VSL Sklep I Cp 1630/2019

Jedro

Ker zadržana oseba zaradi duševne bolezni ne more izraziti prave volje glede (zavrnitve) zdravljenja, je v teh izjemnih primerih dano sodišču pooblastilo, da zavaruje te njene ustavne in zakonske pravice, s tem, da presodi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, zaradi katerih je poseg v osebnostne pravice take osebe izjemoma dopusten, ker je tak poseg v njeno korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I) in da se jo zadrži na zdravljenju v U., v oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 4. 10. 2019 (II).

2. Pridržana oseba¹ po pooblaščenki vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter pritožnico odpusti iz zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi razgovora s pritožnico in „prvotnim stališčem izvedenca, da niso izpolnjeni pogoji za pridržanje,“ pritožnici zagotovilo, da bo lahko v ponedeljek odšla domov. Pritožnico je sodišče napotilo iz sobe, izvedenec pa je brez prisotnosti pritožnice na zapisnik podal mnenje, ki ga je spremenil, saj je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za pridržanje. Sodišče je nato s pritožnico znova opravilo razgovor, v katerem ji je pojasnilo, da je stališče spremenilo in v zapisnik navedlo dodatna pojasnila pritožnice, v sklepu pa ni pojasnilo, v katerem pogovoru je pritožnica dala posamezna pojasnila. Pritožnica je bila v drugem pogovoru vidno vznemirjena in je zaradi spremenjene odločitve sodišča pričela jokati, zato je sodišče v sklepu zmotno zapisalo, da je pritožnica jokala že ob prvem pogovoru. Iz teh razlogov je treba mnenje izvedenca dopolniti, še posebej iz razloga, ker je pooblaščenka pritožnice že na naroku nasprotovala ugotovitvam izvedenca. Glede na spremenjeno stališče sodišča, bi drug izvedenec zdravstveno stanje pritožnice ocenil drugače. Pritožnica zato ugovarja ugotovitvam sodišča, da pri njej obstaja duševna motnja, huda presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja lastnih ravnanj. Do teh ugotovitev sodišče ni moglo priti na podlagi razgovora s pritožnico, ki je bil razdeljen na dva dela. Navedbe, da njenih možganov in spomina ne bo nihče z zdravili uničeval in da na splošno ne prenese zdravil, se je nanašalo na njeno izpoved o dnevu zadržanja, ko so jo privedli. Sodišče ugotovitev, da pritožnica zavrača zdravila in zdravljenje ter da je neuvidevna do bolezni, ne more opreti na nepravilno povzeto izpoved pritožnice. Pritožnica predhodno ni bila obravnavana pri psihiatru. V medicinski dokumentaciji ni podatka o simptomih paranoidne psihoze, zato obstaja dvom v pravilnost ugotovitev izvedenca o njenem obstoju. Obstoj duševne bolezni pri pritožnici je ugotovil le sodni izvedenec, ki pa se lahko moti. Pritožnica ni bila seznanjena z ugotovitvami izvedenca o obstoju duševne motnje in ogroženosti, ker ji je sodišče omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov, zato je izpovedovala, da je zdrava in da ne potrebuje zdravljenja ali zdravil. Pri izpovedbi pritožnice je treba upoštevati, da je bila zaslišana ob 15.00 ure, čeprav je bilo zaslišanje določeno ob 9.00. Fizično izčrpavanje v iskanju ustreznih pravnih sredstev in rešitve, ki jih išče pritožnica v življenjskih situacijah, ni mogoče oceniti kot hude ogroženosti njenega zdravstvenega stanja. Nevarnost popolne fiksacije blodnje, če bi se z zdravljenjem odlašalo, s čimer se blodnje ne bi dalo več odpraviti, kar bi vodilo v psihičen in fizičen propad pritožnice, ne opravičuje pridržanja pritožnice brez njene privolitve. Sveže bolezni oziroma blodnje se verjetno ne fiksirajo v trenutku, kar potrjuje ugotovitev izvedenca, da gre za postopen, napredujoč propad možganovine in propad socialne funkcije pritožnice. Fiksacija blodnje in propad možganovine sta potencialni abstraktni nevarnosti, ki se nista uresničili. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ta nevarnost huje ogrožala pritožničino zdravje. Tudi če je podana možnost ogrožanja zdravstvenega stanja zaradi opustitve zdravljenja, v času odločanja ta nevarnost ni resna ali hujša. Zmotna je ugotovitev, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem v oddelku s posebnim nadzorom, saj teh ugotovitev ni mogoče opreti na mnenje izvedenca oziroma izpovedbe pritožnice. Sklep sodišča, da bi pritožnica drugačne oblike zdravljenja opustila, so v nasprotju z njenim pojasnilom, da bi sprejela zdravstveno obravnavo, vendar od doma. Sodišče zmotno ugotavlja, da je pritožnica izrazila pripravljenost le za terapijo s pogovori, saj ji v pogovoru niso bile predstavljene druge možnosti zdravljenja, ki bi ustrezale ugotovljeni duševni motnji, zato se o teh dejstvih ni mogla ustrezno izjaviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pritožnici omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (glej tretji odstavek 47. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) v zvezi s 64. členom ZDZdr). Sklep je sprejelo na naroku, na katerem je navedlo razloge za takšno odločitev, v izpodbijanem sklepu pa je tudi pisno pojasnilo razloge za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo predlogu izvedenca, ki je pojasnil, da bi pritožnico prisotnost pri izvedbi dokazov zaradi njene duševne motnje po nepotrebnem vznemirilo, ker zaradi bolezenskega doživljanja situacijo napačno razume, v vsakem primeru pa bi jo psihično obremenilo, kar bi škodljivo vplivalo na njeno zdravje, lahko pa bi prišlo celo do agresivnega izbruha. Pri pritožnici je ugotovljena duševna motnja,² zaradi katere je huje ogroženo njeno zdravje, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se pritožnici omeji pravica pri izvajanju dokazov, ravnalo v korist pritožnice.

5. Pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ob prvem „razgovoru“ pritožnici zagotovilo, da bo lahko odšla domov.³ Po izvedbi dokaza z izvedencem, pa je ob ponovnem razgovoru s pritožnico svoje mnenje spremenilo, zato je pritožnica jokala in izjavila, da ne potrebuje zdravil, da bi rada odšla domov, da vidi sina in da je dobila injekcijo, zaradi česar ni mogla jesti, pri hoji je nihala in cel dan ni prišla k sebi.⁴ Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da se do te izpovedbe pritožnice v sklepu ni opredelilo oziroma iz sklepa ni razvidno, katere izjave je pritožnica dala ob prvem in katere ob drugem razgovoru.⁵ Iz pritožbe tudi smiselno izhaja, da je bilo prvotno stališče izvedenca (ob prvem razgovoru s pritožnico), da niso izpolnjeni pogoji za zdravljenje pritožnice v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Pritožnica konkretno ne pojasni, na podlagi katere od izjav izvedenca, ki jih je dal na prvem zaslišanju pritožnice, bi bilo mogoče sklepati, da je izvedenec zatrjeval, da niso izpolnjeni pogoji za sprejem pritožnice na zdravljenje brez njene privolitve.⁶ V zapisniku teh izjav ni, pritožba pa je v tem delu premalo konkretna, da bi pri pritožbenem sodišču vzbudila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ker naj bi izvedenec med postopkom spremenil svoje mnenje, kot to zatrjuje pritožba. Če je sodišče prve stopnje „zagotovilo“ pritožnici, da bo „lahko odšla domov“ in je bila pritožnica ob drugem zaslišanju zaradi spremenjenega stališča sodišča prve stopnje čustveno vznemirjena, je ravnalo sodišče prve stopnje nekorektno, kar bi lahko vplivalo na zakonitost odločitve, še posebej glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja, če ne bi bile na podlagi izjav pritožnice, ugotovitev izvedenca, dežurnega in lečečega zdravnika, prepričljivo izkazane okoliščine, da je zdravje pritožnice huje ogroženo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot le z zdravljenjem pritožnice v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Odločilno je, da pritožba opredeljeno ne izpodbija izpovedbe pritožnice v tistem delu, ki prepričljivo potrjujejo ugotovitve izvedenca o pritožničini duševni bolezni, zaradi katere je huje ogroženo njeno zdravje in je potreben sprejem pritožnice v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve (glej prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), prav tako pa pritožba ne navaja dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja. Pritožnica ne pojasni relevantnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izvedensko mnenje dopolniti oziroma postaviti novega izvedenca. Zgolj neopredeljeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za dopolnitev izvedenskega mnenja ali postavitev novega izvedenca, posebej iz razloga, ker je pooblaščenka pritožnice na naroku postavila izvedencu dodatna vprašanja, na katera je prejela prepričljive odgovore. Pooblaščenka pritožnice na naroku ni predlagala, da se postavi nov izvedenec in ni opozorila na dejstva, ki jih sedaj navaja v pritožbi, da sta sodnica in izvedenec po prvem razgovoru spremenila stališča glede zdravljenja pritožnice, kar naj bi vplivalo na izpovedbo tožnice.⁷

6. Izvedenec ugotavlja, da je pritožnica prvič sprejeta v psihiatrično kliniko z diagnozo blodnjava motnja. Je bistre zavesti, orientirana v prostoru in času, nekoliko shujšana in upadla, miselni tok je pospešen, z vedenjem ne pokaže zaznavnih motenj, njena izpovedba pa razkriva obsežno nanašalno in preganjalno blodnjavost, ki je vezana na domnevno sinovo ogroženost in prepričanje, da ji je bila povzročena velika škoda. Odnos do realnosti je praktično ukinjen, vsa njena pripoved le še širi osnovne preganjalne zaključke. Pritožnica je neuvidevna do svoje bolezni in tudi na prigovarjanje blodnje ne minejo. Pri pritožnici gre za blodnjavo duševno motnjo, s katero že sedaj huje ogroža svoje zdravje. Blodnje pritožnico fizično izčrpavajo, obstaja pa nevarnost, če se pritožnica ne bo zdravila, da bodo blodnje ostale nepopravljivo fiksirane in se jih ne bo dalo več odpraviti, kar bo vodilo v fizični in psihični propad pritožnice. Ugotovitve izvedenca potrjujejo, da je huje ogroženo zdravje pritožnice, ki je realno in konkretno v času odločanja o zdravljenju pritožnice⁸ in da bi opustitev zdravljenja v prihodnosti le povzročila postopen in napredujoč propad možganovine in s tem propad socialne funkcije, ker kronificirana psihoza vodi v opustitev vseh aktivnosti.

7. Pritožnica je izpovedala;⁹ da jo skrbi za sedemnajstletnega sina, ki ponavlja razred in se zaklepa v sobo, da ga zasledujejo, da so mu povzročili poškodbe, da sinu vzgojiteljica v vrtcu daje prepovedane substance, da je o tem obvestila vodjo vrtca, ki pa jo je „nadrla“, da nihče ne želi zaščititi sina, policija pa je skorumpirana, da želi domov, da se pogovori o dogodku, ko „je šla gospa z mojim sinom in ga zasledovala“, da sta jo sin in mož pretepala in „da nič ne more“, da so ji vdrli v program, da ji je bila ukradena bilanca, da se bančni izpiski „spreminjajo“, da bo še „danes klicala in osramotila Slovenijo, da bo vam žal. Mojih možganov nihče ne bo zdravil z zdravili; na splošno ne prenesem zdravil“.¹⁰

8. Ne glede na okoliščino, ali je pritožnica ta dejstva navedla pri prvem ali drugem zaslišanju, je prepričljiva ugotovitev izvedenca, da gre pri pritožnici za duševno bolezen - blodnjavo motnjo (paranoidno psihozo). Pritožnica ima hudo motnjo realnosti, hudo je motena njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zaradi duševne bolezni, pa ni sposobna razumeti svojega lastnega stanja, zato ni sposobna razumeti pomena zdravljenja.¹¹ Mnenje izvedenca in izpovedba tožnice dopušča sklep, da pri pritožnici takšno bolezensko stanje traja že nekaj časa, da blodnjava motnja huje ogroža njeno zdravje, prepričljivo je bilo tudi ugotovljeno, da se tožnica nima uvida v svoje bolezensko stanje in se ne bo zdravila, če zdravljenje ne bo potekalo v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Mnenje izvedenca, ki je podkrepljeno z zdravstveno dokumentacijo oziroma ugotovitvami lečečega in dežurnega zdravnika, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi vsakršna opustitev zdravljenja pritožnice v oddelku pod posebnim nadzorom ogrožala njeno zdravstveno stanje in ker pritožnica glede na njeno bolezensko stanje ni sposobna razumeti svojega lastnega stanja, je izključena vsaka druga oblika zdravljenja, ker bi pritožnica druge oblike zdravljenja takoj prekinila. Izvedenec je še pojasnil, da v večini primerov doseg uvida v takšno stanje, kot gre pri pritožnici, traja tudi več kot mesec, obstaja pa možnost, da bo pacientka v času prisilne hospitalizacije to dosegla. Milejše oblike zdravljenja torej niso možne, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), v pravico do duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen Ustave). Ker zadržana oseba zaradi duševne bolezni ne more izraziti prave volje glede (zavrnitve) zdravljenja, je v teh izjemnih primerih dano sodišču pooblastilo, da zavaruje te njene ustavne in zakonske pravice, s tem, da presodi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, zaradi katerih je poseg v osebnostne pravice take osebe izjemoma dopusten, ker je tak poseg v njeno korist, kot to izhaja iz obravnavanega primera.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju pritožnica.
² V tem je tudi razlika z zadevo I Cp 1905/2012, na katero se sklicuje pritožnica v pritožbi.
³ Navedeno dejstvo ne izhaja iz zapisnika, pritožnica in pooblaščenka pa nista nasprotovali zapisniku. Tudi okoliščina, da se je narok pričel šele ob 13.00, čeprav je bil razpisan ob 9.00, ne more bistveno vplivati na odločitev.
⁴ V pritožbi pritožnica ponuja tudi drugo razlago te izjave in sicer, da je izjavo, da se ne bo zdravila in da ne bo jemala zdravil, podala iz razloga, ker so jo pripeljali v psihiatrično kliniko.
⁵ Katere trditve je pritožnica dala ob prvem in katere ob drugem zaslišanju, na podlagi katerih se je ugotavljalo njeno zdravstveno stanje, pritožba ne navaja.
⁶ Iz mnenja izvedenca le izhaja, da „Pacientki poskušamo ponuditi možnost, da bi svojo tesnobo skušala rešiti v bolnici, ne načenjamo pa njenega bolezensko pogojenega prepričanja, ki ga zgolj z verbalnim dokazovanjem ni sposobna spremeniti. Tudi na prigovarjanje blodnje ne minejo.“
⁷ Pritožba ne pojasni, katere izpovedbe, ki so relevantne za presoja zdravstvenega stanja pritožnice, bi bile drugačne oziroma so bile zmotno interpretirane.
⁸ In ne gre za abstraktno nevarnost, kot zatrjuje pritožba.
⁹ Pritožnica je imela ob zaslišanju plastično vrečko, v kateri je bila različna dokumentacija (glej zapisnik naroka z dne 4. 9. 2019 l. št. 5).
¹⁰ Podrobneje glej izpovedbo pritožnice na l. št. 5.
¹¹ Pritožba zato zmotno meni, da bi bila odločitev drugačna, če bi sodišče prve stopnje predstavilo pritožnici tudi druge oblike zdravljenja (po mnenju pritožbe ta opustitev pomeni tudi, da je bila pritožnici kršena pravica do izjave), saj je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da bi pritožnica vsako terapijo opustila.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1540/2015
• VSC Sklep II Cp 130/2022
• VSL Sklep I Cp 122/2021