VSL Sklep II Cp 2443/2018

Jedro

Ne gre samo za sporen potek mejne črte (mejni spor), če predlagatelji zatrjujejo napačen vris dela zemeljske površine v grafični del zemljiškega katastra. Zatrjujejo napako pri prenosu podatkov v grafični del katastra v letu 1958, poprava takšne napake, nasprotno s stališčem predlagateljev, ni stvar nepravdnega postopka za ureditev meje, pač pa upravnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepravdni postopek, začet na podlagi predloga predlagateljev za sodno ureditev meje, ustavilo in sklenilo, da se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani, odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (2. in 3. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v meritorno odločanje sodišču prve stopnje oziroma da meritorno odloči o zadevi kot mejnem sporu. Povzemajo navedbe, ki so jih podali v predlogu za sodno ureditev meje in nadaljnjih vlogah ter zatrjujejo, da so v predlogu in nadaljevanju trdili in dokazali, da se uradni in zadnje vpisani podatki v zemljiškem katastru ne ujemajo s tistimi, ki so bili podlaga za vris parcele 49/4, k. o. ... v kataster ob njenem nastanku po skici z dne 23. 9. 1957, ko je takratni katastrski urad posnel podatke o „objektivnem“ stanju v naravi in izračunal razdalje med stavbo brivnice in stavbami v bližini. Predlagatelji so dokazali, da gre za napako v zemljiškem katastru, katere odpravo so poskušali doseči po možnih poteh upravnih postopkov, pa tudi po mirni poti. Solastniki in mejaši se na predlog za odpravo napake v mejnem ugotovitvenem postopku niso odzvali, v upravnem postopku na podlagi določil 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) pa se je pristojna geodetska uprava postavila na stališče, da se za spremembo podatkov po 9. členu ZEN ne primerja stanja na terenu s stanjem v evidencah zemljiškega katastra, temveč le različne podatke evidenc med seboj. Navedla je, da se upravni organ v postopku po tej določbi ne spušča oziroma ne sme spuščati v pravilnost in zakonitost izvedenih postopkov ter aktov oziroma listin, ki so bili podlaga za vpis, odpravi nepravilnosti so namenjeni drugi pravni instituti in postopki. Tudi geodetska uprava tako napake ni odpravila.

3. Predlagatelji se ne strinjajo z odločitvijo, da ne gre za mejni spor. Gre namreč za spor o meji, saj se zahteva ugotovitev, da nepremičnina zaradi napake pri prenosu podatkov v zemljiški kataster ni pravilno umeščena, vrisana v grafični del katastra. Ker gre za napako pri umestitvi v prostor in ker je posledica razdelitve površine na parcele kot osnovne enote ustvarjanje meja med parcelami, vsak poseg v ta razmerja povzroči spremembo meje med parcelami. Ta postopek odpira vprašanje temeljne vloge zemljiškega katastra, njegovega vzdrževanja, skrbi za točnost podatkov in posledično povezanosti zemljiškega katastra z zemljiško knjigo. Z mejnim sporom, sodno ureditvijo meje se lahko odpravijo napake pri vrisu parcele št 45/4, k. o. ... v grafični del zemljiškega katastra in posledično tudi stavbe v kataster stavb. Odpira se vprašanje, kaj je mejni spor. Je to le sodni postopek ureditve meje ali vsak postopek, v katerem se zahteva ureditev meje, ko je ta sporna iz kateregakoli razloga in solastniki in sosedje mejaši pri popravi ne želijo sodelovati. Po mnenju pritožnikov je ureditev meje širši pojem od stališča sodišča.

4. Predlagatelji opozarjajo na spornost tolmačenja pojma ureditve meje, kot ga odpira izpodbijani sklep. Tako ozko tolmačenje, kaj je mejni spor in kakšna je vloga sodišča, je sporno. Ureditev meje namreč pomeni urejanje in spreminjanje meje zemljiške parcele in posledično vpis takšne spremembe v zemljiški kataster. Urejanje ali spreminjanje meje vsebuje tudi spreminjanje meje zaradi odprave napake v zemljiškem katastru. Mejni spor je lahko tudi lastninski spor, ni pa vsak mejni spor lastninski spor. Izhajati je treba iz temeljnega vzroka in razloga, zakaj se predlaga sodni postopek, ki je podlaga za evidentiranje spremembe v zemljiškem katastru. Evidentiranje nepremičnin v zemljiškem katastru pomeni tudi evidentiranje napake in njeno odpravo v najširšem pomenu besede. Sodišče ne upošteva, da se v mejnih sporih lahko odpravljajo napake, zato je odločitev sodišča zgrešena.

5. Sodišče navaja, da so predlagatelji laično ocenili, da parc. št. 49/4, k. o. ... meji s parc. št. 50/9 in 548/6, k. o. ... in da zagotovo ne meji na parc. št. 50/4, k. o. ... Laičnost je razumeti v smislu, da so takšno trditev postavili v fazi postopka pred izvajanjem dokazov z izvedencem. O obstoju napake pri prenosu podatkov v grafični del zemljiškega katastra se lahko izjasni le izvedenec geodetske stroke. Predlagatelji trdijo, da gre za napako in so jo dokazali s pomočjo listin, predlagali so izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke. Laičnost je mišljena v smislu, da niso strokovnjaki s področja geodezije. Sodišče ne more zaključiti, da ne gre za mejni spor, če se o vsebini vprašanja ni opredelil strokovnjak s tega področja. Če pritožniki trdijo in dokazujejo, da gre za napako v zemljiškem katastru, ki je nastala zaradi malomarnosti pri prerisu podatkov v grafični del in je posledica te napake napačna umestitev parcele (s stavbo vred) v grafični del zemljiškega katastra, trdijo, da so meje parc. št. 49/4, k. o. ... v zemljiškem katastru napačno vrisane.

6. Stališče sodišča, da ni spora o tem, kje poteka meja med sosednjimi zemljišči, temveč gre za spor o lastništvu določene zemeljske površine, ni le napačno, temveč tudi protispisno. Napačen vris dela zemeljske površine v grafični del zemljiškega katastra je spor o meji, saj se zaradi napačnega vrisa spremenijo medsebojna prostorska razmerja parcel, spremenijo se parcelne meje. Zato je protispisno tudi nadaljevanje obrazložitve, da so morebitne napake v katastru, ki se nanašajo na napačen vris objektov lahko predmet upravnega postopka v skladu z ZEN, da je četrta predlagateljica to poizkusila in je bila njena zahteva zavrnjena. Četrta predlagateljica je to res poizkusila, njena zahteva pa je bila zavrnjena, ker se na podlagi določil 9. člena ZEN resnično stanje ne ugotavlja na kraju samem. Predlagatelji povzemajo vsebino odločbe z dne 31. 1. 2017. Pritožnikom ni mogoče očitati ničesar. Upravni organ je navedel, da stanja v naravi ne bo primerjal z vsebino grafičnega in opisnega dela zemljiškega katastra in da so temu namenjeni drugi postopki – sodni in upravni. Kolikor se mejaši in lastniki ne morejo sporazumeti v mejnem ugotovitvenem postopku in tam urediti meje, je upravni organ navedel, naj to uredijo v sodnem postopku ureditve meje in je napotil na postopek ureditve meje, to pritožniki zahtevajo. Vprašanje lastninskega spora je drugotnega pomena. Najprej je treba ugotoviti, ali napaka obstaja, vprašanje domnevnega nakupa in posledično pridobitve lastninske pravice „brivnice“ se lahko uveljavlja šele, ko bo „brivnica“ oziroma izvorna parcela 49/4, k. o. ..., na kateri brivnica stoji, pravilno evidentirana v zemljiškem katastru.

7. Materialna podlaga za ureditev meje ni le Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), temveč tudi ZEN. S tem je utemeljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka je utemeljen z očitkom protispisnosti, saj sodišče napačno povzema zaključke upravnega organa in razloge odločitve in napotitve pritožnikov na sodno varstvo, pa tudi materialno podlago odločitve upravnega organa. Če sodišče meni, da ne gre za spor o meji, s tem prispeva k ohranjanju napake in njenih posledic. Očitek bistvene kršitve določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je tudi v določitvi vrednosti spornega predmeta in posledično pristojnosti sodišča. Če gre za lastninski spor, so deleži pritožnikov skupaj ena polovica in ne celotna nepremičnina. Določitev vrednosti spornega predmeta je napačna. Sodišče se je ujelo v posledice napačnega vrisa nepremičnine v zemljiški knjigi in vrednost povzelo po podatkih GURS, ki so napačni, ker ne ustrezajo dejanskemu stanju. Sodišče je kot vrednost nepremičnine vzelo vrednost parc. št. 50/9, k. o. ..., na kateri stoji stavba z nekoč hišno številko 28, sedaj stavba 205. Parcela št. 49/4, k. o. ..., kot je bila odmerjena v letu 1957 in1958, predstavlja hišo št. 28 v izmeri 43 m2 in dvorišče v izmeri 42 m2. Če se upošteva vrednost stavbe 205, znaša vrednost ene polovice stavbe 27.253,38 EUR, kar je nerealna vrednost, saj stavba ni bivalna. Da je vrednost parcele št. 49/4, k. o. ... po ugotovitvi sodišča nerealna, potrjuje tudi cenitev iz leta 2001, ko je bila „brivnica“ ocenjena na 20.581,12 EUR oziroma ena polovica stavbe na 10.290,56 EUR. Od leta 2001 je objekt le še v slabšem stanju. Zaradi navedenega je izkazana nadaljnja bistvena kršitev določb postopka.

9. Prvi in tretji nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev. Soglašata s stališčem sodišča, da konkretno dejansko stanje ne predstavlja spora o meji v smislu posebnega postopka po ZNP. Brivnica nikoli ni stala na parc. št. 49/4, k. o. .... Sklicevanje predlagateljev na skico iz leta 1957 je irelevantno. Vprašanja, kot so podana v konkretnem primeru, se rešujejo z ustreznimi zahtevki v pravdnem postopku in predlagatelji bi morali že takoj s tožbo začeti pravdni postopek. Brivnica je bila vrnjena z odločbo z dne 28. 7. 2003, predlagatelji so vrnjeno premoženje prodali v juliju 2010. Decembra istega leta so dobili vrnjeno parcelo 49/4, k. o. ..., za katero trdijo, da bi se morala nahajati pod brivnico. S tem si želijo predlagatelji na nepošten način prilastiti premoženje prvega in tretjega nasprotnega udeleženca, ki so ga predhodno prodali. Ni res, da ima brivnica hišno številko 28, njen naslov je Ulica 61. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je za primere napak v katastru, napačnih vrisov ipd. na voljo postopek, ki ga ureja ZEN. Prvi in tretji nasprotni udeleženec se ne strinjata s pravnim razpredanjem predlagateljev o naravi predmetnega spora in temeljnih vprašanjih, vzdrževanju in vlogi zemljiškega katastra. Opozarjata na obsežno sodno prakso o tem, kaj je mejni spor. Naslovno sodišče je pojasnilo, da vrednost spornega predmeta izhaja iz javno dostopnih podatkov po GURS. Tudi če se upošteva polovica vrednosti samo sporne stavbe, se pride do vrednosti 27.253,38 EUR, sodišče je zato zadevo pravilno odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

10. Četrta nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo strinja s stališčem predlagateljev ter stališča predlagateljev tudi vsebinsko povzema. Navaja še, da se sodišče do bistva spora, torej do trditve, da so meje parc. št. 49/4, k. o. ... v zemljiškem katastru napačno vrisane, ne opredeli, čeprav je jasno, da gre v primeru, da to drži, za spor o meji. Sodišče zato relevantnih okoliščin ni presojalo in sklep ne dosega standardov obrazloženosti. Zaradi napake pri vpisu v uradne evidence sodišče spor napačno oceni kot spor o lastninski pravici. Glede vrednosti predmetnega spora sodišče ni upoštevalo dejstva, da so lahko sporni kvečjemu deleži predlagateljev in ne celotna nepremičnina, nepravilno je povzelo tudi vrednost nepremičnine po podatkih GURS.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. V nepravdnem postopku sodišče ureja mejo, če je ta sporna. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v postopku za ureditev meje sodišče meje ne obnavlja oziroma popravlja. Morebitne napake v katastru, ki se nanašajo na napačen vris objektov, so lahko predmet upravnega postopka v skladu z ZEN. Obširne pritožbene navedbe, da gre v predmetni zadevi za spor o meji, niso utemeljene. Predlagatelji neutemeljeno zatrjujejo, da se v primeru, ko se zahteva evidentiranje spremembe meje zaradi napake pri vrisu zemljiške parcele, zahteva sprememba meje in je to mejni spor, da urejanje ali spreminjanje meje vsebuje tudi spreminjanje meje zaradi odprave napake v zemljiškem katastru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, predlagatelji v predlogu in v nadaljnjih vlogah zatrjujejo, da se „brivnica“ - objekt z ID št. 0000-205 – nahaja na parc. št. 49/4, k.o. ... in da je prišlo do napake pri vrisu izvorne parcele št. 49/4, k. o. ... v kataster, tako da na tej parceli ni vrisana stavba „brivnica“, temveč je le-ta vrisana na drugi parceli (parc. št. 50/9, k. o. ...). Prvi in tretji nasprotni udeleženec obstoju napake nasprotujeta. Iz navedenega izhaja, da ne gre samo za sporen potek mejne črte (mejni spor), pač pa predlagatelji zatrjujejo napačen vris dela zemeljske površine v grafični del zemljiškega katastra. Zatrjujejo napako pri prenosu podatkov v grafični del katastra v letu 1958, poprava takšne napake, nasprotno s stališčem predlagateljev, ni stvar nepravdnega postopka za ureditev meje, pač pa upravnega postopka.

14. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je četrta predlagateljica podala zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo št. 49/4, k. o. ... v skladu z ZEN, njena zahteva je bila zavrnjena. Predlagatelji neutemeljeno navajajo, da je odločitev protispisna, ker sodišče napačno povzema zaključke upravnega organa. Predlagatelji povzemajo odločbo upravnega organa z dne 31. 1. 2017 in navajajo, da jih je upravni organ napotil na sodni postopek ureditve meje. Kot izhaja iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 31. 5. 2017, je upravni organ pritožnikom pojasnil, da je za preverjanje usklajenosti katastrskih podatkov s stanjem v naravi treba opraviti postopek urejanja meje in ustrezen upravni postopek evidentiranja nastalih sprememb (postopek evidentiranja urejene meje). Hkrati je pojasnil, da 9. člen ZEN ni pravna podlaga za odpravo neskladja med evidentiranim stanjem v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb in stanjem v naravi, pač pa se take spremembe vpišejo na podlagi posebnega elaborata po izvedenem upravnem postopku. Navedba o napotitvi na sodni postopek ureditve meje se tako pokaže za neutemeljeno.

15. V nepravdnem postopku za ureditev meje sodišče mejo uredi po določenih kriterijih, potem ko ugotovi, da obstaja sporni mejni prostor (močnejša pravica, zadnja mirna posest, pravična ocena), ki jih sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu. Sodišče ne more preprosto postaviti izvedenca in v primeru, da ta ugotovi napako (v konkretnem primeru zatrjevana napaka iz leta 1958 na podlagi skice z dne 23. 9. 1957) s sklepom o ureditvi meje napake (brez upoštevanja kriterijev iz 77. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ) odpraviti in za odpravo napake izdati ustrezen sklep s prilogo – elaboratom za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga izdela sodni izvedenec geodetske stroke. Očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava ob povedanem ni utemeljen.

16. Obširne pritožbene navedbe o tem, da je napačen vris dela zemeljske površine v grafični del zemljiškega katastra spor o meji (ki se rešuje v nepravdnem postopku), da gre za spor o meji zato, ker so meje v zemljiškem katastru napačno vrisane, ter da urejanje meje v nepravdnem postopku vsebuje tudi spreminjanje meje zaradi odprave napake v zemljiškem katastru, ob povedanem niso utemeljene. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se meja določi v nepravdnem postopku takrat, ko je sporno, ali del zemljišča ob mejni črti pripada zemljišču predlagatelja oziroma zemljišču nasprotnega udeleženca, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Kot že navedeno, napake, kakršno zatrjujejo predlagatelji, ni mogoče popravljati v mejnem sporu, če sicer niso izpolnjeni kriteriji za ureditev meje v nepravdnem postopku.

17. Neutemeljena je navedba, da sodišče ne more zaključiti, da ne gre za mejni spor, če se o vsebini vprašanja ni opredelil strokovnjak s tega področja, saj je vprašanje, kdaj gre za mejni spor, materialnopravno vprašanje, medtem ko izvedenec geodetske stroke sodišču pomaga pri ugotavljanju dejanskega stanja. Ker je sodišče že ob upoštevanju navedb udeležencev ter po pregledu listin lahko ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za mejni spor, izvedenec v postopku ni bil potreben.

18. Odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi nepravdnega postopka za sodno ureditev meje je ob povedanem pravilna. Sodišče je hkrati pravilno odločilo, da se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka, ker v konkretnem primeru med udeleženci obstaja spor o lastništvu „brivnice“, kar izhaja iz navedb udeležencev v zvezi z načinom pridobitve lastninske pravice na objektu „brivnica“, in posledično spor o lastništvu določene zemeljske površine, na katerem ta objekt stoji. Očitek, da gre za protispisen zaključek, ni utemeljen.

19. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 17. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in pravilno odločilo, da se nepravdni postopek ustavi ter se po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

20. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču in je v zvezi s tem izhajalo iz vrednosti spornega objekta št. 205, k. o. ... Navedlo je, da ta po podatkih informativnega izračuna GURS znaša 89.273,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče napačno upoštevalo previsoko vrednost. Sporni so namreč deleži pritožnikov (skupaj ena polovica – J. in B. M. vsak do 1/6, S. S. in T. M. vsaka do 1/12). Ob upoštevanju vrednosti stavbe 205 (54.506,77 EUR), vrednost polovice le-te znaša 27.253,38 EUR.¹ Tudi pri takšni vrednosti je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je vrednost ugotavljalo zgolj zaradi izdaje izpodbijanega procesnega sklepa. Vrednost je na podlagi obstoječih podatkov pravilno ugotovilo, zato se pritožniki neutemeljeno sklicujejo na cenitev stavbe. Pritožbene navedbe o storjeni bistveni kršitvi določb postopka niso utemeljene.

21. Ker predlog, ki je bil podlaga za uvedbo nepravdnega postopka, po vsebini ne ustreza zahtevam, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP) postavlja za tožbo, bodo morali predlagatelji (tožniki) v pravdnem postopku predlog ustrezno dopolniti in ga spremeniti v tožbo.

22. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti,² je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Sodišče je napačno upoštevalo tudi celotno parcelo 50/9, k.o. ...

² Tudi v odgovoru četrte nasprotne udeleženke zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni podana, saj je sodišče prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih navedlo in je bilo izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2193/2010
• VSC Sklep Cp 390/2020
• VSL sklep II Cp 751/2010