VSL Sklep I Cp 499/2019

Jedro

Ker je pritožbeno sodišče plačilni nalog za plačilo sodne takse ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke zoper sklep razveljavilo, je ugovor tožeče stranke nedovoljen, saj tožeča stranka nima pravnega interesa za ugovor zoper neobstoječ (že razveljavljen) plačilni nalog. Taksni zavezanec tudi sicer v primeru, ko sodišče prve stopnje delno ugodi njegovemu ugovoru zoper plačilni nalog ter razveljavi star plačilni nalog in izda nov plačilni nalog, ki je sestavni del sklepa o ugovoru (tretji odstavek 34.a člena ZST-1), nima pravice do ugovora zoper nov plačilni nalog, temveč ima možnost vložitve pritožbe zoper sklep o ugovoru.

Izrek

I. Pritožbi z dne 18. 12. 2018 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 12. 2018 v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna doplačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 1.332,00 EUR, plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2260/2018-I z dne 10. 12. 2018, pa se razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 12. 2018 v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožbi z dne 25. 2. 2019 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 1. 2019 spremeni tako, da se ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2206/2018-I z dne 10. 12. 2018, za doplačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 1.926,00 EUR, zavrže.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 6. 12. 2018 je sodišče prve stopnje (I) delno ugodilo ugovoru, (II) razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2206/2018-I z dne 9. 11. 2018, za doplačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 2.382,00 EUR ter (III) odločilo, da je tožeča stranka dolžna doplačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST- 1 v znesku 1.926,00 EUR, kot izhaja iz plačilnega naloga, ki je sestavni del tega sklepa.

2. S sklepom z dne 31. 1. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2206/2018-I z dne 10. 12. 2018, za doplačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 1.926,00 EUR.

3. Zoper oba sklepa se je pritožila tožeča stranka.

4. Sklep z dne 6. 12. 2018 tožeča stranka izpodbija zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožniki so v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 9. 11. 2018 navedli, da je bila sodna taksa zaračunana v previsokem znesku. Sodišče je ugovoru nepravilno zaračunane takse pritrdilo, kljub temu pa je odločilo, da je bila taksa zaračunana v premajhnem znesku. Izdalo je namreč nalog za plačilo takse v znesku 1.926,00 EUR, čeprav so tožniku plačali skupaj že 1.671,00 EUR takse. Navedeno pomeni, da je sodišče na škodo tožnikov zaradi vloženega ugovora zaračunalo za 594,00 EUR več sodne takse kot bi, če ugovora ne bi bilo. Sodišče bi moralo kvečjemu ugovor zavrniti in to ustrezno obrazložiti, nato pa že izdan plačilni nalog ustrezno spremeniti in spremembo obrazložiti. Napačno pa je tudi stališče sodišča, da tožbeni zahtevki temeljijo na različnih pravnih podlagah. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice zapustnika na stanovanju je namreč zgolj del zahtevka, da to isto stanovanje sodi v zapuščino po zapustniku. Zahtevka bi se zato morala sešteti.

5. Zoper sklep z dne 31. 1. 2019 se tožniki pritožujejo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da bo ugovoru ugodeno in plačilni nalog razveljavljen. Tožniki so v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 10. 12. 2018 primarno navedli, da odmerjena sodna taksa še ni zapadla v plačilo oziroma da bo v plačilo zapadla šele pod pogojem, da bo sklep z dne 6. 12. 2018, s katerim je bil razveljavljen plačilni nalog z dne 9. 11. 2018 ter izdan nov plačilni nalog z dne 10. 12. 2018, zoper katerega so se tožniki pritožili, postal pravnomočen. Ker se sodišče o ugovoru nezapadle sodne takse ni izreklo niti posredno, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Zmotno je tudi stališče sodišča, da gre v konkretnem primeru za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah. Zahtevka za ugotovitev lastninske pravice in obsega zapuščine je mogoče rešiti le z uporabo identične dejanske in pravne podlage. Sodišče sicer pri odločanju o plačilu sodne takse ni vezano na predhodne odločitve glede vrednost spornega predmeta in pristojnosti, saj pri predhodnih odločitvah o procesnih vprašanjih ne gre za pravnomočno meritorno rešitev predhodnega vprašanja. Ker to ni bilo upoštevano, je sodišče kršilo tudi 13. člen ZPP.

6. Pritožba zoper sklep z dne 6. 12. 2018 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 31. 1. 2019 je utemeljena.

K pritožbi zoper sklep z dne 6. 12. 2018

7. V tej pravdni zadevi je bil najprej izdan plačilni nalog II P 188/2018 z dne 15. 2. 2018 za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 621,00 EUR. Tožniki so dne 2. 3. 2018 navedeni znesek plačali. S plačilnim nalogom sodišča prve stopnje z dne 9. 11. 2018 so bili tožniki pozvani na doplačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 2.382,00 EUR. Zoper ta plačilni nalog so tožniki ugovarjali. Navedli so, da so dolžni doplačati le še 1.050,00 EUR sodne takse in ne 2.382,00 EUR. Dne 26. 11. 2018 so nespornih 1.050,00 EUR plačali. Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 12. 2018 je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo in plačilni nalog z dne 9. 11. 2018 razveljavilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna doplačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.926,00 EUR, kot izhaja iz plačilnega naloga, ki je sestavni del tega sklepa. Nov plačilni nalog je bil izdan 10. 12. 2018. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da navedeni znesek predstavlja razliko med skupno taksno obveznostjo, ki je enaka vsoti taksnih obveznosti po posameznih zahtevkih in je 3.597,00 EUR, ter že plačanimi zneski sodne takse (621,00 EUR in 1.050,00 EUR). Tožeča stranka takšno odločitev delno utemeljeno graja.

8. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko na škodo tožnikov, kljub temu, da je ugovoru zoper plačilni nalog delno ugodilo, zaračunalo 594,00 EUR več sodne takse, kot jo je odmerilo pred vložitvijo ugovora zoper plačilni nalog z dne 9. 11. 2018 (s plačilnima nalogama z dne 15. 2. 2018 in 9. 11. 2018 odmerjena sodna taksa znaša skupaj 3.003,00 EUR, po sklepu z dne 6. 12. 2018 pa 3.597,00 EUR). S sklepom z dne 6. 12. 2018 je bil sicer tožeči stranki naložen v doplačilo nižji znesek (1.926,00 EUR), vendar to ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožeče stranke, ob dejstvu, da je upoštevalo (delno) plačilo sodne takse v znesku 1.050,00 EUR, ki ga je tožeča stranka izvedla po izdaji plačilnega naloga z dne 9. 11. 2018. Kot pravilno opozarja tožeča stranka, bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je menilo, da je bila s plačilnim nalogom z dne 9. 11. 2018 odmerjena prenizka in ne previsoka sodna taksa, kar je ugovarjala tožeča stranka, ugovor zoper plačilni nalog zavrniti, kar bi pomenilo, da je tožeča stranka dolžna doplačati sodno takso v višini, ki je bila določena s plačilnim nalogom z dne 9. 11. 2018.

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri sodne takse tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče se je sicer pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, ob upoštevanju določb 19. in 20. člena ZST-1, ki pri določitvi vrednosti spornega predmeta odkazujejo na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka, pravilno oprlo na določbo 41. člena ZPP, vendar je zmotno štelo, da se tožbeni zahtevki, ki jih tožniki uveljavljalo v tej pravdi, ne seštevajo, temveč pri taksni odmeri ohranjajo svojo samostojnost. Tožniki so s tožbo postavili zahtevek za ugotovitev lastninske pravice pokojnega L. K. na nepremičnini ID znak 0000 in zahtevek za ugotovitev, da ta nepremičnina spada v zapuščino po pokojnem L. K. Drugi zahtevek je za tožnike bistvenega pomena, prvi zahtevek pa je zgolj predhodnega pomena. Takšna medsebojna povezanost zahtevkov utemeljuje njuno enotno vrednostno opredelitev (41. člen ZPP), za kar se pravilno zavzema tožeča stranka v pritožbi. Ob upoštevanju, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, preden je bila predmetna zadeva odstopljena sodišču prve stopnje kot stvarno pristojnemu sodišču v nadaljnje reševanje, s sklepom z dne 28. 3. 2018 določilo vrednost spornega predmeta za vsakega od zahtevkov na 82.557,00 EUR, znaša njuna skupna vrednost 165.114,00 EUR. Ob tem velja še dodati, da navedena odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani ne preprečuje zaključka, da je treba vrednosti obeh zahtevkov sešteti, saj je navedeno sodišče v okviru korekturne dolžnosti (tretji odstavek 44. člena ZPP) določilo vrednost posameznega zahtevka, ker je podvomilo o pravilnosti navedene vrednosti posameznega zahtevka, ni pa odločilo o tem, ali je treba vrednosti sešteti ali ne, ob dejstvu, da je že na novo določena vrednost posameznega zahtevka presegla vrednost 20.000,00 EUR, kar je ob upoštevanju prvega odstavka 32. člena ZPP narekovalo odstop zadeve Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

10. Tožniki so z vlogo z dne 12. 7. 2018 tožbo spremenili, in sicer so jo razširili s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti vpisa zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice pri nepremičnini ID znak 0000 in izbris zaznambe vrstnega reda, pri čemer so vrednost spornega predmeta določili na 5.000,00 EUR. Dodatni zahtevek so utemeljili z navedbami, da ker prva toženka ni lastnica sporne nepremičnine, temveč je to bil pokojni L. K., slednja tudi nima potrebne razpolagalne sposobnosti za zaznambo vrstnega reda. Iz povzetega izhaja, da tretji zahtevek izvira iz identičnega dejanskega stanja kot prva dva zahtevka, in sicer iz zatrjevanega lastništva F. K. na nepremičnini ID znak 0000, ter da ga tožniki izpeljujejo iz prvih dveh zahtevkov, zaradi česar tudi tretji zahtevek nima svoje samostojne vrednosti, temveč je treba njegovo vrednost sešteti z vrednostjo prvih dveh zahtevkov.

11. Osnova za odmero sodne takse je tako vrednost 170.114,00 EUR, kar upoštevajoč tarifno številko 1111 ZST-1 pomeni, da znaša taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje 3.003,00 EUR in ne 3.597,00 EUR, kot je bilo odločeno v sklepu z dne 6. 12. 2018. Ob upoštevanju prvega plačilnega naloga z dne 15. 2. 2018, s katerim je bila odmerjena sodna taksa v znesku 621,00 EUR, je bilo tožeči stranki s plačilnim nalogom z dne 9. 11. 2018 pravilno naloženo doplačilo sodne takse v višini 2.382,00 EUR, kar pomeni, da ugovor tožeče stranke zoper ta plačilni nalog ni bil utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo in plačilni nalog z dne 9. 11. 2018 razveljavilo, česar pritožbeno sodišče, ki ne sme odločiti v škodo tožnikov, ne more spremeniti, je pritožbeno sodišče poseglo zgolj v III. točko izreka sklepa in na novo odločilo o tem, kolikšen znesek sodne takse so tožniki dolžni, ob upoštevanju pravilne odmere sodne takse, še doplačati. Ker sodna taksa znaša 3.003,00 EUR, tožniki pa so na ta račun skupaj plačali že 1.671,00 EUR, so dolžni plačati še 1.332,00 EUR.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je plačilni nalog z dne 10. 12. 2018 razveljavilo ter znesek 1.926,00 EUR znižalo na 1.332,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. V skladu s 34. a členom ZST-1 bo moralo sodišče prve stopnje po prejemu tega sklepa tožeči stranki izdati in skupaj s sklepom vročiti nov nalog za doplačilo sodne takse v znesku 1.332,00 EUR, zoper katerega tožeča stranka glede na pravnomočno odločitev o obravnavani taksni obveznosti, ne bo imela možnosti vložitve novega ugovora.

K pritožbi zoper sklep z dne 31. 1. 2019

14. S sklepom z dne 31. 1. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 10. 12. 2018. Ker je pritožbeno sodišče navedeni plačilni nalog ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke zoper sklep z dne 6. 12. 2018 razveljavilo, je ugovor tožeče stranke nedovoljen, saj tožeča stranka nima pravnega interesa za ugovor zoper neobstoječ (že razveljavljen) plačilni nalog. Taksni zavezanec tudi sicer v primeru, ko sodišče prve stopnje delno ugodi njegovemu ugovoru zoper plačilni nalog ter razveljavi star plačilni nalog in izda nov plačilni nalog, ki je sestavni del sklepa o ugovoru (tretji odstavek 34.a člena ZST-1), nima pravice do ugovora zoper nov plačilni nalog, temveč ima možnost vložitve pritožbe zoper sklep o ugovoru, kar je tožeča stranka tudi storila.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 10. 12. 2018 zavrglo (3. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 419/2022
• VSL Sklep I Cp 1160/2021
• VSL Sklep I Cp 828/2018