<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1011/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1011.2019
Evidenčna številka:VSL00026196
Datum odločbe:21.08.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:renta - ukinitev denarne rente - pomembneje spremenjene okoliščine - pošteni prejemnik - dolžnost vrnitve prejetega

Jedro

Izčrpanje zavarovalne vsote je možno uveljavljati kot spremenjeno okoliščino v pravdi za ukinitev rente.

Omejitev zavarovalne vsote je dejstvo, ki ima podlago v zakonu, in z dnem, ko je tožnik toženca obvestil, da je vsota izčrpana, bi se moral zavedati, da lahko nastopi dolžnost vračila zneskov, izterjanih preko zavarovalne vsote.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. - 2., 3. in 4. ter II. izreka spremeni tako, da se mesečna renta, ki jo je bila tožeča stranka dolžna plačevati toženi stranki na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1226/2006 z dne 12. 4. 2006, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, P 230/2004 z dne 23. 12. 2005, od dne 2. 11. 2017 odpravi, in je toženec dolžan tožniku plačati znesek 1895,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2018 dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (točka I.-1. izreka in del točke I.- 3.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške, vključno v s pritožbenimi, v znesku 392,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I./1.) za ugotovitev, da je pravica toženca do rente prenehala, (I./2.) odpravo rente, (I./3) plačilo 2523,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (I./4.) povrnitev stroškov postopka ter odločilo (II.), da mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške. Tako je odločilo, ker v izreku sodbe, s katero je bila določena renta, ni navedena niti njena časovna omejitev niti morebitna omejitev višine vsote. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi moral tožnik svoja upravičenja uveljavljati v tem predhodnem postopku.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov. Meni, da ima pravico uveljavljati ugovor izčrpanja zavarovalne vsote po izdaji pravnomočne sodbe, saj ob izdaji še ni prišlo do izčrpanja in sodišču prve in druge stopnje o tem ni bilo treba odločati. Bistveno spremenjena okoliščina je nastopila z dnem 2. 11. 2017, torej po izdaji sodbe sodišča druge stopnje in tudi sodbe revizijskega sodišča. Obveznost tožnika je nastala s trenutkom povzročitve škode in toženec od tožnika ne more dobiti več, kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Toženec je kljub obvestilu tožnika, da je zavarovalna vsota izčrpana in da bo rento nehal izplačevati, predlagal izvršbo. Spremenjene okoliščine glede izčrpanja zavarovalne vsote so postale znane šele po koncu postopka za določitev odškodnine in rente, saj so bile v času sojenja na prvi in drugi stopnji še negotove in sodišče o njih ni moglo odločati. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožnik ni konkretiziral spremenjenih okoliščin, saj je navedel dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek, in sicer listine, ki izkazujejo izčrpanost zavarovalne vsote.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Navaja, da tožnik niti v reviziji ni postavil ugovora omejitve izplačila rente do višine zavarovalne sodbe. Tožnik nasprotuje le odločitvi sodišča prve stopnje glede ugotovitve razlogov za zavrnitev ugovora omejitve izplačila rente do višine zavarovalne vsote, ne pa tudi stališču, da tožba na ugotovitev prenehanja pravice do rente zaradi pravnomočnih sodnih odločb o priznanju pravice tožencu do rente ni dopustna. Navaja, da je tožnik enostransko prenehal s plačevanjem rente. Do spremenjenih okoliščin ni prišlo, saj je imelo že sodišče v prvem sojenju ob izdaji sodbe pred očmi zavarovalno vsoto, ki je bila že takrat zakonsko fiksno določena, pa je kljub temu sprejelo odločitev, da je treba mesečno rento izplačati tožencu brez omejitve vsak mesec do petega dne v mesecu. Višina zakonske določene zavarovalne vsote je okoliščina, ki je bila znana še celo pred škodnim dogodkom, torej ni nastopila po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega tožnik ni z ničemer dokazal izčrpanja zavarovalne vsote, njegova zatrjevanja so daleč od substanciranja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Relevantna dejstva primera večinoma niso sporna oz. izhajajo iz listin, materialno pravo pa je sodišče delno napačno uporabilo.

6. Nesporno je, da je bil toženec 26. 5. 2001 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik nezavarovanega motornega vozila. Od tožnika je zahteval plačilo odškodnine iz sredstev škodnega sklada, ki jamči za škode, povzročene s strani nezavarovanih vozil. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 230/2004 z dne 23. 12. 2005 je bila tožencu prisojena odškodnina iz naslova materialne škode, rentni zahtevek pa je sodišče zavrnilo. Po toženčevi pritožbi je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 1226/2006 z dne 12. 4. 2006 odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu prisodilo tudi rento, in sicer od 5. 5. 2004 dalje v mesečni višini 109.006,00 SIT.

7. Obligacijski zakonik (OZ) v 175. čl. določa, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. V obravnavanem primeru je bila zavarovalna vsota res omejena že v času odločanja na prvi stopnji, vendar pa še ni bila izčrpana, niti ni bilo znano, ali in kdaj bo do tega prišlo. Omejitev zavarovalne vsote za odločitev o renti do trenutka, ko se ta dejansko izčrpa, ni pomembna okoliščina in skladno z ustaljeno sodno prakso pomeni spremenjeno okoliščino glede na trenutek njene določitve.1

8. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede tega je tedaj napačno. Izčrpanje zavarovalne vsote je torej spremenjena okoliščina, ki pomeni, da zavarovana oseba do prejemkov ni več upravičena. Ta okoliščina je nastopila 2. 11. 2017, z zadnjim nakazilom tožnika, zato je bilo treba mesečno rento s tem dnem odpraviti.2

9. Toženec je sicer ugovarjal tudi, da zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, a iz napačnih materialnopravnih predpostavk. Z Zakonom o obveznih zavarovanjih (ZOZP) določena minimalna zavarovalna vsota za osebno škodo se ne nanaša le na rento, kot to očitno razume toženec, temveč na vso osebno škodo. Tožencu je bilo do 2. 11. 2017 skupno nakazanih 227.266,12 EUR oziroma 54.462.053,00 SIT osebne škode (izvzemši stroške likvidacije, predujma, odvetniških stroškov in sodnih stroškov ter materialne, neosebne škode za poškodovano motorno kolo). Minimalna zavarovalna vsota pa je na dan škodnega dogodka (26. 5. 2001) znašala 52.735.200,00 SIT, torej se je zavarovalna vsota s temi nakazili izčrpala, kar izhaja iz kontne kartice, ki jo je predložil tožnik (priloga A2) in znesek izplačil tudi ni bil sporen.

10. Ker toženec torej od 2. 11. 2017 dalje ni bil več upravičen do prejemanja rente, je delno utemeljen tudi tožnikov zahtevek za plačilo zneska, ki ga je toženec od njega po tem datumu izterjal z izvršbo. Ni sporno, da je tožnik toženca o izčrpanju vsote vnaprej obvestil z dopisom z dne 23. 10. 2017. Toženec je kljub temu proti njemu vložil predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi I 632/2018 z dne 2. 3. 2018.

11. Ni sicer mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku (195. čl. OZ), vendar pa toženca od obvestila o izčrpanju zavarovalne vsote ni več mogoče šteti za poštenega prejemnika. Obstoj izvršilnega naslova še ne pomeni avtomatično, da je upnik, ki na njegovi podlagi uspe v izvršbi, pošteni prejemnik. Ustaljena sodna praksa je, da je (lahko) pošten zgolj tisti prejemnik (odškodnine), ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti.3 Omejitev zavarovalne vsote je dejstvo, ki ima podlago v zakonu, in z dnem, ko je tožnik toženca obvestil, da je vsota izčrpana, bi se moral zavedati, da lahko nastopi dolžnost vračila zneskov, izterjanih preko zavarovalne vsote.

12. Toženec pa se utemeljeno brani in tudi v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da tožniku ni bil zarubljen znesek, ki ga zahteva s tožbo, temveč le 1895 EUR. To izhaja tako iz sklepa o izvršbi (ki je toženčevemu predlogu ugodil le delno) kot tudi iz pregleda prometa z dne 2. 10. 2018 (priloga A3). Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo v tem delu spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 1895,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 10. 10. 2018 dalje (2. odst. 299. čl. OZ), in ne od 6. 3. 2018, kot je zahteval tožnik, česar ni z ničemer utemeljil. V presežku je tožnikov dajatveni zahtevek pravilno zavrnjen.

13. Ni tudi utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, da je prenehala toženčeva pravica do izplačila rente. Takšna tožba se lahko vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (2. odst. 181. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik ni ne navedel ne izkazal, v čem bi bil njegov pravni interes za postavljeni ugotovitveni zahtevek. Na voljo je imel oblikovalni zahtevek (in ga je tudi postavi ter uspešno uveljavil), zato za ugotovitvenega nima pravnega interesa. Glede na to, da gre za pomanjkanje procesne predpostavke, bi sicer sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči, ne pa tožbeni zahtevek zavrniti, vendar pa pritožnik tega v pritožbi ne uveljavlja.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (3. in 5. al. 358. čl. ZPP) tako, da je rento odpravilo z dnem izčrpanja zavarovalne vsote in naložilo tožencu vračilo tistega, kar je prejel več od zavarovalne vsote. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu skladno s 353. čl. ZPP potrdilo.

15. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Glede na to, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženec tožniku povrniti vse pravdne stroške (3. odst. 154. čl. ZPP). Povrniti mu mora stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, to je sodno takso v višini 195 EUR, in stroške pritožbe, to je sodno takso v višini 195 EUR in materialne stroške (poštnino) v višini 2,70 EUR, skupaj 392,70 EUR. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
1 Glej VSRS Sodba II Ips 563/96 z dne 9. 4. 1998, VSL sklep II Cp 635/2011 z dne 4. 6. 2011, VSL sodba II Cp 3332/2014 z dne 4. 3. 2015 in VSK sodba in sklep I Cp 195/2014 z dne 23. 9. 2004.
2 Prim. odločbo VDSS Pdp 1350/2014.
3 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 452/2007 z dne 25. 2. 2010, II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010, sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008 in II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004, sodba II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018 in druge. Tako tudi A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati, Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik 4/2003, str. 6-8.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 175, 195

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMzI0