VSL Sklep II Cp 34/2018

Jedro

Pojasnilna dolžnost banke glede valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo izjave o prevzemu valutnega tveganja v samo pogodbo in tudi ne s presojo, ali so bili tožniki v vlogi posojilojemalcev s strani zaposlenih v banki opozorjeni na valutno tveganje.

Ali je bil posojilojemalec pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru. Pri tem so pomembne vse informacije in dodatna pojasnila, ki so bila posojilojemalcu posredovana med pogajanji, vključno z oglasi, ipd. Pomanjkljive ugotovitve izpodbijane sodbe ne omogočajo zaključka, da je bil način izračuna anuitete bodisi v pogodbi bodisi v ustnih dogovorih ob sklepanju pogodbe tožnikom predstavljen na način, da so bili sposobni oceniti razsežnosti spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR, v katerih so prejemali dohodke, in vpliv teh sprememb na njihovo pogodbeno obveznost v obdobju vračanja kredita.

Pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno zanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega in pravičnega poslovanja lahko razumno pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenimi tveganji seznanila. Upoštevati je torej treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožniki pa kot laiki brez posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli. V obravnavanem okviru je pomembno, ali je banka v svojih predstavitvah dajala prednost ugodnostim za tožnike, ali je enakovredno predstavila tudi možne slabe strani. Dolžnost banke, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno in tako zagotovi potrošniku informacije, pa se seveda lahko nanaša le na informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, ne pa tudi na tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Pri presoji, ali je v sklenitveni fazi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, je potrebno oceniti, ali bi se posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v sferi tožnikov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I./2. razveljavi ter se v tem delu tožba zavrže, zavrže pa se tudi pritožba tožeče stranke zoper ta del sodbe.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilno primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti (notarskih zapisov) dveh kreditnih pogodb in dveh sporazumov o zavarovanju denarne terjatve ter dveh dodatkov s sklenjenim pravnim poslom (I./1. točka izreka). Posledično je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov), da je prva tožnica dolžni toženi stranki (v nadaljevanju toženki) izplačati 104.715,27 EUR (I./2. točka izreka) ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti ter vknjiženih sprememb pri hipoteki z zaznambo neposredne izvršljivosti (I./3. točka izreka). V celoti je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali razvezo prej navedenih pravnih poslov zaradi spremenjenih okoliščin (II./1. točka izreka), prvi tožnici nalagali enako plačilo kot po primarnem zahtevku (II./2. točka izreka) ter od toženke zahtevali izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo podlaga za izbris hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti ter zaznambe spremembe pri hipoteki z zaznambo neposredne izvršljivosti (II./3. točka izreka). Tožnikom je na račun toženke naložilo plačilo 6.113,33 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Proti sodbi se pritožujejo tožniki in toženka.

3. Tožniki se pritožujejo zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagajo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Menijo, da je sodišče z zavrnitvijo izvedbe zaslišanja številnih prič, ki so pri toženki najeli isti kredit kot oni, kršilo njihovo pravico do dokazovanja, kar obsežno argumentirajo. V bistvenem v zvezi s tem navajajo, da so z navedenimi pričami dokazovali toženkino prevladujočo poslovno politiko in prakso v zvezi z načinom in vsebino svetovanja kreditojemalcem ob najemanju tovrstnih kreditov, ki je za odločitev pomembna, da je neutemeljeno vnaprejšnje odrekanje verodostojnosti navedenih prič in da je nepravilno tudi stališče sodišča, da je potrebno zavrniti predlog tožnikov, da toženka sporoči podatke o tistih kreditojemalcih, ki so pogodbe sklepali v isti poslovalnici kot tožniki.

Navajajo, da je pri aleatornih pogodbenih razmerjih ključen obstoj enakega zavedanja strank o rizikih, ki so predmet pogodbenega tveganja. Stranka, ki ima vedenje o slednjih, jih mora razkriti nasprotni stranki, sicer je slaboverna, posledica te pa je ničnost pogodbe. Toženka je kot profesionalna institucija vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da je mogoče in verjetno, da bo domača valuta znatno izgubila na vrednosti v razmerju do CHF, povprečni potrošnik, kar so tudi tožniki, pa tega niso vedeli. Sodišče prve stopnje je pri sojenju prezrlo številna izhodišča v zvezi z lastnostmi obravnavanih kreditov, ki jih povzema v pritožbo. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je sklicevala na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo, izdelanega s strani dr. Boštjana M. Zupančiča in dr. Cirila Ribičiča, do katerega se sodišče ni jasno opredelilo. Isto velja za sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017, katerega vsebino povzema tudi v pritožbo. Sodišče pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo niti izhodišč, postavljenih v odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške št. U-III-2521/2015 z dne 13. 12. 2016 in sodbi EU C-154/15, C-307/15 in C -308/15 z dne 21. 12. 2016.

Sodišče je pri odločanju preveč poenostavilo pravo temo sodnega odločanja, saj ni upoštevalo nekaterih značilnosti sklenjenih pravnih poslov, predvsem dolge ročnosti in konstitucije kredita po anuitetnem načrtu, po katerem se v pretežni meri najprej odplačujejo obresti in šele nato glavnica. Takšna konstrukcija kredita povzroči, da kreditojemalec utrpi znatne negativne učinke valutnega tveganja že ob sorazmerno majhnem in počasnem padcu vrednosti evra na letni ravni. Navedeni lastnosti, skupaj z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero, povzročijo, da je obravnavani kredit kompleksni finančni instrument s potencialno neomejeno izgubo za kreditojemalce in hudo tveganje za tiste, ki imajo dohodke le v domači valuti.

Ključno je tudi dejstvo, da je valutna klavzula namenjena pogodbeni valorizaciji in je dopustna le ob pogojih iz 372. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Valutna klavzula zagotavlja varovanje enake vrednosti dajatev v dvostranskih pogodbah, zato v danem primeru ne služi zakonskemu namenu. V konkretnem primeru je ob njeni uporabi prišlo do kršitve številnih temeljnih načel obligacijskega prava, zato ne more uživati sodnega varstva.

Tvegana pravna narava pogodbenega razmerja je v danem primeru prizadela zgolj tožnike, toženke pa ne. Z dokazi, ki jih povzema tudi v pritožbo, je izkazano, da je bilo v visoko specializiranih bančnih krogih, glede na predhodna dolgoročna gibanja, znano in pričakovano dejstvo negativnega gibanja tečaja valutnega para EUR/CHF, ki tožnikom ni bilo predstavljeno. Toženka ob sami sklenitvi pogodbe ni prevzela nobenih realnih tveganj, saj si je že takrat lahko nadejala pozitivne učinke, ki se nujno zrcalijo v izgubi tožnikov, zato je takšen pravni posel nemoralen. Toženka je tožnike z napačnimi informacijami celo zavajala, saj je zagotavljala, da gre za kredit, ki je varen in z minimalnimi tveganji, nasprotni zaključki sodišča pa so zmotni.

Banka bi morala potrošnika pri sklepanju obravnavanega posla postaviti v primerljiv položaj glede vedenja o ključnih lastnostih posla in tveganja, kot je položaj nje same, kar še posebej velja, če banka potrošniku tudi svetuje pri izbiri kredita, ki je dolgoročen in tvegan. Tožniki ne bi nikoli sklenili obravnavanega posla, če bi bili pred njegovo sklenitvijo na ustrezen način seznanjeni z dejstvi, o katerih je Banka Slovenije pisno seznanjala že od leta 2005 dalje.

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zadoščeno toženkini dolžnosti glede pojasnile dolžnosti, v zvezi s čemer se sklicujejo tudi na stališče I. Vuksanoviča v članku, objavljenem v Pravni praksi št. 6/2015.

Sodišče je napačno ugotovilo, da pri obravnavanem kreditu ni šlo za oderuško pogodbo, saj sta bila podana tako objektivni kot subjektivni pogoj, do nesorazmerja glede razporeditve rizikov med strankama pa je prišlo že v sklenitveni fazi pogodbe.

Sodišče je v številnih segmentih grobo kršilo metodološko pravilo presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Pri tem je tudi storilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je arbitrarna in samovoljna ter posega v ustavno varovane pravice tožnikov, saj je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Napačna je tudi odločitev sodišča glede podrednega zahtevka na razveljavitev pogodbe. Nesorazmerna premoženjska korist toženke je bila zanjo predvidljiva in je kot taka obstajala že v času sklepanja pravnih poslov. Drastično povečanje tečaja CHF do EUR je dejstvo, za katerega je pretežno verjetno, da se ne bo spremenilo, zato bi bilo nedopustno, da bi tožniki morali čakati vse do izteka kreditnega razmerja, da bi lahko vložili tožbo, kot v konkretnem primeru. Nepravilen je argument sodišča, da bi se tožniki lahko izognili posledicam, če bi predčasno odplačali kredit. Tožniki, kot popolni laiki na finančnem področju takšnega drastičnega padca vrednosti EUR niso mogli pričakovati.

4. Toženka se pritožuje proti odločitvi v delu zahtevka, s katerim so tožniki predlagali, da se njim samim naloži obveznost plačila v njeno korist, saj navaja, da za kaj takega nimajo pravnega interesa in bi morala biti njihova tožba v tem delu zavržena, ne pa vsebinsko obravnavana in zavrnjena. Predlaga razveljavitev tega dela sodbe in zavrženje tožbe. Pritožuje se tudi zoper višino njej prisojenih stroškov, ker sodišče pri tej odločitvi ni upoštevalo tudi vrednosti podrednega tožbenega zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdne stranke so vzajemno odgovorile na pritožbo nasprotne stranke, s ponavljanjem lastnih stališč in predlogom za zavrnitev nasprotne pritožbe, s stroškovno posledico.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnikov pa delno utemeljena, delno pa ni dopustna.

7. Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je ZPP pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-E uporabljen v besedilu, ki je veljal pred uveljavitvijo navedene novele.

Glede toženkine pritožbe

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje toženki, da tožniki nimajo pravnega interesa za dajatveni denarni zahtevek zoper same sebe (prvo tožnico), kar je ugovarjala že pred sodiščem prve stopnje. Ker sodišče skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavrže tožbo, če ni podana tožnikova korist za njeno vložitev, je bilo treba toženkini pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in tožbo tožnikov v I./2. točki zavreči. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je kljub temu, da je bil ta del tožbenega zahtevka sicer zavrnjen, postopalo kot navedeno, ker je toženki priznati interes, da zaradi učinka res iudicata prepreči tovrstno meritorno odločitev.

Glede (delne) nedopustnosti pritožbe tožnikov

9. V posledici odločitve v prejšnji točki obrazložitve je bilo treba pritožbo tožnikov zoper ta del sodbe zavreči, saj zanjo iz istega razloga nimajo pravnega interesa (343. člen ZPP).

Glede (preostalega dela) pritožbe tožnikov

10. Tožniki so v primarnem zahtevku zahtevali ugotovitev ničnosti pravnih poslov povezanih z najemom dolgoročnega tolarskega kredita z valutno klavzulo (konkretno v CHF) pri toženki. Prva tožnica je s pogodbo o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo z dne 5. 12. 2006 pri toženki najela dolgoročni tolarski namenski kredit v višini 344.480,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan črpanja kredita in se zavezala, da ga bo skupaj z obrestmi toženki vrnila v 276 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Drugi tožnik je h kreditu pristopil kot solidarni porok. Pravna posla sta bila nadalje sklenjena v notarskem zapisu. Z Dodatkom št. 1 k pogodbi sta pravdni stranki ugotovili, da se od 1. 1. 2007 v RS kot zakonito plačilno sredstvo uporablja euro in dogovorili 12-mesečni moratorij. Z Dodatkom št. 2 k pogodbi pa sta pravdni stranki dogovorili, da k pogodbi pristopa nov solidarni porok, t. j. tretji tožnik, spremenjena pa sta bili tudi (predvidena) mesečna anuiteta iz 1.959,00 CHF na 1.236,01 CHF ter število mesečnih anuitet iz 276 mesecev na 384 mesecev. Obresti so bile dogovorjene v višini 4,17 % letno in so bile sestavljene iz seštevka 12 mesečnega LIBOR in obrestne marže 1,95 %. Pogodbene stranke so dogovorile način zavarovanja kredita s hipoteko na nepremičninah prve tožnice. Kredit je bil dan za poplačilo obstoječega kredita. Med pravdnima strankama je poleg prej navedenih dejstev nesporno tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da tožniki svoje prihodke prejemajo v evrih. Ker je v času od sklenitve citiranih pravnih poslov prišlo do spremembe razmerja omenjenih valut v smeri padca vrednosti evra nasproti franku, je kreditna bremenitev tožnikov hujša.

11. Ničnost obravnavanih pravnih poslov so tožniki, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, utemeljevali s trditvami:

- da je toženka opustila razkriti okoliščine, ki so vplivale na njihovo razumevanje rizikov ob sklenitvi pravnih poslov;

- da je toženka izkoristila okoliščine, da tožniki sami niso bili sposobni razumeti pomena tveganj, povezanih z najemom kredita v CHF;

- da je toženka izkoristila nezadostno izkušenost tožnikov in ravnala v nasprotju z očitnimi okoliščinami njihove nezadostne izkušenosti;

- da je toženka vedela, da je riziko posla na strani tožnikov;

- da je toženka izkoristila potrebe tožnikov, da pridobijo kredit;

- da ni kavze pogodbenega razmerja;

- da pogodba nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava;

- da gre za oderuške pogodbe.

12. Izpodbijana sodba temelji na sledečih ključnih stališčih: da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti; da ni res, da bi toženka na tožnike prevalila vsa tveganja sklenjenih pravnih poslov; da je kavza sklenjenih pravnih poslov dopustna, posel pa tudi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli ter načeloma vestnosti in poštenja in enake vrednosti dajatev; da niso podani subjektivni in objektivni pogoji oderuštva; da niso izpolnjeni niti pogoji za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, kar tožniki uveljavljajo s podrednim tožbenim zahtevkom.

13. Za presojo spornega pogodbenega razmerja so po oceni pritožbenega sodišča iz materialnopravnega vidika relevantni Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter OZ. Za razlago Direktive je pomembna tudi (spodaj obravnavana) praksa Sodišča EU. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh navedenih pravnih aktov oziroma jih ni upoštevalo na ustrezen in pravilen način.

Dopustnost pogodbene podlage

14. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravni posli niso nični zaradi odsotnosti kavze. V konkretnem primeru je namreč podana kreditna kavza (causa credendi).

Glede oderuštva

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da sporni pravni posli niso oderuški (119. člen OZ). Pritožbeno sodišče se namreč strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali niti subjektivnega niti objektivnega elementa oderuške pogodbe¹. Med dajatvami ene in druge pogodbene stranke res ni bilo očitnega nesorazmerja že v sklenitveni fazi pogodbe, poleg tega tožniki tudi niso dokazali, da bi toženka kakorkoli izkoristila njihovo stisko ali težko premoženjsko stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost.

Glede dovoljenosti posojilne pogodbe z valutno klavzulo

16. Pogodbena obveznost tožnikov je bila vezana na vrednost CHF v trenutku zapadlosti posameznega kreditnega obroka in se je spreminjala glede na gibanje CHF v razmerju do EUR, kar pomeni, da so pravdne stranke sklenile kreditno pogodbo z valutno klavzulo (in ne morebiti pristen devizni kredit).

17. Pozitivni predpisi v relevantnem obdobju niso prepovedovali ali omejevali sklepanja potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in je bila takšna pogodba zato skladno z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij dopustna.² Posledično (sama po sebi) ne nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom, prav tako pa tudi ne moralnim načelom in ne temeljnim obligacijskim načelom, na katere se, sicer v različnih kontekstih, sklicujejo tožniki (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic, načelo enake vrednosti dajatev) in je presoja sodišča prve stopnje v tem oziru pravilna.

18. Posojilo z valutno klavzulo v CHF tudi ni nedopustno oziroma v nasprotju z namenom instituta „valutna klavzula“. To določilo je treba razlagati skupaj z načelom pogodbene svobode strank, skladno s katerim lahko ti prosto določita, na katero merilo bosta vezali presojo glede vrednosti dajatev v času nastanka obveznosti in ob vračilu. Upoštevaje navedeno tožniki tudi ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami glede vsebine in namena valutne klavzule. Stališče, da bi morali imeti pri kreditu z valutno klavzulo vrednost kredita ob izplačilu in njegova vrednost ob vračilu enako kupno moč v domači valuti, nima podlage niti v zakonskih določbah niti v splošnih načelih obligacijskega prava. Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe, odvisne od gibanja tečaja tuje valute, ni nedopustna le zato, ker bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo.³ Prav zaradi ugotovitve o aleatorni naravi pogodbe pa pritožniki ne morejo uspeti z navedbami, da je kreditna pogodba že ob sklenitvi za toženko pomenila izključno korist oziroma dobiček, za tožnike pa izključno izgubo.

19. Po presoji pritožbenega sodišča tudi posamezni pogoji kredita (daljša ročnost, kredit v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo, spremenljiva obrestna mera in anuitetni način odplačila) ne nasprotujejo Ustavi RS, prisilnim predpisom in moralnim načelom, kot tudi ne temeljnim obligacijskim načelom. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bančni produkt zaradi kombinacije navedenih štirih pogojev, kot strupen kredit, ničen sam po sebi. Vendar pa tožniki navedeno kombinacijo oziroma kompleksnost bančnega produkta vežejo na neustrezno pojasnilno dolžnost toženke, ter (vsaj smiselno) zatrjujejo, da niso imeli možnosti oceniti ekonomskih posledic in niso bili opozorjeni, pa bi morali biti, da takšna kombinacija zanje predstavlja prikrita neomejena tveganja, zato je osrednje vprašanje, na katerega mora sodišče odgovoriti, povezano s toženkinimi pojasnilnimi obveznostmi.

Glede pojasnilne dolžnosti

20. Pojasnila dolžnost se, kot izjema od splošnega pravila, da si je vsak sam dolžan zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje, vzpostavi v položaju informacijske asimetrije med strankama.⁴ Vzpostavlja pa jo lahko izrecna zakonska določba ali pa se vzpostavi neposredno, na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki stranke zavezuje, da poleg lastnih interesov upoštevajo tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke.

21. Cilj konkretnih pravnih poslov je pridobitev kredita⁵, zato je del zakonodaje, ki je relevantna pri presoji navedene okoliščine, tista, ki se nanaša na potrošniško kreditiranje, kar je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje. V času sklenitve spornih pravnih poslov je to področje urejal ZPotK. Ta je, kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, v okviru pojasnile dolžnosti glede valutne klavzule določal (le), da mora pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (9. točka prvega odstavka 7. člena), čemur je toženka, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru zadostila in se pritožbeno sodišče na njegove ugotovitve v tem delu sklicuje⁶. Ob tem dodaja le, da sta obširnejšo pojasnilno dolžnost pri tovrstnih pravnih poslih predvidela šele ZPotK-1 in ZPotK-2, vendar to na presojo v konkretnem primeru ne more vplivati, kot je to že pojasnilo tudi VSRS.⁷

22. Vendar pojasnila dolžnost banke glede valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo navedenih določb, predvsem izjave o prevzemu valutnega tveganja, v samo pogodbo (kot to predvideva zgoraj navedena izrecna zakonska določba ZPotK) in tudi ne s presojo, ali so bili tožniki v vlogi posojilojemalcev s strani zaposlenih v banki opozorjeni na valutno tveganje, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje⁸.

23. Pojasnila dolžnost banke je namreč pomembna še v drugem relevantnem materialnopravnem kontekstu, ki ga je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma ga štelo kot nerelevantnega za odločitev v konkretnem primeru. Ni namreč pravilno stališče sodišča prve stopnje, da Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (prenesene v slovenski pravni red z ZVPot), v konkretnem primeru ni uporabiti, ker valutne klavzule ni šteti kot pogodbeni pogoj v smislu drugega odstavka 3. člena Direktive oziroma prvega odstavka 22. člena ZVPot, in sicer (zgolj) zato, ker je bil najem posojila v CHF posamično dogovorjen s tožniki. V tem oziru ni pravilno niti sklicevanje sodišča prve stopnje na Prilogo citirane direktive, ki določa, da se primeri nepoštenih pogojev ne nanašajo na transakcije s prenosljivimi vrednostnimi papirji, finančnimi inštrumenti in drugimi produkti ali storitvami, če je cena vezana na nihanja v borznih tečajih ali indeksih ali v cenah na finančnih trgih, ki jih prodajalec ali ponudnik ne more nadzirati, saj sodišče prve stopnje zmotno meni, da je valuto oziroma menjalni tečaj oziroma z njima povezane pogodbene pogoje uvrstiti med navedene kategorije. Posledično je tudi presoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti s strani sodišča prve stopnje pomanjkljiva oziroma sodišče prve stopnje zaradi tega zmotnega izhodišča ni opravilno odločilne (spodaj predstavljene) materialnopravne presoje, v tem oziru pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

24. Upoštevaje navedeno in do sedaj razvito sodno prakso na obravnavanem področju⁹ gre pojasniti, da predstavlja ključno vprašanje morebitne ničnosti obravnavanih pravnih poslov ocena, ali sta bili pogodbi zaradi tega, ker so tožniki kot kreditojemalci prevzeli obveznost vezano na valutno klavzulo, zaradi konkretnih okoliščin njihovega sklepanja po kriterijih prava varstva potrošnika nepošteni in zato nični.

25. ZVPot, ki je prenesel navedeno Direktivo v slovenski pravni red, je določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi (22. člen), pri čemer se nejasni pogoji tolmačijo v korist potrošnika. Hkrati je prepovedal, da podjetje postavi pogodbeni pogoj, ki je nepošten do potrošnika, sankcija za takšno ravnanje pa je ničnost (23. člen). Nepošteni so tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (24. člen). Med pogodbene pogoje v smislu ZVPot 22. člen predvideva vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formulirane pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja. Ker je bila, kot rečeno, z navedenimi določbami v naš pravni red prenesena Direktiva, je potrebno upoštevati tudi njene določbe. Ta določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se nista stranki dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. točka 3. člena) ter da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev mogoča le pri splošnih pogojih, ki jih enostransko določi ponudnik, medtem ko je glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, iz presoje nepoštenosti izrecno izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena). Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen).

26. Glede na navedeno se torej naprej zastavlja vprašanje za katere pogodbene pogoje je sploh mogoče uveljaviti nepoštenost in (posledično) ničnost. Dogovor o valuti vračila oziroma valutni klavzuli je bistveni element kreditne pogodbe z valutno klavzulo, zato gre za glavni predmet pogodbe. Ker je nacionalno zakonodajo treba razlagati v skladu s cilji in duhom direktive¹⁰, pa je presoja takšnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno. V zvezi s t. i. posamičnostjo dogovorjenega pogodbenega pogoja pa gre pojasniti, da po presoji pritožbenega sodišča spornega določila o vračilu kredita v CHF v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj, ki bi se lahko izognil presoji nepoštenosti. Potrošnik ima res na voljo več pogodbenih klavzul (denimo o vračilo kredita v isti valuti, v kateri je bil dan, ali pa v drugi valuti, z vezavo na drugo valuto ipd.), med katerimi lahko prosto izbira. Vendar je pri tem pomembno, da pa gre za tipsko obliko pogojev, ki jih banka vnaprej enostransko pripravi. Zato sodijo v okvir razlage Sodišča EU (SEU) v (spodaj podrobneje obravnavani) zadevi Andriciuc, kjer to navaja, da je »[...] treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da pojem „glavni predmet pogodbe“ v smislu te določbe zajema pogodbeni pogoj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, vsebovan v pogodbi o posojilu, izraženem v tuji valuti, ki ni bil posamično dogovorjen in na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, če ta pogoj določa bistveno storitev, ki to pogodbo opredeljuje.« in se kot taki ne morejo izogniti presoji nepoštenosti. Zgoraj izpostavljena presoja sodišča prve stopnje se tako izkaže kot napačna.

27. Nadalje gre pojasniti, da je SEU, katerega odločbe je šteti kot formalni pravni vir, (tudi) vsebinsko že napolnilo pojem nejasnega pogodbenega določila, in sicer najbolj natančno v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc)¹¹. V tej zadevi je sicer šlo za posojilo v tuji valuti, pri čemer je sodišče ob tem navedlo, da se takšna pogodba razlikuje od kreditne pogodbe, indeksirane v tujih valutah, kakršna je sporna pogodba. Vendar je SEU tudi v zadevi C-126/13, v kateri je šlo za kredit indeksiran v tuji valuti, zavzelo stališče, da je presoja nepoštenosti izključena le, če je pogodbena določba jasna in razumljiva. Z vidika posledic za potrošnika, kar je predmet presoje v obravnavani zadevi, namreč pogodbi nista bistveno različni. Breme, ki je posledica povečanja vrednosti CHF v primerjavi z domačo valuto, v kateri kreditojemalec prejema dohodke, se v obeh primerih na podoben način odraža v kreditojemalčevem premoženjskem položaju.

28. V izpostavljeni zadevi je SEU pojasnilo, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko, ker sistem varstva potrošnikov temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, kar velja zlasti glede ravni obveščenosti. Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev tako ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Potrošnik mora biti pogodbeni pogoj sposoben razumeti tako formalno in slovnično kot glede njegove dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, v primeru dogovora o vračilu kredita v tuji valuti, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Povedano še drugače, pogoj jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja o načinu izračuna anuitete je izpolnjen šele, če je banka potrošniku ponudila toliko informaciji, da je bil sposoben oceniti, kakšne ekonomske posledice ima to za njegov položaj in za sposobnost izpolnitve pogodbene obveznosti. Ali je bil posojilojemalec pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru. Pri tem so pomembne vse informacije in dodatna pojasnila, ki so bila posojilojemalcu posredovana med pogajanji, vključno z oglasi, ipd. Pritožbeno sodišče ob tem (ponovno) ugotavlja, da (zgoraj omenjene pomanjkljive) ugotovitve izpodbijane sodbe ne omogočajo zaključka, da je bil način izračuna anuitete bodisi v pogodbi bodisi v ustnih dogovorih ob sklepanju pogodbe tožnikom predstavljen na način, da je bil sposoben oceniti razsežnosti spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR, v kateri je prejemal dohodke, in vpliv teh sprememb na njegovo pogodbeno obveznost v obdobju vračanja kredita.

29. Če bi se izkazalo, da toženka tožnikom ni dala ustreznih pojasnil v zgoraj obravnavanih okvirjih in zato pogodbene določbe ne bi bilo mogoče šteti za jasno in razumljivo, je potrebno nadalje opraviti presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe.

30. Ob tem mora sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve (tudi strokovnega znanja in izkušenj banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev) za ugotovitev, da je bil v pogodbi določen nepošten pogodbeni pogoj, nadalje ugotavljati, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi banke.

31. Pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno zanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega in pravičnega poslovanja lahko razumno pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenim tveganji seznanila. Upoštevati je torej treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožniki pa kot laiki brez posebnega predznanja in izkušanj s kreditnimi posli. V obravnavanem okviru je pomembno, ali je banka v svojih predstavitvah dajala prednost ugodnostim za tožnike, ali je enakovredno predstavila tudi možne slabe strani. Dolžnost banke, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno in tako zagotovi potrošniku informacije, pa se seveda lahko nanaša le na informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, ne pa tudi na tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Pri presoji, ali je v sklenitveni fazi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, je potrebno oceniti, ali bi se posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v sferi tožnikov.

32. Obravnavane materialnopravne pogoje pri ugotavljanju ničnosti (ne)poštenega pogodbenega pogoja je glede na tožbene navedbe potrebno obravnavati tudi skozi prizmo toženkine seznanjenosti z določenimi informacijami (ki tožnikom niso bile razkrite), na katero utemeljeno tožniki opozarjajo tudi v pritožbi. Pri tem velja posebej izpostaviti dokumente Banke Slovenije, namenjene poslovnim bankam iz let 2005, 2006 in 2007 (priloge A14 - A16). Iz Poročila o finančni stabilnosti iz leta 2005 izhaja, da je Banka Slovenije komercialne banke opozarjala, da pomeni za banke vezava na švicarsko valuto zelo majhen delež njihove bilančne vsote in so v njej relativno izravnane, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost stečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarska valuta trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Iz Opozorila Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006 pa izhaja, da Banka Slovenije zaradi možnih izgub, ki jih komitent pri prevzemu produkta, vezanega na tujo valuto, ki ni EUR, lahko utrpi, opozarja banke, da so pri prodaji omenjenih produktov še posebej pozorne na skrbno seznanitev komitentov z vsemi tveganji, ki jih produkti prinašajo, ter nadalje opozarja banke, da precejšnjo pozornost usmerijo tudi v informiranje strank. Pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi s slednjimi, t. j. zgolj zapis, da „v navedenih listinah ni nobenih konkretnih podatkov, ki bi jih morala toženka izpostaviti ob sklepanju posojil z valutno klavzulo ali podatkov, ki kažejo na to kakšno razmerje CHF/EUR je skoraj verjetno pričakovati in ... da so bila opozorila Banke Slovenije splošna“, se namreč glede na zgoraj obravnavani odločilni kontekst izkaže kot preskopo (kot tako predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem sojenju moralo podrobneje opredeliti do vsebine teh listin in jih presoditi v okviru navedenih materialnopravnih izhodišč.

33. Tožniki v pritožbi utemeljeno grajajo tudi pojasnilo sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič (tudi tistih, glede katerih so tožniki zahtevali razkritje imen oziroma podatkov s strani toženke). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno pretehtati, ali s tem tožnikom ni odvzelo pravice do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je zavrnitev pojasnilo z dejstvom, da priče ne bi morale izpovedati o okoliščinah sklepanja in veljavnosti konkretne pogodbe, spregledalo pa je, da tožniki z tem dokazom dokazujejo poslovno prakso in politiko toženke (kot bančne ustanove in kot konkretne poslovalnice, kjer so tožniki sklenili pogodbo). Ob tem ni nepomembno, da je bil toženki tak dokaz dopuščen, saj so priče A. A., B. B. in predvsem C. C., ki niti ni sodeloval pri sklepanju spornih pravnih poslov, izpovedovali tudi o (splošni) praksi toženke v podobnih primerih, kar pomeni, da bi lahko šlo za neenakopravno obravnavo pravdnih strank oziroma kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi nadaljnji argument za navedeno odločitev, t. j. da dejstvo, da so nekatere izmed predlaganih prič vložile tožbo zoper toženko, kaže na obstoj upravičenega dvoma v njihovo verodostojnost. Takšno vnaprejšnje odrekanje verodostojnosti izpovedim prič predstavlja namreč nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Dodati gre le še, da bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku oceniti tudi, ali je treba ponovno zaslišati že zaslišane stranke in priče, in sicer v smeri, ali je bila pojasnila dolžnost glede na kompleksnost pravnega posla ustrezna.

34. Po ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov (delno) ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I./1., 3. in 4. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Ob tem gre pojasniti, da zgoraj obravnavane napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče, glede na njeno naravo, ne more odpraviti na način, da na prvi stopnji prezrta pravna naziranja obravnava samo. Stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja. Poleg tega bi bila s takim odpravljanjem napake bistveno okrnjena tudi strankina pravica do pritožbe. Odločitev o primarnem zahtevku je narekovala tudi razveljavitev odločitve o podrednem zahtevku za razvezo zaradi spremenjenih okoliščin (II. točka izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka).

35. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju upoštevati zgoraj predstavljena materialnopravna izhodišča. Tako bo moralo (v drugačnem, do sedaj spregledanem, materialnopravnem kontekstu) ponovno presoditi, ali je toženka izpolnila pojasnilo dolžnost, v okviru česar je bistveno, ali je bilo tožnikom valutno tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti celovito pojasnjeno in ali je toženka tožnikom razkrila informacije o kompleksnosti bančnega produkta, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju. Dokazno breme, ali je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, je na toženki in ne na tožnikih. Če bi bilo ob tem ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bo potrebno opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja (presoja toženkine dobre vere in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), kar bi lahko vodilo do ugotovitve ničnosti posameznega pogodbenega določila ali celotne pogodbe. Če bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnile dolžnosti (le) za nejasen pogodbeni pogoj, ki pa ni nepošten, ker ni hkrati izkazana slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost (posameznega določila) kreditne pogodbe. V ponovljenem sojenju bo strankam potrebno omogočiti, da se glede novih materialnopravnih izhodišč izjavijo in sodišču predložijo morebitna dodatna dokazila v zvezi z navedenim.

36. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Gl. 39 in 40 točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Prim. 9. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK.
³ Prim. sklep VSRS II Ips 201/2017, tč. 15 in 16.
⁴ Gre za situacije, ko ima dostop do informaciji le ena od strank, druga pa jih ne more pridobiti ali je to zvezano z nesorazmernimi težavami; ko ena od strank poseduje specifična strokovna znanja, ki jih druga potrebuje za svojo odločitev; ko gre za informacije o dejstvih, na katere ena od strank ni mogla računati, druga pa je zanje vedela.
⁵ Kredit z valutno klazulo ni izveden finančni instrument, pri katerem bi bil cilj investiranje ali špekuliranje z vrednostjo tuje valute, zato za presojo ni odločilna zakonodaja o finančnih instrumentih, za uveljavitev česar si zmotno obsežno prizadevajo tožniki.
⁶ Gl. 1., 5. in 20 čl. kreditne pogodbe v prilogi A4 in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Gl. 22. tč. obrazložitve v zadevi II Ips 201/2017.
⁸ Gl. predvsem 22. - 27., 29. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Prim. predvsem sklep VSRS II Ips 201/2017, pa tudi odločbe VSL II Cp 1997/2017, II Cp 1592/2017, II Cp 1835/2017.
¹⁰ Slovenska zakonodaja sicer izrecno ne določa, kdaj oziroma pod kakšnimi pogoji je mogoče uveljaviti nepoštenost glavnega pogoja pogodbe oziroma ali jo je mogoče vselej uveljavljati.
¹¹ Gl. tudi sodbi SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz), točki 68 in 69 in C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (Kásler in Káslerne Rábai), točka 75. Stališča so ponovljena v sklepih C-119/17 (Lupean) in C-126/17 (Erste bank Hungary Zrt), oba z dne 22. 2. 2018.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cp 1506/2018
• VSL Sklep I Cp 2024/2018
• VSL Sodba II Cp 1535/2018