<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I C 1555/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.C.1555.2019
Evidenčna številka:VSL00027907
Datum odločbe:21.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Peter Rudolf
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:obratovalni stroški in stroški upravljanja - upravnik večstanovanjske stavbe - stroški vodenja rezervnega sklada - pogodba o upravljanju - pogodba o naročilu - plačilo za opravljena dela - stroški opomina

Jedro

Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da obveznost vodenja rezervnega sklada določa pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki plačila za to storitev ne določa, prav tako plačilo za vodenje rezervnega sklada ni zajeto v plačilu (nagradi) za upravljanje ter ne obstaja dogovor o brezplačnem opravljanju te storitve, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost plačila obstoji tudi za to storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo z dne 8. 5. 2019 odločilo:

- da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 127245/2017 z dne 28. 12. 2017, v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka),

- da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 479,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodba naj bi bila izdana na podlagi zmotne uporabe materialnega prava in na podlagi absolutno bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni izkazala temelja in višine vtoževanih terjatev. Slednja je kot upravnik v obdobju od oktobra 2015 do oktobra 2017 naredila napačne obračune in izračune obratovalnih stroškov ter drugih stroškov in tudi po napačnem razdelilniku naložila v plačilo posameznim lastnikom večstanovanjske stavbe na naslovu ... Poudarja, da tako imenovani razdelilnik stroškov sam po sebi ni verodostojna listina. Tožnica nima zakonske podlage za obračunavanje stroškov vodenja rezervnega sklada, saj med pravdnima strankama ne obstaja dogovor o višini teh stroškov. Strošek vodenja rezervnega sklada spada med naloge in opravila upravljanje tožnice in je že vključen v postavko upravljanja te nepremičnine, kar je obveznost lastnikov do upravnika. Zato ni res, da bi tožnica izvajala vodenje rezervnega sklada mimo svojih pristojnosti in pooblastil kot upravnik zadevne večstanovanjske stavbe. Za toženo stranko so sporni stroški za hišnika, stroški čiščenja, stroški vpisa v zemljiško knjigo, stroški malih popravil, stroških rednih vzdrževalnih del manjših vrednosti, stroški ključev. Poudarja, da ti stroški sploh niso nastali. Tožnica ni izkazala nastanka stroškov oziroma oprave storitev, ki naj bi bile njihova podlaga. Tožena stranka pa ne more dokazovati t.i. negativnega dejstva, ko je navedla, da predmetne storitve niso bile izvedene. Sporni so tudi stroški opominov, saj s posredovanjem opomina ne nastanejo nobeni materialni stroški in v zvezi z denarnimi terjatvami niso dopustne pogodbene kazni (penali). Tožnica šteje stroške opominov med pogodbene kazni, kar je v nasprotju z določbami OZ. Sodišče je izdalo sodbo ne da bi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, pri čemer so ti razlogi medsebojno kontradiktorni. Sodbe se zato ne da vsebinsko preizkusiti, zaradi česar naj bi bila podana kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko2 sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 – 42 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno (argumentirano) pojasnilo, zakaj je lahko ugotovilo, da tožnica od toženke na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (upoštevaje 190 in 197. člen OZ3) upravičeno uveljavlja plačilo (povračilo) obratovalnih stroškov za čas od oktobra 2015 do vključno oktobra 2017, kar se nanaša na njihov nastanek kot tudi višino. Toženkino navajanje, da tožnica ni izkazala temelja in višine vtoževanih terjatev, da je naredila napačne obračune ter izračune obratovalnih stroškov in drugih stroškov ter da naj bi bil napačen tudi razdelilnik stroškov, je ne le presplošno, ampak hkrati predstavlja nedopustno izpodbijanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih pravno-relevantnih dejstev (v ta okvir sodi tudi dokazna ocena sodišča4), ki v sporih majhne vrednost (kot je predmetni) ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Omenjeni zaključek v celoti velja tudi glede pritožbenega izpostavljanja spornosti stroškov za hišnika, stroškov čiščenja, stroškov vpisa v zemljiško knjigo, stroškov malih popravil, stroškov rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, stroškov ključev, in sicer z zatrjevanjem, da ti niso nastali (da niso izkazani) oziroma da tožnica oprave storitev, ki naj bi bila podlaga za njihovo uveljavljanje, ni izkazala.5

7. Sodišče prve stopnje ne navaja, da naj bi tožnica (kot upravnik zadevne večstanovanjske stavbe) vodenje rezervnega sklada izvajala mimo svojih pristojnosti in pooblastil. V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je na drugi strani izrecno ugotovilo, da iz neprerekanih tožničinih navedb izhaja, da njeno obveznost vodenja rezervnega sklada določa pogodba o opravljanju upravniških storitev,6 kot tudi, da pogodba (višine) plačila za to storitev ne določa, kar naj bi bilo iz nje tudi razvidno.7 Nadalje je (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotovilo, da iz neprerekanih trditev tožnice izhaja, da plačilo za vodenje rezervnega sklada ni zajeto v plačilu (nagradi) za upravljanje8 ter da toženka obrazloženih navedb o tem, da bi obstajal dogovor o brezplačnem opravljanju te storitve s strani tožnice (ali da bi to izhajalo iz narave medsebojnega razmerja), ni podala. Posledično je ob upoštevanju določb 766.9 in 778. člena OZ10 naredilo prepričljiv zaključek, da obveznost plačila11 obstoji tudi za to storitev. Pritožba, ki temu povsem pavšalno oporeka,12 v nasprotno ne uspe prepričati.

8. Pritožbena navedba, da s posredovanjem opomina ne nastanejo nobeni materialni stroški, ni (ustrezno) (po)jasn(jen)a,13 zaradi česar ji tudi ni moč slediti.14 Ker sodišče prve stopnje obveznosti povračila stroška opominov ne utemeljuje z institutom pogodbene kazni (penalov),15 je pritožbeno pojasnjevanje, da v zvezi z denarnimi terjatvami takšna kazen (penali)16 ni dopustna oziroma da naj bi bilo to v nasprotju z določbami OZ, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe nebistveno.

2. 9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni17 in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso pripomogle (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
2 Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.
3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
4 Pritožba trdi, da razdelilnik stroškov (sam po sebi) ni verodostojna listina (glej 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju/ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami), česar pa ne obrazloži.
5 Oziroma da predmetne storitve niso bile izvedene.
6 Priloga A2.
7 Z navajanjem, da med pravdnima strankama dogovor o višini teh stroškov ne obstaja, enako izhaja tudi iz pritožbe.
8 In da v pogodbi plačilo za storitev vodenja rezervnega sklada ni določeno.
9 Namesto 766. sicer zmotno omenja 776. člen OZ.
10 Ki (ob neobstoju drugačnega dogovora) vzpostavljata pravico prevzemnika naročila (v konkretnem primeru tožnice) do takšnega plačila oziroma opredeljujeta višino le-tega.
11 Ki ni vključena v plačilo (nagrado) za upravljanje nepremičnine.
12 Češ da je strošek vodenja rezervnega sklada že vključen v postavko upravljanja nepremičnine (česar pritožnica konkretneje ne obrazloži).
13 Sestava opomina (poraba papirja) kot tudi njegovo pošiljanje (po pošti) sta po sami naravi stvari (torej običajno) povezana z nastankom materialnih stroškov.
14 Podobno pavšalni so bili, kot to v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje, toženkini ugovori v zvezi s povračilom omenjenih stroškov v postopku na prvi stopnji.
15 Glej razloge podane v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
16 Kje naj bi se tožeča stranka v zvezi s temi stroški sklicevala na pogodbeno kazen (penale), prav tako ni razvidno. Kot to izhaja iz dopolnitve njene tožbe z dne 4. 4. 2018, je te stroške utemeljevala s sklicevanjem na 59. člen Stanovanjskega zakona/SZ-1 (Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami) in 27.a člen Zakona o varstvu potrošnikov/ZVPot (Uradni list RS, št. 20/98, s kasnejšimi spremembami).
17 Kar velja tudi za pavšalno (in hkrati protislovno) pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da so ti kontradiktorni (zaradi česar naj se odločitve/sodbe ne bi dalo preizkusiti).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 766, 778

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMjk1