VSL Sodba IV Cp 1085/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določilo 290. člena DZ pri odločanju moralo uporabiti določbe predhodno veljavnega ZZZDR. Ta je zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo omogočal le v primeru sporazuma staršev, če takšnega soglasja volj ni bilo, pa je predvideval, da se otroci zaupajo zgolj enemu od staršev ali v primeru posebnih okoliščin drugi osebi (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Ker je tožnik umaknil soglasje, ki ga je podal ob sklenitvi začasne poravnave, da bi bili hčerki zaupani obema staršema, sodišče takšne odločitve ni moglo sprejeti.

Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov, predvsem ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, v katerem je bila analizirana zavestna in podzavestna želja obeh hčera ter preizkušena v okviru ugotavljanja največje koristi, sprejelo pravilno odločitev, da se mladoletni hčerki pravdnih strank zaupata v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo pred Okrožnim sodiščem v Kranju sklenjeno sodno poravnavo s 15. 12. 2009, na podlagi katere sta bili mladoletni hčerki pravdnih strank A. A. in B. B. zaupani v varstvo in vzgojo materi, tako da ju je zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu (1.), materi naložilo plačilo mesečne preživnine za vsako od deklic po 270 EUR (2.) ter določilo stike (3.). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (4.) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (5.).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika za predodelitev mladoletnih hčerk v varstvo in vzgojo zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno opozarja, da je mnenje CSD Y. sestavil strokovni delavec R. M., za katerega je 16. 4. 2018 pri pristojnem ministrstvu zahtevala izločitev in podala predlog za prenos pristojnosti iz razloga po prvem odstavku 37. člena ZUP. Tožnik je namreč opravljal delo strokovnega delavca na PP Y., njegova sedanja partnerka N. N. pa je specialna pedagoginja na Osnovni šoli X., zato je njuno delo neizogibno povezano s sodelovanjem s CSD in so se med njimi spletle prijateljske vezi. Mnenje R. M. se je tudi razhajalo s strokovno oceno M. Č., ki je družini svetoval pred pričetkom postopka. Sodišče bi moralo pridobiti novo nepristransko poročilo, saj to predstavlja pomembno podlago za izvedenca kliničnega psihologa. Na pripravljalnem naroku za glavno obravnavo sta stranki sklenili začasno sodno poravnavo, po kateri mladoletni hčerki enakovredno preživljata čas pri očetu in materi. Toženka ocenjuje, da ni nobenega razloga za predodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo tožniku, temveč predlaga, da se tudi s sodbo določi izmenično skrb za mladoletna otroka, kot se izvaja že skoraj eno leto. Če tožnik soglasja k skupnemu starševstu ne daje, naj sodišče v tem oziru razširi stike. Izpostavlja, da je prvo mnenje izvedenca R. T. govorilo v prid skupnemu starševstvu, a je tožnik soglasje za takšno ureditev umaknil s pristranimi navedbami. Opozarja, da je v dokaz svojih trditev tekom celotnega postopka v spis vlagal izpiske komunikacij med mladoletnima hčerkama in toženko ter med njim in mladoletnima hčerkama, pri čemer je bila komunikacija pogosto izvzeta iz konteksta, z njo pa je skušal prikazati neurejene razmere pri toženki, njeno domnevno neprimerno in neustrezno obnašanje in navade. Dodatno je vodil tudi dnevniške zapise, ki jih je sestavljal na podlagi lastnih opažanj, enostransko in subjektivno. Toženka je v nasprotni dokaz predlagala komentarje, listine, ki dokazujejo ljubečo komunikacijo med materjo in hčerkama, zaslišanje svojih staršev ter fotografije, iz katerih izhaja, da imata hčerki vedno dovolj hrane, sadja in vsega drugega, kar je potrebno za zdravo življenje. Sodišče je nekritično sledilo zgolj očitkom tožnika, pojasnila toženke pa je zavrnilo. Ni se tudi opredelilo do njenih trditev, da jo tožnik nadzoruje, ker je ni prebolel. Hkrati z nadzorom izraža moč, saj je policist. Sodišče se z dopustnostjo spremljanja zasebne komunikacije ni ukvarjalo, izvedenec tega tudi ni strokovno ocenil. Dokazna ocena temelji na posegih v osebno življenje stranke in ni preizkušena dovolj skrbno z ostalimi dokazi. Sodišče se ni opredelilo do dokaznih predlogov z zaslišanjem staršev C. C. in Č. C., sestrične D. D., E. E., F. F. in G. G., ki je sedaj njen partner. Poudarja, da je dobra in ljubeča mama, ki je za hčerki skrbela že vse od rojstva dalje. Tudi izvedenec pri njej ni ugotovil primanjkljaja starševskih kapacitet, prav tako ne, da pri njej dekletoma ne bi bil zagotovljen varen in stabilen dom. Toženka je realno opisala življenjske razmere, v katerih se je znašla po razpadu z deklicama, ki ju je vzgajala v skladu z lastnimi visokimi vrednotami, realnim dojemanjem življenja, upoštevaje individualne značilnosti karakterno različnih hčera. Zmoten je očitek, da je med njima delala razlike, sta pa bili potrebni različne obravnave. Pred leti je bila deležna očitka, da favorizira A. A., sedaj pa B. B. Toženkino delo zahteva veliko pozornost, vendar se je vedno prilagodila potrebam deklic. S strani tožnika izpostavljeni dogodki so posamični, njegove trditve neresnične in prilagojene potrebam postopka. Celovito varstvo in vzgoja ter skrb so bili vedno zagotovljeni. Ker imata hčerki z leti lastne interese, si je toženka vzela tudi čas, da kakšno aktivnost izvede sama. Ne drži, da bi se domov vračala pozno zvečer ali ponoči, prav tako ne popiva in tudi ne drži, da bi bili dekleti veliko sami. Domnevno pogostost osamljenih dogodkov, ki naj bi jih potrjevala sms sporočila, je sodišče zmotno ugotovilo, dokazno nepodprt pa je tudi zaključek, da toženka sebe postavlja na prvo mesto. Kot je opozarjala v postopku, morajo starši ob poznavanju lastnih otrok in njihovih potreb ustrezno oceniti stopnjo njihove zrelosti. Vztrajanje pri pretirano tradicionalnih stališčih glede vzgoje in stalnega nadzora nad mladostniki lahko obremenjujoče vpliva na njihov osebnostni razvoj. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da je za hčerki samostojno skrbela skoraj deset let, da sta deklici zdravi, inteligentni in dobro vzgojeni. Toženka je skladno s predlogom izvedenca predlagala skupen obisk enega od neodvisnih terapevtov, pa se tožnik na njen predlog ni odzval in tekom postopka ni pokazal pripravljenosti na konstruktivno sodelovanje s toženko. Toženka je bila deležna očitkov o domnevno številnih partnerjih, kar ne drži, pri čemer tožnik ni pojasnil svojih partnerskih zvez, ki jih sama v postopku ni izpostavljala. Izvedenec pri izdelavi dopolnitve mnenja ni izvajal ponovne presoje ustreznosti obeh pravdnih strank. Če bi ugotovil, da je pri toženki prisotna kakšna osebnostna motnja, bi to gotovo zapisal. Mnenje, da je predodelitev hčera tožniku indicirana in primerna, je oprl torej izključno na izraženo voljo mladoletne A. A. in pri tem zanemaril B. B. Izraženo otrokovo mnenje bi sodišče moralo presojati v kontekstu varovanja njegove koristi, pri čemer ta ni vedno identična z željo. Izvedenec je imel dvojna merila pri presoji ravnanj strank, tožnik pa je skušal na izvedenca še pred izdelavo izvedeniškega mnenja vplivati ter ga je klical po telefonu in mu govoril o domnevnih dogodkih tistega dne, oziroma mu je po elektronski pošti poslal povzetek domnevnega incidenta. Ker je ostalo izvedeniško mnenje v marsičem pomanjkljivo in oprto na neraziskane okoliščine, je toženka predlagala postavitev dodatnega izvedenca, posebej je predlagala tudi imenovanje izvedenca kliničnega psihologa, specializiranega za odrasle, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, v kakšnem obsegu je tožnik glede na svoje osebnostne lastnosti sploh sposoben dolgoročno delovati v korist hčerk. Zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni obrazložilo. Sodba predstavlja dobesedni prepis vlog pravdnih strank, zapisnikov in izvedenskega mnenja, dokazna ocena pa je izostala. Tako je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razvidna tudi v zapisu, da imata oba starša primerne starševske kapacitete ter v nadaljnjem opisu negativnega ovrednotenje toženkine skrbi za mladoletni hčerki. Bistveno je, da v obravnavani zadevi ni šlo za dodelitev otrok, temveč predodelitev in bi morale biti ugotovljeno spremenjene razmere. Uporniško vedenje A. A. je lahko posledica normalne faze odraščanja, kot tudi negativnih vplivov s strani tožnika. Zato bi bila psihološka ocena staršev potrebna.

Stiki niso določeni v korist mladoletnih otrok in niso skladni z željo mladoletne hčerke B. B., saj so določeni preozko. Obe hčerki sta bili navezani na starše toženke, s katerima se sedaj praktično ne bodo videli. Sodišče bi moralo upoštevati sedanji način izvajanja stikov ter določiti obsežnejše stike, tako da bi bili deklici približno polovico časa pri toženki in polovico pri tožniku. Obrazloženo bi moralo biti, zakaj sodišče večjo težo pripisuje želji A. A. kot B. B. Toženka glede preživnine ocenjuje, da je sodišče življenjske stroške otrok ocenilo pravilno, napačno pa je porazdelilo breme preživljanja. Njena osnovna plača znaša 1.300 EUR mesečno, kar je primerljivo s tožnikovo. Dodatki, ki jih prejema, niso stalni. Prejema jih tudi tožnik. Ima višje stanovanjske stroške, saj za najeto stanovanje plačuje 1.000 EUR najemnine, toženec tega stroška nima. Sodišče tudi ni upoštevalo stikov toženke, ki bodo vsaj z mladoletno B. B. pogostejši, in ki prav tako predstavljajo določeno finančno breme za toženko.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi četrtega odstavka 421. člena ZPP zaradi spremenjenih razmer in koristi otrok izdalo novo odločbo o varstvu in vzgoji ter posledično o plačilu preživnine in določitvi stikov. Ker je bil prvotni dogovor o dodelitvi otrok toženki sprejet pred skoraj desetimi leti, ko sta bili mladoletni hčerki pravdnih strank stari komaj tri leta, je že potek časa povzročil spremembe v življenju strank in njunem razmerju do otrok, predvsem pa sta hčerki toliko odrasli, da sta lahko izrazili svoje mnenje. Pogoji za ponovno oceno ustreznosti sporazuma o vzgoji in varstvu ter koristi otrok so bili torej nedvomno podani.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločitev, da se mladoletni hčerki pravdnih strank predodelita v vzgojo in varstvu očetu, sprejelo na podlagi dovolj obsežno izvedenega dokaznega postopka in po skrbno izdelani dokazni oceni ter ob ugotovitvi največje koristi mladoletnih hčera, predvsem upoštevajoč tudi njuno željo. Dokazna ocena spoštuje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, z zavrnitvijo preostalih predlaganih dokazov pa toženki niso bile kršene procesne pravice, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V obravnavani pravdni zadevi ne gre za tekmovanje med staršema o njuni sposobnosti ustreznega izvrševanja starševske skrbi, saj sta za vzgojo in varstvo otrok primerna oba. Ob takšnem zaključku pa ima želja obeh otrok še večjo težo in ji je treba posebej prisluhniti, upoštevaje pri tem tudi njuno starost in zrelost. Pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo razlogov, ki jih je v sodbi obširno zapisalo sodišče prve stopnje, temveč se bo v nadaljevanju opredelilo do izpostavljenih pritožbenih navedb.

7. Sodišče prve stopnje svoje odločite ni oprlo na stališče CSD Y., temveč je primernost obeh staršev in sposobnost za zagotavljanje ustreznih razmer za zdrav, uravnotežen in celovit razvoj otrok ter čustveno vez med otrokoma in starši, pa tudi ugotavljanje pristnosti izražene želje obeh hčera in njene umestitve glede na njuno splošno največjo korist, ugotavljalo s postavljenim izvedencem mag. R. T. Njegovo mnenje, s kasnejšo dopolnitvijo, je bilo izdelano na podlagi psihodiagnostičnih sredstev in tehnik, ne pa na podlagi ocene delavca CSD R. M. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi opustitve pridobitve novega mnenja CSD glede na navedeno ni utemeljen, prav tako tudi ne očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče v okviru dokaznega postopka pridobilo drugo strokovno podlago za svojo odločitev, se mu z očitki morebitne pristranosti delavca CSD zaradi znanstva s tožnikom in njegovo partnerko ni bilo treba ukvarjati.

8. Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določilo 290. člena Družinskega zakonika (DZ) pri odločanju moralo uporabiti določbe predhodno veljavnega ZZZDR. Ta je zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo omogočal le v primeru sporazuma staršev, če takšnega soglasja volj ni bilo, pa je predvideval, da se otroci zaupajo zgolj enemu od staršev ali v primeru posebnih okoliščin drugi osebi (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Ker je tožnik umaknil soglasje, ki ga je podal ob sklenitvi začasne poravnave, da bi bili hčerki zaupani obema staršema, sodišče takšne odločitve ni moglo sprejeti. Prav sprememba odločitve tožnika je vplivala tudi na dodatno izdelano izvedeniško mnenje, saj je izvedenec sprva ob ugotovitvi, da sta oba starša primerna in sposobna za vzgojo in varstvo, preizkušal predvsem, ali bi bil način, kot se je že izvajal in je bil dogovorjen z začasno poravnavo, v korist mladoletnim hčeram, po umiku soglasja tožnika pa je mnenje dopolnil v smeri največje koristi hčerk, če sta zaupani zgolj enemu od staršev. To je privedlo do razlik v mnenju, ki jih je izvedenec ob zaslišanju prepričljivo obrazložil. Ob tem je tudi navedel, da je v dodatnem mnenju posebej ugotavljal voljo obeh deklic, upošteval njuno starost in zmožnost oblikovanja lastne volje ne glede na morebitne manipulacije, pri čemer je njuni izjavi preizkušal s posebnimi psihološkimi testi. Pritožbenim navedbam, da je mnenje zaradi različnih predlogov (skupno starševstvo oziroma predodelitev tožniku) neprepričljivo, zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

9. Toženka se v pritožbi obširno opredeljuje do očitkov, ki jih je v postopku v zvezi z njenim načinom življenja izpostavil tožnik. Pritožbeno sodišče z njo soglaša, da tožnikov način poizvedovanja o osebnih okoliščinah iz toženkinega življenja v času, ko je partnerska zveza že zdavnaj prenehala, ni primeren. To velja tudi za stalno pregledovanje telefonske komunikacije med toženko in otroci, s katero utemeljuje določene dogodke, občasno izvzete iz konteksta, zgolj da bi jo prikazal v slabši luči (neustrezna prehrana deklic, nezagotavljanje takojšnjih prevozov s treningov, njene partnerske zveze). Vendar to niso bili odločilni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. Ob primernosti obeh strank za izvajanje starševske funkcije je sodišče moralo oceniti, kdo dekletoma nudi boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se bosta počutili bolj sprejeto, varno in sproščeno. Pritožbeno sodišče sledi dokaznemu zaključku, ki ga je sodišče sprejelo tako na podlagi strokovnega mnenja kot upoštevaje navedbe zaslišanih strank in listinsko dokumentacijo, da je toženka pogosto odsotna, tudi pozno zvečer, da dekleti nista prepričani, kdaj se bo vrnila, da sta večkrat prepuščeni sami sebi, da se občasno bojita njenih reakcij, saj je bolj eksplozivna, večkrat verbalno nasilna, občasno pride tudi do udarca. Ne gre prezreti, da sta dekleti pri izvedencu posebej izpostavili, da ju moti materino grdo govorjenje o tožniku, česar v obratni smeri nista omenili kot moteče. Tudi iz njenih telefonskih sporočil izhaja, da občasno podaja neprimerne izjave. Sodišče je nadaljnje ugotovilo, da je toženka s postopkom obremenjevala dekleti, saj jima je omogočila vpogled v del gradiva. Da se toženka v primerjavi s tožnikom v konfliktnih situacijah težje kontrolira in večkrat niha v razpoloženju, izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Pritožbeno sodišče ob tem ne želi zmanjševati pomena njene dosedanje vzgoje hčerk, ki je bila nedvomno uspešna, vendar ob tem dodaja, da ne gre zgolj za zaslugo pritožnice, saj sta hčerki prav tako veliko časa preživeli s tožnikom, po neprerekanih podatkih predloženih tabel skoraj polovico vseh dni v zadnjih dveh letih.

10. Toženka na večih mestih sodišču očita opustitev izvedbe vseh predlaganih dokazov brez ustrezne obrazložitve. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da je postavljeni izvedenec ustrezno pojasnil, zakaj je prišlo do razlik med njegovim prvim in kasnejšim mnenjem, pri čemer je navedel tudi metode, s katerimi je ugotavljal sposobnost staršev za starševsko skrb in pristnost izražanja volje obeh hčera. Njegovo mnenje ni pomanjkljivo, nejasno ali v notranjem nasprotju, stranke so imele možnost, da ga vsebinsko preizkusijo tudi ob zaslišanju izvedenca, zato potrebe po postaviti novega izvedenca kliničnega psihologa ni bilo. Ker je sodišče ugotovilo, da sta oba starša ustrezna za vzgojo in varstvo, prav tako je izvedenec vpogledal tudi v zdravstveno dokumentacijo tožnika glede ozdravitve hujše poškodbe glave in psihiatrično dokumentacijo, dodatno dokazovanje starševskih kapacitet s postavitvijo kliničnega psihologa za odrasle ne bi doprineslo k sprejemu odločitve, temveč bi le podaljšalo postopek. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič, ki bi lahko osvetlile toženkino osebnost, saj njihovo zaslišanje ne bi vplivalo na ugotovitve o željah in počutju obeh hčerk, njunem dojemanju situacije in njuni največji koristi. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da ni sporno, da sta deklici močno navezani na toženko, zato je povsem običajno, da ta razpolaga z njunimi likovnimi izdelki in sporočili, ki to potrjujejo.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvedenec svoje mnenje, da je predodelitev mladoletnih hčerk tožniku indicirana in primerna, oprl izključno na izraženo voljo mladoletne A. A. Izvedenec je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja opisal diagnostične postopke, na podlagi katerih je ugotavljal tako zavestni kot podzavestni nivo razmišljanja obeh deklet. Pri tem je ugotovil, da bi si A. A. želela živeti izključno pri očetu, pri mami pa bi bila na stiku le vsak drugi vikend, B. B. pa bi si želela, da bi se ohranil tedenski režim menjave, če to ne bi bilo mogoče, pa bi bila rajši tako kot A. A. ob dodatnem enkrat tedenskem stiku z materjo. Ob zaslišanju je izvedenec še izrecno pojasnil, da A. A. želje po ohranitvi skupnega starševstva ni izrazila, dekleti pa sta medsebojno močno navezani, zato bi bila njuna ločitev zanju bistveno težja, kot odločitev, da se obe zaupata očetu, kar je ob upoštevanju dodatnega stika B. B. z materjo skladno z njuno voljo. Tožnica tudi ne more uspeti z očitki izvedencu, da je imel dvojna merila za starše, saj gre za strokovnjaka, ki je sposoben izključiti morebitne vplive posameznega od staršev oziroma poskuse manipulacije ter jih strokovno ovrednotiti. Kontakt tožnika z izvedencem zato na vsebino mnenja ni vplival.

12. V pritožbi večkrat izraženo in izpostavljeno pripravljenost toženke na neodvisno terapijo zaradi izboljšanja komunikacije s tožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje kot dobro pot za reševanje nerazčiščenih konfliktov med staršema, ki posredno vplivajo tudi na njun odnos do otrok. Zato ocenjuje, da bi bilo v največjo korist otrok, če bi se za terapijo odločil tudi tožnik, saj bosta starša svojo funkcijo starševstva za vedno obdržala, v prihajajočem obdobju adolescence pa bi skupne smernice vzgoje in izogibanje vrednostnim sodbam o drugem nedvomno ugodno vplivale na nadaljnji uspešen čustveni razvoj mladoletnih hčerk.

13. Ob vsem povedanem pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je po oceni vseh izvedenih dokazov, predvsem ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, v katerem je bila analizirana zavestna in podzavestna želja obeh hčera ter preizkušena v okviru ugotavljanja največje koristi, sprejelo odločitev, da se mladoletni hčerki pravdnih strank zaupata v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu. Pritožnica z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih predvsem podaja svoj pogled na način življenja obeh staršev, njune vzgojne metode in izraža prepričanje, da sodišče in izvedenec tega nista ustrezno ocenila, pravilnosti sprejete odločitve ne omaje.

14. Sodišče je pri določitvi stikov odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki je upošteval tudi izraženo volj otrok. Pritožba se neutemeljeno zavzema za širši obseg stikov, ki naj bodo takšni, kot se izvajajo po začasnem dogovoru o skupnem starševstvu. Kot je v postopku izpostavil izvedenec, je za zdrav razvoj otrok bistvena kvaliteta stika in ne kvantiteta. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je spoštovalo željo A. A., da pri materi preživi zgolj vsak drugi vikend, ki ga je podaljšalo do ponedeljka zjutraj, zato ustrezna. Prav tako je sodišče dovolj upoštevalo željo B. B., da želi stik z materjo vsak teden, zato je dodalo stik s prenočitvijo vsak četrtek do petka, torej tudi v tednu, ki sledi vikendu, ki ga preživi pri materi. Vodilo sodišča pri odločanju je bila tudi velika medsebojna navezanost sester dvojčic. Prav zato bi bili stiki, kot jih za B. B. predlaga pritožnica, za obe hčerki neustrezni, saj bi v tem primeru vsak drugi teden v celoti izgubili medsebojne stike. Ob tem ni nepomembno, da sta deklici stari že 13 let in je zanju nujno, da je struktura stikov vzpostavljena, da pa sta stranki fleksibilni in se prilagajata njunim željam. Strogo formalno izvajanje stikov pri najstniških otrocih namreč lahko privede tudi do nasprotovanja in je lahko kontraproduktivno. Pritožbeno sodišče zato vzpodbuja starša, da si prizadevata za dobro medsebojno komunikacijo, ob tem pa prisluhneta željam deklet in po potrebi temu prilagodita tudi izvajanje stikov.

15. Pritožnica ne izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih življenjskih potreb mladoletnih otrok, meni zgolj, da breme preživljanja ni ustrezno razporejeno. Ob ugotovitvi sodišča, da imata obe stranki osnovno plačo približno enako okrog 1.300 EUR neto, da pa toženka po lastnih navedbah prejema dodatno stimulacijo, ki v enem letu znaša okvirno 8.000 EUR bruto, je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju, da ima toženka tudi poslovne ugodnosti kot direktorica srednje velikega podjetja, ustrezno porazdelilo breme preživljanja, tako da ji je v plačilo naložilo 60 % mesečnih stroškov, tožniku pa 40 %. Toženka je res navedla, da plačuje 1.000 EUR najemnine za stanovanje, vendar pa je hkrati tudi povedala, da sedaj gradi hišo, torej njeno finančno stanje ni tako težko, kot ga skuša prikazati. Ker določitev preživnine ni povsem matematična operacija, toženka pa določeno preživnino v višini 270 EUR za vsako od deklet zmore, zgolj dejstvo, da ima mladoletna B. B. tedensko določen dan stika več od mladoletne A. A., na višino odmerjene preživnine nima odločilnega vpliva.

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela in ob upoštevanju načela prostega preudarka iz 413. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sodba III Cp 1353/2009
• VSL sodba in sklep IV Cp 1905/2015
• VSL Sodba IV Cp 1897/2019