<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 899/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.899.2019
Evidenčna številka:VSL00027859
Datum odločbe:04.09.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:plačilo odvetniških storitev - trditveno breme - izpoved stranke - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi

Jedro

Izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke, ki je opisala več pravnih zadev, v katerih je bil stranka toženec osebno, ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16974/2017 s 1. 3. 2017 razveljavi v prvi točki izreka za znesek 1.017,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne ter v celoti v tretji točki izreka sklepa, v II. točki izreka pa spremeni tako, da je toženec v roku 15 dni dolžan tožeči stranki povrniti 334,99 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva plačilo 2.687,05 EUR, ki naj bi jih toženec dolgoval iz naslova neplačanih najemnin po najemni pogodbi za vozilo in iz naslova neplačanih stroškov za koriščenje odvetniških storitev. Toženec je v pobot uveljavljal svojo nasprotno terjatev za plačilo potnih stroškov in stroškov malic na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o poslovodenju.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16974/2017 s 1. 3. 2017 v I. in III. točki izreka tako, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 2.687,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 in 128 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2017. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 996,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožeča stranka z dvema ločenima računoma zaračunala isto storitev, pri čemer sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče sklicuje le na izpoved priče M. B., ki je zaposlena pri tožeči stranki. Ne strinja se, da pomota v računih ni bistvena. Prav tako sodišče ni upoštevalo njegovih navedb, da je opis storitve bistvena sestavina računa, zato je treba račun zavrniti. Nadalje navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je prefakturiranje računa opravil M. D., da naj bi bila del njegovih nalog tudi skrb za izvajanje pogodbe ter da naj bi mu toženec naložil koordiniranje dela z odvetniško družbo. Prav tako tožeča stranka ni podala trditvene podlage in ni predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, katere storitve je odvetniška družba opravila za toženca, na kakšen način je bil določen odstotek in zakaj je toženec dolžan plačati 5 %. Opozarja, da trditvene podlage ne more nadomestiti izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke M. K. Trdi še, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je toženec upravičen do povrnitve materialnih stroškov že na podlagi sklenjene pogodbe. Meni, da so njegove navedbe o obsegu opravljanja dela, podane v drugem sodnem postopku, izvzete iz konteksta, saj so se nanašale na njegovo delo v operativi in ne na splošno. Prav tako tožeča stranka ni zanikala, da je prihajal na delo. Sodišče je spregledalo navedbe toženca, da je za uporabo vozila plačeval najemnino ter da so v ceno najema vključeni stroški vzdrževanja, goriva in drugi stroški. Do povrnitve stroškov prevoza zato ne bi bil upravičen le, če bi imel avto v uporabi brezplačno. Neutemeljen in nedokazan je zaključek sodišča, da je tožeča stranka tožencu omogočila uporabo službene kartice. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da so službeno kartico uporabljali tudi ostali zaposleni, v zvezi s tem pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče S. D. Razlogov za zavrnitev dokaznega predloga sodišče ni konkretiziralo, prav tako sodišče ne more vedeti, ali bi izpoved priče vplivala na odločitev. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje priče G. B. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z računoma z 31. 3. 2015 in 31. 8. 2015 ni zaračunala storitev, ki naj bi bile že zaračunane z drugima računoma. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem ni sklicevalo le na izpoved priče M. B., da je pri opisu navedenih računov prišlo do očitne pomote (da se najemnina zaračunava za mesec februar in julij in ne za mesec marec in avgust). Sodišče je obrazložilo, da storitvi, ki ju je toženec dolžan plačati z navedenima računoma1, jasno izhajata tudi iz drugih sestavin računa in okoliščin izdaje računa, kot sta datum računa ter dejstvo, da drugih računov toženec za mesec marec in avgust ni prejel, pa bi ju glede na dogovorjene obveznosti po pogodbi moral prejeti. Pravilen je zato zaključek sodišča, da manjša napaka v zapisu ne predstavlja bistvene pomote oziroma ne pomeni, da storitev ni bila opravljena ali da je bila že plačana in da toženec računa ni dolžan plačati. Posledično sta neutemeljena pritožbena očitka, da sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb, da je opis storitve bistvena sestavina računa ter da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

7. Glede računa 2015/1547 za plačilo odvetniških storitev pa pritožnik utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni podala trditev o tem, katere storitve je odvetniška družba opravila za toženca osebno in so torej podlaga izdanega oziroma vtoževanega računa. Na to je toženec opozoril že v postopku na prvi stopnji. Toženec pravilno opozarja, da izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke, ki je opisala več pravnih zadev, v katerih je bil stranka toženec osebno, ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev. Ker tožeča stranka ni navedla storitev, ki naj bi jih odvetniška družba na podlagi pogodbe o opravljanju odvetniških storitev opravila osebno za toženca, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 915 EUR po računu 2015/1547. Posledično tožeča stranka tudi ni upravičena do kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 102,21 EUR (kot izhaja iz njenega izračuna v prilogi A 17).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da naj bi bil toženec do povrnitve (v pobot uveljavljanih) materialnih stroškov upravičen že na podlagi sklenjene pogodbe o poslovodenju. Sodišče prve stopnje je zavrnilo takšno stališče toženca, saj iz pogodbe o poslovodenju jasno izhaja, da je toženec upravičen do povrnitve dejansko nastalih stroškov. Sodišče je pravilno obrazložilo, da navedbe toženca v zvezi z dejanskim nastankom stroškov v zatrjevani višini niso dovolj konkretne in niso podprte z dokazi. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča strinja. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zanikala, da je toženec prihajal na delo, saj je navedla, da toženec dela ni opravljal v obsegu, kot izhaja iz njegovega opisa oziroma obračuna stroškov, ter se pri tem sklicevala na njegove navedbe glede obsega dela v drugem sodnem postopku.

9. Prav tako je imel toženec za namen kritja materialnih stroškov pravico do uporabe službene bančne kartice.2 Toženec možnosti uporabe bančne kartice ni nasprotoval (zatrjeval je, da jo je koristil zgolj občasno, predvsem v zvezi s službenimi potovanji). Navedeno tudi kaže, da toženec ni upravičen do povrnitve materialnih stroškov že na podlagi same pogodbe o poslovodenju. V zvezi z uporabo službene bančne kartice je zatrjeval, da je kartico uporabljalo več zaposlenih, vendar bi bila ta okoliščina relevantna šele, ko bi konkretiziral dejansko nastale stroške. Šele nato bi se namreč presojalo, ali se predloženi plačani računi s strani tožeče stranke za uporabo bančne kartice (ne) nanašajo na toženčevo uporabo bančne kartice. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče S. D., ki naj bi izpovedal, da je kartico uporabljalo več ljudi. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj izpoved priče S. D. ne bi vplivala na drugačno odločitev, torej izhajajo iz (pravilne) ugotovitve sodišča, da toženec ni konkretiziral in izkazal dejansko nastalih stroškov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da okoliščina, da so bili stroški goriva in vzdrževanja vozila vključeni v najemnino, sama po sebi pomeni, da je toženec upravičen do povrnitve potnih stroškov.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se ni opredelilo do pogojno predlaganega dokaznega predloga za zaslišanje priče G. B. Toženec si je namreč „pridržal“ dokazni predlog in navedel, da bo pri njem vztrajal, če se bo tekom postopka izkazalo, da je zaslišanje priče potrebno (ker bi bil potreben sodni tolmač). V nadaljevanju postopka toženec pri dokaznem predlogu ni vztrajal, sodišče pa dokaza ob takšnem (pogojnem) dokaznem predlogu ni bilo dolžno izvesti.

11. Pritožba toženca je torej, kot je bilo obrazloženo, delno utemeljena, zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v prvi točki izreka za 1.017,21 EUR (915 EUR + 102,21 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. in 358. člen ZPP).

12. Posledica spremembe sodbe je sprememba odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 1.500 točk, skupaj s predlogom za izvršbo po tar. št. 27/1 Odvetniške tarife (OT) ji pripada 1.650 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 990 EUR, z 22 % DDV 1207,80 EUR. Poleg navedenega je tožeča stranka upravičena do povrnitve 5,78 EUR za strošek priče M. D., 151 EUR za doplačilo sodne takse in 44 EUR za sodno takso za predlog za izvršbo. Skupaj stroški tožeče stranke znašajo 1.408,58 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo tudi 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točke za materialne izdatke, skupaj 382,5 točk, tj. 229,5 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 279,99 EUR. Skupaj s stroški na prvi stopnji je tožeča stranka upravičena do 1.688,57 EUR (1.408,58 EUR + 279,99 EUR).

13. Toženec je upravičen do povrnitve 300 točk za vložen ugovor na predlog za izvršbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (oziroma odgovor na tožbo), 300 točk za pripravljalno vlogo z 12. 1. 2018, 225 točk za pripravljalno vlogo z 12. 4. 2018, 21,25 točk za materialne izdatke odvetnika za stranko, 300 točk za zastopanje na glavni obravnavi 19. 4. 2018, 150 točk za zastopanje na glavni obravnavi 4. 10. 2018, 320 točk za odsotnost iz pisarne v času narokov (4 začetne pol ure v eno smer, tj. 80 točk x 4) in 150 točk za urnino za narok 4. 10. 2018, skupaj 2.066,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znašajo stroški za zastopanje toženca 1.239,75 EUR. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo tudi povrnitev 192,40 EUR za kilometrino pooblaščenki na relaciji ... za oba naroka ((2 x 260 km) x 0,37 EUR) in povrnitev takse za vložen ugovor v priglašeni višini 30 EUR, skupaj 1.462,15 EUR. Prav tako mu je priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne izdatke, skupaj 382,5 točk, tj. 229,5 EUR, in 195 EUR za plačano sodno takso za pritožbo. Skupaj s stroški na prvi stopnji je toženec upravičen do 1.886,65 EUR (1.462,15 EUR + 229,50 EUR + 195 EUR).

14. Uspeh tožeče stranke po spremembi sodbe znaša 62,14 %, kar pomeni, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 1.049,28 EUR. Toženec je uspel s 37,86 %, zato mu pripada 714,29 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov mora toženec tožeči stranki plačati 334,99 EUR pravdnih stroškov.

-------------------------------
1 Torej oddaja avtomobila v najem v marcu in avgustu.
2 Iz pogodbe o poslovodenju (priloga B 4) izhaja, da je poslovodja (toženec) upravičen do povrnitve materialnih stroškov, ki mu nastanejo ob opravljanju funkcije poslovodje. V ta namen ima poslovodja pravico do uporabe službene bančne kartice. Navedeno izhaja tudi iz pogodbe na področju kadrovskega inženiringa in svetovanja (priloga B 3).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/2, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMjcy