VSL Sodba II Cp 918/2019

Jedro

Pri tožniku se je po škodnem dogodku pojavila tudi posttravmatska stresna motnja. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je stresna motnja nastala kot posledica skupka vzrokov, med katerimi je tudi udarec v glavo in posledične telesne bolečine glave, zato je tudi zanjo podano zavarovalno kritje. Vendar pa je toženki pripisalo le polovični delež, saj gre preostali del na račun neprimerne bolnišnične obravnave, poškodb mehkih obhrbteničnih tkiv, pa tudi na račun strahu ob in po nesreči, za kar ni podanega zavarovalnega kritja in ne odgovornosti toženke. Pritožbeno sodišče argumentaciji prvega sodišča v tem delu ne more v celoti slediti in pritrjuje navedbam iz toženkinega odgovora na pritožbo, da postravmatska stresna motnja sodi v okvir motenj psihičnega zdravja, ki nimajo zavarovalnega kritja v zavarovalni pogodbi. Ne akutna stresna reakcija in ne posttravmatska stresna motnja nista telesni poškodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 274,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 1. 2019 (I. točka izreka) in toženko zavezalo k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.800 EUR za čas od 25. 12. 2016 do 19. 1. 2017 (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.423,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. in IV. točki izreka vlaga tožnik pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugovarja ugotovitvam prvega sodišča glede obsega poškodb, posledic in nevšečnosti, kot tudi glede višine priznane odškodnine. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni utrpel pretresa možganov. Pri tem opozarja na izvid z dne 22. 7. 2016, v katerem je podana ocena, da je utrpel pretres možganov. Izvedenec ni upošteval navedb v izvidu z dne 20. 7. 2016, kjer so izpostavljene okoliščine, ki kažejo na motnje zavesti in potrjujejo diagnozo iz izvida z dne 22. 7. 2016. Sodišče se do teh pomislekov ni opredelilo. Neverjetno je, da bi bili simptomi le posledica postravmatske stresne motnje. Če pa je temu tako, je več kot očitno šlo za zelo intenzivno stresno motnjo, kar je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za prestane psihične težave. Sodišče je premalo kritično ocenilo izvedensko mnenje izvedenke travmatologije. Nenavadno je stališče izvedenke, da je tožnikove pripombe, do katerih je upravičen, štela za "obtožbe", kar vzbuja dvom v njeno objektivnost. Izvedenkinemu mnenju, da v škodnem dogodku ni utrpel funkcionalne nestabilnosti vratne in ledvene hrbtenice, ne gre slediti, saj takšnega mnenja izvedenka ni mogla z gotovostjo podati. Pritožnik meni, da udarnina hrbtnega ledvenega predela ne predstavlja poškodbe, ki bi bila iz kritja izključena, in da je ocena sodišča, da gre le za poškodbo mišičnih tkiv ob hrbtenici, zmotna. Odškodnina v višini 1.800 EUR ne predstavlja pravične denarne odmene za duševne bolečine, ki jih je utrpel v škodnem dogodku. Odškodnina je bila izplačana zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ni pa vključevala psihičnih posledic postravmatske stresne motnje. Ni sporno, da jo je utrpel, zato bi mu že iz tega razloga morala biti priznana višja odškodnina. Nedvomno je trpel hude telesne bolečine, saj glava predstavlja enega najbolj bolečinsko občutljivih delov telesa. Hude bolečine so trajale še kar nekaj časa po škodnem dogodku, tožnik pa jih je moral blažiti z analgetičnimi sredstvi. Ne strinja se z oceno, da so telesne bolečine na mestu udarca v glavo trajale največ teden dni, saj je takšno navajanje v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Tožnik je po nesreči trpel glavobole, navajajo se tudi v zdravniški dokumentaciji, zato mu je treba tudi iz tega naslova priznati odškodnino. Dejstvo, da so ga tri dni po obravnavanem škodnem dogodku vrata udarila v glavo, je nebistveno. Tudi tožnikovih zatrjevanj, da pred škodnim dogodkom ni imel glavobolov, ni mogoče razumeti na način, da nikoli pred škodnim dogodkom ni imel glavobolov, saj je to povsem neživljenjsko. Njegovo izpovedbo je treba razumeti v smislu, da neposredno pred samim dogodkom in neko obdobje pred škodnim dogodkom glavobolov in drugih težav, ki so se začele pojavljati po škodnem dogodku, ni imel. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je udarnina ledvenega dela hrbtenice izključena iz zavarovalnega kritja. Za kaj takšnega ni nobenega razloga, zato je treba upoštevati tudi te telesne bolečine. Pri odmeri pravične denarne odškodnine so bile premalo upoštevane številne nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožnik izpostavlja preglede, opazovanja, hospitalizacijo, kontrolne preglede, RTG slikanja in druge preiskave ter dejstvo, da je moral počivati. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da škoda, nastala zaradi ravnanja bolnišničnega osebja, z zavarovalno pogodbo ni krita. Tako iz izvedenskega mnenja kot iz medicinske dokumentacije jasno izhaja, da gre pri ugotovljeni akutni stresni reakciji in postravmatski stresni motnji za reakcijo in motnjo kot posledico škodnega dogodka. Sodišče pa tudi nima ustreznega strokovnega medicinskega znanja, da bi v tej zvezi lahko zavzemalo drugačna stališča. V okvir odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je treba šteti tudi akutno stresno reakcijo/postravmatsko stresno motnjo. Ni pa se mogoče strinjati, da je toženkina odškodninska odgovornost iz tega naslova le polovična. Tako akutna stresna reakcija kot postravmatska stresna motnja sta bili pri tožniku jasno izraženi in evidentni posledici škodnega dogodka. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča, da je višina odškodnine primerna in pravična celo, če bi bilo moč toženki naprtiti celotno odgovornost za nastanek stresne motnje oz. jo v celoti vključiti v zavarovalno kritje. Takšna trditev je glede na intenzivnost in trajanje psihičnih težav absurdna.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpostavlja, da gre pri postravmatski stresni motnji za motnjo psihičnega zdravja, ki nima zavarovalnega kritja v zavarovalni pogodbi. Oporeka stališču prvega sodišča, da je pri odmeri odškodnine v določenem delu treba upoštevati tudi postravmatsko stresno motnjo, ker naj bi bil deloma vzrok zanjo v telesnih bolečinah zaradi udarnine glave. Temu izvedenca nevrološke in psihiatrične stroke ne pritrjujeta, saj kot vzrok za akutno stresno reakcijo in postravmatsko stresno motnjo navajata reakcijo na stres, ki ga predstavlja sama prometna nesreča v tujini in dogajanje ob njej.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- tožnik se je 19. 7. 2016 poškodoval v prometni nesreči, pri čemer je utrpel udarnino glave v senčno-temenskem predelu na levi strani, raztegnitev vratnega mišičja oz. lažji zvin vratne hrbtenice brez poškodbe skeleta, hrbtenjače in živčnih korenin ter udarnino hrbtnega ledvenega predela brez poškodbe skeleta;

- po škodnem dogodku se je pri tožniku pojavila zmerna do izrazitejša postravmatska stresna motnja;

- nesreča pri tožniku ni pustila trajnih psihičnih posledic;

- tožnik je imel sklenjeno AO - plus zavarovanje.

6. Na podlagi ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev je prvo sodišče zaključilo, da primerno odškodnino glede na ugotovljeno težo in trajanje telesnih bolečin, nevšečnosti in psihičnih težav, ki so spremljale tožnika zaradi škodnega dogodka, predstavlja znesek v višini 1.800 EUR, kolikor je toženka že plačala tožniku pred pravdo. Zato je tožniku priznalo le še zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska 1.800 EUR, in sicer za čas od 25. 12. 2016 do 19. 1. 2017. V preostalem delu pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

7. Odločitvi prvega sodišča pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je zahteval plačilo škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči 19. 7. 2016, na podlagi pogodbe o avtomobilskem zavarovanju AO – plus. Gre za posebno obliko nezgodnega zavarovanja, ki spada med prostovoljna pogodbena zavarovanja. V pogodbi in Splošnih pogojih, ki so njen sestavni del, je dopusten dogovor, da je zavarovalnica dolžna povrniti le nekatera od pravno priznanih škod. V skladu z določbo 1. člena Splošnih pogojev (B4) zavarovalnica povrne škodo, ki jo je zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči pri vožnji z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpel zavarovanec kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. V skladu z določbo 2. člena Splošnih pogojev pa zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov glede škode za strah ter škode v primeru poškodbe tkiv na in ob celotni hrbtenici, razen medicinsko dokazanih svežih poškodb skeleta oz. dokazanih popoškodbeno nastalih svežih nestabilnosti med vretenci celotne hrbtenice, kjer je medsebojni premik vretenc na funkcionalnih posnetkih hrbtenice v eni smeri večji od 3 mm, ob istočasno izpolnjenih ostalih kriterijih, ki dokazujejo svežo popoškodbeno nestabilnost hrbtenice.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zavarovalno kritje obsega le udarnino glave in deloma posttravmatsko stresno motnjo. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi moralo prvo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov. Pri tem se sklicuje na izvida z dne 20. 7. 2016 in z dne 22. 7. 2016. Temu pritožbeno sodišče ne sledi, saj je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo pojasnilo, da takšne trditve nimajo podlage v nevrološkem izvedenskem mnenju. Izvedenec se je seznanil z obema izvidoma in prepričljivo pojasnil, da ni izkazanih elementov, ki bi kazali na stanje po pretresu možganov. Tožnik ni imel dalj časa trajajočih motenj zavesti ter simptomov zvišanega intrakranialnega tlaka, pa tudi ne nevroloških izpadov. Simptomi, ki jih pritožba izpostavlja v potrditev zatrjevanj o obstoju pretresa možganov, so po mnenju nevrologa znaki posttravmatske stresne motnje. Ni razloga, da ne bi sledili mnenju sodnega izvedenca nevrologa, ki je prepričljivo zaključil, da anamnestični podatki v medicinski dokumentaciji ter normalen nevrološki status tožnika izključujejo možnost, da bi imele opisane motnje podlago v morebitni poškodbi možganov. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da tožnik ni utrpel možganskega pretresa ali kakšne druge poškodbe možganov, pač pa le udarec v glavo, ki ni poškodoval skeleta in osrednjega živčevja.

9. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da bi se v zavarovalno kritje vključila tudi udarnina hrbtnega ledvenega predela, ki jo je utrpel v škodnem dogodku. Ker temu mnenje izvedenke travmatologinje ne pritrjuje, pritožba izraža dvom v izvedenkino objektivnost. Zapis izvedenke v dopolnitvi mnenja, „da so objektivno vse obtožbe izvedenke s strani tožnika nerelevantne, neprimerne, celo neresnične“, še ne more vzbuditi dvoma v izvedenkino objektivnost. Bistveno je, da je izvedenka v dopolnitvi svojega mnenja odgovorila na tožnikove pripombe in podala ustrezna pojasnila. Pritožba njenih strokovnih ugotovitev ne uspe izpodbiti. Pritožnik zgolj posplošeno zatrjuje, da bi bilo treba v krog zavarovalnega kritja uvrstiti tudi udarnino hrbtnega ledvenega predela. Vendar pa je mnenje izvedenke jasno: tožnik v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpel funkcionalne nestabilnosti vratne in ledvene hrbtenice. Poleg tega je dokazno breme glede dokazovanja obsega poškodb na tožniku, ta pa izvedenki ni predložil zahtevanega funkcionalnega slikanja vratne in ledvene hrbtenice. Kljub temu je izvedenka že iz rentgenskih slik tožnika, narejenih po škodnem dogodku, lahko sklepala, da pri tožniku ni prišlo do take poškodbe medvretenčnih vezi, ki bi povzročila funkcionalno nestabilnost določenih hrbteničnih segmentov. Zato so prizadevanja tožnika, da bi se v krog zavarovalnega kritja uvrstila tudi udarnina hrbtnega ledvenega predela, neutemeljena.

10. Pri tožniku se je po škodnem dogodku pojavila tudi posttravmatska stresna motnja. Prvo sodišče je štelo, da je stresna motnja nastala kot posledica skupka vzrokov, med katerimi je tudi udarec v glavo in posledične telesne bolečine glave, zato je tudi zanjo podano zavarovalno kritje. Vendar pa je toženki pripisalo le polovični delež, saj gre preostali del na račun neprimerne bolnišnične obravnave, poškodb mehkih obhrbteničnih tkiv, pa tudi na račun strahu ob in po nesreči, za kar ni podanega zavarovalnega kritja in ne odgovornosti toženke. Pritožbeno sodišče argumentaciji prvega sodišča v tem delu ne more v celoti slediti in pritrjuje navedbam iz toženkinega odgovora na pritožbo, da postravmatska stresna motnja sodi v okvir motenj psihičnega zdravja, ki nimajo zavarovalnega kritja v zavarovalni pogodbi. Ne akutna stresna reakcija in ne posttravmatska stresna motnja nista telesni poškodbi. Kot izhaja iz mnenja nevrologa, je vzrok njenega nastanka v akutni reakciji na stres, ki ga je predstavljala prometna nesreča v tujini in dogajanje po njej. Iz sodnopsihiatričnega izvedenskega mnenja izhaja, da gre za posledice utrpele nesreče in vseh dogodkov ob nesreči ter po sprejemu v bolnišnico. Tožnik je imel določene težave, ko se je spomnil teh dogodkov, ni pa potreboval pomembnejšega psihiatričnega zdravljenja. Iz nevrološkega izvedenskega mnenja izhaja, da je njen vzrok v duševni sferi. Gre za prehodno motnjo. Ta nastopi kot neposredni odgovor na dogodek, ki ogroža varnost in fizično skladnost posameznika. Posameznikova ranljivost in njegove prilagoditvene sposobnosti pa vplivajo na to, kako huda bo reakcija. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, ki se zavzemajo za višjo odškodnino na račun izražene posttravmatske stresne motnje, saj je glede na Splošne pogoje izključena iz zavarovalnega kritja.

11. Ob dejstvu, da posttravmatske stresne motnje ni mogoče upoštevati pri odmeri višine odškodnine, je pravilen zaključek prvega sodišča, da primerno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja znesek v višini 1.800 EUR. Trajanje in intenziteto bolečin zaradi udarca v glavo je prvo sodišče ugotavljalo na podlagi izvedenskih mnenj. Izvedenec nevrolog je ugotovil, da so telesne bolečine pri tožniku trajale največ en teden. Izvedenska mnenja dajejo podlago tudi za ugotovitev, da še vedno prisotni glavoboli niso posledica v obravnavani prometni nesreči utrpelih poškodb, pač pa drugih, od obravnavanega škodnega dogodka neodvisnih dejavnikov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo razloge za neupoštevanje fizioterapije in EKG v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Tovrstni nevšečnosti sta povezani s poškodbami obhrbteničnih tkiv, za katere ni zavarovalnega kritja, zato je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje za njuno upoštevanje neutemeljeno.

12. Glede na pojasnjeno je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in 1. odstavkom 165. člena istega zakona). V odgovoru na pritožbo je toženka obrazloženo odgovorila na pritožbene očitke, zato je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v vrednosti 375 točk (tarifna številka 21/1 Odvetniške tarife) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 274,50 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2653/2014
• VSC Sodba Cp 217/2021
• VSL Sodba II Cp 114/2020