VSL Sklep I Cp 646/2019

Jedro

Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih. Gre torej za bodočo škodo. Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, pa je mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela. Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, preteklo škodo. Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od prvega odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.

Sodišče je tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da ji toženec od 21. 11. 2011 dalje vsak mesec plača 400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 2.856,63 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo njenih bližnjih; obrazložitev o tem pa je nepopolna, površna in pavšalna. Izpostavlja tudi izvedbo postopka s pridobitvijo izvedenskih mnenj. Tožnica ni dobila odgovorov na podane pripombe na mnenje, ki je bilo pridobljeno v zadevi istega sodišča P 2719/2011-III niti na mnenje izvedenca prof. dr. M. V., ki ga je sodišče (potem, ko se je napačno odločilo, da mnenja iz zadeve P 2719/2011-III ne bo dopolnjevalo) pridobilo v tej zadevi. Izvedenec M. V. bi moral biti izločen, ker je bil tožničin lečeči zdravnik. Pri izdelavi mnenja potrebe po tuji pomoči ni ocenjeval v skladu z odškodninskim pravom, ampak se je oprl na okvire, ki jih uporablja ZPIZ pri odločanju o dodelitvi pomoči. Izvedenec je še zapisal, da se kot pomoč in postrežba upošteva samo tiste potrebe posameznika, ki so nujno potrebne za njegovo varnost in obstoj (preživetje). Gre za povsem napačno definicijo tuje pomoči, ki odstopa od definicije potrebe po tuji pomoči v sodni praksi, ki jo pritožnica našteje. Na to je pritožnica opozarjala tudi v pripombah na izvedensko mnenje, a izvedenec tega očitno ni razumel, sodišče pa ga ni podučilo, da mora povzročitelj oškodovancu povrniti škodo, ki nastaja, kadar stanje ni takšno kot pred nesrečo.

Pritožnica še dodaja, da so v obeh mnenjih vendarle ugotovljene trajne funkcionalne posledice. Iz mnenja komisije izhaja, da tožnica ni sposobna za dela, kjer je potrebna kratkotrajnejša stoja ali hoja. Sodišče je v postopku P 2719/2011-III ugotovilo, da tožnica lahko hodi le krajši čas, navzdol le, če se prime, navzgor ne več, ne more počepniti, poklekniti, dvigne pa lahko le 2 do 3 kg. Kar se tiče gospodinjskih del, lahko kakšno delo opravi sede ali pomije kakšno posodo in obriše prah v dosegu rok. Napačen je zaključek sodišča, ki sicer ne dvomi, da bližnji tožnici nudijo pomoč, a meni, da ta ne sodi v okvir pomoči, ki bi bila objektivno pogojena in bi jo tožnica v resnici potrebovala. Sodna praksa prisoja rento za tujo pomoč tudi oškodovancem z lažjimi trajnimi posledicami, ki rabijo le občasno pomoč pri težjih fizičnih delih (odločbe VSK Cp 279/93 in VSL II Cp 3691/2010 ter II Cp 719/2016). Ni razumljivo, zakaj sodišče ni ugodilo tožbenemu zahtevku vsaj za tisto pomoč po 20. 11. 2011, ki jo je tožnica po ugotovitvah izvedenca (in sodišča prve stopnje) nedvomno potrebovala. Pritožnica še obsežno povzema medicinsko dokumentacijo.

3. Toženec v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da tožnica tuje pomoči ni konkretizirala v zadostnem obsegu, pomanjkljivih trditev pa z izvedenskim mnenjem ni mogoče nadomestiti.

4. Pritožba je utemeljena.

Splošno o naravi tožbenega zahtevka

5. Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. Obligacijski zakonik (OZ) izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih nič drugega kot denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih.¹ Gre torej (kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje) za bodočo škodo. Z bodočo razumemo škodo, ki še ni nastala v trenutku zaključka glavne obravnave.² Odškodnino za bodočo škodo je mogoče priznati, če je škoda gotova. Ker pa nobeno dejstvo, ki bo nastalo v prihodnosti, ni gotovo, mora zadostovati določena stopnja verjetnosti.³ V sodni praksi se je uveljavil dokazni standard, po katerem mora oškodovanec izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %.⁴

6. Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, pa je mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela.⁵ Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, preteklo škodo.⁶ Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od 1. odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.

Konkretno o naravi tožbenega zahtevka

7. Tožnica v tožbi zahteva plačilo po 400 EUR mesečno za vsak mesec od 20. 11. 2011 do 10. 11. 2012⁷; od tedaj dalje pa „mesečno rento“ v enaki višini, torej po 400 EUR mesečno. Tožba je bila vložena 3. 12. 2012, zato je na dlani, kje je razlog za poimenovanje tožbenega zahtevka za čas od decembra 2012 dalje kot rentnega. Z vidika trenutka vložitve tožbe je bila to bodoča škoda. Povsem jasno pa je, kakšna je višina tožbenega zahtevka, torej odškodnina, ki jo zahteva (četudi ne v seštevku⁸). Če je tožeča stranka v tožbi pravno podlago tožbenega zahtevka (za čas do izdaje sodbe) navedla napak⁹, to zanjo ne more biti usodno, saj stranki pravne podlage tožbenega zahtevka ni treba navesti, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Sodišče pozna (in uporabi) pravo po uradni dolžnosti. To pomeni tudi, da se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se je sklicevala tožnica¹⁰, ampak mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.¹¹,¹²

8. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (zapadle do 8. 9. 2015, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica rabila stalno tujo pomoč) zato, ker je ta že zapadel in bi bil utemeljen po 1. odstavku 174. člena OZ, tožeča stranka pa ga uveljavlja kot rento po 2. odstavku 174. člena OZ, predstavlja bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 180. člena ZPP, ki jo tožnica vsebinsko uveljavlja, in je nedvomno vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

O dokaznem postopku

9. Ker je sodišče verjelo tožnici, da ji sorodniki pomagajo toliko, kot je zatrjevala, pritožbeno sodišče (ob takšni dokazni oceni) nima pomislekov v odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za njihovo zaslišanje. Dejstev, ki so že dokazana, namreč ni treba še dodatno dokazovati z drugimi dokazi. Očitana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v tem pogledu torej ni podana.

10. Drugače pa velja za dokaz z izvedencem. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izločitev izvedenca prof. dr. M. V.¹³, problematični pa so drugi vidiki tega dela dokaznega postopka. Sodišče je v dokaznem postopku pridobilo in tudi dokazno ocenjevalo dve (vsebinsko različni) izvedenski mnenji - mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete univerze v ... s 15. 11. 2016 in mnenje izvedenca prof. dr. M. V. z 18. 2. 2018 ter 13. 5. 2018. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da odgovorov na njene (tehtne) pripombe na obe mnenje ni dobila ne v dokaznem postopku z izvedenci ne v izpodbijani sodbi. Odgovorov na pripombe na prvo mnenje¹⁴ ni zato, ker je sodišče prve stopnje (mimo pogojev iz 2. odstavka 254. člena ZPP) namesto tega postavilo drugega izvedenca, pa nato (nepopolno) mnenje vendarle upoštevalo. Na drugega pa zato, ker je bil izvedenec tisti, ki je sam začrtal, ne le strokovnih, ampak tudi dejanske in materialnopravne okvire za opravo izvedenskega dela. To pritožnica utemeljeno izpostavlja v pritožbi, enako pa je opozorila tudi v pripombah na izvedensko mnenje, do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne opredeli. Tak pristop znanje in vlogo izvedenca presega in je povzročil, da njegovo mnenje na vprašanja, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku (to pa je strokovna ocena konkretnih trditev tožnice o delih, ki jih je pred prometno nesrečo lahko opravljala sama, zdaj pa jih ne more več), ne odgovarja.

11. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci (1. odstavek 252. člena ZPP). Ker je kakovost (in uporabnost) izvedenčevih odgovorov v veliki meri odvisna od kakovosti vprašanj, je za učinkovitost postopka zelo pomembno, kako sodišče usmeri delo izvedenca.¹⁵ Z vprašanjem, kakršno je bilo v tem postopku zastavljeno izvedencu¹⁶, ga ni ustrezno usmerilo; gre za pravno vprašanje (tuja pomoč v odškodninskem pravu namreč nima enakega pomena kot tuja pomoč v pogovornem jeziku ali po merilih ZPIZ¹⁷ ali po kakšnih drugih kriterij, ki naj bi jih uporabil izvedenec, pa jih niti ni razgrnil). Zaradi tega je tudi drugo izvedensko mnenje ostalo nepopolno. Ker je sodišče prve stopnje preprosto sledilo napačni izvedenčevi pravni presoji, da se „stalna pomoč upošteva samo za tiste potrebe posameznika, ki so nujno potrebne za njegovo varnost in obstoj (preživetje)“ ter njegovi presoji po kriterijih ZPIZ¹⁸, tožničinih tožbenih trditev o tem kakšno pomoč rabi¹⁹ (gre za povsem druga vprašanja od tistih, s katerimi se je ukvarjal izvedenec), sploh ni obravnavalo. S tem je bila storjena bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica vsebinsko uveljavlja.

12. Četudi sodišče prve stopnje teh vprašanj ni obravnavalo, pa pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnim stališčem, izpostavljenim v pritožbi - torej, da velja pravilo popolne odškodnine (169. člen OZ). „Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za “osnovno eksistenco“ in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih in uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja“ (II Ips 160/2017).

Odločitev pritožbenega sodišča, podlaga zanjo, napotki za nadaljnje delo

13. Zaradi opisanih kršitev je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Kršitve postopka so takšnega obsega, da jih pritožbeno sodišče samo na pritožbeni obravnavi ne more odpraviti, ne da bi nedopustno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje namreč tožničinih tožbenih trditev o tem, katerih od zatrjevanih aktivnosti od nesreče dalje ne more opravljati brez tuje pomoči, sploh še ni obravnavalo. Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, pa se v sodbi tudi ni opredelilo do številnih ugovorov tožene stranke, med drugim ugovora, da je tožnica k nastanku škode soprispevala, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom. Zaradi razveljavitve sodbe ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče prve stopnje dokazni postopek v zvezi z nekaterimi od teh vprašanj vendarle že izvajalo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku glede zapadle odškodnine odpraviti kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 180. člena ZPP, nato odločiti, s katerim izvedencem bo dokončalo dokazni postopek in izvedenca ustrezno usmeriti s postavitvijo konkretnih vprašanj, izhajajočih iz tožbenih trditev. Ko bo mnenje dopolnjeno, bo moralo sodišče prve stopnje opraviti materialno pravno presojo potrebnosti tuje pomoči in ob tem obravnavati tudi ugovore tožene stranke, ki jih je, kot že pojasnjeno, delno že obravnavalo, tako da bo moralo dokazni postopek le dopolniti ter dokaze oceniti.

14. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika.

Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Stankovič, O.: Naknada štete u obliku rente, Beograd, str. 7. Delo se sicer nanaša na ureditev po (prej veljavnem) Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki pa je bila v bistvenem enaka kot sedanja, tako da je še zmeraj relevantno.
² Tako: Ilešič, M., Odškodnina v obliki rente po zakonu o obligacijskih razmerjih, Združeno delo, 1979, stran 131; Juhart, J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, stran 459. Deli se sicer nanašata na ureditev po (prej veljavnem) ZOR in tedaj veljavnem ZPP, ki pa sta v relevantnem delu v bistvenem enaki kot sedanja, tako da sta še zmeraj relevantni.
³ Ilešič, M., delo, navedeno v 2. opombi, stran 132.
⁴ Prim. odločbe VS RS II Ips 189/2017, II Ips 303/2016, II Ips 3/2015, II Ips 337/2014, II Ips 338/2014, II Ips 147/2013, II Ips 260/2012, II Ips 100/2011 in druge.
⁵ Ilešič, M., delo, navedeno v 2. opombi, stran 131.
⁶ Ilešič, M., delo, navedeno v 2. opombi, stran 132 in Cigoj, S.: Odškodninsko pravo Jugoslavije, Ljubljana 1972, stran 438. Delo se sicer nanaša na ureditev po (prej veljavnem) ZOR, ki pa je bila v bistvenem enaka kot sedanja, tako da je še zmeraj relevantno.
⁷ V tem delu torej zahtevka ne opredeli kot rentnega in zahteva skupaj 5.200 EUR.
⁸ Ob vložitvi tožbe takšnega zahtevka niti ni mogoče postaviti, saj tožeča stranka ne more vedeti, kako dolgo bo tekel sodni postopek, kateri bo torej tisti trenutek, ko škoda ne bo več zapadla, ampak bodoča.
⁹ Celo to je lahko vprašljivo: prim. odločbo VS RS II Ips 187/2017.
¹⁰ In poimenovanje tožbenega zahtevka z izrazom “rentni“ ni nič drugega kot to.
¹¹ Galič, A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, stran 134.
¹² Že v starejši sodni praksi (v zvezi z ZOR) so bila sprejeta stališča, da lahko sodišče namesto zahtevane rente zaradi izgube zaslužka, če je ta posledica relativno majhne izgube delovne sposobnosti, oškodovancu prisodi odškodnino v enkratnem znesku, pod pogojem, da ta škoda ni obsežena v odškodnini zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost (VSK Gž 299/80, 16. 9. 1980, ki jo povzema Cigoj, S. Komentar obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Ljubljana, 1984, stran 724.) ter (obratno) da izjava tožnika, s katero zahteva pavšalni znesek namesto rente, nima pomena dispozicije, mimo katere sodišče ne bi moglo odločati v skladu s pravili materialnega prava (VSJ Rev 1025/64, 9. 10. 1964).
¹³ Vsi razlogi o tem v izpodbijani sodbi so pravilni, zato jih to sodišče ne ponavlja.
¹⁴ Podal jih je tudi toženec, ne le pritožnica.
¹⁵ Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, stran 493.
¹⁶ Izvedenec naj: „Ugotovi, ali so poškodbe, zadobljene pri prometni nesreči 18. 1. 2009 povzročile pri tožnici potrebo po tuji pomoči? V primeru pritrdilnega odgovora naj izvedenec opredeli vrsto, obseg in trajanje tuje pomoči, ki jo je tožnica potrebovala in ki jo bo tožnica morebiti potrebovala v bodoče?“
¹⁷ Slednje utemeljeno izpostavlja pritožnica.
¹⁸ Ali se tožnica hrani sama? Ali se sama oblači in slači? Ali se sama obuva in sezuva? Ali se giblje samostojno ali s pomočjo ortopedskih pripomočkov v stanovanju? Ali se giblje samostojno ali s pomočjo ortopedskih pripomočkov zunaj? Ali je samostojna v skrbi za osebno higieno? Ali je samostojna pri opravljanju fizioloških potreb? Ali je popolnoma slepa in slabovidna? Ali je popolnoma nepomična? Ali zaradi psihične prizadetosti potrebuje stalen nadzor? Ali potrebuje 24 urno pomoč svojcev oziroma laični nadzor in stalno strokovno nego? Katere storitve strokovne nege so zavarovancu potrebne in kolikokrat na dan/teden (nega rane, dekubitusa, stome, klizma, itd.)?
¹⁹ Trdila je (dovolj konkretno), da rabi pomoč pri hoji v trgovino, prenašanju vrečk, pospravljanju stanovanja, preoblačenju, kidanju snega in kopanju, ker ne more v kad (vloga z 19. 1. 2016, list. št. 114 v spisu, nasprotna stran) ter pri pranju, likanju, pomivanju, nameščanju zaves, zapenjanju gumbov in tuširanju (vloga s 13. 7. 2017; list. št. 224 v spisu).

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 10/97
• Sodba II Ips 466/2002
• Sodba II Ips 172/97