VSL Sklep II Cp 650/2019

Jedro

Okoliščina, da stranka umakne poravnalno ponudbo, sploh če to stori na zadnjem naroku, ko so nastali že (skoraj) vsi pravdni stroški, in tudi navede razloge za to, za kar gre v tem primeru, ni okoliščina v smislu drugega odstavka 154. člena ZPP, ki bi jo bilo treba upoštevati pri stroškovni odločitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v III. točki izreka tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 2.029,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti pritožbene stroške v znesku 105,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I) toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, naj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača znesek 10.559,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 9. 3. 2016 dalje do plačila, zmanjšane za znesek 9,81 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, (II) zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo dodatne glavnice 15.670,75 EUR in dodatne zamudne obresti) ter (III) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper III. točko izreka sodbe (stroškovno odločitev) se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in stroškovno odločitev razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma naj odločitev spremeni tako, da odloči o priglašenih stroških tožnice. V zvezi z obrazložitvijo sodišča, da je toženec na zadnjem naroku ponudil tožnici poravnavo, ki je bila v celoti gledano bistveno podobna odločitvi v tej sodbi, zaradi česar tožnici niso bili priznani stroški, tožnica pojasnjuje, da je skušala s tožencem najprej na miren način tj. brez angažiranja sodišča rešiti zadevo, tudi po vloženi tožbi pa je kar dvakrat podala soglasje za mediacijo, vendar do poravnane ni prišlo. Tožba je bila z vidika varovanja tožničine koristi nujna oziroma se tožnica ni mogla poslužiti drugačnega pravnega varstva, pri čemer ji pravico do sodnega varstva zagotavlja Ustava. Navedba, da je toženec na zadnjem naroku ponudil poravnavo, ki je bila primerljiva odločitvi sodišča, sicer tudi ne drži. Poravnavo je namreč ponudila tožnica. Sodišče tudi ni pojasnilo, da je bila tožničina ponudba dana brez prejudica, ko pa je bil ponovno neposredno zaslišan izvedenec in je toženec ponovno izpostavil svoj pomislek o pravilnosti postopka, ker naj bi bil pravnim prednikom denacionaliziran gozd in ne vinograd, ter nato v zvezi z dogovorjenim zneskom odškodnine uveljavljal, da gre za bruto znesek, v zvezi s stroški pa predlagal njihovo dodatno znižanje oziroma da jih sploh ne bi plačal, je tožnica popolnoma utemeljeno umaknila svojo ponudbo. Opisano ravnanje toženca za tožnico ni bilo sprejemljivo, poleg tega tožnica z nobenim predpisom ni bila zavezana na zadnjem naroku skleniti sodne poravnave, sploh pa ne takšne, ki bi ji bila v škodo. Sodišče zagotovo ni moglo odločiti o stroških glede na potek zadnjega naroka, ki je bil razpisan zaradi ponovnega neposrednega zaslišanja izvedenca, (ne)sklenitev sodne poravnave pa ni tisto dejstvo, na katerem bi lahko temeljila odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je imela tožnica večje pravdne stroške od toženca, ki stroškov sploh ni imel. Vsi njeni stroški so nastali izključno zaradi napačnega stališča toženca, dodatno pa zaradi načina vodenja postopka. Vseh osem pripravljalnih vlog tožnice je bilo potrebnih in ni šlo za izkoriščanje procesnih pravic. Ne drži ugotovitev sodišča, da je bil uspeh tožnice 40 %. Sodišče bi moralo upoštevati kot del tožničinega uspeha v pravdi plačilo nespornega dela, ki ga je toženec plačal med pravdo šele 11. 7. 2017, čeprav je dal ponudbo že pred pravdo dne 23. 3. 2016. Uspeh tožnice po višini tako znaša 45,49 %. Ker je bil v tem primeru sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, za ugotovitev temelja pa je bilo treba izvesti obsežen dokazni postopek, kar je povzročilo nastanek visokih stroškov, je treba v skladu s sodno prakso (VSL sodba II Cp 1418/2016) ugotavljati uspeh po temelju in po višini. Uspeh tožnice po temelju je bil 100 %, po višini pa 45,49 %, kar pomeni, da je bil njen uspeh 72,80 %. Odločitev sodišča je napačna tudi iz razloga, ker pravdni stranki nista imeli primerljivih stroškov. V skladu s sodno prakso je namreč odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, načeloma pravilna le, ko je primerljiv ne le uspeh strank, temveč so enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški (VSL sklep II Cp 163/2017, VDS sklep Pdp 153/2012). Pritožbeno sodišče naj pri izračunu stroškov upošteva tudi dodatne stroške izvedenca v višini 230,84 EUR, ki so bil tožnici naloženi v plačilo po izdaji sodbe. Ob upoštevanju vsega navedenega tožničini stroški znašajo najmanj 7.468,97 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha pa je upravičena do povrnitve 5.437,41 EUR stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, utemeljilo pa jo je z obrazložitvijo, da je tožnica uspela s približno 40 % svojega zahtevka, da je imela večje pravdne stroške od toženca ter da ji je toženec na zadnjem naroku ponudil poravnavo, ki je bistveno podobna odločitvi sodišča v tej sodbi.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

7. Kot izhaja iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 5. 11. 2018, je tožnica in ne toženec, kot je navedlo sodišče prve stopnje, kmalu po začetka naroka dala predlog za sklenitev sodne poravnave. Tožnica je sicer pred koncem naroka umaknila svojo poravnalno ponudbo, vendar pa ji tega pri odločitvi o pravdnih stroških nikakor ni mogoče šteti v škodo. Stranke imajo namreč v skladu z ZPP (306. člen) zgolj pravico ne pa tudi dolžnosti skleniti v pravdnem postopku sodno poravnavo, zaradi česar okoliščina, da stranka umakne poravnalno ponudbo, sploh če to stori na zadnjem naroku, ko so nastali že (skoraj) vsi pravdni stroški, in tudi navede razloge za to, za kar gre v tem primeru, ni okoliščina v smislu drugega odstavka 154. člena ZPP, ki bi jo bilo treba upoštevati pri stroškovni odločitvi.

8. Tožnica v pritožbi tudi pravilno navaja, da je v skladu s sodno prakso odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, načeloma pravilna, ko je primerljiv ne le uspeh strank v pravdi, temveč so enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški.¹ Ker v konkretnem primeru stroški pravdnih strank niso bili primerljivi, saj so tožnici nastali stroški v višini 5.073,77 EUR, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, toženec pa stroškov ni imel oziroma jih ni priglasil, je tožnica upravičena do povrnitve stroškov glede na njen uspeh, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zaokroženo znaša 40 %. Pri tem je pravilno upoštevano, da je tožnica zahtevala od toženca plačilo zneska 26.229,75 EUR, uspela pa je glede 10.559,00 EUR. Tožnica v pritožbi sicer meni, da je treba kot del njenega uspeha upoštevati tudi med pravdo plačani nesporni znesek (1.398,97 EUR), kar pa ne drži. Med pravdo plačani nesporni del odškodnine, ki ga je sicer toženec priznal tožnici že pred pravdo, bi bilo mogoče v skladu z določbo 158. člena ZPP² upoštevati kot uspeh tožnice le, če bi tožnica umaknila tožbo za plačani znesek, kar bi imelo za posledico ustavitev postopka v tem delu. Ker tožnica tega ni storila, je bil tožbeni zahtevek tudi za plačani znesek zavrnjen, to pa utemeljuje sklep o neuspehu tožnice s tem delom zahtevka.

9. Tožnica tudi zmotno meni, da bi bilo treba vrednotiti uspeh ločeno po temelju in po višini, za končni uspeh pa vzeti rezultat aritmetične sredine med ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini)³. Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca)⁴. V konkretnem primeru je bil sicer zaradi ugotavljanja temelja zahtevka postavljen izvedenec, vendar je bil ta isti izvedenec postavljen tudi oziroma predvsem zaradi ugotavljanja višine zahtevka, prav v zvezi z višino zahtevka pa so bili potrebni tudi pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja in dvakrat njegovo zaslišanje, zaradi česar ni mogoče šteti, da je pretežen (znaten) del stroškov izvedenca nastal zaradi ugotavljanja temelja zahtevka. Tožnica pa tudi ni izkazala, da so ji zaradi ugotavljanja temelja zahtevka nastali znatni stroški v zvezi s pridobitvijo listin, na katere se sklicuje v pritožbi, oziroma to ne izhaja iz podatkov spisa. Podlage za ugotavljanje uspeha po temelju in po višini zato v tem primeru ni.

10. Tožnica je torej upravičena do povrnitve 40 % utemeljeno priglašenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in 155. členom ZPP priznalo: 700 točk za predpravdni zahtevek (tar. št. 38 OT), 700 točk za tožbo (tar. št. 18), 700 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2016 (tar. št. 19/1), 525 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2017 (tar. št. 19/2), 20 točk za vlogo sodišču z dne 20. 5. 2017 (tar. št. 39/4), 700 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2017 (tar. št. 20/1), 2 x 40 točk za odsotnost na poti dne 5. 6. 2017 (četrti odstavek 6. člena OT), 350 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 6. 2017 (tar. št. 19/3), 350 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo dne 5. 7. 2017 (tar. št. 20/2), 2 x 40 točk za odsotnost na poti dne 5. 7. 2017 (četrti odstavek 6. člena OT), 100 točk za pregled izvedenskega mnenja dne 15. 9. 2017⁵ (tar. št. 39), 350 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 1. 2018 (tar. št. 19/3), 350 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 15. 1. 2018 (tar. št. 20/2), 2 x 40 točk za odsotnost na poti dne 15. 1. 2018 (četrti odstavek 6. člena OT), 350 točk za pripravljalno vlogo z dne 7. 3. 2018 (tar. št. 19/3), 350 točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2018 (tar. št. 19/3), 350 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo dne 5. 11. 2018 (tar. št. 20/2), 2 x 40 točk za odsotnost na poti dne 5. 11. 2018 (četrti odstavek 6. člena OT), 2 % oziroma 1 % materialne stroške (65,15 točk), vse povišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 3.124,77 EUR. Potrebni pravdni stroški tožnice so tudi: stroški prihoda na narok C .- L. - C. v priglašeni višini 194,00 EUR, parkirnine v višini 14,00 EUR, stroški izvedenca v višini 1.000,00 EUR ter stroški sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 741,00 EUR, skupaj 1.949,00 EUR.

11. Tožnica je priglasila stroške za predpravdni zahtevek v višini 2.300 točk, kar je pretirano, saj je treba v skladu s 155. členom ZPP, ki narekuje priznanje zgolj tistih stroškov, ki so neposredno povezani s predmetom spora, pri odmeri teh stroškov upoštevati enako vrednost spornega predmeta kot v pravdi oziroma kvečjemu nižjo⁶. Tožnica ni upravičena do stroškov posveta s stranko z dne 27. 11. 2015, saj je ta storitev zajeta že v sestavi predpravdnega zahtevka (primerjaj tar. št. 39). Nadalje ni upravičena do povrnitve stroškov dopolnitve predpravdnega zahtevka v višini 200 točk po tar. št. 38, saj ta strošek v navedeni tar. št. ni predviden. Stroškov pritožbe po tar. št. 38 pa ji ni moč priznati iz razloga, ker njene vložitve ni izkazala - iz spisa izhaja, da je 14. 3. 2016, ko naj bi vložila pritožbo, tožencu odgovorila na njegovo ponudbo z dne 9. 3. 2016 (priloga A6), kar pa ni vloga, ki bi bila potrebna za pravdo. Do povrnitve stroškov pozivanja (2 x) toženca za plačilo nespornega dela odškodnine tožnica ni upravičena, ker niso del pravdnih stroškov oziroma niso bili potrebni za pravdo, sploh ob dejstvu, da tožnica tožbe nato za plačani znesek ni umaknila. Prav tako ni upravičena do povrnitve stroškov mediacije, ki ob dejstvu, da postopek mediacije ni del sodnega postopka, niso sodni stroški in tudi ne stroški, potrebni za pravdo. Tožnica ni izkazala sestave oziroma pošiljanja vloge stranki z dne 5. 6. 2017, vloge sodišču z dne 5. 6. 2017 in vloge tožencu z dne 6. 6. 2017, zato ji tudi stroškov sestave teh vlog ni moč priznati. Stroške za narok z dne 12. 4. 2016 po tar. št. 20 in dopis z dne 12. 4. 2016 je tožnica priglasila očitno po pomoti, saj se je ta postopek začel z vložitvijo tožbe šele 1. 6. 2016, torej po tem, ko naj bi nastala navedena pravdna stroška. Stroški pregleda izvedenskega mnenja z dne 13. 2. 2018 in z dne 12. 6. 2018 pa tožnici ne gredo, ker je ta storitev zajeta v sestavi pripravljalne vloge z dne 7. 3. 2018 oziroma z dne 4. 7. 2018, v katerih je tožnica podala pripombe na dodatek k izvedenskemu mnenju oziroma na pisne odgovore izvedenca.

12. Tožnica je v pritožbi dodatno priglasila stroške izvedenca v višini 230,84 EUR. Ker so bili tožnici naloženi v plačilo po izdaji izpodbijane stroškovne odločitve, o njih ne more odločiti pritožbeno sodišče, za kar se sicer zavzema tožnica, temveč bo o njih moralo odločiti sodišče prve stopnje s posebnim sklepom. Pritožbeno sodišče namreč preverja pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, zaradi česar okoliščin, ki nastanejo po izdaji navedene odločitve ne sme upoštevati.

13. Potrebni stroški tožnice torej skupaj znašajo 5.073,77 EUR. Ob upoštevanju 40 % uspeha ji je toženec dolžan v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške v višini 2.029,51 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je upravičena tudi do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Uspeh tožnice s pritožbo zoper sodbo znaša 37 %⁷, njeni pritožbeni stroški pa 406,32 EUR (pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne stroške, oboje zvišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR⁸ znaša 373,32 EUR, ter 33,00 EUR sodne takse za pritožbo). Toženec ji je zato dolžan povrniti 150,34 EUR pritožbenih stroškov.

15. Priznane stroške mora toženec plačati tožnici v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj VDS sklep Pdp 1530/2002 in VSL sklep II Cp 163/2017.
² Po tej določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
³ Glej sodbo VS RS II Ips 563/2008.
⁴ Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 530/2005.
⁵ Tožnica ni priglasila stroškov sestave pripravljalne vloge z dne 2. 10. 2017, v kateri je podala svoja stališča v zvezi s prejetim izvedenskim mnenjem, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške pregleda izvedenskega mnenja.
⁶ Pritožbeno sodišče je zato tožnici za sestavo tega zahtevka priznalo 700 točk - glej 10. točko obrazložitve tega sklepa.
⁷ Pritožbeno sporno je bilo 5.437,41 EUR, tožnica pa je uspela glede 2.029,51 EUR.
⁸ Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019), po katerem znaša vrednost točke po OT 0,60 EUR.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3200/2014
• VSL sklep II Cp 3337/2014
• VSL Sklep I Cp 1470/2019