VSL Sodba II Cp 671/2019

Jedro

Netemeljeno je pritožnikovo vztrajanje pri neobstoju njegove obveznosti vrnitve telekomunikacijske opreme tožnici, s katerim nasprotuje zaračunanemu strošku v znesku 223,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da takšna obveznost toženca izhaja iz 6. člena Splošnih pogojev poslovanja tožnice, ki so bili kot sestavni del naročniške pogodbe za pogodbeni stranki enako zavezujoči kot sama pogodba (glej 120. člen OZ). Zato ne drži, da bi morala biti v zvezi s toženčevo obveznostjo vrnitve telekomunikacijske opreme sklenjena kakšna posebna, dodatna pogodba. Splošni pogoji tožnice urejajo tudi obveznosti naročnika po prenehanju naročniškega razmerja in se ne nanašajo le na delovanje telekomunikacijskih storitev, interneta, telefona in TV programa, kot zmotno meni toženec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- v I. točki izreka odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11655/2018 z dne 20. 2. 2018 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi za plačilo glavnice v znesku 447,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 dalje do plačila in za izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2018 dalje do plačila,

- v II. točki izreka toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 8 dneh po prejemu sodbe povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 34,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženec navaja, da je poravnal s sodbo nastale stroške v znesku 594,03 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njegovih pravic do zakonitega dolga do tožeče stranke (v nadaljevanju: do tožnice), zaradi česar je odločilo šablonsko in v njegovo škodo. Zahteva, da se mu dosodi vrnitev 544,67 EUR kot neupravičeni zahtevek. Nasprotuje resničnosti ugotovitev v obrazložitvi sodbe. Sklicuje se na svojo seznanjenost s splošnimi pogoji poslovanja tožnice, pri čemer citira nekatera določila teh pogojev. V zvezi s prijavo napake telefonskega priključka poudarja, da so ga prišli popravljat kar štirikrat in mu predlagali nakup novega telefona, vendar mu tudi upoštevanje tega nasveta ni omogočilo telefoniranja. Vzrok, ki mu je onemogočal normalno telefoniranje, ni bil v telefonskem aparatu, temveč v aparaturi (beli škatlici), katere lastnica je tožnica. Moti ga, da se sodišče prve stopnje o tem ni izjasnilo. Opozarja, da v naročniški pogodbi z dne 29. 1. 2009 ni klavzule, po kateri bi moral tožnici vrniti njen material, kakšne druge pogodbe pa ni nikoli podpisal ali se kako drugače zavezal k takšni obveznosti. O kakršnikoli spremembi bi mu tožnica morala poslati v podpis pogodbo o spremembi naročnine. Izpostavlja, da je veljavna le pogodba, ki jo podpišeta obe stranki in se z njo strinjata. Trdi, da se splošni pogoji tožnice nanašajo le na delovanje telekomunikacijskih storitev, interneta, telefona in TV programa, ne pa na fizično prenašanje aparatur. V zvezi s tem bi morala biti podpisana posebna pogodba. Tudi Aneks z dne 8. 3. 2018 (pravilno: 2017) je brezpredmeten, saj je sam zahteval prekinitev pogodbe 1. 17. 2017 (pravilno: 17. 1. 2017) in po splošnih pogojih bi moral biti po petih dneh izključen iz omrežja. Zahtevo za prekinitev je drugič podal 15. 2. 2017 in tudi po tem še ni bil izključen iz omrežja. Navaja, da je od tožnice sedemkrat pisno in priporočeno zahteval, da mu pošlje račun za poravnavo obveznosti, vendar zaman. Zato meni, da ga sodišče prve stopnje žali oziroma maltretira z ugotovitvijo, da noče poravnati svoje obveznosti. Oporeka tudi ugotovitvi sodišča, da ga je tožnica izključila iz omrežja 12. 4. 2017. Pojasnjuje, da se je izključil sam oziroma ga je po njegovem predlogu izključil X (novi operater). V zvezi z boleznijo sodišču prve stopnje očita prestroge kriterije in poudarja, da mora vsak dan pojesti več vrst tablet. Prilaga kopijo odrezka, iz katerega je razvidno, da je telekomunikacijsko opremo vrnil, ko je imel dovolj moči. Nasprotuje ugotovitvi, da mu je tožnica vrnila opremo. Meni, da tožnica goljufa svoje naročnike in njenih pogojev ne priznava. Sodišče ponovno prosi za presojo zakonitosti odpovedi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in reklamiranemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov pritožbe ne priglaša.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi ter tožencu naloži povračilo njenih stroškov postopka, pri čemer priglaša administrativne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica v tej pravdi od toženca zahteva plačilo za pogodbeno dogovorjene telekomunikacijske storitve, opravljene v času od 1. 12. 2016 do 12. 4. 2017, ter plačilo stroškov preklica pogodbe in vrednosti prepozno vrnjene telekomunikacijske opreme.

7. Pritožnikova navedba, da je poravnal obveznost po sodbi s stroški v znesku 594,03 EUR, ni pravno pomembna, saj z njo ne oporeka obstoju in višini obveznosti, ki mu je bila naložena v izreku sodbe, niti ne nasprotuje zapadlosti glavne terjatve do konca glavne obravnave (primerjaj prvi odstavek 311. člena ZPP).

8. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo njegovega zahtevka v višini 544,67 EUR, kajti takšnega zahtevka v tem postopku ni postavil - vložil ni niti nasprotne tožbe niti pobotnega ugovora. Da bo zoper tožnico vložil tožbo za povrnitev škode, ki jo je imel v zvezi z neuporabnim telefonom, je toženec v vlogi z dne 2. 3. 2018 (to je v ugovoru zoper sklep o izvršbi) le napovedal. Zato se sodišču prve stopnje že iz tega razloga ni bilo treba posebej opredeljevati do njegovih nepopolnih in le delno dokazno podprtih navedb v zvezi z nepotrebnim nakupom novega telefona. Razen tega je iz podatkov spisa razvidno, da toženec po prejemu dopolnitve tožbe z dne 30. 5. 2018 ni več vztrajal pri svojih ugovornih navedbah glede nedelovanja telefona in glede nepotrebnega nakupa novega telefona, niti ni nasprotoval navedbam tožnice glede svoje prepozne vložitve ugovora v zvezi z nedelovanjem telefona (glej II. točko dopolnitve tožbe na list. št. 69). Zato se sodišču prve stopnje do omenjenih navedb toženca ni bilo treba opredeljevati in smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. S pritožbenimi navedbami glede datuma podaje zahteve za prekinitev naročniške pogodbe in datuma izključitve iz omrežja ter glede zakonitosti njegovih odpovedi toženec oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o času prenehanja naročniškega razmerja v 14. točki obrazložitve sodbe. Ker sodbe v sporu majhne vrednosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, te pritožbene trditve niso pravno upoštevne.

10. Pritožnik nima prav, ko vztraja pri stališču, da je dolžan svoje obveznosti plačati šele, ko mu bo tožnica izdala pravilne račune. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve sodbe navedlo pravilne razloge, zakaj navedeno stališče ni pravilno. Sodišče druge stopnje se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

11. Prav tako ni utemeljeno pritožnikovo vztrajanje pri neobstoju njegove obveznosti vrnitve telekomunikacijske opreme tožnici, s katerim nasprotuje zaračunanemu strošku v znesku 223,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v 16. in 18. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da takšna obveznost toženca izhaja iz 6. člena Splošnih pogojev poslovanja tožnice, ki so bili kot sestavni del naročniške pogodbe za pogodbeni stranki enako zavezujoči kot sama pogodba (glej tudi 120. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Zato ne drži, da bi morala biti v zvezi s toženčevo obveznostjo vrnitve telekomunikacijske opreme sklenjena kakšna posebna, dodatna pogodba. Splošni pogoji tožnice urejajo tudi obveznosti naročnika po prenehanju naročniškega razmerja in se ne nanašajo le na delovanje telekomunikacijskih storitev, interneta, telefona in TV programa, kot zmotno meni toženec.

12. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo toženčevemu sklicevanju na njegovo nezmožnost, da bi po prenehanju pogodbenega razmerja pravočasno vrnil telekomunikacijsko opremo tožnici (17. točka obrazložitve sodbe). S pritožbenim vztrajanjem pri resnosti bolezni, ki naj bi mu to preprečila, toženec ne uspe izpodbiti argumentacije sodišča, da je bilo njegovo sklicevanje na bolezen premalo obrazloženo in v celoti nedokazano. Kdaj po prenehanju nedokazanega bolezenskega stanja je toženec tožnici telekomunikacijsko opremo dejansko vrnil, ni pravno pomembno, prav tako ne, ali mu je tožnica nato to opremo vrnila nazaj. Bistveno za upravičenost tožnice, da tožencu zaračuna strošek nevrnjene telekomunikacijske opreme, je, da ji toženec opreme ni vrnil v pogodbeno določenem roku (čemur v pravdi niti ni nasprotoval) in da za to ni uspel izkazati opravičljivega razloga.

13. Vse ostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožničin odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 610/2018
• VSL Sodba II Cp 841/2019
• VSL Sodba I Cp 786/2019