VSL Sodba II Cp 598/2019

Jedro

Posledice hipnega odziva je treba pripisati tistemu, ki je odgovoren za nastanek nevarne situacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki naložilo, da je tožnici dolžna plačati 3.758,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.407,96 EUR od 16. 2. 2014 dalje in od zneska 350,11 EUR od 16. 6. 2016 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da je prva toženka dolžna tožnici plačati 2.761,32 EUR pravdnih stroškov, tožnica pa drugi toženki 5 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prva toženka v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je sodišče v nasprotju s trditveno podlago tožnice odločilo, da je tožnici dolžna povrniti škodo, ki jo je utrpela v nesreči 19. 10. 2013. Meni, da bi se sodišče moralo opredeliti le, ali je tožnica dokazala, da je do škode prišlo 20. 10. 2013, kot je zatrjevala. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnice. Tožničine naknadne trditve, da je datum škodnega dogodka nepomemben in da gre za isti škodni dogodek, so prepozne in zato neupoštevne. Tožnica ni dokazala, da se je zatrjevana nesreča zgodila 20. 10. 2013 ter ni dokazala nastanka škode, saj iz policijskega zapisnika izhaja, da je bila udeležena v prometni nesreči 19. 10. 2013, v kateri ni utrpela nobenih poškodb. Ni verjetno, da bi tožnica utrpela zlom rebra in pri tem policistom povedala, da ni poškodovana. To ni mogoče tudi zato, ker je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, zato je morala tožnica močno vdihniti in pihniti v napravo. Zmotna je obrazložitev sodišča, da toženki nista trdili, da je bila tožnica udeležena v dveh prometnih nesrečah, saj je bilo dokazno breme glede nastanka škode na tožnici. Opozarja, da je izvedenec navedel, da ni mogoče ugotoviti dejanskega vzroka za prometno nesrečo (ali ravnanje neznanega voznika ali neustrezen način zaviranja s strani tožnice). Tožnica tudi ni dokazala nedovoljenega ravnanja neznanega voznika in vzročne zveze, saj ni znala povedati najbolj osnovnih podatkov, kot je barva vozila. V zvezi s tem je zmoten in v nasprotju z dokazi zaključek sodišča, da je razumljivo, da tožnica ni bila pozorna, za kakšno vozilo je šlo. Tožnica je namreč izpovedala, da je vozilo zapeljalo proti njej, kar pomeni, da je vozilo videla. Meni, da policijski zapisnik, ki je sestavljen izključno na podlagi izjave tožnice, ne dokazuje nedovoljenega ravnanja neznanega voznika. Prav tako tožnica ni trdila, da je neznani voznik zapeljal na njen pas. Tožnica je sama vozila neprilagojeno in nepazljivo, zato njena reakcija ni razumna. Podredno navaja, da je za škodo pretežno odgovorna tožnica sama. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo presoditi le, ali je tožnica utrpela škodo v prometni nesreči 20. 10. 2013. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo, ali je tožnica utrpela škodo v zatrjevani prometni nesreči, ko se je zaradi ravnanja neznanega voznika umaknila v levo in se pri tem zaletela v drog javne razsvetljave. Drži, da je tožnica zatrjevala, da je do nesreče prišlo 20. 10. 2013, vendar se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz navedb in dokazov tožnice jasno izhaja, da se tožba nanaša na prometno nesrečo z dne 19. 10. 2013. Tožnica je namreč v dokaz svojim navedbam priložila zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, iz katerega izhaja, da se je prometna nesreča zgodila 19. 10. 2013. Prav tako je tožnica izpovedala, da je do nesreče prišlo v soboto 20. 10. 2013 (vendar je bila po koledarju sobota 19. 10. 2013), iz česar izhaja, da gre zgolj za očitno pomoto. Škodni dogodek je namreč razviden že iz same tožbene naracije. Pravilno pa je sodišče tudi obrazložilo, da toženki nista trdili, da bi bila tožnica udeležena v dveh prometnih nesrečah. Pritožbeno zavzemanje, da trditveno in dokazno breme v zvezi s tem ni bilo na (prvi) toženki glede na to, da je toženka uspela dokazati, da je bila poškodovana v prometni nesreči, je neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravočasne trditvene podlage pravdnih strank pravilno zaključilo, da taka pomota v datumu ne pomeni, da tožnica ni dokazala zatrjevanega škodnega dogodka. Brezpredmetna je zato pritožbena navedba, da so navedbe tožnice, da datum prometne nesreče ni pomemben, prepozne. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo, da prva toženka dolžna tožnici povrniti škodo, ki jo je utrpela v nesreči 19. 10. 2013, prekoračilo trditveno podlago tožnice. Prekoračitev trditvene podlage pa tudi sicer ne predstavlja uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede nastanka škodnega dogodka je celovita, prepričljiva in ne temelji zgolj na policijskem zapisniku, zato je pritožbena navedba, da policijski zapisnik ne dokazuje nedovoljenega ravnanja neznanega voznika, ker temelji na izjavi tožnice, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo tožnici, da je prišlo do nesreče na zatrjevani način. Poleg tega je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da je na tehničen način možno potrditi potek nesreče, kot ga navaja tožnica, medtem ko je potek nesreče, kot ga navaja prva toženka, tehnično težko izvedljiv. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožnica ni dokazala, da je prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in da naj izvedenec cestno prometne stroke ne bi potrdil trditve tožnice, da je vzrok za nezgodo nedopustno ravnanje neznanega voznika.

8. Glede pritožbene navedbe, da tožnica ni vedela, kakšne barve je bilo neznano vozilo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je prepričljivo, da tožnica na vozilo na sosednjem pasu ni bila pozorna (saj je splošno znano, da imamo ljudje do vozil oziroma znamke, tipa in barve vozil različen odnos. Zato tudi ni možen zaključek, ki ga ponuja pritožba, da navedeno (nepoznavanje barve neznanega vozila) kaže, da škodnega dogodka ni bilo. Neutemeljen je tudi smiselni pritožbeni očitek, da je naveden zaključek sodišča v nasprotju z izpovedjo tožnice, da je opazila, da je vozilo zapeljalo proti njej. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je prepričljivo, da je tožnica, ko je vozilo zavilo proti njej, vso pozornost umerila v reševanje nastale situacije in torej ni bila pozorna na barvo vozila, s čemer se pritožbeno sodišče strinja, ker je logično in prepričljivo.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je neznano vozilo zapeljalo (preveč) proti tožnici, njena reakcija, ko se je vozilu začela takoj umikati, razumna. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi v takšni situaciji odlašala z reakcijo. Posledice hipnega odziva pa je treba pripisati tistemu, ki je odgovoren za nastanek nevarne situacije. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo izključno odgovornost neznanega voznika, ki se pred spremembo smeri vožnje oziroma menjavo prometnega pasu ni prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa (s čimer je kršil prvi odstavek 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa). Pritožbene navedbe, da tožnica ni trdila, da je neznani voznik zapeljal na njen vozni pas (ko se je umaknila, op. pritožbenega sodišča), temveč le na rob svojega pasu, kar pa naj ne bi bilo prepovedano, so glede na obrazloženo neodločilne.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da iz policijskega zapisnika izhaja, da tožnica ni utrpela nobenih poškodb,¹ pri čemer pritožnica izrecno ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je prepričljivo, da tožnica takoj po nesreči zaradi šoka ni bila pozorna na poškodbo (bolečino) oziroma ji ni pripisala pozornosti. Pritožbene trditve, da je glede na opravljen preizkus alkoholiziranost nemogoče, da tožnica ne bi občutila bolečin, saj je morala močno vdihniti in pihniti, so nedopustne pritožbene novote, saj ni izkazan opravičljiv razlog za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

11. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka v pritožbi višine priznane odškodnine ne izpodbija. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Kakšne poškodbe je v nezgodi utrpela tožnica je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer listinske dokumentacije v spisu, zaslišanja tožnice in izvedenskega mnenja izvedenca travmatološke stroke.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1979/2010
• VSL Sodba II Cp 1403/2018
• VSL sklep I Cp 271/2013