<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 603/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.603.2019
Evidenčna številka:VSL00027822
Datum odločbe:25.09.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Majda Irt (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delavca - pripoznanje dolga - bistvena zmota - prevara - zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Dokazni predlog je bil utemeljeno zavrnjen, ker naj bi se z njim dokazovala dejstva, ki za to pravdo niso pravno relevantna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10322/2017 z dne 10. 2. 2017 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se je glasil na razveljavitev izjave o pripoznanju dolga ter dogovora o poplačilu obveznosti, ki sta ga 30. 8. 2016 sklenili pravdni stranki, je zavrnilo in v III. točki izreka tožencu naložilo povračilo 2.936,59 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik poudarja, da je v času zaposlitve pri tožniku ravnal izključno po navodilih in v skladu s koristmi svojega delodajalca. Nobene škode mu ni povzročil iz malomarnosti, kaj šele naklepno. Edini razlog, zaradi katerega je podpisal sporno izjavo, je njegova zmota o odločilnih okoliščinah ali prevara tožnika. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bil seznanjen, kako se posluje s hrvaško pravno osebo. Pojasnil v zvezi z izdajanjem blaga kupcem izven EU in nujnostjo pridobivanja dodatnih potrdil o izvozu mu ni predstavil nihče. To nenazadnje izhaja tudi iz elektronskega sporočila nadzornika poslovanja, S. U., z dne 29. 9. 2015. Kasneje je izjave - v skladu z navodili tožnika - pridobil, zato mu ni moč očitati nikakršne malomarnosti, kaj šele naklepa. Graja odločitev sodišča, ki ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje prič S. P. in D. G., ki bi vedela povedati, da so tudi v njunih poslovalnicah poslovali na enak način. Zaradi neizvedbe dokaza mu je bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Prvemu sodišču očita napačno povzemanje njegove izpovedbe o seznanjenosti pri poslovanju s hrvaško pravno osebo. Ugovarja ugotovitvam prvega sodišča o nekakšni kriminalni navezi med njim in B. P. ter D. M. Za takšne ugotovitve sodišče ni imelo nikakršne podlage. Izpostavlja izpovedbo J. P., ki naj bi pritrjevala njegovim navedbam o vedenju tožnika, da dolg v resnici ne pripada tožencu, temveč družbi U., d. o. o. oz. B. P. Tožnik je vztrajal pri toženčevem podpisu sporne izjave le zato, ker je bil dejanski dolžnik hrvaška družba, kot taka pa težko dosegljiva za poplačilo poslovne škode. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do določenih okoliščin, ki kažejo, da sporne izjave o pripoznanju dolga ni podpisal neobremenjene volje, marveč v zmoti. Poudarja, da je bil v zmoti glede bistvenih okoliščin; takšne izjave pa ne bi podpisal, če ne bi bil v zmoti, zakrivljeni s strani tožnika, ki ga je prepričal, da je dejansko kriv za poslovno škodo. Tožnik ga je s prepričevanjem, da je kriv za nastalo škodo, spravil v zmoto, zato je tudi sam pričel razmišljati, da morda le ni naredil vsega, kar bi lahko, čeprav – glede na odsotnost pojasnil o poslovanju s hrvaškimi kupci – ni mogel narediti ničesar več. Zagotovljeno mu je bilo, da dolga ne bodo terjali od njega, sodišče pa bi moralo glede na neenotne izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika ter prič njihove izjave presojati kritičneje. Oporeka ugotoviti sodišča, da je njegove navedbe mogoče subsumirati le pod zakonski dejanski stan prevare. Tudi če bi ugotovili, da ni bil prevaran, bi bilo še vedno treba ugotoviti, da je bil v zmoti o bistvenih okoliščinah in sporne izjave ne bi podpisal, če bi v času podpisa za to zmoto vedel. Sodišče pa bi moralo najprej ugotoviti, ali je s podpisom sporne izjave prevzel svoj ali tuj dolg.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi nasprotni tožbi, sklep o izvršbi pa v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- toženec je blago, za katerega ni bil zaračunan in plačan DDV, prodal slovenskim avtomehanikom, pri tem pa je sodeloval v povezavi z B. P. in D. M.;

- FURS je 24. 6. 2016 tožniku izdal odločbo, s katero mu je odmeril neplačani DDV v višini 39.433,71 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 191,40 EUR, in sicer zaradi spornih računov, izdanih družbi U., d. o. o., za katero je bil zadolžen toženec;

- pravdni stranki sta 30. 8. 2016 podpisali izjavo o pripoznanju dolga ter dogovor o poplačilu obveznosti za znesek v višini 39.433,71 EUR;

- v 1. členu izjave in dogovora sta pravdni stranki ugotovili, da upnik (tožnik) uveljavlja nasproti dolžniku (tožencu) odškodninsko terjatev, ki je tožniku nastala zaradi namernega oz. krivdnega ravnanja toženca v času njegovega delovnega razmerja pri tožniku;

- toženec je v 2. členu sporne izjave pripoznal, da je dolžan povrniti tožniku škodo v znesku 39.433,71 EUR s pripadki, in sicer najkasneje do 15. 9. 2016;

- toženec je leto dni pred podpisom izjave o pripoznanju dolga ter dogovora o poplačilu obveznosti na sestanku s predstavniki podjetja, na katerem se je obravnavala problematika neplačanega DDV, podpisal izjavo o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

6. Na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev ter skrbno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da toženec pri podpisu sporne izjave o pripoznanju dolga ter dogovora o poplačilu obveznosti ni bil v zmoti ter da tudi ni moč govoriti o tožnikovi prevari. Nasprotno tožbo, s katero je toženec uveljavljal razveljavitev izjave o pripoznanju dolga ter dogovora o poplačilu obveznosti je zato zavrnilo (II. točka izreka) in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120322/2017 z dne 10. 2. 2017 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

7. V obravnavani zadevi se kot bistveno postavlja vprašanje, ali je toženec podpisal izjavo o pripoznanju dolga ter dogovor o poplačilu obveznosti z dne 30. 8. 2016 v bistveni zmoti oz. zaradi tožnikove prevare. Sodišče prve stopnje je podalo nikalen odgovor, ki mu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tožnikovo zmoto pri podpisovanju sporne listine, v katero naj bi ga spravil tožnik s prepričevanjem, da je kriv za poslovno izgubo v obliki davčnega dolga. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja prepričljivo opredelilo v 28. točki obrazložitve. Toženec se je nedvomno dobro zavedal svoje odgovornosti, saj je leto dni pred podpisom sporne listine podpisal tudi sporazumno prenehanje delovnega razmerja pri tožniku. V enoletnem obdobju je tako imel dovolj časa, da razmisli o svoji odgovornosti in ustreznosti ravnanj; v tem času bi se mu nedvomno vzbudil dvom in sporne listine ne bi podpisal. V času od prenehanja delovnega razmerja pa do podpisa sporne listine je imel zadosti časa za tehten premislek o svojih ravnanjih, zato so neprepričljivi njegovi očitki, da ga je tožnik spravil v zmoto s prepričevanjem o krivdi za nastalo škodo.

8. Izvedeni dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča vodijo k zaključku, da je toženec vedel, kako bi moral poslovati z družbo U., d. o. o. O toženčevi seznanjenosti s poslovanjem se je prvo sodišče opredelilo v 23. točki obrazložitve. Elektronsko sporočilo (priloga B4), v katerem nadzornik S. U. opozarja toženca in poslovodje, da poskrbijo, da bo k vsaki dobavnici/računu pripeta izjava o prevozu blaga, toženčeve zmote ne izkazuje. Njegove odgovornosti tožnik namreč ne gradi le na odsotnosti pravilno izpolnjenih izjav o prevozu blaga, temveč na dejstvu, da je toženec v povezavi z B. P. in D. M. blago prodajal brez zaračunavanja DDV, kot da gre za blago, ki bo po prodaji zapustilo ozemlje Slovenije, čeprav se je prodajalo slovenskim kupcem. Iz izpodbijane sodbe jasno veje, da se je toženec zavedal svoje odgovornosti za neustrezno poslovanje, zato so njegovi pritožbeni ugovori v zvezi z obstojem zmote v času podpisovanja sporne izjave povsem neutemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vprašanja, ali je bil tožnik v času podpisa sporne izjave v bistveni zmoti. Nanj je prepričljivo odgovorilo v točkah 26 do 28 obrazložitve. Prav tako se je opredelilo tudi do toženčevih zatrjevanj o tožnikovi prevari. Zatrjevanjem toženca ni sledilo. Izhajalo je iz njegove izpovedbe in dejstva, da je vsebina izjave ter dogovora o poplačilu obveznosti povsem jasna in nedvoumna. Toženec je pred podpisom izjavo prebral, vanjo vpisal manjkajoče osebne podatke in datum, do katerega naj bi bil dolg poravnan. Argumentacija prvega sodišča o neizkazanosti toženčevih zatrjevanj, da dolga od njega ne bodo terjali, je prepričljiva in je pritožba ne uspe omajati. Nikakor ni moč govoriti o neenotni izpovedbi zakonitega zastopnika tožnika, S. U. in J. P. o bistvenih okoliščinah pri sklepanju/podpisovanju sporne listine. Opravljeni so bili trije sestanki in na zadnjem je bila podpisana izjava. V vmesnem obdobju je bil toženec pozvan, naj poravna dolg. J. P. je res poskušal priti v telefonski stik z B. P., vendar pa je sodišče prepričljivo pojasnilo, da je te aktivnosti opravil z namenom pomoči tožencu, ker je bilo tožniku jasno, da toženec ni deloval sam.

10. Sodišču glede na podano trditveno in dokazno podlago ni bilo treba ugotavljati, ali se je toženec s podpisom sporne izjave zavezal prevzeti svoj ali tuj dolg. Besedilo izjave o pripoznanju dolga in dogovora o poplačilu obveznosti je jasno. V njem sta pogodbeni stranki (tožnik in toženec) ugotovili, da ima tožnik do toženca odškodninsko terjatev v znesku 39.433,00 EUR s pripadki, ki je nastala v času toženčevega delovnega razmerja pri tožniku, in sicer zaradi namernega oz. krivdnega ravnanja. Izvedeni dokazni postopek je potrdil toženčevo odgovornost, toženec pa tudi ni uspel izkazati ustnega dogovora o tem, da ga tožnik ne bo terjal. Navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo v točkah 30 do 39 izpodbijane sodbe. Četudi je toženec deloval v navezi z drugimi osebami, to - glede na prej izpostavljene okoliščine - še ne pomeni, da ne gre za njegov dolg.

11. Prepričljiva in jasna je opredelitev prvega sodišča do zatrjevanj toženca, da je izjavi in dogovoru pripisoval zgolj informativni pomen (seznanjenost z dolgom). Nedvoumna vsebina podpisane listine ne govori v prid toženčevim zatrjevanjem. Tudi okoliščine in dogajanje pred podpisom listine govorijo nasprotno: opravljenih je bilo več sestankov, toženec je bil pozvan k poravnavi dolga. Poleg tega je imel toženec določene izkušnje s finančnimi zadevami, kar izhaja tudi iz njegove pogodbe o zaposlitvi in v njej navedenem opisu delovnih nalog. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da ni poznal pomena besed, uporabljenih v sporni listini.

12. Pritožba prvemu sodišču neutemeljeno očita, da bi moralo zaslišati priči S. P. in D. G., ki bi izpovedala o tem, da se je s sprejemanjem gotovinskih plačil poslovalo tudi v drugih poslovalnicah. Dokazni predlog je bil utemeljeno zavrnjen, ker naj bi se z njim dokazovala dejstva, ki za to pravdo niso pravno relevantna. Tožencu se ni očital le gotovinski način poslovanja, marveč da blago, za katerega ni bil zaračunan in plačan DDV, po prodaji ni zapustil ozemlja Slovenije, ampak je bilo prodano slovenskim kupcem.

13. Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami, ki jih izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnjevanju zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je z njim imel tožnik, nosi sam (154. člen ZPP v povezavi s 155. in 165. členom istega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 46, 49, 341
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 213

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMTgx