VSL Sodba I Cp 898/2019

Jedro

V predmetni zadevi gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP, saj tožnik iz določenega razmerja zasleduje različni pravni posledici. S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva popolno ukinitev obstoječe stvarne služnosti, medtem ko s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, da se služnost utesni oziroma omeji le na posamezna vozila in kmetijske delovne stroje. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim tožbena zahtevka tudi obravnavalo in ni imelo razlogov za zavrženje podrednega tožbenega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema toženec.

Pri presoji koristnosti stvarne služnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča, zato je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da dostop s kmetijsko mehanizacijo koristi gospodujočemu zemljišču. Za ukinitev stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost. Prav tako ni odločilno vsakodnevno izvajanje služnosti. Čeprav toženec kmetijske dejavnosti ne opravlja vse leto, še vedno uporablja kmetijsko mehanizacijo, s katero do gospodujočega zemljišča pripelje pridelke in poljščine. Tudi če služnostno pravico obračanja s kmetijskimi delovnimi stroji koristi sezonsko, nekajkrat na leto, gre za redno rabo služnosti zaradi potreb gospodujočega zemljišča. Ravno zaradi njenega občasnega izvrševanja pa služnost v tem delu ne predstavlja prehudega posega v tožnikovo lastninsko pravico. Občasno sta zaradi dobave kurilnega olja, lesa in prihoda intervencijskih vozil na gospodujoče zemljišče potrebna dostop in obračanje na služečem zemljišču, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z možnostjo obračanja tovornih in specialnih vozil. Obstoječa stvarna služnost namreč obsega obračanje z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki, pri čemer je izvedenec pojasnil, da v pojem vozila spadajo tudi tovorna vozila.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se ukine (utesni) tudi služnostna pravica obračanja s traktorjem in traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles, v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba tožnika, toženca pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ukinitev služnostne pravice obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki. Podrednemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in ukinilo (utesnilo) služnostno pravico obračanja z osebnim vozilom, v preostalem pa je zahtevek zavrnilo. Stroške pravdnega postopka je naložilo v plačilo tožniku.

2. Proti sodbi se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških (I., III. in IV. točka izreka). Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo ugotavljati namen sodne poravnave v zadevi N 38/98 s 1. 6. 2000 in v tej zvezi izvesti predlagane dokaze. S sodno poravnavo naj bi se sanirali in v bodoče rešili vsi spori glede koriščenja zemljišč med takratnima pravdnima strankama. Od njene sklenitve dalje ima toženec dovolj prostora za obračanje na svoji parceli. Navedeno je potrdila tudi priča M. B. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zapisnika naroka glavne obravnave P 327/2009 z 21. 11. 2014. Prav tako ni izvedlo predlaganih dokazov z opravo poizvedb pri Upravni enoti ..., pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter pri Finančni upravi Republike Slovenije, pri čemer tega ni obrazložilo oziroma navedenih dokaznih predlogov sploh ni zavrnilo. Ni upoštevalo trditev, da je toženec po sklenitvi sodne poravnave z različnimi posegi zmanjšal razpoložljivi prostor svojega zemljišča. Če bi toženec iz svojega dvorišča pospravil skale, korita in kup kamenja, bi imel dovolj prostora za obračanje. Navedenega ni upošteval niti sodni izvedenec pri pripravi mnenja, saj mu sodišče prve stopnje tega, kljub podanemu predlogu, ni naložilo. Obstoječa služnost nesorazmerno obremenjuje služno stvar, toženec pa nima ekonomskega interesa za njen obstoj, saj služnosti glede na obseg svojega kmetovanja ne potrebuje čez celo leto. Koristi jo po potrebi oziroma nekajkrat na leto, kar dokazuje, da je poseg v lastninsko pravico večji od koristi gospodujoče nepremičnine. Izvedenec je v pisnem in ustnem mnenju potrdil, da lahko toženec na svojih nepremičninah obrne traktor brez pripete prikolice in tudi traktor s pripetimi priključki, ki skupaj z njim predstavljajo eno celoto. Sodišče prve stopnje bi moralo služnost ukiniti (utesniti) vsaj še v tem delu, sicer pa še za enoosne prikolice ter osebna vozila s polpriklopnikom, razen počitniških in specialnih prikolic. Trditve, da lahko toženec ta vozila obrne izključno na lastni parceli, je podal že v času postopka. Služnostna pravica obračanja zajema le vozila in kmetijske delovne stroje ter priklopnike, zato ni pravilno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi možnost obračanja običajnih tovornih vozil. Toženec ne koristi uslug prevozov s tovornjaki, saj za to nima nobenih potreb. Napačna je odločitev o stroških postopka.

4. Toženec izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in IV. točka izreka). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje podredni tožbeni zahtevek zavreči, saj je istovrstni zahtevek obravnavalo že v okviru primarnega zahtevka, sicer pa vsaj zavrniti. O ugovorih tožnika je bilo pravnomočno odločeno že v zadevi P 49/2016. Do bistveno spremenjenih okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, ni prišlo, saj je stanje ves čas enako. Prav tako obstoječa služnostna pot za uporabo gospodujočega zemljišča ni popolnoma nekoristna. Za ukinitev oziroma utesnitev služnostne pravice nekoristnost ali nepotrebnost ne zadostuje. Podana mora biti popolna nekoristnost, ki pa je sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je nedopustno delno utesnilo služnostno pravico. Osebnega vozila na svojem zemljišču ne more obrniti, niti z večkratnim manevriranjem, ker je na izvozno/uvozni poti zemljišča zračnik z vkopanim rezervoarjem za gorivo, po katerem se ne sme voziti. Če bi osebno vozilo lahko obrnil na svojem zemljišču, služnostna pravica ne bi bila ustanovljena. Popolna nekoristnost obračanja z osebnim vozilom ni izkazana niti ni poseg v tožnikovo lastninsko pravico večji od koristi gospodujoče nepremičnine. Sodišče prve stopnje bi moralo tehtati težave pri obračanju vozila zgolj na njegovi nepremičnini s posegom v lastninsko pravico pri obračanju vozila zgolj na tožnikovi nepremičnini. Prereka tudi odločitev o stroških postopka.

5. Pravdni stranki sta vzajemno podali odgovora na pritožbi in predlagata zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

7. Tožnik v tem postopku kot lastnik služeče nepremičnine parc. št. *69/0, k. o. ... (v nadaljevanju: služeče zemljišče), obremenjene s služnostno pravico obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki v korist gospodujočih parcel št. 479/5 in 479/3, obe k. o. ... (v nadaljevanju: gospodujoče zemljišče), v lasti toženca, zaradi nekoristnosti in neizvrševanja navedene služnosti zahteva njeno ukinitev (primarni zahtevek) oziroma zmanjšanje obsega služnosti (posredni zahtevek). Navaja, da predmetna služnost predstavlja nesorazmerno breme za služeče zemljišče, še zlasti, ker je na gospodujočem zemljišču dovolj prostora za obračanje vozil. Toženec je temu nasprotoval, ker se okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, niso bistveno spremenile. Stvarno služnost obračanja, ki je nujno potrebna za nemoteno uporabo gospodujočega zemljišča, tako trdi, vseskozi izvršuje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obstoječa stvarna služnost obračanja še koristna za dostop do gospodujočega zemljišča, vendar z manjšim obsegom izvrševanja, zato je v skladu z 222. členom SPZ primarni zahtevek zavrnilo, podrednemu zahtevku na utesnitev služnosti pa delno ugodilo.

O pritožbi toženca:

8. Tožeča stranka lahko v eni tožbi uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago (prvi odstavek 182. člena ZPP). Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko tožeča stranka z eno tožbo uveljavlja tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). V predmetni zadevi gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP, saj tožnik iz določenega razmerja zasleduje različni pravni posledici. S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva popolno ukinitev obstoječe stvarne služnosti, medtem ko s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, da se služnost utesni oziroma omeji le na posamezna vozila in kmetijske delovne stroje. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim tožbena zahtevka tudi obravnavalo in ni imelo razlogov za zavrženje podrednega tožbenega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema toženec.

9. V pravdni zadevi P 49/2016 Okrajnega sodišča v Novem mestu se je obravnavala toženčeva (tam tožnikova) tožba na ugotovitev služnosti po 218. členu SPZ. V tem okviru se je sodišče ukvarjalo z vprašanji, ali sta pravdni stranki lastnika služečega in gospodujočega zemljišča, ali služnostna pravica obstoji (ali je nastala na enega od načinov, ki jih določa zakon) ter kakšna je vsebina zatrjevane služnosti. Ker je toženec (tam tožnik) zatrjeval priposestvovanje stvarne služnosti, je sodišče ugotavljalo, ali so se stekli vsi pogoji za priposestvovanje in je služnost v zatrjevanem obsegu (že) nastala. Tožnik (tam toženec) je ugotovitvi služnosti res nasprotoval tudi z ugovori, ki jih uveljavlja v predmetnem postopku, tj. da služnost za gospodujoče zemljišče ni potrebna, se ne izvaja ter da je obračanje možno brez uporabe služečega zemljišča, vendar se sodišče v zadevi P 49/2016 z njimi ni ukvarjalo, saj za presojo (ne)utemeljenosti tožbe na ugotovitev služnosti (oziroma za presojo pogojev priposestvovanja) niso bili bistveni. O tožnikovih ugovorih zato še ni bilo pravnomočno odločeno.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je za utesnitev služnosti potrebna njena popolna nekoristnost. Ta se zahteva za ukinitev služnosti, ne pa njeno utesnitev. Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti in dopustiti oziroma opustiti določena dejanja. Lastnik gospodujoče stvari pa mora svojo pravico izvrševati po načelu restrikcije na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Stvarne služnosti se morajo utesnjevati, kolikor dopuščata njen namen in narava.¹ V okvir obzirnega izvrševanja služnosti sodi tudi zahteva lastnika služečega zemljišča, da se obseg oziroma način izvrševanja služnosti omeji. Gre preprosto za tehtanje dveh pravic: lastninske pravice na eni in služnostne pravice na drugi strani. Merilo tehtanja predstavlja pravilo 219. člena SPZ, ki ga je treba ustrezno upoštevati tudi ob razlagi 222. člena SPZ.²

11. Toženec za uvoz in izvoz iz svojega zemljišča na glavno cesto vsekakor potrebuje tožnikovo služeče zemljišče, vendar ne za vse vrste vozil. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke S. Š., lahko toženec določena vozila obrne na svojem zemljišču. Ker obravnavana služnostna pravica ni potrebna v celotnem obstoječem obsegu in v presežnem delu prekomerno obremenjuje služeče zemljišče, jo je sodišče prve stopnje pravilno utesnilo.

12. Izvedenec je na naroku 19. 12. 2018 pojasnil, da toženec z dvakratnim manevriranjem lahko obrne osebno vozilo izključno na lastnem zemljišču. Pri tem je upošteval dejstvo, da se na zemljišču nahajata jašek in zračnik, prek katerih se ne sme voziti. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da površina gospodujočega zemljišča, kljub navedenim oviram, zadostuje za obračanje osebnega vozila, nasprotne pritožbene navedbe toženca pa niso utemeljene.

O pritožbi tožnika:

13. O relevantnosti sodne poravnave N 38/98 s 1. 6. 2000 za predmetni postopek se je v 11. točki izpodbijane sodbe pravilno in izčrpno izreklo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil namen sodne poravnave (sklenjene med tožnikovo pravno prednico in tožencem) rešiti problem krožnega prometa, ki ga je toženec do tedaj izvajal po parcelah tožnika *69/0 in 479/1, obe k. o. ... Po njeni sklenitvi je odpadla toženčeva potreba po uporabi parcele 479/1 za vožnjo z vozili in kmetijsko mehanizacijo, ne pa tudi parcele *69/0, ki je kot služeča nepremičnina predmet predmetnega postopka. Ker je toženec za obračanje vozil in kmetijske mehanizacije tudi po sklenitvi navedene sodne poravnave še vedno potreboval in uporabljal tožnikovo parcelo *69/0, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugotavljanje namena sklenitve sodne poravnave in izvajanje dokazov v zvezi s tem za predmetni postopek nepotrebno.

14. Kršitev pravil postopka, ki jo tožnik sodišču prve stopnje očita zaradi neizvedbe nekaterih dokazov, ni podana. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki bi lahko pripomogli k razjasnitvi obravnavane zadeve. Tožnik je z zapisnikom naroka glavne obravnave P 327/2009 (kasneje P 49/2016) z 21. 11. 2014 dokazoval vsebino oziroma namen sodne poravnave N 38/98. Kot že navedeno, sodna poravnava N 38/98 za predmetni postopek ni relevantna, zato so tudi dokazi v tej smeri za postopek nepomembni. Dokaz z opravo poizvedb pa se nanaša na ugotavljanje toženčevega statusa kmeta. Ker je namen stvarne služnosti lažja uporaba in izkoriščanje gospodujoče nepremičnine in ta ni ustanovljena v korist določene osebe, temveč v korist nepremičnine, je ugotavljanje toženčevega statusa brezpredmetno.

15. Pri presoji koristnosti stvarne služnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča, zato je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da dostop s kmetijsko mehanizacijo koristi gospodujočemu zemljišču. Za ukinitev stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost. Prav tako ni odločilno vsakodnevno izvajanje služnosti. Čeprav toženec kmetijske dejavnosti ne opravlja vse leto, še vedno uporablja kmetijsko mehanizacijo, s katero do gospodujočega zemljišča pripelje pridelke in poljščine. Tudi če služnostno pravico obračanja s kmetijskimi delovnimi stroji koristi sezonsko, nekajkrat na leto, gre za redno rabo služnosti zaradi potreb gospodujočega zemljišča. Ravno zaradi njenega občasnega izvrševanja pa služnost v tem delu ne predstavlja prehudega posega v tožnikovo lastninsko pravico. Občasno sta zaradi dobave kurilnega olja, lesa in prihoda intervencijskih vozil na gospodujoče zemljišče potrebna dostop in obračanje na služečem zemljišču, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z možnostjo obračanja tovornih in specialnih vozil. Obstoječa stvarna služnost namreč obsega obračanje z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki, pri čemer je izvedenec pojasnil, da v pojem vozila spadajo tudi tovorna vozila.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev o toženčevem zmanjšanju razpoložljivega prostora na njegovem dvorišču. Sodišče prve stopnje se je do tožnikovih trditev opredelilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Presodilo je, da tožnik trditev ni uspel dokazati, zato jim ni sledilo. Glede vpliva kamenja in korit na možnost obračanja vozil na toženčevem zemljišču se izvedenec izrecno res ni opredelil, vendar bi moral tožnik to uveljavljati v okviru pripomb na izvedensko mnenje. Po prejemu pisnega izvedenskega mnenja je tožnik nanj podal pripombe in predlagal zaslišanje izvedenca, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo. Izvedenec je mnenje ustno dopolnil na naroku 19. 12. 2018, pravdni stranki pa pripomb nista več imeli, zato tožnik v pritožbi z njimi ne more uspeti.

17. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje obstoječo služnostno pravico utesniti v večji meri. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da lahko toženec traktor brez priključkov obrne izključno na lastnem zemljišču. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je tožencu izključno na lastnem zemljišču omogočeno obračanje s traktorjem z vsemi tistimi priključki, ki so na traktor pripeti tako, da skupaj z njim predstavljajo eno celoto. To v praksi pomeni, da priključek nima posebnih (lastnih) koles, ki bi se uporabljala namenoma za obračanje. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, ker je presodilo, da tožnik o tem ni podal ustrezne trditvene podlage, saj je zatrjeval le možnost obračanja traktorja s toženčevo prikolico na gospodujočem zemljišču. Navedeno ne drži. Tožnik je po prejemu pisnega izvedenskega mnenja, v pripravljalni vlogi z 11. 12. 2018 (list. št. 93 in 94 spisa), podal trditve o tem, da se na gospodujočem zemljišču lahko obrača traktor in traktor s priključki, ki nimajo lastnih koles in skladno s tem modificiral tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe, pravdni stranki pa sta se spustili v njeno obravnavanje. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je ob zadostni trditveni podlagi ter jasnih ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke treba tožnikovi pritožbi ugoditi in obstoječo služnostno pravico, poleg obračanja z osebnim vozilom, ukiniti/utesniti tudi za obračanje s traktorjem in traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles. V navedenem obsegu služnostna pravica prekomerno obremenjuje služeče zemljišče. Tožnik se zavzema tudi za ukinitev služnostne pravice obračanja traktorja z enoosno prikolico in avtomobila s prikolico oziroma polpriklopnikom, vendar pogoji za to niso izpolnjeni. Izvedenec je pojasnil, da je obračanje prikolice v obeh primerih zelo težavno, saj je treba prikolico odklopiti, jo ročno obrniti in nato priklopiti nazaj na vozilo. Nemoteno obračanje torej ni možno brez uporabe služečega zemljišča.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). Ker sicer pritožbeno sodišče ni našlo napak in kršitev, na katere opozarjata pritožbi pravdnih strank, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika v preostalem delu, pritožbo toženca pa v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnik z zahtevo po popolni ukinitvi stvarne služnosti ni uspel, je pa bila v pretežnem delu utemeljena zahteva po njeni utesnitvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje prvostopenjske stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi le delno ugodilo in je tožnik z njo uspel le v sorazmerno majhnem delu, toženec pa s svojo pritožbo ni uspel, oba krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej Juhart M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 219.
² Primerjaj odločbi VSL, št. II Cp 3227/2010 z dne 12. 1. 2011 in št. I Cp 2308/2017 z dne 14. 3. 2018.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 12/2020
• VSL sodba II Cp 3192/2009
• VSL sodba II Cp 169/2015