VSL Sklep I Cp 1510/2019

Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotnemu udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Odločilo je, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v varovanem oddelku za otroke in mladostnike klinike ... najdalj do 14. 10. 2019.

2. Zoper izdani sklep vlaga pritožbo odvetnik, ki je bil nasprotnemu udeležencu postavljen po uradni dolžnosti. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ v zvezi z 42. členom ZNP-1² in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr³. Sklep izpodbija v delu, ki se nanaša na zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Predlaga spremembo sklepa tako, da se udeleženca odpusti z navedenega oddelka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Kot zmoten graja zaključek sodišča, da je pri nasprotnem udeležencu podana zakonsko predvidena duševna motnja, ki narekuje odrejeno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišču očita, da je svojo odločitev nekritično oprlo le na neprepričljivo in premalo argumentirano mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Slednji je sicer podal mnenje, da gre pri pacientu za duševno motnjo, vendar tega ni znal konkretno opredeliti. Vedenje udeleženca je pripisal abstinenčni krizi po odtegnitvi kokaina, kar je skladno z izpovedbo udeleženca in njegovega očeta. Ne gre za dolgotrajno ali hujšo odvisnost od psihoaktivnih snovi. Udeleženec je 17 let star najstnik, kar dopušča zaključek, da gre pri njem za tipično eksperimentiranje z uživanjem psihoaktivnih snovi, kar ne traja dalj kot dva meseca. Ne gre za dolgotrajno ali hujšo odvisnost od psihoaktivnih snovi. Tega ni ugotovil niti izvedenec. Tudi ne gre za nobeno duševno motnjo, ker je izvedenec ni znal konkretno opredeliti. Udeleženec se je res znašel v stiski, kar pa ne predstavlja duševne motnje oz. pogoja iz 39. člena ZDZdr. To potrjuje tudi dejstvo, da je oče udeleženca že 20. 8. 2019 (le 6 dni po obravnavi) sporočil, da se je stanje udeleženca povsem izboljšalo, ter da ima v spremstvu staršev celo proste izhode. Zaradi dokazovanja neobstoja duševne motnje pri udeležencu predlaga ponovno zaslišanje udeleženčevega očeta, lečečega zdravnika in dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Opozarja, da je sprejem brez privolitve hud poseg v človekove pravice, v katere je mogoče poseči le v izjemnih primerih, kadar je to nujno in so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Ob udeleženčevi mladoletnosti morajo biti pogoji še bolj prepričljivo izkazani, a v obravnavani zadevi po pritožbenem mnenju niso.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži, da je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Postopki, v katerih se o tem odloča, pa so nujni.

6. V okviru podanih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ko je treba po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča pravilna. Odločalo je po uradni dolžnosti (prvi odstavek 61. člena ZDZdr) po prejemu obvestila direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu nasprotnega udeleženca. Pravilno se je oprlo na materialnopravna določila 39. člena ZDZdr⁴. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je obiskalo nasprotnega udeleženca, ga v prisotnosti staršev, po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika in izvedenca medicinske stroke zaslišalo, vpogledalo in prebralo zbrano zdravstveno dokumentacijo ter pridobilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke, je ugotovilo, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz 39. člena ZDZdr za zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju v varovanem oddelku za otroke in mladostnike najdlje do 14. 10. 2019. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno o izpolnjenosti vseh zakonskih pogojev za zadržanje na zdravljenju v celoti sprejema, saj ima oporo v celovito in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Vse pravnorelevantne okoliščine so celovito in pravilno ugotovljene, odločitev pa utemeljena z jasnimi in prepričljivimi razlogi, da jih pritožbeno sodišče skupaj s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo sprejema kot pravilne. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke.

7. Pritožnik kot bistveno ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri nasprotnem udeležencu podana pravno upoštevna duševna motnja. Meni, da je njegovo vedenje pripisati le tipičnemu občasnemu eksperimentiranju z uživanjem psihoaktivnih snovi, ki pri njem traja okoli dva meseca. S tem sodišču očita napačno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedencem medicinske stroke.

8. Duševna motnja je v 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe, pa se sama po sebi ne šteje za duševno motnjo. Z navedeno opredelitvijo v zakonu je pojem duševne motnje sicer postal pravni pojem, ki pa ga mora po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sodišče uporabiti oziroma napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, saj samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe. Enako velja za pritožnika, ki niti ne trdi, da je medicinski strokovnjak.

9. Sodišče se je o nenadnem spremenjenem mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja pri nasprotnem udeležencu, ki traja približno dva meseca, zanesljivo prepričalo z zaslišanjem udeleženčevega očeta (ugotovitve v točki 8 sklepa: stopnjevanje jeze, grožnje in agresivnost do svojcev in bližnjih, razbijanje pohištva, neprimerno reagiranje na vsako izrečeno besedo, neješčnost). Tudi samo ga je neposredno zaznalo ob zaslišanju nasprotnega udeleženca, ga opisalo v zapisniku in v izpodbijanem sklepu (točka 4 izpodbijanega sklepa), česar pritožnik ne izpodbija. Izvedenec je ugotovljeno spremenjeno vedenje udeleženca, kratkostičnost, pomanjkljivo distanco ter nenadno izgubo kontrole nad vedenjem oziroma čustveno neobvladanost in impulzivnost, nekritičnost in neuvidevnost do svojega stanja in zasvojenosti, nekritičnost do preteklih agresivnih izbruhov, pri katerih se ni mogel obvladovati, in do možnih prihodnjih agresivnih izbruhov opredelil kot duševno motnjo s področja osebne motenosti. Res je dodal, da je možno, da gre tudi za posledice prikritih epileptifornih dejavnikov ter zlorabo različnih drog in abstinenčno krizo po odtegnitvi kokaina s prisotno nevodljivostjo in agitacijo. A mu pritožba neutemeljeno očita neobrazloženost in nejasnost, ko od vseh ugotovitev izvedenca izpostavlja le abstinenčno krizo po odtegnitvi kokaina. Prezre, da je izvedenec na podlagi kliničnega pregleda nasprotnega udeleženca in razpoložljive medicinske dokumentacije (udeleženec je bil hospitaliziran prvič) na podlagi svojega strokovnega znanja podal mnenje, da ima udeleženec prav zaradi ugotovljene duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje kljub že prejeti psihofarmako terapiji. Zato je ocenil, da potrebuje bivanje in zdravljenje na varovanem oddelku za čas dveh mesecev. Po njegovi strokovni presoji bi moral ta čas zadoščati za detajlno diagnostiko duševnih in vedenjskih motenj zaradi več drog in drugih psihoaktivnih snovi in drugih bolezenskih razlogov, pa tudi za doseganje abstinence od drog ter za uvedbo ustrezne psihofarmako in kognitivne vedenjske terapije. Slednjo v svojem trenutnem duševnem stanju udeleženec nujno potrebuje, saj navedena terapija potrebuje daljši čas (več tednov), da bo dosežen tak učinek, da bo nasprotni udeleženec sposoben sodelovati tudi pri drugih – milejših oblikah zdravljenja. Ni bilo razlogov, da sodišče izvedenčevemu obrazloženemu in strokovno pojasnjenemu mnenju ne bi sledilo. Pritožnik ga namreč ni z ničemer omajal. Na njegovo mnenje ni imel ne vprašanj ne pripomb, pa tudi drugih dokaznih predlogov ne. Odveč so zato pritožbeni očitki o procesnih kršitvah pri izvajanju dokaza z izvedencem. Mnenje izvedenca je bilo pravilno ocenjeno skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, razlogov za njegovo dopolnitev pa ob jasnih in popolnih odgovorih na zastavljena vprašanja ni bilo. Procesnih kršitev drugega odstavka 253. člena ZPP, 8. člena ZPP ter po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr pritožbeno sodišče ne najde.

10. Tudi dejansko stanje o obstoju duševne motnje pri nasprotnem udeležencu je zadosti raziskano in pravilno ugotovljeno. Pravna presoja, da je ugotovljeno spremenjeno obnašanje in čustvovanje nasprotnega udeleženca posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, pa je pravno pravilna in skladna z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Z novimi dokazi, ki jih pritožnik predlaga v pritožbi, bi lahko dokazoval kvečjemu spremenjeno – izboljšano zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca, ki ga je ob ustreznem zdravljenju pod nadzorom napovedal izvedenec. Vendar na ta način pritožnik ne more izpodbiti sprejetega sklepa. Sodišče je moralo odločiti na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v času odločanja. Izboljšanje zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca oziroma spremenjene razmere bodo lahko razlog za morebiten predčasen odpust z oddelka pod posebnim nadzorom, če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu (prvi odstavek 69. člena ZDZdr), kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 14 sklepa.

11. Pritožnik pavšalno navaja, da ostali razlogi za sprejem na zdravljenje brez privolitve v obravnavani zadevi niso dovolj prepričljivo izkazani.

12. Dejanske ugotovitve o realni možnosti ogrožanja drugih imajo oporo v obstoječi medicinski dokumentaciji in v izpovedbi udeleženčevega očeta. Prepričljivo je izpovedal, da je nasprotni udeleženec neposredno pred sprejemom v bolnišnico verbalno in fizično napadal svojce in druge. O njegovi agresivnosti se je sodišče prepričalo tudi samo na naroku in ugotovilo, da še nima potrebne uvidevnosti in kritičnosti do preteklih niti morebitnih prihodnjih agresivnih izbruhov. Po mnenju izvedenca medicinske stroke je zaradi ugotovljene duševne motnje nasprotni udeleženec nevaren tudi samemu sebi. Zaključki o realni in konkretni možnosti ogrožanja sebe in drugih torej temeljijo na konkretno ugotovljenih okoliščinah, ki so natančno in jasno obrazložene v točki 11 sklepa in jih pritožnik niti ne izpodbija. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je s tem izpolnjen materialnopravni pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje brez privolitve.

13. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov ob izdaji sklepa ni bilo mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja udeleženca (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Ugotovitve sodišča, da je nasprotni udeleženec potreboval nadzorovano zdravljenje zaradi obstoječe nekritičnosti do svojega bolezenskega stanja, temeljijo na strokovnem mnenju izvedenca, ki je hkrati ocenil potreben čas za izvedbo diagnostike in uvedbo ustrezne psihofarmako in kognitivne vedenjske terapije, ki bo udeležencu omogočila zdravljenje z milejšimi oblikami pomoči. Tudi v tem delu na njegove strokovne ugotovitve ni bilo pripomb. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi njegovega mnenja kot edino trenutno primerno obliko zdravljenja pravilno ocenilo zdravljenje pod nadzorom v varovanem oddelku in ga omejilo na predvideni najkrajši potrebni čas dveh mesecev. Dejanske okoliščine o sorazmernosti in trajanju ukrepa so natančno, skrbno in prepričljivo ugotovljene v točkah 12 in 13 sklepa, odločitev pa materialnopravno pravilna ter jasno in popolno obrazložena. Pavšalnim pritožbenim očitkom, da razlogi za sprejem na zdravljenje brez privolitve niso prepričljivo izkazani, torej ni mogoče slediti.

14. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca, in ki se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njegove svobode, kot jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom, za katerega se zavzema pritožnik, bo, kot je bilo že povedano, mogoče odločati pred iztekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je udeleženčevo zdravstveno stanje res toliko izboljšalo, kot navaja pritožba, oziroma, če ne bo več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom (71. člen ZDZdr).

15. Ker pritožbenih razlogov ni in izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z napakami in procesnimi kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

16. V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (pritožbeni rok ostalim udeležencem postopka še ni potekel). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi pritožnika. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločalo o morebitnih drugih pritožbah.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019
³ Zakon o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami
⁴ Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če je navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Datum zadnje spremembe:

08.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2141/2019
• VSL Sklep I Cp 559/2021
• VSL Sklep II Cp 2397/2018