VSL Sklep II Cp 1066/2019

Jedro

Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, razen, če se z njo zahteva kakšna nova obveznost oziroma novo nastala škoda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti (to je v II., III., IV., VI. in VII. točki izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo tri tožnikove spremembe tožbe (I. točka izreka), toženki naložilo plačilo nepremoženjske škode in premoženjske škode v obliki potnih stroškov, pomoči in nege, doplačila za zdravilišče in izgubljenega dohodka (II. točka izreka),¹ nadalje ji je naložilo, da je dolžna tožniku do 5. 4. 2024 plačevati mesečno rento (III. točka izreka), v preostanku je tožnikov zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek (V. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (VI. in VII. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pravdni stranki s pritožbama sklepov o dopustitvi sprememb tožbe in o zavrženju podrednega zahtevka ne izpodbijata, zato sta sklepa v I. in V. točki izreka postala pravnomočna.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov zoper zavrnilni del glede višine priznane odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo in sicer po posameznih postavkah duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter skaženosti, in obrazloži, zakaj mu gre v celoti s tožbo zahtevana odškodnina iz teh naslovov. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del in navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov v zvezi z dokaznimi predlogi podanimi 24. 6. 2016, 5. 2. 2018 in 27. 6. 2018. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka sodbo v celoti izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom z dne 29. 3. 2012 in tožnikovimi zdravstvenimi težavami v predelu desnega zapestja in ramena, saj ni razpolagalo z objektivno preverljivimi dejstvi o tožnikovem zdravstvenem stanju pred škodnim dogodkom. Tožnik namreč ni predložil medicinske dokumentacije za najbolj relevantno obdobje od 23. 12. 2006 do 12. 4. 2012, vsi ostali načini ugotavljanja vzročne zveze pa pomenijo le sklepanje in ugibanje. Izvedenec E. S. je v dopolnilnem mnenju ugotovil, da zaradi nepopolne medicinske dokumentacije na objektiven način ni mogoče ugotoviti, ali je imel tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom kakšne zdravstvene težave, zato ni mogoče pritrditi sklepanju sodišča, da je škodni dogodek, to je prometna nesreča sprožilni dejavnik za zdravstvene težave v predelu desnega zapestja in ramena. Sodišče je prezrlo mnenje izvedenca, ki je ob zaslišanju dejal, da je možno, da je takšne posledice tožnik utrpel tudi ob padcu po stopnicah, saj je do tega padca prišlo le nekaj mesecev pred obravnavanim škodnim dogodkom. Prezrlo je tudi izpoved priče M. B., da je imel tožnik roko poškodovano že pred tu obravnavanim škodnim dogodkom. Ker tožnik ustrezne medicinske dokumentacije ni predložil, to dejstvo ne more iti v toženkino škodo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja. Tožnik je za celoten obseg trajnih posledic vedel najkasneje konec leta 2013, kar pomeni, da je terjatev zastarala konec leta 2016. Z vložitvijo tožbe je pretrgal zastaranje le za tisti del terjatve, ki ga je uveljavljal s tožbo, ne pa tudi za povišano terjatev, ki jo je uveljavljal s spremembo tožbe z dne 5. 2. 2018. Poleg tega iz sodbe tudi ni jasno razvidno, kdaj je sodišče štelo, da je začel teči zastaralni rok, kar predstavlja pomanjkanje razlogov o pravno relevantnih dejstvih. Toženka se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine, ki bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse. Priglaša stroške sodne takse za pritožbo. S pravočasno dopolnitvijo pritožbe pa iz previdnosti izpodbija implicitno naloženo obveznost plačila dohodnine od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, za tujo pomoč, potne stroške in zdraviliško zdravljenje, saj ti zneski niso predmet nobene davčne obveznosti, pod to zapadeta le izgubljeni dobiček in renta za izgubljeni dohodek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi tožnik navaja, da je bil kot sovoznik 29. 3. 2012 težje poškodovan v prometni nesreči v Avstriji in od toženke po zavarovalni polici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Toženka svojo pasivno legitimacijo priznava, sporna pa je vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ter višina vtoževane terjatve. Podala je tudi ugovor zastaranja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje toženkin ugovor zastaranja zavrnilo² z obrazložitvijo, da je tožnik s pravočasno vložitvijo tožbe pretrgal zastaranje tudi za kasnejše po izteku zastaralnega roka vloženo povišanje zahtevka za isto vrsto škode, zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo v obliki denarnega dobička pa teče za povrnitev celotne škode od tedaj, ko zapade prva tovrstna terjatev.

8. Sodišče je zavrnilo tudi toženkin ugovor glede neobstoja vzročne zveze med nesrečo in poškodbo zapestja in rame.³ Sprejelo je ugotovitve izvedenca, da je imel tožnik v predelu navikularne kosti v desnem zapestju že pred nezgodo nezarasel zlom, a je ob ugotovljenem dejstvu, da tožnik pred obravnavano nezgodo ni imel nobenih zdravstvenih težav ter je bil sposoben za delo voznika kamiona, sprejelo nadaljnjo ugotovitev izvedenca, da je bila nezgoda gotovo sprožilni element, ki je povzročil težave z desno ramo in zapestjem. Izvedenec je namreč obrazložil, da je ob nezgodi prišlo do razmika v predelu nezaraslega zloma in s tem do hudih težav, bolečin in omejene gibljivosti. Pri tem se je sodišče oprlo na tožnikovo izpoved, da pred nesrečo ni imel težav z desno roko, ter na izvedenčevo ugotovitev o zmernih degenerativnih spremembah v zapestju in rami, ki pred nesrečo tožniku niso povzročale bolečin in omejitev. Za nepomembno je štelo dejstvo, da manjka tožnikova zdravstvena dokumentacija za leta od 2006 do 2012, ker je izvedenec o prejšnjih tožnikovih poškodbah sklepal na podlagi sedanjih preiskav.

Zastaranje

9. Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je s spremenjeno tožbo 5. 2. 2018 prišlo do delnega zastaranja zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do zastaranja ni prišlo. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe (365. člen OZ), kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V sodni praksi je bilo večkrat izpostavljeno, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, razen, če se z njo zahteva kakšna nova obveznost oziroma novo nastala škoda.⁴ Novo nastale škode tožnik ni zatrjeval, saj je zahtevek povišal na isti dejanski in pravni podlagi iz istega historičnega dogodka. Sodišče prve stopnje se izrecno res ni izreklo o pričetku teka zastaralnega roka, vendar med pravdnima strankama ni bilo prerekano s strani izvedenca ugotovljeno dejstvo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo do konca leta 2013, kar pomeni, da je bila tožba 22. 6. 2015 vložena znotraj triletnega subjektivnega roka.

Vzročna zveza

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z okoliščino tožnikovega zdravstvenega stanja pred škodnim dogodkom nepopolno ugotovilo in je zmotno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da je (v celoti) podana vzročna zveza med škodnim dogodkom ter s strani tožnika zatrjevano škodo. Tožnik je v tožbi zatrjeval obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo (list. št. 1 in nasl.). V odgovoru na tožbo (list. št. 19 in nasl.) je toženka vzročni zvezi ugovarjala ter zatrjevala, da so bile pri tožniku pred škodnim dogodkom prisotne obsežne degenerativne spremembe v desnem ramenskem sklepu, njihov izvedenec pa je tožnikove težave v predelu desnega zapestja pripisal značilni poškodbi v otroštvu ali pa večkratnim zmernim poškodbam zapestja. Predlagala je, da tožnik sodišču predloži celotno zdravstveno dokumentacijo iz časa pred obravnavanim škodnim dogodkom vključno z vsemi UZ in MRI posnetki desnega ramena, desnega zapestja in vratne hrbtenice. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi temu dokaznemu predlogu ni nasprotoval, ampak je soglašal, da izvedenec navedeno medicinsko dokumentacijo pridobi. Če se ta ne nahaja pri njegovem osebnem izbranem zdravniku, naj se pridobi pri zdravstvenih ustanovah, v katerih so bile preiskave izvedene (list. št. 37 in nasl.). Ko je bil tožnik zaslišan (list. št. 51 in nasl.), je izpovedal, da pred nesrečo ni imel težav z zapestjem, je pa dva do štiri mesece pred škodnim dogodkom padel. Bil je pri zdravniku, slikali so ga in povedali, da ni nič, dobil je opornico, ki jo je nosil kakšnih deset dni. Sodišče prve stopnje je izvedencu s sklepom z dne 1. 7. 2016 (list. št. 59) med drugim naložilo, da pridobi vse MRI in UZ posnetke desne rame, zapestja in vratne hrbtenice pri zdravstvenih ustanovah, kjer so bile te preiskave tožnika izvedene tudi v času pred prometno nesrečo. Kot izhaja iz osnovnega izvedenskega mnenja (list. št. 73 in nasl.) je izvedenec pridobil medicinsko dokumentacijo iz tožnikovega zdravstvenega kartona, ki zajema obdobje od 12. 4. 2012 dalje, pred tem pa zdravstveno dokumentacijo iz zdravstvenega doma v Veliki Kladuši za obdobje od 18. 5. 2000 do 23. 12. 2006. Za obdobje med letom 2006 in 12. 4. 2012 pa zdravstvene dokumentacije ni pridobival. Svoje mnenje, da je škodni dogodek sprožilni dejavnik za tožnikove težave z ramo, zapestjem in vratom, je utemeljil na tožnikovi izpovedi, da pred nesrečo ni imel nobenih poškodb ali težav, pri čemer je izrecno navedel, da tega v medicinski dokumentaciji ni mogel preveriti. Po toženkinem ugovoru, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da tožbene navedbe, da tožnik pred škodnim dogodkom ni utrpel nobene poškodbe v predelu desnega zapestja, ne držijo, je izvedenec v dopolnilnem mnenju (list. št. 92 in list. št. 110 in nasl.) ponovno navedel, da je bil tožnik pred nesrečo sposoben za delo voznika kamiona, ni pa mogoče objektivno ugotoviti, ali je imel kakršnekoli zdravstvene težave, vendar je kljub temu potrdil svoje mnenje, da je bila nesreča sprožilni element za sedanje tožnikove težave z vratno hrbtenico, desno ramo in desnim zapestjem. Ob zaslišanju (list. št. 140) je svoje mnenje očitno spremenil, saj je na vprašanje toženkinega pooblaščenca, ali bi do poškodbe desne roke, predvsem pa do poškodbe desnega zapestja pri starem nezaraslem zlomu z razmaknitvijo dveh kostnih odlomkov lahko prišlo tudi ob padcu tožnika po stopnicah nekaj mesecev pred škodnim dogodkom, odgovoril, da če je bilo to nekaj mesecev pred poškodbo, je možno, da je do navedenih posledic prišlo takrat. Poleg tega je tožnikov delodajalec, kjer je bil tožnik pred nesrečo zaposlen, M. V. (list. št. 213) ob zaslišanju izpovedal, da je imel tožnik roko poškodovano že pred nesrečo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma razčistilo sporne okoliščine, ali si je tožnik ob padcu nekaj mesecev pred škodnim dogodkom poškodoval desno ramo in zapestje. V zvezi s tem ni razčistilo okoliščine, zakaj tožnik ni predložil zdravstvene dokumentacije, čeprav je toženka takšen dokazni predlog podala, tožnik mu ni nasprotoval, sodišče pa je izvedencu naložilo, da to dokumentacijo pridobi. Ko je izvedenec ni pridobil, se je sodišče oprlo zgolj na izvedensko mnenje, ki temelji na subjektivno ugotovljeni okoliščini, to je tožnikovi izpovedi, da je delo voznika kamiona lahko opravljal vse do škodnega dogodka 29. 3. 2012, toženkin predlog, da obstoj vzročne zveze preveri tudi na podlagi objektivnih dejstev, to je medicinske dokumentacije, pa je neutemeljeno spregledalo.

12. Ob navedenem je preuranjena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je škodni dogodek v celoti sprožilni element za tožnikove težave z desno ramo in zapestjem.⁵ V novem sojenju naj sodišče prve stopnje tožniku naloži predložitev zdravstvene dokumentacije (1) za obdobje od leta 2006 do leta 2012, predvsem pa (2) v zvezi z njegovim padcem dva do štiri mesece pred škodnim dogodkom, saj je izpovedal, da je bil pri zdravniku, da so ga slikali, da je dobil opornico, ki jo je nosil kakšnih deset dni. Če tožnik te zdravstvene dokumentacije nima, bo dolžan sodišču in nasprotni stranki predočiti podatke, v katerih zdravstvenih ustanovah se je v tem obdobju zdravil. Po pridobitvi zdravstvene dokumentacije bo lahko sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca na podlagi objektivnih podatkov preverilo s toženkine strani zatrjevane tožnikove poškodbe⁶ desne roke pred škodnim dogodkom. Če zaradi poteka časa navedene zdravstvene dokumentacije ne bo mogoče več pridobiti oziroma ne obstaja več in bo sodišče prve stopnje obstoj vzročne zveze, kot v prvem postopku, vezalo na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik opravljal delo voznika kamiona vse do škodnega dogodka, torej posledično ni mogel imeti nobenih težav z desno roko, bo moralo to dejstvo dodatno razjasniti. Pri tem bo moralo upoštevati, da se je toženkin dokazni predlog po pridobitvi zdravstvene dokumentacije izjalovil, ter bosta imeli stranki možnost ta dokaz nadomestiti z drugimi morebitnimi dokaznimi predlogi, ki ne bodo prepozni. Upoštevati je namreč treba, da je toženka že v odgovoru na tožbo podala ustrezno trditveno podlago o tožnikovi poškodovanosti pred škodnim dogodkom in posledično o neobstoju vzročne zveze. Tožnikovi izpovedi, da je vse do škodnega dogodka svoje delo opravljal kot voznik kamiona, je verjelo sodišče, izvedenec in osebni zdravnik v letu 2014 (priloga A 5), a bo moralo v novem sojenju sodišče prve stopnje to tožnikovo izpoved ponovno presoditi glede na dejstva (1) da je tožnik sam izpovedal, da je dva do štiri mesece pred škodnim dogodkom padel po stopnicah in si poškodoval desno roko, (2) da je izvedenec ob zaslišanju dopustil možnost, da so škodne posledice, ki jih tožnik trpi danes, lahko nastale pri tem padcu, (3) da je tožnikov delodajalec M. V. kot priča izpovedal, da je imel tožnik že pred tu obravnavanim škodnim dogodkom poškodovano roko, in (4) da v postopku ni bilo prerekano dejstvo, da tožnik ob škodnem dogodku ni vozil tovornega vozila, ampak se je v njem nahajal kot sovoznik. Šele nato bo lahko ponovno odločalo o obstoju in obsegu vzročne zveze.

13. V zvezi dopolnitvijo toženkine pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku na njegov predlog priznalo neto odškodnino, kar je obrazložilo v 28. točki. Sodna praksa v zvezi z obračunom in plačilom davščin je bila v preteklih letih različna. Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018 ni dvomov, da je zavezanec za obračun in plačilo davka toženka, sodišče pa mora v skladu z načelom dispozitivnosti odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče toženki naložilo obveznost plačila dohodnine za nobeno od priznanih škod. Če imata pravdni stranki v zvezi z navedenim še kakršnekoli pomisleke ali ugovore, jih bosta lahko razrešili v ponovljenem postopku.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbam pravdnih strank ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi tega, ker še ni v celoti razčiščen temelj vtoževane terjatve, na pritožbene navedbe glede višine ni odgovarjalo. Navodila sodišču prve stopnje (360. člen ZPP) so podana zgoraj.

15. Ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično zmotni uporabi materialnega prava glede vzročne zveze, se je pritožbeno sodišče odločilo za razveljavitev, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo pridobiti dodatne listine in dopolniti dokazni postopek, kar je prvenstveno treba obravnavati na prvi stopnji, šele nato lahko o tem sodi in po potrebi postopek dopolnjuje dokazni pritožbeno sodišče. Glede vzročne zveze dejansko stanje ni popolnoma razčiščeno, v primeru morebitne razmejitve posledic bo treba na novo odločiti o tožbenem zahtevku po višini, kar vse predstavlja samostojne sklope in bi bila z odločanjem o tem na pritožbeni stopnji strankama odvzeta pravica do pritožbe.

16. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločitev (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljeno vložiti pritožbo v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pisno pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo in bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357. a člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je to lahko odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (87. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je pomotoma izpustilo navedbo zakonskih zamudnih obresti, zato je izrek v tem delu nejasen.
² 7. točka obrazložitve.
³ 9. točka obrazložitve
⁴ VSL sodba I Cp 2029/2015, VSRS odločbe III Ips 57/96, II Ips 919/2007 in II Ips 204/2013.
⁵ Toženka v pritožbi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z utrpelo poškodbo vratne hrbtenice ne izpodbija.
⁶ Glede tožnikovih degenerativnih sprememb je izvedenec lahko utemeljeno sklepal na podlagi sedaj izvedenih preiskav.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1114/2013
• VSL Sodba II Cp 1028/2021
• VSM Sodba I Cp 270/2022