VSL Sodba II Cp 825/2019

Jedro

Za izmikanje preiskavi alkoholiziranosti gre tudi v primeru, če je zavarovanec imel možnost, da bi o prometni nesreči in o poškodovanih oziroma uničenih stvareh obvestil policijo, pa tega ni storil, niti ni na drug način poskrbel za preizkus alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.650,90 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Besedilu 28. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka (v nadaljevanju Splošni pogoji), da je treba o zavarovalnem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče, takoj obvestiti policijo, je sodišče pripisalo pomen, ki ga sicer jasen (jezikovni) pomen določbe ne omogoča. Določba zavarovancu ne nalaga, da mora policiji pojasniti, da ima sklenjeno kasko zavarovanje, niti da mora vztrajati pri prihodu policije. Zahteva le, da o prometni nesreči takoj obvesti policijo.

Splošne pogoje je treba v skladu s pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) razlagati v korist tožnice kot zavarovanke. Določbe, ki niso jasne in razumljive in v nasprotju z zahtevo dobre vere povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih obveznostih strank v škodo potrošnika, so nične. Upoštevajoč namen 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev tudi ni pomembno, kdo o prometni nesreči obvesti policijo. Bistveno je, da se zagotovi možnost, da policija pride in izvede preiskavo oziroma ugotavlja alkoholiziranost. Policije namreč nihče ne more prisiliti k prihodu in k izvedbi preiskave. Tudi Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) omogoča policiji, da na kraj prometne nesreče I. kategorije pride šele po preteku 24 ur od nastanka prometne nesreče, tedaj pa preizkusa alkoholiziranosti ni več smiselno opraviti. Drugačna interpretacija bi bila iz navedenih razlogov preveč omejujoča za potrošnika kot šibkejšo stranko.

V sodbi je ugotovljeno, da je bila policija o prometni nesreči obveščena in da je po pojasnilu, da je nastala zgolj materialna škoda, prihod na kraj nezgode odklonila. Iz te ugotovitve izhaja, da zavarovanka ni kršila pogodbene obveznosti. Udeleženci prometne nesreče niso vedeli, niti niso mogli vedeti, ali se bo policija odzvala na klic in prišla na kraj nezgode. V nasprotju z zdravo pametjo bi bilo, če bi policijo poklicali le zato, da bi jim rekli, naj ne pridejo. Za kršitev Splošnih pogojev bi šlo lahko le v primeru, če policija ne bi bila obveščena. Ni namreč razumnega razloga, da bi udeleženci poklicali policijo, ne da bi ji želeli omogočiti prihod.

Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z nebistvenimi okoliščinami, tj. kdo je poklical policijo, kakšne so razlike med izjavami udeležencev po nesreči in pred sodiščem (ki so življenjsko logične), kakšna je bila vsebina klica, ali bi tožnica lahko pridobila njegov prepis ali ne, z razlikovanjem med klicem v kontekstu obveznega zavarovanja in v kontekstu pogodbenega zavarovanja. Gre za situacijo, v kateri je tudi po ugotovitvah sodišča prišlo do prometne nesreče, o kateri je bila obveščena policija, druga udeleženka je priznala krivdo, tožničin zahtevek pa je zavrnjen, ker ni poklicala policije v kontekstu kasko zavarovanja. Taka odločitev je arbitrarno in nerazumno obrazložena.

Četudi tožnica ne bi obvestila policije, to dejstvo ne more biti razlog za izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ). Zato tudi neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega vsebino je treba prilagoditi okoliščinam primera. Po stališču Vrhovnega sodišča je načeloma mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi, kadar z namernim ravnanjem prepreči ugotovitev alkoholiziranosti (sklep VS RS II Ips 331/2013). Iz ugotovitev v sodbi, da so se udeleženci prometne nesreče sporazumeli, da je odgovorna voznica O. in da so obvestili policijo, ki je po pojasnilu, da je nastala le materialna škoda, odklonila prihod, ni mogoče sklepati, da se je tožnica izogibala preiskavi alkoholiziranosti in še manj, da je to storila namerno. Tudi sodna praksa govori o opustitvi dejanske možnosti za obvestilo policije, ne pa o opustitvi možnosti zahtevati prihod policije.

Po ustaljenem stališču sodne prakse zavarovanec kljub domnevi o njegovi alkoholiziranosti ne izgubi zavarovalnih pravic, če je do škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, tako da alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode (VS RS II Ips 227/2010, VSL III Cp 930/2009 in VSM I Cp 606/2014). Iz ugotovitev v sodbi, kako je prišlo do nesreče, izhaja, da je bil edini vzrok ravnanje tretje osebe in da bi do posledice prišlo tudi, če tožnica ne bi bila alkoholizirana. V sodbi ni ugotovljeno, da bi tožničine psihofizične sposobnosti vplivale na nastanek prometne nesreče.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nedopustnega vnaprejšnjega stališča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Na to jasno kaže obrazložitev, v kateri je vsak indic, ki bi ga bilo mogoče razlagati tudi drugače, razlagalo v tožničino škodo. Življenjsko je, da se ob zmedi in paniki, ki ju povzroča prometna nesreča, tožnica ni spomnila, kdo je klical policijo in ob kateri uri je prišlo do prometne nesreče. Poleg tega je pri interpretaciji Splošnih pogojev upoštevalo le toženkino voljo, ne pa razumne razlage zunanje izjave. Z navedenim je v nasprotju z 22. členom Ustave favoriziralo toženko glede njenega trditvenega in dokaznega bremena.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine, ki jo je tožnica uveljavljala v zvezi s škodo, nastalo na njenem vozilu 2. 2. 2013. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bila tožnica 2. 2. 2013 udeležena v prometni nesreči z vozilom A., zavarovanem pri toženki, ki je obsegalo tudi kasko zavarovanje po pogojih PG-aop/07-06,

- da je tožnica s plačilom zadnjega obroka leasinga postala lastnica vozila,

- da je sporno, ali je prišlo do škodnega dogodka na način, kot ga zatrjuje tožnica, tj. da ji je na zasneženi cesti nasproti pripeljala P. O. z vozilom P. in jo oplazila, zaradi česar je tožničino vozilo A. zletelo s ceste, zadelo deblo jablane na travniku in obstalo nevozno,

- da je po 28. členu Splošnih pogojev zavarovanec dolžan v primeru prometne nesreče takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane ali so izginile v zavarovalnem primeru, in dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in ki so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode,

- da se po 4. točki prvega odstavka Splošnih pogojev šteje, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti,

- da tožnica ni dokazala, da je po nesreči poklicala policijo in zahtevala, naj pridejo na kraj nesreče,

- da je klic na policijo s telefona O. opravil U. L., ni pa dokazano, da je policija odgovorila, da jih na kraj nesreče ne bo zaradi slabega vremena in več nesreč,

- da so se udeleženci neposredno po nesreči strinjali, da je za nesrečo odgovorna O. in da bo škoda krita iz obveznega zavarovanja,

- da je tožnica kljub navedbi v dopisu policije, kakšen je čas hrambe posnetka klica, prepis tega posnetka zahtevala šele dan potem, ko se je iztekel rok za hrambo posnetka in je bil posnetek izbrisan,

- da je zahtevek za povračilo škode tožnica najprej podala pri zavarovalnici, kjer je imela O. sklenjeno obvezno zavarovanje za vozilo P., in da je nato ta zahtevek umaknila in vložila zahtevek pri toženki, kjer je imela sklenjeno kasko zavarovanje za svoje vozilo

- da je tožnica v postopku pri zavarovalnici izpovedala, da je policijo poklical sopotnik v vozilu O., sama pa je klicala Zavarovalnico A. zaradi vleke vozila, v pravdi pa je izpovedala, da je policijo klicala sama z L. telefona,

- da je neprepričljiva njena izpovedba, da je bila ves čas v stiku z neko osebo na Zavarovalnici A., ki ji je prigovarjala, naj pridobijo posnetek telefonskega klica na policijo,

- da sta policista prepričljivo izpovedala, da policija ne more odkloniti prihoda na kraj prometne nesreče in da sicer v primeru majhne poškodbe lahko odstopi od ogleda, vendar pa mora tudi v takem primeru opraviti preizkus, ali sta voznik in vozilo sposobna za nadaljnjo udeležbo v prometu.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se v primeru, ko je zavarovanec imel dejansko možnost, da bi o nesreči obvestil policijo, pa tega ni storil, in na drug način ne poskrbi za preizkus alkoholiziranosti, šteje, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, in da je posledica takega ravnanja izguba zavarovalnih pravic.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je 28. členu Splošnih pogojev v sodbi pripisan pomen, ki ga jezikovna razlaga ne omogoča. Ključna ugotovitev v sodbi je, da tožnica o prometni nesreči in škodi, ki je nastala na njenem vozilu, ni obvestila policije (59. točka obrazložitve). Z ugotovitvami o tem, česa oseba, ki je govorila s policijo neposredno po prometni nesreči, ni povedala policiji (zahteva po prihodu na kraj prometne nesreče, pojasnilo o kasku zavarovanju), se je sodišče le v okviru navedb pravdnih strank izreklo o tem, kakšna vsebina telefonskega pogovora bi zadostovala za zaključek o izpolnitvi tožničine pogodbene obveznosti, a ni bila dokazana. Ni pa nobene podlage za sklep, da je bil to edini možni način izpolnitve pogodbene obveznosti.

8. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni zatrjevala, da bi bile relevantne določbe Splošnih pogojev nejasne in nerazumljive, niti da povzročajo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank. Ker zbrano procesno gradivo ni nudilo podlage za dvom o njihovi veljavnosti, se sodišču o tem ni bilo treba izreči niti v okviru presoje po uradni dolžnosti. Sicer pa se pritožnica tudi sama strinja, da je določba 28. člena Splošnih pogojev jasna. Določba jasno pove, da je zavarovanec dolžan o zavarovalnem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče, takoj obvestiti policijo, in navesti, katere stvari so bile poškodovane oziroma uničene.¹ Iz take vsebine zavarovančeve dolžnosti jasno izhaja, da ne zadostuje zgolj takojšen klic na policijo – pritožnica ima prav, da je to lahko tudi tretja oseba in ne nujno zavarovanec – ampak mora biti v tem klicu povedano tudi, katere zavarovančeve stvari so bile poškodovane ali uničene. Ob takem obvestilu v 24 urah od nastanka prometne nesreče je policija po drugem odstavku 111. člena ZPrCP² dolžna priti na kraj prometne nesreče in ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze (vključno z ugotovitvijo o psihofizični sposobnosti udeležencev v prometni nesreči³). Pritožbeni argument, da udeleženec v prometni nesreči ne more prisiliti policije, da pride na kraj prometne nesreče, sicer drži, vendar pa tudi drži, da je policija dolžna izvrševati svoje pristojnosti, ki vključujejo preizkus psihofizičnih sposobnosti neposrednih udeležencev v prometni nesreči.

9. Neutemeljen pa je pritožbeni argument, da je policija dolžna priti na kraj nesreče v 24 urah in da je tedaj preizkus psihofizične sposobnosti nesmiseln. Drugi odstavek 111. člena ZPrCP ne daje podlage za tako razlago. V določbi naveden rok velja za obvestilo o prometni nesreči, ne pa za reakcijo policije. Jasno je, da je policija dolžna opraviti svojo zakonsko nalogo v času, ki je z vidika njenega namena smiseln. Ker Splošni pogoji določajo, da je zavarovanec dolžan obvestiti policijo takoj, je tudi jasno, da je namen obvestila policiji v tem, da se zagotovi možnost policijskega preizkusa alkoholiziranosti (in da se s tem zavarovalnici omogoči ugotavljanje o izpolnjenosti pogojev za izplačilo zavarovalnine).

10. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je v sodbi ugotovljeno, da je bila policija o prometni nesreči obveščena in da je po pojasnilu, da je nastala zgolj materialna škoda, odklonila prihod na kraj prometne nesreče. Po dokazni oceni tožničine trditve, da je bila policija obveščena v skladu z zahtevo iz 28. člena Splošnih pogojev, podani v 42. točki in naslednjih točkah obrazložitve, je v 51. točki obrazložitve podan zaključek, da tožnica ni dokazala, da je bila policija obveščena o dogodku.⁴ Enaka ugotovitev je podana tudi v sklepni 59. točki obrazložitve.⁵

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da tožnica ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz 28. člena Splošnih pogojev. Sodišče je ocenilo dokaze, predložene v zvezi z ravnanjem tožnice in ostalih udeležencev neposredno po prometni nesreči in kasneje ter vsebino teh dokazov primerjalo s tožbenimi navedbami in tožničino izpovedbo v pravdi. Pritožbeno stališče, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z nebistvenimi okoliščinami, ni utemeljeno.

12. Tožnica je v tožbi trdila, da je bila policija neposredno po škodnem dogodku obveščena o prometni nesreči, a zaradi slabih vremenskih razmer in ker ni nihče utrpel telesnih poškodb, ni prišla. Toženka je odgovorila, da policija ni bila dejansko obveščena o konkretni prometni nesreči. Pravdni stranki sta pri svojih nasprotnih trditvah vztrajali tudi potem, ko sta vsaka zase natančneje obrazložili svoje navedbe in predložili dokaze zanje. Ob nasprotujočih si navedbah pravdnih strank o odločilnem dejstvu se je bilo sodišče dolžno opredeliti do relevantnega procesnega gradiva. Vestna in skrbna dokazna ocena, h kakršni je sodišče zavezano na podlagi 8. člena ZPP, narekuje navedbo logično prepričljivih in življenjsko sprejemljivih argumentov o dokazni (ne)vrednosti posameznih dokazov, primerjavo posameznih dokazov med seboj in oceno celotnega procesnega dogajanja, se pravi procesnih dejanj strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja. Izhajajoč s stališča, da za izpolnitev pogodbene obveznosti ne zadostuje zgolj klic na policijo, ampak je potreben klic z določeno vsebino (obvestilo o prometni nesreči in navedba poškodovanih oziroma uničenih stvari), se je sodišče utemeljeno opredelilo o dejstvih v zvezi s klicem policiji, in o možnosti, ki jih je imela tožnica, da bi predložila zanesljiv dokaz o vsebini klica, ter ocenilo verodostojnost tožničine izpovedbe.⁶

13. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da policija ni bila obveščena o prometni nesreči in o poškodovanih oziroma uničenih stvareh. Pravilna je ocena o neprepričljivosti tožničine izpovedbe. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da z oddaljenostjo od dogodka spomin postaja šibkejši, vendar pa tožnica v zaslišanju ni izpovedala, da se ne spomni, kdo je poklical policijo, ampak vztrajno zatrjevala, da jo je poklicala sama in tudi izpovedovala o njegovi vsebini. Ugotovitvi, da je taka izpovedba nasprotna temu, kar so sama, L. in voznica drugega vozila, udeleženega v škodnem dogodku, izpovedali v postopku pri zavarovalnici, pritožba ne nasprotuje. V navedenem in v ugotovitvah o neverodostojnosti tožničine izpovedbe je sodišče imelo dovolj podlage za prepričljiv sklep o njeni neprepričljivosti. Zaključka sodbe, da je pritožnica imela možnost pridobiti posnetek pogovora med policijo in klicateljem (kdorkoli je že bil), pritožba ne izpodbija. Opisano ravnanje tožnice in dejstvo, da je policija dolžna priti na kraj prometne nesreče, če jo udeleženec o njej obvesti, dajejo podlago za prepričljiv sklep, da policija ni bila obveščena o okoliščinah prometne nesreče, pomembnih s pritožničinega vidika (obstoj prometne nesreče in obseg škode na njenem vozilu). O razlogih, zaradi katerih je eden od udeležencev poklical policijo – pritožba se o tem, kdo jo je poklical, ni izrekla, ne izpodbija pa ugotovitve v sodbi, da jo je poklical L. – sodišču ni bilo treba ugibati. Nadaljnji ugotovitvi o poznanstvu med pritožnico in voznico drugega vozila ter o času škodnega dogodka, ki jima pritožnica prav tako odreka relevantnost, zato niti ne moreta imeti pomembnejše teže.

14. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni materialnopravni razlagi določbe splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic in o njihovi zmotni uporabi v obravnavanem primeru. Morebitno stališče, da ima kršitev pogodbene obveznosti iz 28. člena Splošnih pogojev, tj. obvestitev policije o prometni nesreči, za posledico izgubo zavarovalnih pravic, bi bilo v nasprotju z 942. členom OZ. Po tej določbi so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Tudi na izmikanje preizkusu alkoholiziranosti zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da je zavarovanec kršil navedeno pogodbeno obveznost.⁷ V sodbi ni bilo zavzeto tako stališče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica imela možnost, da bi z obvestilom policiji o nastanku prometne nesreče in navedbo poškodovanih oziroma uničenih stvari dosegla, da bi policija prišla na kraj nesreče in opravila preizkus alkoholiziranosti, a tega ni storila, niti ni na drug način poskrbela za izvedbo preizkusa alkoholiziranosti.

15. Preizkusu alkoholiziranosti se je mogoče izmakniti (oziroma se mu izogniti) na različne načine. Sodišče je tisto, ki je dolžno v okoliščinah primera presoditi, ali je zavarovanec ravnal na tak način. Med temi okoliščinami je pomembno tudi, ali je izpolnil pogodbeno obveznost in o prometni nesreči obvestil policijo. Namen obveznosti je jasen. Sodelovalna dolžnost je zavarovancu naložena zato, da zavarovalnica pride do podatkov, ki jih potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Gre za dejstva, ki sodijo v zavarovančevo sfero in ki jih zavarovalnica, ki v trenutku nastanka zavarovalnega primera zanj ne ve, na drug način sploh ne bi mogla ugotoviti ali bi jih lahko ugotovila le z znatnimi težavami. To velja tudi za dejstvo morebitne alkoholiziranosti zavarovancev oziroma voznikov zavarovanih vozil. Na kraju nesreče ni prisotna, ugotavljanje alkoholiziranosti pa je po naravi stvari omejeno na kratko časovno obdobje. Po drugi strani takšna dejstva lahko – in tudi mora – ugotoviti policist, ki je o prometni nesreči obveščen. Kot je bilo že zgoraj navedeno, se je policist dolžan odzvati na obvestilo udeleženca prometne nesreče tudi v primeru, če je v nesreči nastala le materialna škoda. Dolžan je priti na kraj nesreče ter ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, neposrednemu udeležencu nesreče pa odrediti tudi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola (glej 109. člen v zvezi z drugim odstavkom 111. in prvim odstavkom 107. člena ZPrCP). Navedeno utemeljuje sklep, da dogovor o zavarovančevi sodelovalni dolžnosti, da o zavarovalnem primeru obvesti policijo, praviloma zanj ne predstavlja nesorazmernega bremena.⁸ Opustitev sodelovalne dolžnosti je v takem primeru močan indic, da se je zavarovanec izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.⁹

16. Zmotno je pritožničino materialnopravno stališče, da bi morala biti izmaknitev preiskavi alkoholiziranosti hotena oziroma storjena s tem namenom. Ob taki razlagi bi pogodbeno dogovorjena sodelovalna dolžnost ostala brez pomena. Dejstva, iz katerih je mogoče sklepati o namenu pogodbenika, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti, sodijo v subjektivno (notranjo) sfero zavarovanca in so kot taka še težje dokazljiva kot dejstva, relevantna za zaključek o izmikanju preiskavi. Na drugi strani je povprečno skrbnemu zavarovancu jasno, kakšne so posledice opustitve sodelovalne dolžnosti. Pravilno je zato materialnopravno izhodišče v izpodbijani sodbi, da gre za izmikanje preiskavi, če je zavarovanec imel možnost, da bi o prometni nesreči in o poškodovanih oziroma uničenih stvareh obvestil policijo, pa tega ni storil, niti ni na drug način poskrbel za preizkus alkoholiziranosti.¹⁰

17. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 331/2013, na katero se opira pritožba, ne zavzema stališča, da je na izognitev preizkusu alkoholiziranosti mogoče sklepati le na podlagi namernega zavarovančevega ravnanja. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi razveljavilo sodbo, v kateri je nižje sodišče sklepalo na izognitev preizkusu alkoholiziranosti na podlagi dejstva, da tožnik ni poklical policije, kot nepomembne pa so bile ovrednotene tožnikove navedbe, da je v prometni nesreči nastala le manjša premoženjska škoda, da je toženka v svojih navodilih svetovala voznikom, da zahtevajo, da na kraj dogodka pride policija le v primerih večje materialne škode ali telesnih poškodb udeležencev, in da tožnik pred nastankom zavarovalnega primera ni pil alkoholnih pijač. Vrhovno sodišče je v kontekstu ugotovitve, da izmikanje preiskavi predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera, resda navedlo, da je "načeloma mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost", vendar pa se s tem ni izreklo o tem, da mora biti za izmikanje dokazan tudi zavarovančev namen preprečitve preizkusa alkoholiziranosti. Sporočilo odločbe je (le) v tem, da bi okoliščine, ki jih je tožnik zatrjeval, sodišče pa štelo za nepomembne, lahko privedle do drugačnega stališča o tem, ali so podani razlogi za izključitev zavarovalnega kritja.

18. Pravilno je pritožbeno stališče, da zavarovanec kljub domnevi alkoholiziranosti ne izgubi zavarovalnih pravic, če alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastankom ali obsegom škode, vendar pa pritožnica neutemeljeno trdi, da je v sodbi ugotovljeno, da je bil edini vzrok za nesrečo ravnanje tretje osebe. Prav v delih obrazložitve, na katere se sklicuje pritožba (31. in 32. obrazložitve), je izrecno navedeno, da sodišče izhaja iz tožbenih navedb o tem, kako je prišlo do nastanka škode, ob taki izrecni navedbi pa niti 34. točke obrazložitve niti njenih ostalih delov ni mogoče razumeti na način, da je sodišče te navedbe dokazno ocenilo. Ker je štelo, da drugi razlogi zadostujejo za zavrnitev tožbenega zahtevka, se o dokazanosti navedb o nastanku škode – in s tem tudi ne o morebitnem neobstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom zavarovalnega primera – ni izreklo. O tem bi se bilo sodišče dolžno izreči, če bi pritožnica podala navedbe, iz katerih bi izhajalo, da te vzročne zveze ni, in v zvezi s tem predlagala dokaze, tega pa ni storila. Odsotnost ugotovitve o vplivu tožničinih psihofizičnih sposobnosti na nastanek škode zato ne daje podlage za ugotovitev, da te vzročne zveze ni.

19. Doslej navedeno utemeljuje tudi sklep o neutemeljenosti očitka o pristranskem sojenju. Posamezni indici po svoji naravi ne zadostujejo za sklep o odločilnem dejstvu, a sodišče ugotovitve o neizpolnitvi pogodbene obveznosti ni utemeljilo na enem dokazno pomembnem dejstvu, marveč na več med seboj povezanih. Tako na argument o zanesljivosti strankinega spomina kot na argument v zvezi z razlago Splošnih pogojev je bilo že odgovorjeno. Argumenti, s katerimi pritožnica utemeljuje kršitev enakega varstva pravic, torej ne držijo.

20. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V tem je obravnavani primer drugačen od primera, obravnavanega v sklepu VS RS II Ips 266/2018 z dne 29. 8. 2019, kjer je bila v splošnih pogojih določena obveznost zavarovanca, da v primeru prometne nesreče obvesti policijo v skladu z določili ZVCP, zakon pa udeležencu v prometni nesreči, v kateri je nastala samo premoženjska škoda, ni nalagal obveznosti, da obvesti policijo. Podobno velja tudi za primer, obravnavan v sodbi VSL II Cp 1036/2018 z dne 29. 8. 2018.
² Določba se glasi: Policist mora priti na kraj prometne nesreče I. kategorije in ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, če ga o njej obvesti udeleženec prometne nesreče v roku 24 ur od nastanka prometne nesreče.
³ Relevantni del določbe prvega odstavka 107. člena ZPrCP se glasi: Neposrednemu udeležencu prometne nesreče policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola.
⁴ Pred tem je v isti točki ugotovljeno, da klica ni opravila tožnica, ampak sopotnik v drugem vozilu, udeleženem v prometni nesreči, in da ni znano, kaj se je pogovarjal s policijo, a se je kvečjemu o tem, da prihod na kraj nesreče ni potreben, ker ni telesnih poškodb.
⁵ Na tem mestu je navedeno: "Policija je bila iz kraja klicana, a ne s strani tožnice, klical je sopotnik druge voznice O., kaj je bila vsebina tega pogovora in ali se je le-ta sploh kakorkoli in v čemerkoli nanašal na tožnico in njeno kasko zavarovanje, pa ni bilo dokazano."
⁶ Prvotno podan dokazni predlog za zaslišanje U. L. je kasneje umaknila.
⁷ Tako tudi sklep VS RS II Ips 331/2013 z dne 1. 10. 2015.
⁸ V primeru, da bi tožnica policijo o prometni nesreči obvestila, bi bil tak preizkus opravljen in s tem odpravljen vsak dvom o tem, ali je vozilo upravljala pod vplivom alkohola ali ne.
⁹ V vsakem primeru pa ima možnost, da dokazuje, da ob nastanku zavarovalnega primera ni bil pod vplivom alkohola ali da alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nastankom škode.
¹⁰ Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi VS RS II Ips 179/2009 z dne 15. 11. 2012 in v odločbah VSL II Cp 333/2014 z dne 2. 4. 2014, II Cp 3242/2014 z dne 3. 12. 2014, II Cp 1498/2017 z dne 14. 2. 2018 in II Cp 2175/2017 z dne 12. 4. 2018.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 71/2020
• VSRS Sklep II DoR 616/2019
• VSL Sodba in sklep II Cp 1687/2019