VSL Sodba II Cp 1189/2019

Jedro

Toženka kot avalist ima ugovore, ki izhajajo iz njenega osebnega razmerja z remitentom, kot to določa 16. člen ZM.

V sodni praksi ni sporno, da avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika. Toženka ni stranka pogodbenega razmerja, na menici in menični izjavi se je podpisala kot avalist, zato ugovorov iz temeljnega razmerja nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi VL 91549/2017 z dne 10. 10. 2017 ostane v prvem odstavku izreka v celoti v veljavi, to je glede glavnice v znesku 9.862,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 dalje do plačila (I), toženki je še naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 1.250,66 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II).

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta bili tožnica in družba P. d.o.o. na podlagi Pogodbe o sodelovanju št. 15/2016 in Aneksa k pogodb o poslovnem sodelovanju¹ v poslovnem razmerju. Poslovno razmerje je prenehalo, ko je toženka kot zakonita zastopnica družbe P. d.o.o., z dopisom z dne 10. 3. 2016 pozvala tožnico, da se pogodbo popravi in da ji izroči inštrumente zavarovanja. Tožnica ni vrnila menic in ni pristopila k popravi pogodbe. Pogodba od takrat dalje ni več v veljavi. Med tožnico in družbo P. d. o. o. teče gospodarski spor za identično terjatev, ki je sporna po temelju in višini, česar sodišče ni upoštevalo. Družba P. d.o.o. je obveznosti do tožnice poravnala, tožnica pa toženki ni želela izročiti menic. Sodišče je toženki v postopku pojasnjevalo, da nima pravice do ugovora iz temeljnega razmerja kot avalist, s tem pa jo je zavajalo. Tožnica je pridobila menice pod pretvezo, da gre samo za formalnost in da menic ne bo uporabila. S tem je toženko spravila v zmoto oziroma jo je prevarala. Tožnica je ves čas izsiljevala toženko, da v primeru, če ne bo pripoznala terjatve v gospodarskem sporu, bo vložila menično tožbo, kar je kasneje tudi storila. Tekom gospodarskega spora in v tem pravdnem postopku se je izkazalo, da so na nekaterih dobavnicah, s katerimi se je toženka seznanila šele s tožbo in zaradi tega se je s tožnico vse do takrat dogovarjala o plačilu celotnega zneska, podpisi oseb, za katere se ni vedelo, kdo so, prav tako se ni vedelo, kdo je prevzel blago, samo naročilo pa ne izkazuje prevzema. Priča J. D. je izpovedal, po katerih dobavnicah je prevzel material in po katerih ne, kar dokazuje, da družba P. d.o.o. materiala po vseh dobavnicah v skupnem znesku 5.000,00 EUR ni prevzela. Na tožnici je dokazno breme, da dokaže, da je bilo blago prevzeto.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka kot direktorica družbe P. d. o. o. s tožnico sklenila pogodbo, s katero se je tožnica zavezala, da bo družbi P. d.o.o. dobavljala elektromaterial. V pogodbi so bili določeni plačilni pogoji, roki za dobavo, način grajanja napak in sredstva zavarovanja plačil. Glede sredstev zavarovanja plačil je bilo dogovorjeno, da bosta tožnici izročeni dve menici z meničnima izjavama, z izpisano klavzulo „brez protesta“ z osebnim jamstvom toženke. Toženka je kot direktorica družbe P. d. o. o. izročila tožnici menico z izpisano klavzulo brez protesta in menično izjavo, iz katere izhaja, da pooblašča tožnico, da izpolni vse sestavne dele menice brez protesta, ki niso izpolnjeni in da uporabi izpolnjeno menico za plačilo katerekoli pogodbene obveznosti, če družba P. d. o. o. ne plača tožnici v roku zapadlih obveznosti. V menični izjavi, ki jo je dala toženka osebno, je pooblastila tožnico, da izpolni vse sestavne dele menice brez protesta, ki niso izpolnjeni in da uporabi menico za poplačilo katerekoli obveznosti, ki jih ima družba P. d. o. o. do tožnice. V menični izjavi je toženka tudi kot avalist pooblastila tožnico, da avalirano menico unovči pri banki ali katerikoli drugi osebi, ki vodi račun avalista, v katerega breme je možno poplačilo menice. Toženka se je na menici podpisala pod oznako „PER AVAL“ in menico izročila tožnici, ki je menico izpolnila, ker ji družba P. d.o.o. dobavljenega materiala ni plačala. Ker se tožnica ni mogla poplačati iz sredstev na bančnih računih družbe P. d.o.o. in toženke, je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženko in zoper družbo P. d.o.o.²

5. Toženka kot avalist ima ugovore, ki izhajajo iz njenega osebnega razmerja z remitentom, kot to določa 16. člen Zakona o menici. Do teh ugovorov se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo in podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih ne sprejema trditev toženke, da naj bi podpisala menično izjavo in menico v zmoti in zaradi izsiljevanja tožnice. Na te razloge se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib ponavljanju. Pri tem še dodaja, da pogojevanje tožnice, da bo sklenila pogodbo z družbo P. d.o.o., če ji bosta družba in toženka izstavili menična zavarovanja, ne predstavlja nedopustnega pogoja za sklenitev in veljavnost pogodbe.

6. Obveznost (dolg) iz pogodbenega razmerja, ki je bil podlaga za menično zavarovanje, še vedno obstaja, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje prepričljivo ugotovljeno. Toženka zmotno meni, da pogodba med tožnico in družbo P. d.o.o. ni (več) pravno veljavna, ker tožnica ni odgovorila na dopisa toženke kot zakonite zastopnice družbe P. d.o.o. z dne 10. 3. 2016 in 15. 7. 2016, s katerima je pozvala tožnico, da vrne menice in predlagala spremembo posameznih pogodbenih določb. Tak enostranski poziv nima pravnih učinkov, še posebej ne glede obveznosti družbe P. d.o.o., da plača tožnici dobavljeni materiala. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi ta dopisa dejansko posredovala tožnici in da je toženka sestavila dopisa le za potrebe te pravde.

7. Toženka se je na menici podpisala pod oznako „PER AVAL“, menico je izročila tožnici, ki jo je izpolnila, takrat pa je tudi nastopila menična obveznost toženke, ki jo je prevzela kot avalistka. V sodni praksi ni sporno, da avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika.³ Toženka ni stranka pogodbenega razmerja, na menici in menični izjavi se je podpisala kot avalist, zato ugovorov iz temeljnega razmerja nima.

8. Ne glede na navedeno materialnopravno stališče so neutemeljene navedbe toženke, da tožnica ni dokazala višine terjatve. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni navedla trditev, na podlagi katerih bi opredeljeno (substancirano) nasprotovala višini terjatve in tudi ni predložila dokazov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka kot direktorica družbe P. d.o.o. v obdobju od maja do septembra 2017⁴ dogovarjala s tožnico glede plačila celotne terjatve, kar izhaja iz njune elektronske komunikacije, tožnica je predložila dobavnice in račune, toženka pa v vseh fazah postopka ni konkretno navedla, katere dobave oziroma izstavljeni računi so sporni, ker blago ni bilo dobavljeno in kakšna je višina tega neutemeljeno zaračunanega blaga, ki ga tožnica ni dobavila družbi P. d.o.o. Neutemeljene in pavšalne so trditve toženke, da se je šele v gospodarskem sporu seznanila z vsemi dobavnicami, ko pa iz obsežene elektronske komunikacije med tožnico in toženko⁵ glede plačila zapadlih obveznosti izhaja, da količina dobavljenega materiala, ki ga je tožnica dobavila družbi P. d.o.o., ni bila nikoli sporna. Iz teh razlogov tudi v pritožbi pavšalno sklicevanje na izpovedbe strank in prič (tudi iz gospodarskega spora), ne more vplivati na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju pogodba.
² Med tožnico in družbo P. d.o.o. teče gospodarski spor za isto terjatev, v katerem še ni bila izdana sodba.
³ Primerjaj s sodbama VSRS II Ips 228/2016 in VSL I Cp 2358/2018.
⁴ Tožnica je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 4. 10. 2017.
⁵ Ki je v teh komunikacijah sicer nastopala kot direktorica družbe P. d.o.o.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3095/2010
• VSC sodba Cpg 217/2013
• VSL sodba I Cpg 621/2011