VSL Sodba II Cp 281/2019

Jedro

Tožnica je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna zastavna pogodba nična iz razloga navideznosti. Ta dejanska podlaga ne predstavlja temelja za paulijansko tožbo, saj gre za položaj, ko pogodba sploh ne obstaja, in ne za položaj, ko dolžnik z določenim (veljavnim) pravnim dejanjem oškoduje upnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je podan pravni interes tožnice, saj ima na nepremičnini v (so)lasti prvega toženca vknjiženo hipoteko, ki je v vrstnem redu za hipoteko drugega toženca. Ker ima interes, da je njena hipoteka v vrstnem redu na prvem mestu, je podan njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe.

Dejanska volja za sklenitev posojilne pogodbe se izrazi prek karakterističnih izpolnitev, kar je na strani posojilodajalca zgolj izročitev posojila. Ker je sodišče ugotovilo, da posojilo nikdar ni bilo izročeno, čeprav je drugi toženec izročitev zatrjeval, je posledično utemeljeno sklepalo na neobstoj volje drugega toženca za sklenitev posojilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točki I. izreka ugotovilo, da je bila „Posojilna zastavna pogodba“ z dne 20. 1. 2006, sklenjena med prvim tožencem kot posojilojemalcem in drugim tožencem kot posojilodajalcem, nična. V točki II. je ugotovilo, da je vpis hipoteke pri parc. št. 747/7, 747/9, 747/10, 747/11, 747/12 in 869/2, vse k. o. X, na podlagi navedene pogodbe, neveljaven ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. V točki III. je zavrnilo preostanek tožbenega zahtevka tožnice, v točki IV. pa tožencema v plačilo naložilo tožničine pravdne stroške.

2. Pritožbi zoper I., II. in IV. točko izreka sta vložila tako prvi kot drugi toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

3. Prvi toženec sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, kot je tožnici priznalo pravni interes za vložitev zahtevka za ugotovitev ničnosti. Tožnica bi morala vložiti tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Drugič pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne soglaša z dokazno oceno in podaja svojo dokazno oceno ter opozarja, da bi za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanu sodišče moralo kot zanesljive upoštevati le izpovedbe tožencev, B. B. ter listinska potrdila v zvezi z danim posojilom in delnimi vračili. Kolikor je sodišče te dokaze upoštevalo, pa jih je razlagalo narobe. Tretjič pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je nedopustno poseglo v tožbeni zahtevek in ga prekoračilo s tem, ko je za številčno oznako nepremičnin samo dodalo katastrsko občino X.

4. Tudi drugi toženec sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravnega interesa, napačno in pomanjkljivo dokazno oceno in napačno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter prekoračitev tožbenega zahtevka. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njegove volje in nagiba za sklenitev pogodbe, ni ugotovilo dejanskega stanu glede sklenitve aneksa k pogodbi in opozarja na neskladnost tožbenega zahtevka z zahtevami iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Opozarja na neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje drugih oseb, s katerimi je sklepal posojilne pogodbe.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo sodišču predlaga, da pritožbi zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan pravni interes tožnice, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo prepričljivo dokazno oceno ter ni kršilo postopkovnih in materialnih pravil s tem, ko je v besedilu izreka označilo katastrsko občino.

8. Pritožbeni očitek, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ker ima na voljo tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, je neutemeljen. Tožba na ugotovitev ničnosti zaradi navideznosti pogodbe in paulijanska tožba sta utemeljeni na različnih odločilnih okoliščinah.¹

9. Tožnica je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna zastavna pogodba nična iz razloga navideznosti. Ta dejanska podlaga ne predstavlja temelja za paulijansko tožbo, saj gre za položaj, ko pogodba sploh ne obstaja, in ne za položaj, ko dolžnik z določenim (veljavnim) pravnim dejanjem oškoduje upnika. Sodišče prve stopnje je v 21. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da je podan pravni interes tožnice, saj ima na nepremičnini v (so)lasti prvega toženca vknjiženo hipoteko, ki je v vrstnem redu za hipoteko drugega toženca. Ker ima interes, da je njena hipoteka v vrstnem redu na prvem mestu, je podan njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe. Pritožbeno sodišče razlogom pritrjuje.

10. V nadaljevanju toženca v večinskem delu pritožbe podajata obširno grajo dokazne ocene sodišča. Ponavljata navedbe, ki sta jih podala že pred sodiščem prve stopnje, podajata svojo podrobno dokazno oceno (predvsem) lastnih izpovedi, ki si ju je sodišče prve stopnje razlagalo „napačno“ in s tem izpodbijata pravilnost posamičnih ugotovitev sodišča oziroma posamičnih točk sodbe. Neusklajenost med trditvami in izpovedmi umestita v kontekst, kjer naj teh neusklajenosti ne bi bilo (dobro finančno stanje za enega je poslabšanje finančnega stanja za drugega, zato razlike v izpovedih, prvi toženec je neodgovorna in naivna oseba, zato brez načrta vzame posojilo, živi preko svojih zmožnosti in se ne zaveda svojega ravnanja, mama, sestra in svak prvega toženca vedno delujejo proti njemu in so si izmislili izpovedano ...). Sodišču prve stopnje očitata, da se ni opredelilo in ni obrazložilo odsotnosti volje drugega toženca za sklenitev pogodbe. Posojilo se je v sferi prvega toženca izrazilo navzven, dokazal pa je tudi, kako je imel namen posojilo vrniti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni ugotavljalo dejanskega stanu v zvezi s sklenitvijo aneksa k pogodbi. Sodišče bi moralo zaslišati še ostale ljudi, s katerimi je drugi toženec sklepal posojilne pogodbe, saj je s tem dokazoval, da s prvim tožencem ni sklenil fiktivne pogodbe.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in se je opredelilo do volje obeh tožencev za sklenitev pogodbe. Sodišče se mora v obrazložitvi opredeliti zgolj do bistvenih navedb pravdnih strank. Do njih se lahko opredeli tudi smiselno in ne zgolj izrecno, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.² Ugotovilo je, da posojilo ni bilo izročeno (točka 38 izpodbijane sodbe) in ne vrnjeno ter da posojilojemalec (prvi tožnik) ni znal pojasniti ne namena ne načina porabe posojila, ki naj bi ga prejel od posojilodajalca. S tem se je sodišče prve stopnje smiselno opredelilo tudi do neobstoja dejanske volje drugega toženca za sklenitev in izvršitev pogodbe. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se dejanska volja za sklenitev posojilne pogodbe izrazi prek karakterističnih izpolnitev, kar je na strani posojilodajalca zgolj izročitev posojila. Ker je sodišče ugotovilo, da posojilo nikdar ni bilo izročeno, čeprav je drugi toženec izročitev zatrjeval, je posledično utemeljeno sklepalo na neobstoj volje drugega toženca za sklenitev posojilne pogodbe. Glede tega je sprejelo tudi prepričljivo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje pa se je do neobstoja volje za sklenitev posojilne pogodbe na strani drugega toženca opredelilo tudi na drugih mestih, prek odsotnosti spremljajočih okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati na neobstoj volje za predajo posojila - v točki 35 in 37 se je tako kritično opredelilo do dejanj drugega toženca pred zatrjevano sklenitvijo pogodbe in aneksa (vrednost nepremičnine, ki naj bi bila predmet hipoteke, ga ni zanimala, ogledal naj bi si jo namreč na kratko iz avta, brez pogajanj in takoj je pristal na podaljšanje zapadlosti kredita iz 6 mesecev na 10 let, kljub zapadlosti kredita 20. 7. 2016 ni začel nobenih postopkov ...), v točki 39 pa je obrazložilo tudi, prek katerih dejstev je sklepalo na (ne)obstoj njegove volje za sklenitev pogodbe. Izpodbijana sodba se tako ne nanaša samo na voljo in izjavo prvega toženca, kot to zmotno zatrjujeta pritožnika, temveč je v njej sodišče ugotovilo dejansko stanje glede neobstoja volj in soglasja obeh tožencev za sklenitev pogodbe ter posledične navideznosti posojilne zastavne pogodbe.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da se posojilo ni izrazilo v sferi prvega toženca. Pri tem se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. To je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvah, da prvi toženec ni zadovoljivo navedel niti, s kakšnim namenom je želel vzeti posojilo (točke 29-32 izpodbijane sodbe), njegovo izpoved pa je v tem delu tudi ocenilo kot neverodostojno in za to podalo utemeljene razloge. Opredelilo se je torej do njegove izpovedi v tem delu in opozorilo, da glede posojilne pogodbe z A. V. Z. ni podal nobenih navedb. Ni dokazal obstoja nobenih (drugih) konkretnih dolgov in stroškov, za odplačilo katerih bi potreboval vsoto 100.000 EUR. Sodišče je to obrazložilo v točki 29 izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeni očitki obeh strank v tej smeri so posplošeni - poudarjata, da je prvi toženec denar potreboval za plačilo dolgov, nakup kombija (ki se ni izšel), vlaganje v stanovanje, pri čemer so bile te navedbe podane že pred sodiščem prve stopnje, toženca pa razen dolga v višini 4.719 EUR nista uspela dokazati resničnosti nobene od teh navedb (glej točko 29). Poleg nepojasnjenega namena posojila pa prvi toženec tudi ni dokazal, da bi vsoto denarja 100.000 EUR prejel in z njo karkoli storil. Posojilo ne ob najetju, ne ob zatrjevanih delnih vračilih, ni bilo vidno na bančnih izpiskih, v dokazne namene pa ni predlagal niti izpovedi svoje partnerke, ki naj bi mu pri plačilih pomagala, pri čemer je prvotno v nasprotju s trditveno podlago izpovedal, da je vsa delna plačila financiral sam. Prvi toženec je sicer navajal, da je večino posojila prejel v gotovini, vendar ni dokazal, da bi se posojilo izrazilo tudi kako drugače kot na banki (ni podal dokaznih predlogov glede večje količine gotovine v stanovanju, večjih (od)plačilih, nakupih, ...). Pritožbeno navajanje, da se je posojilo izrazilo tako, da se gmotno stanje prvega toženca dolgo ni poslabšalo, ni zadostno, da bi zasejalo dvom v zaključke sodišča prve stopnje. Gmotno stanje oseb ob normalnem toku stvari pač ostaja enako, prvi toženec pa ni dokazal nobenih izrednih okoliščin, ki bi terjale izredne stroške in za katere bi porabil posojilo v tej višini. Še več, sodišče je opozorilo tudi na popolno odsotnost navedbene in dokazne podlage glede obstoja in višine njegovih poslovnih in življenjskih stroškov v točki 29. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se posojilo ni izrazilo, z razlogi v točkah 25 do 28. Do okoliščin v zvezi s sklenitvijo aneksa pa se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo, med drugim v točkah 25 in 37 izpodbijane sodbe, do pristnosti listinskih potrdil pa v točki 27.

13. Toženca (po naravi stvari predvsem prvi) tako nista znala koherentno izpovedati o namenu posojila in načinu vračila, čeprav naj bi šlo na posojilo zneska 100.000 EUR z rokom vračila 6 mesecev, prvi toženec pa si takšnih zneskov ni redno izposojal. Posojilo se tudi ni odrazilo navzven, ne v prilivih in odlivih prvega toženca, ne v njegovem poslovanju. Prvi toženec je izpovedal, da mu je posojilo pomagala odplačati tudi partnerka, pri čemer v dokazne namene ni predlagal njenega zaslišanja, česar ne more utemeljiti s tem, da je mislil, da „to ni potrebno“ (5. stran pritožbe prvega toženca). Pritožbeni očitki, da je prvi toženec „čaral“, potreboval denar za razne dolgove, da bi si kupil kombi, pa se ni izšlo, bil naiven, pozabil, koliko ga je porabil, in podobne splošne navedbe, ki skušajo relativizirati ugotovitve sodišča, ne posežejo v prepričljivo dokazno oceno. Pomembno je, da toženec ni znal niti v bistvenem pojasniti, zakaj je najel kredit v višini 100.000 EUR, glede na to da primerljivih kreditov predhodno ni najemal, ter da se kredit v tej višini tudi ni odrazil, pa bi se po normalnem teku stvari moral. Posojilo se navzven ni kazalo ne v bančnih ali elektronskih transakcijah, ne v gmotnih spremembah v življenju prvega toženca. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj izpovedi tožencev (in posledično izpovedi B. B. ter listin) ni sprejelo kot verodostojnih. Pritožnika s svojim relativiziranjem pojmov življenjskosti, dobrega in slabega finančnega stanja ter seciranjem posamičnih točk izpodbijane sodbe ne posežeta v ugotovitve in presojo sodišča prve stopnje, ki tvori zaokroženo celoto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede na ugotovljena odločilna dejstva zaključilo, da sta toženca sklenila navidezno pogodbo (50. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

14. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz, za katerega meni, da ni pomemben za odločitev, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je v 16. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj ni zaslišalo drugih oseb, s katerimi je toženec sklepal posojilne pogodbe in drugemu tožencu razložilo, da razmerja iz drugih posojilnih pogodb niso pomembna za ugotavljanje dejanskega stanu v konkretnem primeru. S tem sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, saj je utemeljeno zavrnilo³ dokazni predlog in to obrazložilo.

15. Tudi v pritožbi zatrjevane nedoslednosti v izpovedi prič Z. R. in S. R. ne omajejo ugotovitev sodišča prve stopnje glede verodostojnost njunih skladnih izpovedi. Ni bistveno, v kateri fazi odhoda sta bili priči, ko sta naleteli na prvega toženca, kako prisluškuje pogovoru tožnice s pričama. Ob upoštevanju poteka časa so manjša razhajanja v njuni izpovedi sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi navedenih prič in tožnice ugotovilo, da med prvim tožencem in tožnico (ter Z. R., ki je solastnica sporne nepremičnine do deleža 1/4) potekajo spori (tako sodni kot izvensodni), vezani na lastninska razmerja glede nepremičnine parc. št. 747/7, 747/9, 747/10, 747/11, 747/12 in 869/2, vse k. o. X. Ob upoštevanju širšega konteksta teh sporov in izjave prvega toženca, da bo v zvezi s to nepremičnino nekaj ušpičil ter nedoslednih navedb obeh tožencev in njunih izpovedi, ob nedokazani izročitvi posojila in delnih vrnitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo navideznost posojilne zastavne pogodbe med tožencema z dne 20. 1. 2006.

16. Toženca v pritožbi skušata izpodbiti dokazno oceno prvostopenjskega sodišča s sklicevanjem na posamezne izterjane izpovedi, ki jih komentirata in skušata dogodke prikazati v drugačni luči, kar jima ne uspe. V mozaik celotne dokazne ocene so posamezni dokazi pravilno umeščeni, celotna dokazna ocena pa je sklenjena, prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema.

17. Neutemeljen je končno tudi očitek, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je v izreku dodalo oznako katastrske občine, na kateri leži nepremičnina. Z dodatkom oznake katastrske občine sodišče tožnici ni dosodilo nekaj več, kot je zahtevala. Med strankama tekom postopka na prvi stopnji nikdar ni bilo sporno, na katero nepremičnino se tožbeni zahtevek nanaša. Zato sodišče s pravilno oznako nepremičnine v izreku sodbe v ničemer ni poseglo v tožbeni zahtevek, ampak je pravilno označilo nepremičnino v izreku izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan. Zahtevek je bil določen in oblikovan v skladu z zahtevami iz 243. člena ZZK-1. Vseboval je ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in predlog za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

18. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženca nista uspela s pritožbama, zato nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni prispeval k razrešitvi pravnega sredstva, zato tudi tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov zanj (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Stranki tako krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, ki ga je dolžnik oškodoval z ničnim pravnim poslom, varstva terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.
² Glej utrjeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS glede obsega jamstva, ki ga v tem smislu daje 22. člen Ustave RS, med drugim sklep Up-429/01 s 24. 3. 2003
³ Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevatni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev odločilnega dejstva (primerjaj odločbe VS RS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 357 in 358.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 451/2019
• VSC Sodba Cp 530/2017
• VSRS Sodba II Ips 268/2018