VSL Sodba II Cp 426/2019

Jedro

Ker poškodbe hrbtenice, ki bi lahko bila predmet zavarovalnega primera, tožnica ni dokazala in v pritožbenem postopku ni več sporno, da tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi zloma roke ni utemeljen, je v zvezi z nepremoženjsko škodo v nadaljevanju potrebno odločiti, ali je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem določena skladno z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v ugodilnem delu spremeni tako, da se v drugi alineji I. točke izreka znesek 833,37 EUR nadomesti z zneskom 674,00. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki (zavarovalnici) naložilo, da mora tožnici plačati poleg že plačanega zneska zavarovalnine iz naslova AO+ zavarovanja 1.600,00 EUR še znesek 833,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 658,53 EUR s pripadki.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da iz tega naslova tožeči stranki poleg že dosojene odškodnine prizna nadaljnjih 1.800,00 EUR. Vztraja, da je v nesreči utrpela najmanj odrgnine nosu in da ji je nos začel otekati. To vse so zaznali tudi ob pregledu na nujni medicinski pomoči. Zaradi poškodbe nosu si je težko umivala obraz, se oblačila in slačila, imela je tudi težave pri spanju. Dejstvo je, da je bil vrat tožnice boleč na dotik, kar pomeni, da je do poškodbe prišlo. Vsega navedenega sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je dosojena odškodnina v skupnem znesku 2.400,00 EUR previsoka in odstopa od uveljavljene sodne prakse. Sodišče je tožeči stranki neutemeljeno priznalo kilometrino, lahko bi ji priznalo kvečjemu stroške javnega prevoza. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker neustrezno upošteva uspeh strank v postopku.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti v obsegu kot sledi iz izreka izpodbijane odločbe. V postopku ni bilo sporno, da je za nesrečo v celoti odgovorna tožnica. Tožeča stranka v pritožbi nekritično prezre, da iz Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-+-10-2, ki so sestavni del police za avtomobilsko zavarovanje VZ... (2. točke prvega odstavka 2. člena) sledi, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi natega obhrbtnih mišic ter vseh vrst poškodb vratne, prsne in ledvene hrbtenice, razen zloma ter rentgensko dokazanih premikov na korpusu vretenc, ki so večji od treh milimetrov. Ker poškodbe hrbtenice, ki bi lahko bila predmet zavarovalnega primera, tožnica ni dokazala in v pritožbenem postopku ni več sporno, da tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi zloma roke ni utemeljen, je v zvezi z nepremoženjsko škodo v nadaljevanju potrebno odločiti, ali je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, določena skladno z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih.

6. Tožnica je utrpela v prometni nezgodi udarnino prsnega koša in prsnice. Po mnenju izvedenca je šlo bolj za stisnino. Razlika med prvo in drugo je predvsem v mehanizmu nastanka poškodbe, učinek je praktično enak. Zdravljenje traja od treh do štirih tednov, nikoli več kot šest. Hude telesne bolečine je trpela le kratek čas neposredno po poškodbi od nekaj minut do največ nekaj ur do pregleda pri zdravniku, ko so že prešle v srednje hude, ki jih je trpela en teden. Srednje hude so prešle v lahke, ki so trajale en teden, Pozneje je v zvezi z zahtevnejšimi opravili: dvigovanje bremen, daljše sedenje, ležanje na eni strani, oblačenje in slačenje še lahko trpela lahke telesne bolečine dva do tri tedne.

7. Zaradi poškodbe je bila ovirana pri osebni higieni, pri oblačenju, običajnih dnevnih aktivnostih. Moten je imela spanec, obiskovati je morala zdravnika, prejemala je analgetik in bila je na RTG slikanju.

8. Iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožena stranka tožnici 11. 11. 2017 izplačala 1.600,00 EUR, kar revalorizirano na dan sojenja 1. 10. 2018 znaša 1.630,40 EUR. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpela v zvezi s poškodbo – stisnjenje prsnega koša in odrgnine na nosu je skladno z uveljavljeno sodno prakso upravičena do približno dveh povprečnih plač, ki sta na dan sojenja znašali 2.304,00 EUR. Ker bi ob pravilni uporabi določil materialnega prava sodišče prve stopnje moralo znesek že plačane odškodnine 1.600,00 EUR na dan 11. 11. 2017 revalorizirati na dan 1. 10. 2018, revalorizacija pa znaša 1.630,40 EUR, je razlika iz naslova nepremoženjske škode, ki jo mora plačati tožena stranka 674,00 EUR (358. člen ZPP).

9. Tožena stranka se v obrazložitvi pritožbe neutemeljeno sklicuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku kot podlagi za odločitev o višini materialne škode, ki je nastala tožeči stranki v zvezi s prevozi na zdravljenje. Kot sledi iz 1. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, je Pravilnik podlaga za odmero stroškov, ki gredo pričam, izvedencem, tolmačem in drugim osebam po pogojih, ki so predpisani v Zakonu o pravdnem postopku, zato ni podlage za odmero prevoza tožnice kot oškodovanke in zavarovanke tožene stranke in je pritožba v tem delu neutemeljena ter jo je potrebno zavrniti.

10. Tudi odmera stroškov je skladna z Odvetniško tarifo. Sodišče je pravilno presodilo, naj vsaka stranka nosi polovico stroškov za delo sodnega izvedenca, zato pobota v zvezi s stroški niti ni bilo potrebno opravljati, ker do drugih stroškov tožena stranka, ker je ni zastopal odvetnik, ni bila upravičena.

11. Pritožbene navedbe tožnice in v pretežni meri tožene se tako pokažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (35. člen ZPP).

12. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela s sorazmerno majhnim delom 159,00 EUR, zato je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1851/2020
• VSL Sodba II Cp 525/2021
• VSL Sodba II Cp 2179/2019