<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 628/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.628.2019
Evidenčna številka:VSL00025600
Datum odločbe:10.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Majda Irt (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Institut:predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I

Jedro

Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

- v I. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek,

- v II. točki izreka spremeni tako, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 21. 11. 2018 v delu, ki se nanaša na d) alinejo prvega odstavka II. točke izreka in drugi odstavek II. točke izreka zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru toženca in sklep o izdaji začasne odredbe z dne 21. 11. 2018 razveljavilo v I. točki izreka ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrglo (I. točka izreka); v d) alineji prvega odstavka II. točke izreka ter v drugem odstavku II. točke izreka prej citiranega sklepa pa je ugovoru ugodilo, izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). V preostalem delu je toženčev ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 21. 11. 2018 zavrnilo (III. točka izreka). Ugovoru toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 18. 12. 2018 pa je v celoti ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo v I. točki izreka sklepa z dne 18. 12. 2018 ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrglo (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter opozarja na kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, varovanih po 2., 14., 22. in 23. členu Ustave RS ter 6. in 14. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter po 1. členu prvega Protokola EKČP. Opozarja, da je sodišče popolnoma spregledalo drugi odstavek 2. točke 70. člena Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. 6. 2016 (v nadaljevanju: Uredba). Ta določa, da se Uredba uporablja od 29. 1. 2019, razen členov 63 in 64, ki se uporabljata od 29. 4. 2018, ter členov 65., 66 in 67., ki se uporabljajo od 29. 7. 2016. Za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi sklepa, sprejetega v skladu z drugim in tretjim pododstavkom člena 331(1) PDEU, se ta Uredba uporablja od datuma, določenega v zadevnem sklepu. Navedena Uredba se torej za države – med drugim tudi za Slovenijo, Hrvaško in Avstrijo – uporablja že od leta 2016. Sodišče je spregledalo tudi drugi odstavek 69. člena Uredbe, ki določa, da se uporablja tudi za postopke, ki so bili v državi članici začeti pred 29. 1. 2019.

Prvo sodišče je nepravilno uporabilo tudi določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Šteje se, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je vložil odgovor na tožbo ali ugovor proti plačilnemu nalogu oz. se je na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na prvem naroku za glavno obravnavo, spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnost. Toženec ugovora pristojnosti ni podal pravočasno. Pritožnica poudarja, da je treba premoženjska razmerja iz zakonske oz. zunajzakonske skupnosti obravnavati enotno. Ne pa posebej glede premičnega in nepremičnega premoženja, pri tem pa še posebej glede nepremičnin v Republiki Hrvaški in Republiki Avstriji. Za odločanje o skupnem premoženju in deležu posameznega partnerja na tem premoženju, ki je bilo ustvarjeno z delom zunajzakonskih partnerjev, ki sta oba državljana Republike Slovenije in imata tukaj tudi stalno prebivališče, je po vseh kriterijih pristojno slovensko sodišče. Napačno je bila zavrnjena začasna odredba glede denarja na računu pri SKB v višini 52.750 EUR. Sodišče ni obrazložilo, v čem je toženec ponudil kvalitetnejši in verodostojneši dokaz od tožnice. Tožnica je s stopnjo gotovosti dokazala, da ima toženec pri navedeni banki odprt račun in da je imel leta 2009 na tem računu navedena denarna sredstva. Toženec pa je le pavšalno zatrdil, da teh sredstev na računu ni, pri tem pa za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Zavarovanje je bilo predlagano v smeri, da se tožencu prepove razpolaganje s skupnim premoženjem, ne pa z njegovim premoženjem, kot je to v določenih delih razbrati iz ugotovitev in razlogov izpodbijanega sklepa. Zmoten je tudi zaključek sodišča o neobstoju denarne terjatve v višini 426.443,50 EUR. Višina tega zahtevka se bo razkrila in potrdila z opravljenimi poizvedbami pri bankah in drugih udeležencih teh transakcij ter izvedbo zaslišanja predlaganih prič in toženca. Zaradi toženčevega prikrivanja premoženja in njegove široke mreže nepreglednih poslov tožnica v tej fazi ne more ponuditi več dokaznega gradiva. Nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, je izkazana. Izhaja iz navedb, da zaradi toženčevega prikrivanja s težavo in že dalj časa zbira listine in dokaze o obstoju skupnega premoženja, ki ga ima toženec v svojih rokah in ga pred njo skriva. O svojih dejanjih in razpolaganju s tem premoženjem tožnici ne poroča, do nje je aroganten in nasilen, ko ga glede tega sprašuje. Premoženje, ki je predmet zavarovanja, je ustvarjeno v skupnosti, ki traja od leta 1999. Gre za skupno premoženje, s katerim toženec brez tožničinega dovoljenja in soglasja ne more razpolagati, čeprav je to premoženje v njegovih rokah in so vse nepremičnine vpisane na njegovo ime.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga, da se zadeva dodeli v delo drugemu sodniku in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, vendar se nanjo ni odzval.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 21. 11. 2018 ter izdano začasno odredbo razveljavilo v I. točki izreka in predlog za njeno izdajo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). V d) alineji prvega odstavka II. točke izreka sklepa z dne 21. 11. 2018 in drugem odstavku II. točke izreka pa je začasno odredbo razveljavilo in predlog za njeno izdajo zavrnilo. V celoti je ugodilo ugovoru toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 18. 12. 2018 ter izdano začasno odredb razveljavilo v I. točki izreka sklepa in predlog za njeno izdajo v tem delu zavrglo. Za odločitev o zavrženju predlogov za izdajo začasne odredbe je bilo ključno dejstvo, da se premoženje (nepremičnine, denar, vrednostni papirji in zlato), glede katerega je tožnica predlagala prepoved obremenitve in odtujitve oz. prepoved obremenitve in razpolaganja nahaja v tujini (Švica, Avstrija in Hrvaška). Poudarilo je, da slovensko sodišče ni pristojno opravljati izvršilnih dejanj v tujini in tudi ne dovoljevati izvršbe, ki naj bi se vršila v tujini. Navedeno stališče pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pravilna je tudi argumentacija prvega sodišča, da Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. 6. 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema za konkretno zadevo ni uporabljiva, ker se uporablja le za sodne postopke, začete 29. 1. 2019 ali pozneje. Razlogovanje pritožbe, da se navedena Uredba uporablja že od leta 2016, je zmotno. Drugi odstavek člena 70 Uredbe, ki govori o državah članicah, ki so vključene v okrepljeno sodelovanja na podlagi sklepa, sprejetega v skladu s drugim in tretjim pododstavkom člena 331(1) PDEU, in za katere se Uredba uporablja od datuma, določenega v zadevnem sklepu, se nanaša na države članice, ki se šele želijo priključiti že obstoječemu okrepljenemu sodelovanju na enem od področij iz člena 329(1) PDEU. Takšnim članicam mora Komisija na podlagi določbe člena 331 PDEU potrditi udeležbo in sprejeti vse potrebne prehodne ukrepe glede uporabe že sprejetih aktov v okviru okrepljenega sodelovanja. Svet (EU) je 9. 6. 2016 sprejel sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki zajema tako področje premoženjskih razmerij med zakoncema kot premoženjsko pravne posledice registriranih partnerskih skupnost, da določene države – med njimi tudi Avstrija, Slovenija in Hrvaška – med seboj vzpostavijo okrepljeno sodelovanje na prej navedenem področju. To pa še ne pomeni, da je s tem dnem stopila v veljavo tudi Uredba sveta (EU) 2016/1103. Ta je bila sprejeta kasneje, in sicer 24. 6. 2016, uporabljati pa se je začela 29. 1. 2019, kot izhaja iz prehodnih določb ter določb o začetku veljavnosti. Prej navedeni sklep Sveta (EU) nikakor ne pomeni, da je z dnem odobritve Uredba že stopila v veljavo, marveč, da se je odobrilo okrepljeno sodelovanje med zainteresiranimi državami članicami, ker EU kot celota ni mogla doseči cilja takega sodelovanja v razumnem roku – v okviru EU ni bilo mogoče doseči soglasja za sprejetje uredb. Sklep o odobritvi pa je predstavljal podlago za okrepljeno sodelovanje med točno določenimi državami članicami za oblikovanje jasnega in celovitega pravnega okvirja na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov. Odobritveni sklep predstavlja podlago, da zainteresirane države (članice EU) po opravljenih pogajanjih in v skladu s postopkom sprejmejo Uredbo, ki zavezuje le njih. Nikakor pa ne pomeni, da že sam odobritveni sklep glede okrepeljenega sodelovanja predstavlja začetek veljavnosti Uredbe.

6. Vendar pa je glede na določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) zmotno stališče prvega sodišča o nepristojnosti slovenskega sodišča. V skladu z določbo 50. člena prej navedenega zakona je pristojnost sodišč Republike Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in Republiko Slovenijo podlaga za izključno pristojnost sodišč Republike Slovenije. Pravdni stranki sta državljana Republike Slovenije, v Sloveniji imata prebivališče in nobena od njiju ni izrecno zatrjevala, da se pretežni del premoženja nahaja v tujini (67. člen ZMZPP), poleg tega pa je – glede na čas vložitve toženčevega ugovora – treba šteti, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije (53. člen ZMZPP), zato je za odločanje o zadevi podana pristojnost slovenskega sodišča.

7. V danem primeru je uporaba Uredbe Bruselj I glede na njeno izrecno določbo izključena, prav tako pa ne pride v poštev uporaba Uredbe o okrepljenem sodelovanju, zato obstaja negotovost, da začasna odredba slovenskega sodišča v drugi državi ne bo priznana. To bi napeljevalo na zaključek, da upnik nima pravnega interesa zahtevati izdaje začasne odredbe, ki naj bi učinkovala v drugi državi. Glede na odločitev v sklepih z dne 21. 11. 2018 in 18. 12. 2018 pa v suverenost drugih držav sploh ne bo poseženo. Prvo sodišče je namreč zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki je tujim sodiščem nalagal vpis prepovedi obremenitve in odtujitve toženčevih nepremičnin v ustrezne registre, kot tudi glede prepovedi, s katerimi bi se tujim bankam in drugim pravnim osebam naložila prepoved izplačevanja denarnih zneskov ter prepoved odtujitve, prenosa ali obremenitve vrednostnih papirjev in onemogočitev dostopa do sefa. Odločitev o zavrženju je pravnomočna, saj tožnica zoper njo ni vložila pritožbe. Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve. Ta sredstva izvršbe pa v obravnavani zadevi niso v nikakršni povezavi z jurisdikcijo drugih držav, zato je treba toženčev ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča zavrniti.

8. Pritožba pravilno opozarja na neutemeljeno zavrnitev začasne odredbe v delu, nanašajočem se na toženčev račun pri SKB in sredstva v višini 52.750 EUR. Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da ima toženec pri navedeni banki odprt račun in na njem določena sredstva, pri tem pa starost izpiska niti ni bistvena, če toženec sploh ne zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter zgolj posplošeno zatrjuje, da ni sredstev na računu, ne da bi svoje navedbe ustrezno dokazno podprl. Zato ni prepričljivega razloga, da sodišče tožnici ne bi sledilo in odločitve iz sklepa z dne 21. 11. 2018 glede predmetnega računa obdržalo v veljavi. To pa narekuje spremembo II. točke izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve toženčevega ugovora.

9. Predlog za izdajo začasne odredbe glede zavarovanja denarne terjatve za plačilo 426.443,50 EUR je prvo sodišče zavrnilo v sklepu z dne 21. 11. 2018. Tožnica se zoper ta del odločitve ni pritožila, zato je odločitev v tem delu pravnomočna in je tožnica ne more več problematizirati. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih zatrjevanj, ki jih v zvezi z denarno terjatvijo v višini 426.443,50 EUR izpostavlja pritožnica, ni opredeljevalo.

10. Ker je prvo sodišče napačno zaključilo, da glede posameznih postavk iz predlog za izdajo začasne odredbe ni podana pristojnost slovenskega sodišča, ni v celoti odgovorilo na ugovorne navedbe toženca, ki se tičejo premoženja v tujini. Zato je bilo treba izpodbijani sklep v I. in IV. točki izreka razveljaviti. Pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj se prvo sodišče zaradi zmotnega stališča, da ni podana sodna jurisdikcija slovenskega sodišča, do preostalih ugovornih navedb toženca ni opredelilo in jih ni vsebinsko presojalo. Tega pa pritožbeno sodišče ne more nadomestiti in kot prvo meritorno odločati, saj bi bila s tem pravdnima strankama v celoti odvzeta pravica do pritožbe. Temu pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa, po kateri pritožbeno sodišče napak sodišča prve stopnje, ki se ne opredeli do ključnih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov oz. ne obrazloži zavrnitve posameznih dokaznih predlogov, ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka je namreč stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih odločb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe1.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

12. Predlogu za dodelitve zadeve novemu sodniku pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj okoliščine, ki bi utemeljevale takšno postopanje, niso izkazane.

-------------------------------
1 Primerjaj odločbe VSRS II Ip 176/2017, II Ips 329/2017 in II Ips 333/2016.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema - člen 70, 70/2

Mednarodne Pogodbe
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 329, 329/1, 331, 331/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999) - ZMZPP - člen 50, 53, 67

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzMx