnosti,¹¹ ki skupaj utemeljujejo zaključek o nevarni stvari.¹² Vsem tem njenim trditvam toženka v postopku na prvi stopnji nikoli ni ustrezno (konkretno) ugovarjala, prav tako ni izpostavljala nezadostnosti tožničine trditvene podlage (kot to ugovarja sedaj v pritožbi). Zato ni moč slediti (posplošenemu)¹³ pritožbenemu očitku o neobstoječih/nejasnih /protislovnih razlogih izpodbijane sodbe, saj je v njenem okviru sodišče prve stopnje svoj zaključek¹⁴ o obstoju nevarne stvari (ter posledični objektivni odškodninski odgovornosti toženke - glej drugi odstavek 131. člena OZ¹⁵) jasno in prepričljivo obrazložilo.

10. Kot je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi se lahko toženka svoje objektivne odškodninske odgovornosti v celoti ekskulpirala zgolj v primeru, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Ker o takšni situaciji v konkretnem primeru ni moč govoriti (toženka tega ni izkazala niti v postopku na prvi stopnji ustrezno zatrjevala¹⁶), je bilo moč tožničino neustrezno postopanje (ravnanje) ob obravnavanem dogodku opredeliti le kot prispevek,¹⁷ kakor je storilo sodišče prve stopnje, ki je te svoje ugotovitve¹⁸ tudi ustrezno obrazložilo (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je zgolj pritožbeno omenjanje takratnega tožničinega ravnanja nebistveno, poudarjanje (in sicer ob sklicevanju na njeno izpovedbo, da naj bi padla, ker je stopila na robnik), da naj bi slednja sama zanikala obstoj vzročne zveze, pa zmotno (neutemeljeno).

11. Neposreden vzrok tožničinega poškodovanja je bil resda padec, do katerega je prišlo, ko je stopila na rob, a je do tega prišlo, kot je to sama jasno navajala (glej njeno prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2016) oziroma kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 22. in predvsem 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ker se je morala prihajajočemu električnemu vozilu (tunti) hitro umakniti,¹⁹ zaradi česar je odskočila, pri tem pa z nogo stopila na rob.²⁰ Vzročna zveza med nastalo škodo in nevarno stvarjo (električnim vozilom) je bila ustrezno zatrjevana, hkrati pa je tudi podana, saj toženi stranki domneve o njenem obstoju ni uspelo izpodbiti (149. člen OZ). Pritožba sicer ugotovitev sodišča prve stopnje,²¹ češ da bi jo tunta v primeru, da tožnica ne bi odskočila (se umaknila), v ožini lahko zadela,²² označuje za špekuliranje, s čimer pa se ni moč strinjati. Tožnica je ob zaslišanju v tej pravdi (dne 14. 12. 2016) izpovedala, da (zaradi prikolice) ni bilo možno, da bi šli s tunto ena mimo druge, kar jasno kaže na to, da bi med njima prišlo do kontakta (zadetja, trčenja). Pritožbeno izpostavljanje, da za takšen zaključek ni podatkov o širini tunte, prikolice, hodnika, je ne le nezadostno (toženka namreč hkrati ne zatrjuje, da naj bi bil zaradi okoliščin, ki jih omenja, zaključek sodišča prve stopnje napačen in zakaj točno), ampak prvenstveno tudi sicer pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Neprepričljivo je nadalje toženkino poudarjanje, češ da ni jasno, kakšno „nedopustno škodljivo dejstvo“ naj bi storila. Kakor je bilo predhodno poudarjeno, je tožeča stranka jasno navajala, sodišče prve stopnje pa v točkah 18 - 20 obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti pravilno pojasnilo,²³ zakaj je podana toženkina objektivna odškodninska odgovornost, katere obstoj ni vezan na izvršitev „nedopustnega škodljivega dejstva“ z njene strani oziroma njenega zaposlenega²⁴ (glej drugi odstavek 131. člena OZ).²⁵ Toženka, ki neutemeljeno navaja, da naj bi tožnica omenjala zgolj prehitro vožnje tunte, izpostavlja dejanske okoliščine,²⁶ ki naj jih slednja v zvezi z dogodkom ne bi zatrjevala. Ob tem, da sama vseh²⁷ tovrstnih ugovorov (pomislekov) v postopku na prvi stopnji niti ni podala in gre zato prvenstveno (v pretežni meri) za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer prepričljivo ne pojasni, kako naj bi te okoliščine (lahko) vplivale na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obstoju njene (objektivne) odškodninske odgovornosti.²⁸ Podobno velja za (tudi sicer neizkazano²⁹) navajanje,³⁰ da naj bi sodnica v postopku na prvi stopnji podala stališče, da si zadeve ne more predstavljati, zaradi česar sodišče (po zatrjevanju pritožbe) ni moglo popolno ugotoviti dejanskega stanja (kot je bilo dolžno). Ne pojasni namreč, katerih relevantnih okoliščin (dejanskega stanja), ki jih je sama v postopku na prvi stopnji ustrezno (pravočasno in konkretno) navajala, sodišče prve stopnje (v izpodbijani sodbi) ni ugotavljalo.

13. Očitek, da naj bi bila obrazložitev objektivne odškodninske odgovornosti pavšalna, ne drži, neprepričljivo pa tudi zatrjevanje napačnosti naziranja, češ da gre za nevarno stvar iz razloga, ker gre za motorizirano vozilo. Glede tega sodišče prve stopnje nikakor ni izpostavilo le okoliščine, da je škoda nastala v zvezi z vožnjo toženkinega električnega vozila, ampak poudarilo tudi (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je uporaba teh vozil (kljub temu da niso zelo hitra) v podzemnih hodnikih, v katerih se njihova pot nujno križa s pešci, primerljiva prometu z avtomobili (ki po sodni praksi predstavljajo nevarno stvar). Tudi tem razlogom pritožba ustrezno (konkretno) ne ugovarja. Izpostavlja sicer, da sodišče ni imelo informacij o hitrosti, teži, velikosti, širini, širini vozne površine (in podobno) ter da iz razloga, ker ni mogoče preveriti razvoja hitrosti v kombinaciji s težo, ni moč zavzeti stališča, da predstavlja tunta povečano nevarnost za škodo. Poleg tega, da ni razvidno, da naj bi toženka vse to³¹ (pravočasno) izpostavljala že v postopku na prvi stopnji³² (kar pomeni, da imamo (v pretežni meri) opravka z nedopustnimi pritožbenimi novotami - prvi odstavek 337. člena ZPP), kot rečeno, ne uspe prepričljivo pojasniti, zakaj (in kako) točno naj bi okoliščine, ki jih izpostavlja, nasprotovale zaključku o tunti kot nevarni stvari.³³ Pritožnica sicer navaja, da bi vse to morala zatrjevati tožnica, kar pa (v konkretnem primeru) ne drži. Tožnica bi morala tovrstne navedbe³⁴ podati šele v primeru, če bi toženka njenim trditvam o obstoju nevarne stvari (in razlogih za to) v postopku na prvi stopnji ustrezno (to je pravočasno in konkretno) ugovarjala (npr. z izpostavljanjem podobnih pomislekov (oziroma točneje trditev), kot je to naredila sedaj v pritožbi), česar pa ni storila.

14. Podobne ugotovitve nadalje veljajo za pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da bi lahko toženkin delavec (glede na dejanske okoliščine, ki jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavlja) tunto vozil (jo moral voziti) tako, da bi pravočasno ustavil oziroma preprečil srečanje (glej 21. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica je predvsem v prvi pripravljalni vlogi v zvezi s tem jasno izpostavila, da bi moral slednji voziti s takšno hitrostjo, da bi lahko vsak trenutek ustavil pred oviro (a da se ni ustavil in se je morala umakniti sama, s čimer je utemeljevala svoj očitek/zaključek o neprimerni hitrosti).³⁵ Toženka razen ugovora (zoper očitano krivdno odgovornost) podanega v prvi pripravljalni vlogi, češ da tožnica ni pojasnila, na kakšen način je ocenila hitrost tunte (kar pa glede na prej pojasnjeno,³⁶ ne drži), nič drugega v zvezi s tem ni navajala. Šele v pritožbi sedaj izpostavlja okoliščine, ki bi jih morala po njenem mnenju tožnica v tem oziru navajati, sodišče prve stopnje pa ugotavljati,³⁷ kar (kot rečeno) predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

15. Ker pritožbeni razlogi³⁸ niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, vmesno sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Pravilno rob(nik).
² Kar je v konkretnem primeru pomenil poziv sodišča prve stopnje (s strani tožene stranke predlaganim) pričam, da podajo pisne izjave v skladu z 236.a členom ZPP. Okoliščina, da sodišče prve stopnje pred tem ni sprejelo dokaznega sklepa glede dokaznega predloga, ni bistvena, kar velja tudi za dejstvo, da v trenutku toženkinega umika tega predloga, izjave še niso bile prejete (pridobljene). Pomembno je le, da se je s pozivom na podajo pisne izjave pričam, ta dokaz začel izvajati.
³ Ki jo pritožba sama označuje kot enakovredno zaslišanju.
⁴ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Zakaj je poleg teh petih zaslišalo tudi ostale s strani tožene stranke predlagane priče, pa je (ob sklicevanju na vsebino šestega odstavka 236.a člena ZPP) pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Obširno pojasnjevanje, da dokazni predlog tožene stranke ne vključuje dokaznega predloga tožeče stranke (ki se ne more/sme zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke), pa brezpredmetno
⁷ Kar enako velja za trditev (ki, upoštevaje razloge, ki jih je sodišče prve stopnje podalo, obenem očitno ne drži), da naj bi praktično celotna obrazložitev izpodbijane sodbe slonela na izpovedbi priče J. R.
⁸ Glej 242. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Zaradi česar je brezpredmetno tudi toženkino (ki tega v postopku na prvi stopnji tudi sicer ni omenjala) izpostavljanje izpovedbe priče R. B. (z dne 14. 12. 2016), da je imela UKC v tistem času zaposlenega svojega delavca, ki je vozil tak transportni voziček na nevrološko kliniko.
¹⁰ Glej tudi ugotovitve omenjenega sodišča v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki jim pritožba ne oporeka) o točni vsebini (naravi) trditev toženke v zvezi z (ne)udeleženostjo njene tunte v obravnavanem dogodku (srečanju).
¹¹ Češ da gre za motorno vozilo, ki deluje na električni motor (pogon) in ki je v času delovanja predstavljalo povečano nevarnost za okolje.
¹² Glej tudi 1. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ Gre namreč zgolj za povzemanje zakonske dikcije (to je 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).
¹⁴ Pritožbeno pojasnjevanje, kje naj bi tunta takrat vozila, in poudarjanje, da je ta glasna, je za presojo njegove pravilnosti nebistveno.
¹⁵ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹⁶ Kar velja tudi za pritožbeno trditev, da je bila tožnica tista, ki je nepremišljeno „smuknila“ skozi ožino in v celoti prispevala k nastanku škode ter da nezgode (glede na tožničine navedbe) ne bi bilo mogoče v nobenem primeru preprečiti. Vse to predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
¹⁷ Glej 171. člen oziroma tretji odstavek 153. člena OZ.
¹⁸ O obstoju in višini tožničinega prispevka.
¹⁹ Sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve (sklicujoč se na tožničino izpovedbo in toženkino izjavo) navaja, da sta se že pred vstopom v ožino tožnica in J. R. očitno drug drugega videla, kar pa gre razumeti v smislu, da je tožnica videla prihajajočo tunto (ki jo je vozil J. R.).
²⁰ V pravnem oziru torej vzrok za padec ni rob, na katerega je stopila tožnica (kot to zmotno meni pritožba), ampak obratovanje (vožnja) tunte, kateri se je slednja umikala in zato stopila na rob.
²¹ Glej 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
²² Pritožba omenja trčenje.
²³ V tem oziru je ključno (glej 19. in 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je do nezgode prišlo zaradi oziroma v zvezi z električnim vozilom (nevarno stvarjo), ki ga je v času nesreče uporabljal njen delavec oziroma se je to uporabljalo v njenem interesu.
²⁴ Konkretno s strani J. R., v zvezi s katerim sodišče prve stopnje nikjer (kot to neutemeljeno navaja pritožba) ne ugotavlja, da je šlo za poklicnega voznika tunt. V 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (torej v delu, v katerem je presojalo tudi predpostavke za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti) je zgolj izpostavilo, da je šlo za osebo, ki se službeno ukvarja z vožnjo tunt, torej osebo, ki je to izvrševala v okviru službenih dolžnosti. Pritožbeno navajanje, da je delavec J. R. delo opravljal v skladišču in da tunt nikoli ni vozil, je ne le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi sicer očitno neutemeljeno. Kot to v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje (pritožba pa tej ugotovitvi ne ugovarja), je J. R. ob zaslišanju v tej pravdi izpovedal, da je leta 2012 (leto obravnavanega škodnega dogodka) delal pri toženki v skladišču, kjer je večinoma vozil viličarje, tunte pa le občasno (torej jih je - čeprav le občasno - vozil).
²⁵ Pritožničin očitek o tožničinih „izjemno pavšalnih navedbah“ ne drži, niti ni razvidno, da bi sama karkoli v tem pogledu v postopku na prvi stopnji ustrezno (pravočasno/konkretizirano) ugovarjala.
²⁶ Npr. hitrost in širina tunte, širina hodnika in „ožine“ ter podobno.
²⁷ Le v prvi pripravljalni vlogi je (zoper očitano krivdno odgovornost) ugovarjala, češ da tožnica ni pojasnila, na kakšen način je ocenila hitrost tunte (v zvezi s tem glej 14. točko obrazložitve te sodbe).
²⁸ Kar se tiče vprašanja (pomena) hitrosti tunte, glej razloge sodišča prve stopnje, podane v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glej tudi sprotno opombo št. 33 te sodbe.
²⁹ Kdaj v postopku na prvi stopnji naj bi slednja to izjavila, ni razvidno, niti pritožba tega ne pojasni (iz prepisa zvočnega posnetka z dne 14. 12. 2016 (str. 4) izhaja zgolj, da je razpravljajoča sodnica ob zaslišanju tožnice pripomnila, da si mora zadevo predstavljati, če hoče ugotoviti). To velja tudi za pritožbeni očitek, da naj bi razpravljajoča sodnica k (vsaj delni) ugoditvi tožbenemu zahtevku težila od samega začetka, na kar naj bi kazale njene trditve, ki jih pritožba izpostavlja.
³⁰ Ker ne pojasni, katere ima točno v mislih, to velja tudi za pritožničino trditev, da priča Ihan ni potrdila tožničinih navedb (da temu seveda tudi sicer ni tako, izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, podanih v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim pritožba ne oporeka). Konkretno pritožba izpostavlja le okoliščino smeri, v katero naj bi takrat hodili priča in tožnica, oziroma smeri prihajajoče tunte, a je že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo (pritožba pa tem razlogom ne oporeka), zakaj je v tem oziru sledilo tožnici in zakaj naj bi prišlo do neskladnosti v njunih izpovedbah.
³¹ Kar se tiče njenega ugovora v zvezi s hitrostjo tunte, glej sprotno opombo št. 27 in 14. točko obrazložitve te sodbe.
³² Brez tovrstnih konkretnih trditev (ugovorov) pa sodišče v tem okviru ni imelo česa ugotavljati („raziskovati“), kot mu to neutemeljeno očita pritožba.
³³ Povsem nekonkretizirano se sklicuje na izkustvena pravila (kaj/katera ima točno v mislih, ni jasno), ki naj bi izključevala velike hitrosti vozila (vozička) in s tem nevarnosti za ljudi. Zakaj je iz uporabe omenjenih vozil kljub temu, da niso zelo hitra, v obravnavani situaciji izvirala večja škodna nevarnost za okolico (pešce), je izpostavilo že sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tem razlogom pa (kot rečeno) pritožba jasno (argumentirano) ne oporeka.
³⁴ Torej trditve o pritožbeno izpostavljenih lastnostih (značilnostih) tunte ter vozne površine.
³⁵ Podobno tudi sodišče prve stopnje (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
³⁶ Tožnica namreč ni podala trditve o konkretni hitrosti, ampak je zatrjevala „zgolj“, da je bila hitrost neprimerna (ta svoj zaključek pa je pojasnila).
³⁷ Npr. širino prikolice, hodnika, tunte (oziroma njeno velikost).
³⁸ Vključno z vsemi očitki o (domnevni) neustreznosti (pavšalnosti) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3079/2010
• VSL sodba I Cp 494/2009
• VSK sklep I Cp 503/2006