<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2240/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2240.2018
Evidenčna številka:VSL00025552
Datum odločbe:06.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Majda Lušina (poroč.), Bojan Breznik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:povrnitev premoženjske škode - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - namenski kredit - črpanje kredita

Jedro

V juliju 2010 so bila razmerja, v katerih je kreditojemalec potrošnik, urejena z ZPotK. Predpisoval je obvezne sestavine hipotekarne kreditne pogodbe in sklenitev tovrstne pogodbe v obliki notarskega zapisa. Kreditojemalec (potrošnik) je bil posebej varovan, saj je bilo nično vsako pogodbeno določilo, ki je bilo v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika; v primeru nejasnih in nepopolnih določil so se uporabljale določbe ZPotK in drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine v višini 315.329,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2013 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 8.987,11 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka, jih pa ne priglaša. Navaja, da je tožena stranka brez tožničinega soglasja nakazala 50.000,00 EUR podjetju G. d.o.o., ki ga tožnica ni izbrala za izvajalca projekta. Tožnici se je zdelo logično, da se sredstva nakažejo na njen osebni račun. Gradbeni projekt se namreč vedno plačuje po zapadlih mesečnih situacijah, zato je tožnica upravičeno domnevala, da bo tako tudi v tem primeru. Odločilno dejstvo je, da je bil denar 16. 7. 2010 položen na tožničin osebni račun. S tem je bila hipotekarna kreditna pogodba izpolnjena. S temi sredstvi bi potem lahko razpolagala le tožnica. Kratek izpolnitveni rok ne more biti opravičilo za nezakonito in nestrokovno ter neskrbno ravnanje tožene stranke. Sodišče bi bilo dolžno uporabiti 13. čl. Zakona o plačilnem prometu in Navodilo o obliki, vsebini in uporabi univerzalnega plačilnega naloga združenja Bank Slovenije. Tožena stranka bi morala vedeti, da je rok za črpanje kredita prekratek. Nakazilo je bilo izvršeno brez pravne podlage. Banka je razpolagala s tožničinimi zasebnimi sredstvi na osebnem računu. Gre za kršitev tožničine lastninske oz. imetniške pravice. Očitno je, da je T. K. pooblaščenec tožene stranke, torej oseba, ki preko podjetja P. d.o.o. nastopa za banko. Da je bil tudi D. K. s strani izvajalca vrnjen del sredstev črpanega kredita, kaže na širšo udeležbo odgovornih delavcev banke, predvsem tistih, ki so izpovedovali v tej zadevi. Tožena stranka in njene priče so želeli pooblastila in vlogo T. K. zamolčati. Predračun PR-03-05/2010 je tožnica prejela v izvršilnem postopku, kjer ga je tožena stranka predložila kot dokaz. Ta predračun ni bil sestavni del dokumentacije za odobritev kredita. Urejanje dokumentacije za odobritev kredita je prevzelo podjetje P. d.o.o., za katerega je deloval T. K., ki se je tožnici izkazal s pooblastilom – izjavo z dne 29. 6. 2010. To dokazuje K. izpoved. Poznanstvo tožničinega brata M. P. ni relevantno, je pa res tožnica za K. izvedela s posredovanjem brata. Tožena stranka je naknadno priznala, da je K. funkcioniral in figuriral kot njen pooblaščenec in sicer preko podjetja P. d.o.o.. Banka je torej sama urejala dokumentacijo preko pooblaščenca. S predloženim potrdilom so tožnico prepričali, da gre za normalno posredniško obliko, ki se odvija skladno z navodili banke. K. je imel svoje interese, ker je prodajal lastno nepremičnino. Tožnica je bila zavedena s strani banke in K., ki je bil zainteresirana oseba. Zato je papirje urejal tako, kot zatrjuje tožnica. Izvajalčevega nakazila zneska v višini 25.000,00 EUR tožnica ni povezala s ponudbo, saj za ponudbo takrat ni vedela. Predlog za odobritev kredita ni podpisan s strani ključnih oseb, ki kredit odobravajo. Tožnica je bila zlorabljena s strani brata in T. K., kar ne bi bilo mogoče, če bi tožena stranka spoštovala predpise in ne bi napačno ravnala. Res zanimiva je toženkina trditev, da je žena T. K. od izvajalca M. d.o.o. dobila nakazana sredstva. Očitno gre za osebe, ki so se pri banki načrtno ukvarjale s podobnimi posli. Takšna zadeva se je lahko organizirano izpeljala samo s strani banke. Kdo vse je sodeloval v teh igrah, ni pomembno. Takrat je tožnica imela dobro plačo (med 1.800,00 EUR in 2.100,00 EUR), zato kreditnega razmerja ne bi izigravala. Tožena stranka je šla v izvršbo šele leta 2013. Niti z besedo ni omenila ponudbe podjetja G. d.o.o. V fazi ugovora zoper sklep o izvršbi tožnica še ni vedela za ponudbo G. d.o.o. Sodišče je verjelo izmišljotini dveh uslužbenk banke, da je tožnica izvajalcu nakazala 40.000,00 EUR. Tožnica ni nikoli soglašala, da bo G. d.o.o. izvajalec gradnje. Po nakazilu sredstev je zgolj skušala rešiti situacijo z gradnjo, ker izvajalec denarja ni bil pripravljen vrniti. Ni odobrila dejanja tožene stranke. Zaradi nakazila je bila postavljena pred dejstvo. Predračun je bil veljaven le 20 dni, to je do 17. 6. 2010. Sporno nakazilo je bilo izvršeno 32 dni po prenehanju veljavnosti predračuna. Plačilo je bilo torej izvršeno brez pravne podlage. Kršeno je določilo 5., 6., 7., 10. in 12. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Praksa je jasna. Neveljavne in pretečene ponudbe ni mogoče izpolnjevati. Gre za očitno strokovno napako banke in posledično nenamensko nakazilo. Med argumentacijo v 24. in 27. točke prvostopenjske obrazložitve obstaja nasprotje. V 27. točki se govori o fiksni pogodbi; na eni strani se zatrjuje pravilna izpolnitev, na drugi strani pa izpolnitev z zamudo. Ne/fiksnosti pogodbe ni zatrjevala nobena od strank. Zlasti za banko je bil rok izpolnitve bistvena sestavina. Z nakazilom je storjena kršitev v dveh smereh: z zamudo roka in zato, ker rok v soglasju s tožnico ni bil podaljšan. Ni res, da tožnica ni iskala drugih ponudnikov. Tožnica se je dogovarjala za izvedbo del, vendar je tožena stranka v vmesnem času denar nakazala družbi G. d.o.o. Ko je tožnica videla, da s toženo stranko mirne rešitve ne bo dosegla, je predlagala skupno prodajo zemljišča. Uslužbenci banke so izkazovali pripravljenost, da se zadeva uredi. Zato tožeča stranka v tem času njihove napake ni posebej izpostavljala, jo je pa pravočasno grajala. Banka je izvršbo vložila šele leta 2013, čeprav je tožnica že leta 2012 nehala plačevati obroke kredita. Pritožnica meni, da so si 50.000,00 EUR razdelili različni akterji z vednostjo in mogoče tudi s participacijo nekaterih oseb tožene stranke. Ne soglaša z zavrnitvijo dokaznega predloga, kakor je vsebovan v 9. točki, in z zavrnitvijo dokazov, ki se tičejo višine zahtevka. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje. Izpovedi prič so v direktnem nasprotju z listinami. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker ni upoštevan 13. čl. Zakona o plačilnem prometu in Navodilo Združenja bank o obliki, vsebini in uporabi univerzalnega plačilnega naloga. Predpisano je, da s sredstvi na transakcijskem računu lahko razpolaga samo imetnik računa. Obstajati mora pisni nalog za plačilo in lastnoročni podpis imetnika računa. Podpis plačnika je obvezen element naloga pri negotovinskem plačilu. Tožnica takega naloga ni podpisala. Banka, ki je denar nakazala na tožničin račun, ga brez tožničinega podpisa ne bi smela odvesti iz računa. Banka oz. priče se niso sklicevali na ustno odredbo. Banka je že z nakazilom na tožničin račun opravila svojo pogodbeno dolžnost. Uslužbenci banke, ki niso preverili veljavnosti dokumenta, na osnovi katerega so izvedli nakazilo, so ravnali neskrbno. Bistvena kršitev postopka je podana, ker sodišče ni upoštevalo Navodila ZBS o obliki, vsebini in uporabi univerzalnega plačilnega naloga. Ker gre za pravni predpis, je nesprejemljiva razlaga, da ga je tožnica predložila prepozno.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnave je odškodnina za škodo, ki naj bi nastala zaradi toženkine kršitve med pravdnima strankama sklenjene hipotekarne kreditne pogodbe z dne 9. 7. 2010. Pogodba z identično vsebino, v notarski obliki, poleg tega pa še sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, je bila – pri notarki D. H.– sklenjena dne 15. 7. 2010 pod opr. št. SV 539/2010.

6. Kreditna pogodba je urejena v 1065. do 1068. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (drugi odstavek 1061. čl. OZ). Med strankama ni sporno, da gre za potrošniško kreditno pogodbo, saj je v vlogi za odobritev kredita (listina B1) navedeno, da jo izpolnjuje oseba, ki najema stanovanjski kredit. V predlogu za odobritev (interni akt tožene stranke – listina B15) se izrecno navaja, da tožnica gradi za sebe in ima namen hiši oddajati v najem. V zadnjem členu kreditne pogodbe se izrecno navaja, da je sklenjena skladno s 7a. čl. Zakona o potrošniških kreditih. V času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe so bila razmerja, v katerih je jemalec kredita potrošnik, urejena z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK)1. Pojem hipotekarne kreditne pogodbe je opredeljen v sedmem odstavku 2. čl. ZPotK. Predpisana je pisna sklenitev pogodbe in sicer v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 6. čl. in 7.a. čl. ZPotK). Obvezne sestavine pogodbe so predpisane v 7. čl. ZPotK. Kreditojemalec (potrošnik) je posebej varovan, saj je nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika; v primeru nejasnih in nepopolnih določil se uporabljajo določbe ZPotK in drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika (21. čl. ZPotK).

7. Med strankama je, tudi v pritožbeni fazi postopka, sporno razmerje v zvezi s črpanjem kredita. Posebnih določil o črpanju kredita v navedenih materialnih predpisih ni. Iz same narave pogodbe je razvidno, da je črpanje kredita dejanje kreditojemalca, ki ga lahko izvrši v za to predvidenem roku. Ker se od prvega črpanja kredita dalje od zneska odobrenega kredita obračunavajo interkalarne obresti, je razumljivo, da je kreditojemalec tisti, ki izbira način črpanja kredita. V 5. čl. obravnavane hipotekarne kreditne pogodbe je rok za porabo kredita opredeljen do 18. 7. 2010. Interkalarne obresti so predvidene v 4. čl. obravnavane hipotekarne kreditne pogodbe.

8. Nesporno je, da po sklenitvi pogodbe tožnica (kreditojemalka) naloga za črpanje kredita ni dala. Tožena stranka trdi, da je črpanje kredita – čas in način črpanja – dogovorjeno s 5. čl. kreditne pogodbe2. Tožeča stranka ne oporeka, da je bila tožena stranka na osnovi sklenjene pogodbe kredit dolžna nakazati do izteka za to predvidenega roka (18.7.2010): da torej posebno dejanje, s katerim bi tožnica zahtevala črpanje kredita, ni bilo predvideno. Sporno pa je, na kakšen način naj bi bilo črpanje izvedeno. Tožnica trdi, da je toženka 110.000,00 EUR kredita pravilno in pravočasno nakazala D. K., s katero je tožnica (kot kupovalka) sklenila pogodbo o prodaji zemljišča, ostali del kredita (50.000,00 EUR) pa neupravičeno nakazala izvajalcu – družbi G. d.o.o. (v nadaljevanju G. d.o.o.). Tožena stranka zatrjuje, da gre za namenski kredit, glede katerega je bilo, enako kot v večini tovrstnih pogodb, dogovorjeno črpanje tako, da je namenska poraba kredita preverljiva: 110.000,00 EUR prodajalki zemljišča na osnovi predložene prodajne pogodbe, 50.000,00 EUR izvajalcu gradbenih del G. d.o.o. na osnovi predračuna št. PR-03-05/2010 z dne 28. 5. 2010. Sporno je torej, komu bi bila tožena stranka – v času od 16. 7. 2010, ko je bila hipotekarna kreditna pogodba v obliki notarskega zapisa sklenjena, do 18. 7. 2010 – dolžna nakazati 50.000,00 EUR.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 5. čl. kreditne pogodbe ni nejasno določilo. Tožnica nejasnosti tega, niti katerega drugega določila pogodbe, niti ne zatrjuje. V tem določilu je poudarjeno, da gre za namenski kredit, kar pomeni, da je kredit mogoče črpati za namen nakupa in gradnje nepremičnine. Tožena stranka trdi, da je svojo obveznost pravilno izpolnila s tem, da je 50.000,00 EUR nakazala izvajalcu G. d.o.o.. Tožeča stranka trdi, da bi morala tožena stranka ta znesek nakazati ali njej ali izvajalcu sukcesivno po predloženih začasnih situacijah.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bilo dogovorjeno plačilo izvajalcu na osnovi predloženega predračuna št. PR-03-05/2010 z dne 28. 5. 2010. Sukcesivnega plačevanja določilo o kratkem, fiksno določenem roku črpanja ne omogoča. Upoštevajoč, da gre za namenski kredit, katerega namenska poraba se običajno skuša zagotoviti z načinom črpanja (nakazilom prodajalcu, izvajalcu, dobavitelju ...), bi bilo v primeru dogovorjenega gotovinskega kredita pričakovati posebno določilo o (delno) gotovinskem kreditu. Ker je bilo dogovorjeno plačilo 110.000,00 EUR neposredno prodajalki (na osnovi prodajne pogodbe), bi bil ostali del kredita, če bi bil gotovinski, v pisni pogodbi nedvomno tako tudi opredeljen.

11. Ker je kreditojemalka potrošnica, ki uživa posebno zaščito, se zastavlja vprašanje toženkine pojasnilne dolžnosti – ali je tožnico zadovoljivo seznanila z vsemi pogoji pravnega posla, kot to predvideva prvi odstavek 6. čl. ZPotK; torej tudi z načinom črpanja kredita. Tožeča stranka nepravilnosti v zvezi s pojasnilno dolžnostjo ne zatrjuje. Toženki očita, da je 50.000,00 EUR nakazala izvajalcu G. d.o.o. na osnovi predračuna, ki ga toženi stranki ni dostavila ona, ampak ali njen brat M. P. ali T. K., ki je sodeloval pri pridobivanju dokumentacije za odobritev kredita.

12. S pritožbeno navedbo, da se je tožnici zdelo logično, da bo 50.000,00 EUR nakazano na njen osebni račun, ni mogoče soglašati, ker je šlo za namenski kredit. Tožnica je sama izpovedala, da obravnavani posel ni bil njena prva investicija, ampak je že prej gradila. Določilo o črpanju kredita (v gotovini, sukcesivno izvajalcem, namensko) je namreč tako pomembna sestavina kreditne pogodbe, da je povprečno skrben potrošnik ne more zanemariti ali spregledati. Res se od tožene stranke – banke, ki se poklicno ukvarja s kreditiranjem – zahteva posebna skrbnost. S pogoji kreditiranja je dolžna potrošnika razumljivo seznaniti. Ker pa tožnica toženkine pojasnilne dolžnosti ali svoje nezadostne poučenosti sploh ne omenja, je očitno, da tožena stranka svojih obveznosti v tem pogledu ni kršila.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da v dokaznem postopku ni potrjeno, da bi toženka poslovala neskrbno in kreditno dokumentacijo – brez tožničine vednosti – sprejela od tretje osebe. S tožnico je komunicirala osebna bančnica A. H., ki je izpovedala, da dogovarjanje za kredit vedno poteka neposredno s stranko, da se je s tožnico srečala najmanj dvakrat: ko je le-ta podala vlogo in ko je podpisala kreditno pogodbo. Tožnica je izpovedala, da je bila pri A. H. prvič s T. K. (tretja stran prepisa zvočnega zapisa naroka z dne 22. 6. 2017), glede ostalih obiskov pa je izpovedala. „Z A. pa samo takrat pri odobravanju pa pri teh podpisih. Ona je takrat, podpisovali smo dokumentacijo pri njej. Tudi z Gospodom K. sva bila takrat skupaj, pri njej. Ona je urejala, mislim da z zavarovalnico. No, verjetno je bila za te, vse papirje sem pri njej podpisovala.“ (deveta stran prepisa zvočnega zapisa naroka z dne 22. 6. 2017) Priča M. P. (tožničin brat) ni vedel izpovedati, ali je predračun izvajalca pridobil on ali kdo drug. Prepričan pa je, da je tožnica za predračun vedela. Le na ta način je vedela, kakšna bo višina investicije. T. K. je izpovedal, da je predračun izvajalca pridobil M. P. in so ga njemu prinesli; na banki je bil enkrat ali dvakrat, skupaj s tožnico, sicer pa je tožnica pogoje kreditiranja urejala sama in sama sklepala pogodbo; izvajalca G. d.o.o. ne pozna. Zgolj tožnica je izpovedala (enako tudi zatrjuje), da je predračun dobila kot prilogo odgovora na ugovor z dne 13. 5. 2014; pred tem s predračunom ni bila seznanjena. Upoštevajoč izpovedbe prič in listinske dokaze ni mogoče slediti tožnici, da je predračun prvič videla kot prilogo toženkinega odgovora z dne 13. 5. 2014 na njen ugovor (predračun je bil priložen odgovoru na ugovor).

14. Pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedi T. K., zlasti pa tožničinega brata M. P., v poštenost in dobronamernost katerega je tožnica v teku postopka začela dvomiti, je potrebna posebna skrbnost, saj obstaja možnost, da bi se na tožničin račun okoristila. Tudi izpoved A. H. je treba skrbno ocenjevati, kajti zaradi zaščite njenega položaja osebne bančnice, ki je sprejela dokumentacijo in se dogovarjala za vsebino pogodbe, ima interes prikazati pravilno poslovanje tožene stranke. Ker pa obstajajo tudi drugi dokazi, s katerimi je navedene izpovedi mogoče preveriti, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v točnost izpovedi zgoraj navedenih prič.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nepravilno poslovanje tožene stranke pri izpolnitvi sklenjene hipotekarne kreditne pogodbe. Notarski zapis kreditne pogodbe je bil izdelan (pogodba sklenjena) v četrtek 16.7.2010. Ker se je rok črpanja iztekel v nedeljo 18.7.2010, je bilo črpanje kredita (nakazilo denarnih zneskov na drugo banko) treba izvesti v petek do 16.30 ure, ko je bil plačilni promet zaključen. Ker je imel izvajalec G. d.o.o. račun pri drugi banki, tožena stranka pa do zaključka plačilnega prometa nakazila ni uspela sprovesti, je plačilo izvršila (črpanje kredita izvedla) na način, da je sredstva odvedla na tožničin račun in izdala nalog za nakazilo teh sredstev izvajalcu G. d.o.o., ki je ta sredstva prvi naslednji delovnik (v ponedeljek 19.7.2010) prejel na račun. To dejstvo je tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je svoje trditve prilagajala potrebam tega postopka. Ali se je ta transakcija odrazila na tožničinem računu, ni bistveno, saj je tožnica izpovedala, da je bila takoj po črpanju kredita pozorna in seznanjena z dejstvom, da so bila sredstva nakazana izvajalcu in ne njej.

16. Pravilno je pritožničino stališče, da nalog za izplačilo sredstev iz transakcijskega računa lahko odredi zgolj imetnik računa3 in da je sodna praksa4 v zvezi s tem zelo stroga. Ta strogost v obravnavanem primeru ni potrebna, saj tožničina sredstva na računu trajno niso bila niti zmanjšana niti povečana. Tožena stranka je zgoraj opisan način nakazila uporabila zato, da je lahko izpolnila svojo obveznost; gre za tehnično izvedbo nakazila odobrenega kredita. Zaradi te nepravilnosti pri izpolnitvi, ali nezadostne hitrosti pri izvedbi črpanja5 škoda ni bila povzročena. Tudi dejstvo, da je tožena stranka že pred sklenitvijo pogodbe vedela, da bo rok za črpanje zelo kratek, pri čemer je bila določitev roka črpanja v njeni sferi, drugačne odločitve ne terja. Kot že rečeno, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na tožničin pravni položaj ali kako drugače prizadela tožnico. Ne gre torej za kršitev tožničine lastninske oz. imetniške pravice, na kar se sklicuje pritožba. Ne gre za namerno ali celo zlonamerno kršenje predpisov, zaradi katerih bi se vzpostavil dvom v poštenost ali dobronamernost tožene stranke. Nasprotno! Tožena stranka si je prizadevala izpeljati dogovorjen pravni posel, saj bi bilo podaljšanje roka črpanja zvezano s potekom časa in stroški zaradi sestave novega notarskega zapisa.

17. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno trditev o nasprotju med razlogi iz 24. in 27. točke obrazložitve. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo, da tožena stranka nakazila zneska 50.000,00 EUR ni izvršila pravilno oz. pravočasno. V 24. čl. se opredeljuje zgolj do fiksnosti roka za črpanje kredita oz. kakšen pomen ima za tožečo stranko dejstvo, da je izbrani izvajalec sredstva kredita dobil z enodnevno zamudo. Obrazložitev iz 27. točke je razumeti kot argumentacijo, da pogodba zaradi enodnevne zamude pri črpanju kredita ni povzročila razveze pogodbe po samem zakonu; sodišče prve stopnje se sklicuje na 104. čl. OZ, ki predvideva razvezo pogodbe po samem zakonu, če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V obeh točkah je navedeno, da je bil rok za črpanje sredstev 18. 7. 2010, ko se plačilni promet ni izvajal in je izbrani izvajalec sredstva kredita na račun dobil prvi naslednji dan, 19. 7. 2010, v ponedeljek, ko je bilo to možno. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da nepravilnost in enodnevna zamuda pri nakazilu sredstev izvajalcu (zneska 50.000,00 EUR) ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Sicer pa tožeča stranka škode zaradi prepoznega nakazila niti ne zatrjuje. Trdi ravno nasprotno: da je škoda nastala, ker je bilo nakazilo sploh izvedeno.

18. Tudi z opredelitvijo pravnega položaja T. K. pritožbeno sodišče soglaša in se sklicuje na razloge iz 20. točke prvostopenjske sodbe. T. K. je bil znanec tožničinega brata in osebno zainteresiran za odobritev kredita, ker se je iz kupnine poravnala kupnina njegovi ženi v višini 110.000,00 EUR. Ni dokazov, da bi pri poslu sodelovala družba P. d.o.o., ki je bila takrat bančni kreditni posrednik tožene stranke. T. K. je izpovedal, da ni posloval kot delavec te družbe. Sicer pa bi bila dolžna tožnica – v primeru, da bi bil K. pooblaščenec tožene, torej nasprotne pogodbene stranke – za svoje pravne koristi še bolj skrbeti. Ni indicev, da bi tožena stranka na kakršenkoli način sodelovala pri zlorabi, na katero se je tožnica začela sklicevati v teku tega postopka, ko je ugotovila povezanost svojega brata z G. d.o.o. in njegovo zavržno ravnanje. Očitek, da bi tožena stranka – preko T. K. – sama urejala dokumentacijo za črpanje kredita, je prepričljivo ovržen z zaslišanjem vseh prič, pa tudi listinski dokazi ga ne potrjujejo. Sicer pa konkreten očitek protipravnega ravnanja T. K. in tožene stranke niti zatrjevan ni. Tožeča stranka je vseskozi opozarjala le na povezanost K. s toženo stranko. Celo v pritožbi tožena stranka opozarja na možno zlorabo s strani T. K. in s tem tudi s strani tožene stranke, konkretnega očitka zlorabe pa ne navede. Na enak način poslovanja pri poslu D. K. in izvajalca M. d.o.o. (naročnik je isti dan, kot je bilo izvedeno črpanje kredita, del prejetih sredstev nakazal kreditojemalcu), je opozorila tožena stranka. Če bi tožena stranka načrtno sodelovala pri izigravanju namenskosti kredita ali kako drugače zlorabljala svoj položaj, tega dejstva ne bi navajala.

19. Glede 25.000,00 EUR, ki jih je izvajalec istega dne, ko je nakazilo 50.000,00 EUR prejel, nakazal na tožničin osebni račun, pritožnica ponavlja svoje stališče: da nakazila ni povezala z obravnavanim poslom. Sodišče to dejstvo pravilno izpostavlja zgolj kot indic, zaradi katerega je nenavadna tožničina izjava, da pred sklepanjem hipotekarne kreditne pogodbe izvajalca ni poznala.

20. Na očitek o nepodpisanosti predloga za odobritev kredita velja odgovoriti, da gre za interni akt tožene stranke. Priče so pojasnile, da se ne podpisuje, ampak ga delavci, ki so njegovo vsebino dolžni preveriti ali o odobritvi kredita odločati, opremijo s šiframi, kar vse poteka po elektronski poti. Ni pa dvoma, da je bila kreditna pogodba podpisana s strani obeh pravdnih strank, torej sklenjena.

21. Nastopanje tožene stranke v izvršilnem postopku 0277 In 45/2013 ne vzbuja dvoma v njeno strokovnost in poštenost pri sklepanju in izpolnitvi hipotekarne kreditne pogodbe. Ponudbo podjetja G. d.o.o. je tožena stranka predložila takoj, ko je tožnica (tam dolžnica) v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je tožena stranka, namesto da bi skladno z njenimi navodili sukcesivno plačevala izvajalce in podizvajalce, celoten znesek 50.000,00 EUIR nakazala enemu izvajalcu. Neverjetno je, da se tožnica, ki je bila s tem nakazilom seznanjena neposredno po nakazilu, ni vprašala, na kakšni osnovi je tožena stranka plačilo izvršila. Izpovedala je, da je po izvršenem nakazilu s toženo stranko v tej zvezi kontaktirala. Nobeden od delavcev tožene stranke ni potrdil, da bi tožnica pred odstopom od pogodbe (novembra 2012) zatrjevala nepravilno izpolnitev oz. nepravilno črpanje kredita; nasprotno, obroke kredita je začela odplačevati in jih do septembra 2011 plačevala. Korespondenca po elektronski pošti v februarju in marcu 2012 (listina B20) dokazuje tožničine obljube, da bo poskrbela za vračilo zapadlih obrokov kredita. Tudi v dopisu z dne 7. 12. 2012 (po odstopu od pogodbe) je tožnica zatrjevala, da je izvajalec, ki mu je bilo nakazanih 50.000,00 EUR, dela izvrševal, prenehal pa jih je izvrševati, ker je prenehal poslovati. Kakršnekoli napake pri črpanju kredita torej tožnica tudi v dopisu z dne 7. 12. 2012 (listina A14) ni navedla. Pravilna je ugotovitev sodišča, da se je tožnica šele v dopisu z dne 20. 9. 2013 (listina B14), torej več kot tri leta po črpanju kredita in potem, ko je bilo jasno, da izvajalec naročila ne bo izvršil (po trditvi tožeče stranke je bil iz registra izbrisan 4. 10. 2012), začela sklicevati na napako pri črpanju kredita in nepravočasnost izdaje izbrisnih pobotnic. Neverjetno je, da se tožnica, ki trdi, da je po nakazilu sredstev z izvajalcem G. d.o.o. sodelovala, ne bi pozanimala, zakaj so bila ta sredstva nakazana prav temu izvajalcu. Neverjetno je, da o tožničinem uveljavljanju kršitve v času pred 20. 9. 2013 ne bi obstajal niti en dokaz. Zgolj tožnica izpoveduje o grajanju izvedenega črpanja v času od 19. 7. 2010 do 20. 9. 2013. Pritožbena trditev, da so bančni uslužbenci zaradi strokovne napake, za katero so vedeli, izkazovali pripravljenost, da se zadeva uredi, v dokaznem postopku ni potrjena. Celó tožnica ni izpovedala, s katerimi dejanji, v katerem obdobju, na kakšen način naj bi svojo pripravljenost izkazovali. Tožena stranka zanika in njeni delavci so prepričljivo izpovedali, da pred 20. 9. 2013 tožnica napake ni niti z besedo omenila. S strani obeh strank predložene litine so skladne z izpovedbami bančnih uslužbencev.

22. Dejstvo, da je tožena stranka izvršbo vložila šele konec leta 2013, tožnica pa je obroke kredita prenehala plačevati leta 2012, ne kaže na toženkino priznavanje napake. Iz zaslišanja delavcev banke je razvidno: da se neplačevitost kreditojemalca želi najprej odpraviti, saj ima banka interes, da posel ostane v veljavi; da obstaja celo več oddelkov, ki želijo doseči mirno rešitev zadeve; šele po tovrstnem brezuspešnem poskusu pride do sodne izterjave oz. sodnega postopka.

23. Ker je tožnica s podpisom kreditne pogodbe odredila nakazilo 50.000,00 EUR izbranemu izvajalcu, ji ni mogoče slediti, da je z nakazilom povzročeno situacijo, v kateri se je znašla, morala sprejeti in reševati, kar se je rešiti dalo. Če pa nakazilo na osnovi predračuna ne bi bilo dogovorjeno, z reševanjem zatečene situacije pogodbeno razmerje seveda ne bi bilo spremenjeno. V tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi pritrjuje.

24. Dejstvo, da je tožnica v postopku pogajanj (29. 1. 2015) izjavila, da je tudi sama izvajalcu G. d.o.o. nakazala 40.000,00 EUR, je ugotovljeno zgolj na osnovi izpovedi dveh delavk tožene stranke. Ker plačila ne potrjuje noben drug dokaz in ker je tožnica prepričljivo izpovedala, da lastnih sredstev za investicijo ni imela, pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da to dejstvo ni dokazano. Priči, ki sta izpovedovali o tožničini izjavi, da je izvajalcu tudi iz lastnih sredstev nakazala 40.000,00 EUR, sta tožničino izjavo lahko napačno zaznali. Leta 2015, ko je tožnica že uveljavljala napako pri črpanju kredita, razloga za táko izjavo ni imela. Tožnica je julija in avgusta 2010 prejela dve ari po 12.000,00 EUR, vendar je že januarja 2012 vrnila dvojno aro (24.000,00 EUR in 20.000,00 EUR). Možno je, da je bilo na sestanku govora o teh sredstvih. Kljub nepravilno ugotovljenemu dejstvu v odločitev prvostopenjskega sodišča ni potrebno poseči. Ostala v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva zadoščajo za utemeljitev sprejete odločitve.

25. Dejstvo, da je bil predračun družbe G. d.o.o. z dne 28. 5. 2010 veljaven le 20 dni, ni odločilno. Tožnica je tista, ki je dne 16. 7. 2019, torej že po izteku veljavnosti tega predračuna, s podpisom kreditne pogodbe potrdila, da gre za izvajalca, ki bo gradnjo izvedel. Tudi dejstvo, da gre zgolj za informativen izračun, ni pomembno. Tožnica je tista, ki je določila, naj bodo sredstva kredita nakazana temu izvajalcu. Tožena stranka, katere cilj je, da se kredit porabi za namen, za katerega je odobren, se je s takim predračunom, s takim načinom dokazovanja namenske porabe kredita očitno zadovoljila.

26. Tožeča stranka je s predlogom, da se pri odločanju uporabi ZBS Navodilo o obliki, vsebini in uporabi univerzalnega plačilnega naloga (listina A56) opozorila na materialno pravo, kar je lahko storila tudi po izteku roka za navajanje novih dejstev in dokazov. Kljub temu, da tega materialnega predpisa sodišče ni upoštevalo, odločitev ni napačna. Ker je poslovanje s plačilnim nalogom predpisano z zakonom, neuporaba tega predpisa Združenja bank Slovenije na odločitev ni vplivala.

27. O tem, kateri dokazi bodo izvedeni, odloča sodišče; izvesti mora dokaze, ki so potrebni za dokazovanje dejstev, pomembnih za odločbo (213. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da dokazov, s katerimi se dokazuje višina škode, ni izvajalo, ker škode ni treba ugotavljati. Odločitev je razumljivo obrazložena. Obrazložitev je sistematična. Vsebuje razloge, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve; razlogi so jasni in jedrnati; na njihovi osnovi je sodbo mogoče preizkusiti. Kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ni bila storjena. Tudi nobena druga uveljavljana absolutna bistvena kršitev, ali absolutna bistvena kršitev, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

28. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 70/2000, 41/2004, 111/2007
2 5. čl. kreditne pogodbe se glasi: Rok za porabo kredita je do 18. 7. 2010. V primeru pisno odobrenega podaljšanja porabe kredita je kreditojemalec za to dolžan poravnati nadomestilo. Kreditojemalec porabi kredit za namen: nakup zemljišča + gradnja stanovanjske enote. Uporabnik kredita bo porabljal kredit namensko, na osnovi dokumentacije, ki jo zahteva banka.
3 V času črpanja kredita 13. čl. Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/2002 s spremembami), na katerega se sklicuje pritožnica, ni bil več v veljavi in se ni več uporabljal. Zakon o plačilnem prometu je nadomestil Zakon o plačilnih storitvah in sistemih – ZplaSS (Uradni list RS, št. 58-2864/2009), objavljen 27. 7. 2009, veljaven od 11. 8. 2009, uporablja pa se od 1. 11. 2009.
4 Odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 250/2017, II Ips 114/2014
5 Tožena stranka mora upoštevati interna pravila o črpanju kredita, ki predvidevajo več kontrol in več podpisnikov nakazila. Če črpanje kredita ne bi bilo izvedeno v roku, bi bilo potrebno podaljšanje roka. To bi terjalo sklenitev nove pogodbe v obliki notarskega zapisa, kar je zvezano s stroški in potekom časa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 2, 6, 7, 7a, 21
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 104, 1061, 1061/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzI4