VSL Sodba I Cp 348/2019

Jedro

Če se je žena zaradi sporov odselila, pa vendar tudi po 6. 1. 2010 prihajala živeti k pokojnemu in pomagala pri oskrbi, ni mogoče sklepati, da bi ga krivdno zapustila. Ni šlo za samovoljno zapustitev, ampak za umik zaradi sporov s tožnico in nato še skrb za moža, saj se je vračala in pomagala. Zato sodišče pravilno sklepa, da je življenjsko skupnost treba presojati celovito in da ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti (II Ips 45/96). Ne gre torej očitati krivde prvotoženki, ampak je odhod bil zaradi slabih odnosov s tožnico in premoženjskih sporov v družini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek proti prvotoženki, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da prvotoženka nima dedne pravice po pokojnem S. C. in podredni zahtevek proti prvi toženki, da ni dedno vredna, da bi po njem dedovala. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek proti drugotožencu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ta ni dedno vreden, da bi dedoval po pokojnem S. C. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki.

2. Proti sodbi vlagata pritožbo toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz 339. člena ZPP. Tožeča stranka je na naroku 23. 11. 2017 predlagala, da se opravi zaslišanje priče N. in B. na domu, ker sta stari in težko prideta na sodišče in ne drži, da tožeča stranka ni imela predlogov. Nejasne so ugotovitve pod 5. točko obrazložitve. Že prva pripravljalna vloga tožene stranke je bila vložena pred prvim narokom, tožeča stranka je dobila rok za odgovor. Toženi stranki ni bil na naroku dan rok za odgovor in je njena pripravljalna vloga po prvem naroku prepozna. Tretja pripravljalna vloga je bila podana po prvem naroku in je tudi prepozna. Na naroku 28. 9. 2017 je tožeča stranka prosila za rok za odgovor, pa sodišče o tem ni odločilo. Zato je podana kršitev iz 286. in 286.a člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnica ne bi uspela dokazati neobstoja bistvenih elementov zakonske zveze. Sodišče ni ugotovilo, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih prvotožena nima dedne pravice po pokojnem možu. Neenakopravno je obravnavalo stranki in je pristransko ravnalo v korist toženih strank. Izrazilo je nenaklonjenost tožeči stranki in naklonjenost toženim strankam: sledilo je le toženim strankam in njihovim pričam, priče s strani tožeče stranke pa je označilo za neverodostojne. Prvotoženko imenuje z imenom "gospa J." in opazno sočustvuje z njenim položajem in ji nekritično sledi. Negativno se opredeli do dela CSD in celo zagotovi, da vsa dokumentacija kaže na neenakopravno obravnavanje tožnice in prvotoženke, katere argumenti so prezrti. Sodišče se sarkastično negativno opredeli do strokovnega dela priče M. P., ki je poskrbela za vložitev kazenske ovadbe. Sodišče očita CSD dvojna merila in kritizira delo pristojne institucije in je pri tem samo pristransko, kot bi hotelo izravnati domnevno pristransko obravnavanje CSD. Življenjska skupnost prvotožene stranke in njenega moža je trajno prenehalo po krivdi prvotožene stranke, zaradi domnevne odvisnosti od alkohola pokojnega S. C. Prvotoženka je zapustila popolno nemočnega moža. Sodišče očita, da je tožba skromna, vendar je tožeča stranka navedla, da je toženka moža zapustila, odšla od doma in ni več skrbela zanj. Odšla je prostovoljno. Priče, ki so redno hodile k C., so potrdile, da v zadnjih letih življenja zapustnika prvotoženke niso več videle doma. Ni res, da iz izpovedbe tožnice ni mogoče razbrati, kaj se je dogajalo. Toženka je odnesla jogi in vzglavnik in se dokončno odselila. Priča M. P. pa je izpostavila, da je toženka zapustila moža in izjavila, da ni več pripravljena skrbeti zanj. Tudi priča K. je povedala, da je bila prvotoženka rada "komot" in se je odselila in je kljub pogostim obiskom ni več bilo videti pri zapustniku. Iz vsega tega ne sledi, da je tožnica prvotoženko spodila ali celo pretepla. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede dogodka, ko je toženka skušala odpeljati zapustnika, ko je bil v srajci in copatih in ga je v dežju vlekla iz hiše. Ni se opredelilo do dejstva, da se je prvotoženka in toženec maja 2013 po smrti zapustnika vrnila, kar kaže, da se je odselila, ker ni hotela skrbeti za moža. Izpovedba prvotoženke zato ni verodostojna. Od leta 2009 do 2013 nista s tožnico skrbeli skupaj za zapustnika, saj nobena priča prvotoženke po letu 2009 ni nikoli videla doma, čeprav so pogosto prihajale na obisk. Za očeta je skrbela tožnica. Sodišče sledi priči F. P., vendar izpovedba ni verodostojna. Dogodek 22. 1. 2012 ne dokazuje, da je takrat prvotoženka živela doma. Sodišče je v zadevi I P 170/2012 jasno ugotovilo, da se dogodek ni zgodil tako, kot je zatrjevala prva toženka. Sedaj se je sodišče opredelilo do trditve prvotoženke, da policistom ni upala povedati, kaj se je zgodilo in ocenilo, da je taka izpovedba neprepričljiva, saj bi ji policisti lahko nudili vso potrebno zaščito. Ni ji sledilo, da jo je bilo strah domnevnega nasilja, da bi ji ušlo blato in da bi bruhala. Kaj takega policisti niso zapisali v uradnem zaznamku. Sodišče je v tem postopku ugotovilo, da je prvotoženka odšla od doma in da je ni tožnica napodila, da je razpolagala s ključem in da je lahko dostopala do svojih stvari in živeti v stanovanju, pa ni želela. Vselila se je po smrti pokojnika. Iz pisma M. B., do katerega se sodišče ni opredelilo, pa izhaja, da se je prvotoženka z drugim tožencem preselila nazaj šele po smrti zapustnika in ne pred smrtjo. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnica prvotoženko spodila. Sodišče je ugotovilo, da je toženka odhajala od doma, da je rekla, da ima vsega dovolj in imajo "tega posranca", kar pomeni, da ni bilo spoštovanja, čustvene naklonjenosti in razumevanja. Tožnica je prosila toženko, naj ji pomaga oskrbeti očeta, pa se je ta zaklenila v sobo in poklicala policijo in ovadila tožnico in odšla od hiše. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, kot tudi ne do izpovedbe M. N. pred CSD in do pisma M. B. Spori so bili, vendar ne pomeni, da se je toženka odselila na silo, saj se je odselila, ker se ji je zdela skrb za bolnega moža preveč in ni več želela skrbeti zanj. Tožnica je o tem povedala različnim ljudem (zdravnici K. in na CSD) in ni logično, da sodišče ni sledilo pričam, ki so povedale, da ji je o materini odselitvi povedala tožnica. Nobena priča ni potrdila, da bi tožnica toženko podila, razen priče F. P., ki je omenil domnevno neprimerne besede. Sicer je osebno zainteresiran za izid tega postopka. Ne drži, da bi toženka želela obiskati moža, pa naj bi tožnica preprečevala stike. Dokazni postopek je pokazal obratno. Ni res, da bi toženka po letu 2009 prihajala živeti k možu in pomagala pri oskrbi. Zaključek sodišča na točki 8 je povsem zmoten. Če sodišče navede, da se je toženka "vračala", torej ni živela z možem. Sodni spori niso razlog, da žena zapusti bolnega in nemočnega moža. Sodišče šteje v škodo tožnici, da je bila pogosto na CSD. Tožnica tam ni bila favorizirana. Priča M. P. je povedala, da je toženka povedala, da ne misli več skrbeti za moža, pri čemer njeno zdravstveno stanje ni bil razlog za to. Priča M. P. ne bi podala kazenske ovadbe, če bi ugotovila, da žena ne skrbi za moža zato, ker ne zmore, ampak zato ker noče. Priča G. K. je povedala, da od takrat, ko je mama odšla od doma, se prvotožena stranka ni več obračala nanjo v zvezi z možem, da po 2009 toženke ni videla, da se ni pozanimala za moža in ga je zapustila. Priča J. K. je bil prepričljiv in objektiven. Čeprav ima objektivno mnenje o prvotoženi, še ne pomeni, da ni izpovedal verodostojno in sicer da se je odselila in zapustila moža, kar je videl pri številnih obiskih, ko je ni bilo doma. Ni res, da ga je o večini strani seznanila tožnica. Prav tako A. A., ki je bila pogosto na obiskih in je izpovedala na podlagi lastnega zaznavanja, sodišče pa jo odpravi in je ne upošteva, češ, da naj bi ji o tem povedala tožeča stranka. Enako sodišče odpravi pričo N. in B. glede izpovedb pri CSD in o drugem sodnem postopku, češ da ponavljajo za tožnico, o čemer ni dokazov. Sodišče nekritično sledi izpovedbam toženke, kako je imela pokojnika rada in da ga nikoli ni zapustila. Zmotno sklepa sodišče, da toženi stranki nista dedno nevredni. Dogodek o padcu 17. 12. 2009, ko mu prvotoženka ni pomagala, je dovolj za to. S. C. bi lahko umrl, če mu ne bi pomagala tožnica. Sodišče pa sledi prvotoženi, da mu je skušala pomagati, čeprav za to ni nobenega dokaza. Zaključki ob koncu točke 13 so zmotni. Sodišče zmotno šteje za nerelevantno okoliščino razprodajo premoženja S. C. Pokojni na koncu ni imel niti za kruh in ogrevanje, saj je bilo vse prodano. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih navedb, da je prvotožena stranka ob odhodu 10. 9. 2009 pobrala ves denar ter se zadolžila za limit in je bil naslednjih šest mesecev brez denarja za preživljanje, saj je ostal brez pokojnine. Račun je bil blokiran, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot skrbnica ni položila računa. Premoženje sta toženca prodala brez odobritve CSD in v nasprotju z zakonom, o čemer še teče pravda P 289/2016, drugotožena pa je podpisala očetovo ime na pogodbi. Sodišče pristransko zaključuje, da je tožnica povedala, da je bil oče v finančni stiski in hkrati upravičuje ravnanje tožene stranke z navedbo, da je tožnica CSD zaprosila za izredno socialno pomoč, da so ji pomagali za očeta finančno poskrbeti. Oče je bil lastnik velike kmetije in ni bilo treba socialne pomoči, če ne bi bilo le zakonitega razpolaganja. Če ne bi bilo tožnice, bi umrl od lakote in mraza. Če prvotožena ne bi podpisovala spornih pogodb, ali bi jih vsaj dala v odobritev CSD, ki bi jih zavrnil, sodni postopki ne bi bili potrebni. Če pa bi bilo prodano, bi moral iti denar na račun očeta. Tako pa denarja ni prejel. Ostalo je neodgovorjeno, kakšen interes ima priča F. P., da prvotoženki plačuje domsko oskrbo. Sodišče navaja, da je prvotožena tožnici podarila nepremičnino, vendar spregleda, da je bil v zvezi s tem nato sprožen sodni postopek. Stroški vzdrževanja in zavarovanja niso dosegli višine kupnine, ki bi jo moral oče prejeti na svoj račun od prodanih nepremičnin. Sodišče pa se postavi na stran tožene stranke in jo brani, da to ni vplivalo na oskrbo pokojnega za katerega je bilo povsem poskrbljeno. Pri tem ne pove, da je bila potrebna izredna socialna pomoč. Prvotoženka denarja ni vrnila, o čemer se sodišče ne opredeli. Sledi ji, da je bil avto njena last, čeprav se je sama zavezala, da bo ta sredstva vrnila in mu priznala, da si jih je neupravičeno prisvojila. Toženi stranki pa sta pokojnega zapustili, sodišče pa zaključi, da ni pogojev iz 4. točke 126. člena ZD. V resnici sta mu odtujili vse premoženje brez odobritve CSD in s prirejanjem njegovega podpisa, kupnine pa ni prejel. Kupnino sta prejeli toženi stranki, čeprav zato nista bili upravičeni. Za dedno nevrednost je to dovolj. Da ni prišlo do posledic na življenju in zdravju pokojnega pa je bilo zato, ker je za njega poskrbela tožnica. Oče je bil v življenjski nevarnosti, toženi stranki se nista brigali zanj, nista mu ponudili pomoči in bi umrl. Tako pa sodišče reče, da ni bil ogrožen zato, ker je nekdo drug skrbel zanj. Sodišče pokaže svojo pristranskost s sklepom, da ni razloga, da bi kdorkoli izmed dedičev v zapuščinskem postopku bil privilegiran na račun drugih.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev pritožbe. Opisuje dogajanje na naroku, ki ni bilo takšno, kot prikazuje pritožba. Življenjska skupnost prvotoženke z možem ni prenehala po njeni krivdi. Toženka je dolga leta skrbela za moža (že od leta 1986) in s tem pokazala, da ji za moža ni vseeno. Pokojni ni bil sposoben soodločati o financah. Zato je bila skrbnica. Tožnica ni dokazala, da je prvotoženka odšla od doma prostovoljno. Od doma je šla zaradi tožnice. Tudi če bi odšla, to ne pomeni, da nima dedne pravice do zapustnika. Po zakonu je odločilno, ali je življenjska skupnost prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom. Razlog za spremembo skrbništva ni bila neustrezna skrb. Zdravnica je potrdila, da je hodila z možem k zdravniku, naročala recepte in ostalo in da naj bi odšla od doma, je izvedela od tožnice. Ker ni imela kam iti, se je morala zateči k svojemu sinu, nato pa se je vrnila domov in hotela iz hiše odpeljati moža, tožnica pa tega ni dovolila in zato je prišla policija. Nato je tožnica preprečevala stike žene in moža. Vse to ni dovolj, da bi sodišče štelo, da je življenjska skupnost med zakoncema trajno prenehala. Še leta 2012 je obstajala zakonska zveza, pa čeprav je bila skrbnica že tožnica. Sodišče ni ugotovilo, da bi prvotoženka pokojnemu po padcu 17. 12. 2009 ne pomagala. Da se je sodišče negativno opredelilo do CSD, ne pomeni kršitve. Sodišče le oceni ravnanje tožnice, ki je preko CSD dosegla vložitev kazenske ovadbe, ki ni pripeljalo do kazenskega postopka in je preko CSD predlagala odvzem poslovne sposobnosti matere. Povzema še ostale navedbe o presoji ravnanja CSD. Zmotno pritožba presoja izpovedbo priče M. P. Sodišče je pravilno presojalo priče. Glede denarja je sodišče ugotovilo, da je bila prvotoženka upravičena tudi do svojega dela kupnine, saj je bil prodan tudi njen delež premoženja. Sodišče pa je ugotovilo, da pokojni ni bil oškodovan. Sodišče ni sledilo tožnici, da so bili stroški za neracionalne tožbe potrebni. Za to pravdo ni pomembno zakaj plačuje F. P. prvotoženki oskrbnino; bolj je pomembno zakaj tožnica kot hči ne plačuje oskrbnine svoji materi. Tožnica pavšalno trdi, da stroški redni in tekoči niso dosegli višine kupnine. Dvige in porabe sredstev na računu je odobril CSD in je imel nadzor. Pogoj iz 4. točke 126. člena ZD ni izpolnjen. Nedokazani so razlogi za dedno nevrednost. Zgolj pavšalne trditve o domnevni razprodaji premoženja ne zadoščajo. Predlog za oskrbovanja v domu pa ne pomeni, da toženca nista pravilno skrbela za pokojnega.

4. Pritožba ni utemeljena.

O primarnem tožbenem zahtevku proti prvotoženki

5. Sodišče prve stopnje se je glede materialnega prava za presojo primarnega tožbenega zahtevka proti prvotoženki pravilno oprlo na 22. člen ZD (Zakona o dedovanju). 3. točka drugega odstavka namreč določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost z zapustnikom po njegovi krivdi ali po sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Za ugoditev tožbenemu zahtevku bi morala tožnica dokazati, da je zakonska zveza med materjo in očetom dejansko trajno prenehala po krivdi prve toženke. Tožnica je trdila, da je žena moža zapustila septembra 2009, da ga ni obiskovala in ni prispevala k njegovemu preživljanju. Trdila je sicer, da se je 24. 11. 2009 iznenada vrnila k možu, vendar ni skrbela zanj, ampak je samo prebivala v skupnem stanovanju. Materi je očitala tudi dogodek 17. 12. 2009, ko je oče padel "v čudnih okoliščinah", utrpel hude poškodbe glave in mu prvotoženka naj ne bi nudila pomoči, pač pa ga je rešila tožnica, saj bi sicer umrl. Materi je očitala tudi razpolago z očetovim premoženjem brez odobritve CSD in da sta skupaj z drugo tožencem (tožničinim bratom) škodovala zapustniku tako, da sta podpisovala lažne izjave in je tožnica morala zaprositi za izredno socialno pomoč. Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici ni uspelo dokazati pravno pomembnih dejstev, da bi sodišče lahko sklepalo, da je tožničin zahtevek na podlagi 22. člena ZD utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bil zapustnik vse od leta 1986, ko je postal invalid I. kategorije, nepokreten in odvisen od tuje pomoči in je zanj skrbela žena. Imel je tudi druge težave zaradi bolezni odvisnosti, številnih poškodb, nekaj možganskih krvavitev in je bil slabše pokreten. O njegovem zdravstvenem stanju je sodišče prebralo zdravstveno dokumentacijo in zaslišalo osebno zdravnico dr. M. K. G. Ni bil sposoben za odločanje, imel je plenice, potrebno mu je bilo pripravljati hrano, ga hraniti, mu dajati inzulin in tablete. 1986 leta mu je bila odvzeta poslovna sposobnost in skrbnica je postala žena, od 1. 7. 2008 pa tožnica. Sodišče je opisalo stanje moža in ugotovilo, da je žena skrbela zanj in tudi, da nekaterih elementov čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja, medsebojne pomoči in zakonske postelje zaradi objektivnih okoliščin na moževi strani ni moglo biti. Nista mogla skupaj odločati o financah, ker zapustnik ni bil sposoben odločanja. Toženko pa je nadziral CSD, vse dokler ni postala skrbnica tožnice (ugotovitve sodišča na strani 11 do 15 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dogodke, kar je tožnica očitala materi, da naj bi očeta zapustila 10. 9. 2009, s kratko vrnitvijo 24. 11. 2009. Toženka je namreč prerekala te trditve in povedala, da jo je hči spodila in je želela moža odpeljati od doma, vendar ji tožnica tega ni dovolila. Za 10. 9. 2009 pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je prvotoženka odšla od doma, oziroma se odselila dokončno 24. 11. 2009. Sodišče je po prebiranju izjav pri CSD in vpogledu v sodbo I P 170/2012 in zaslišanju pravdnih strank zaključilo, da je toženka tudi po teh datumih prihajala domov in pomagala pri oskrbi za moža. Razlog za odhod od doma so bili prepiri med tožnico in toženko in spori o premoženju. Tako sodišče povzema razgovor s tožnico iz zapisnika CSD (C15), iz katerega izhaja, da je tožnica na CSD povedala, da se je mati v mesecu maju vrnila domov k očetu. Če se je žena zaradi sporov odselila, pa vendar tudi po 6. 1. 2010 prihajala živeti k pokojnemu in pomagala pri oskrbi, ni mogoče sklepati, da bi ga krivdno zapustila. Ni šlo za samovoljno zapustitev, ampak za umik zaradi sporov s tožnico in nato še skrb za moža, saj se je vračala in pomagala. Zato sodišče pravilno sklepa, da je življenjsko skupnost treba presojati celovito in da ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti (II Ips 45/96). Ne gre torej očitati krivde prvotoženki, ampak je odhod bil zaradi slabih odnosov s tožnico in premoženjskih sporov v družini. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, da so bili sodni spori v zvezi s sklenjenimi pogodbami (I P 332/2009, I P 577/2005, I P 990/2006), pri čemer so ti spori bili tudi takšni, da je toženka včasih nastopala na hčerini strani, drugič na sinovi strani, v sporu s hčerko. Po eni strani je tožnica podarila hčerki svoji nepremičnino, nato je tožila na razvezo pogodbe (A59). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opredelilo dogajanje na CSD, kjer so bili tudi tam zaposleni občasno izpostavljeni izjavam najprej tožnice, kasneje pa tudi toženke.

7. Zmotno presoja pritožba, da je sodišče prve stopnje ravnalo "pristransko", ko je ocenjevalo dogajanje na CSD. V kolikor bi tožeča stranka, ko v pritožbi navaja, da je bilo sodišče pristransko, želela sodnico izločevati, bi to morala storiti do konca glavne obravnave (72. člen ZPP); vendar pritožbeno sodišče razume te navedbe kot očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno presojalo dokaze in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev. Sodišče je povzelo dogajanje na CSD in ugotovilo, da tožnica ni dokazala zatrjevanih dejstev, da je mati zapustila tožničinega očeta. Šlo je za subjektivno interpretacijo dogodkov. Tožnica je najprej hodila na CSD in tam so sodelavke centra zapisovale njene izjave o očitkih materi in mati ni imela možnosti povedati svojega stališča. Ko pa je bil opravljen razgovor 29. 10. 2009, ko je bila toženka zraven, pa je prišlo do spora in je toženka zapustila prostor in povedala, da bo zahtevala odvetnika. Tožnica je tudi dosegla, da je iz CSD prišla kazenska ovadba proti toženki (C14), vendar sodnega epiloga ni bilo. Sodišče ni neargumentirano kritiziralo delovanje CSD, ampak je opisovalo posamezne dogodke. Pravilno je presojalo zaslišanje priče M. P., ki je izpovedala, da je toženka izjavila, da ni več pripravljena skrbeti za moža zaradi svojih zdravstvenih težav. Nato je priča povedala, da so dali ovadbo zato, ker so menili, da je skrbnik tisti, ki je dolžan zagotoviti vso potrebno nego. Priča je tudi povedala, da je toženka pojasnila, da je bila operirana za rakom in na kolku. Nato je sodišče kritično ocenilo to izpovedbo priče tako, da je ocenilo, da priča ni upoštevala časa (od 1986 leta dalje), ko je toženka skrbela za moža, ni zadosti ocenila njenega zdravstvenega stanja (obrazložitev na strani 7). Pritožba še navaja, da se iz poimenovanja "gospa J." v obrazložitvi sodbe vidi, da je sodišče pristransko. Pri tem spregleda, da je na list. št. 209, ko je bila ta priča zaslišana, tudi priča poimenovala toženko "gospa J. skrbnica", zaslišana na list. št. 202. To, da jo je sodnica tako poimenovala, pa še ne pomeni, da je ocenila dokazno izpovedbo te priče in druge dokaze pristransko oziroma nepravilno. Tudi dejstvo, da je sodišče presojalo zakon med zakoncema in toženkino skrb za pokojnega moža, ki je bil že od leta 1986 invalid, ne pomeni, da je taka dokazna ocena glede na podano materialno pravno izhodišče, nepravilno. Sodišče tudi ni moglo mimo toženkinega zdravstvenega stanja in odnosa v družini. Tožnica je postala skrbnica očetu zaradi toženkinih zdravstvenih težav in ne kot je ves čas postopka želela prikazati, ker je toženka krivdno prenehala skrbeti za moža. To izhaja tudi iz odločbe CSD (priloga A58). Pritožba še navaja, da naj bi priče izpovedale, da toženke ni bilo doma. To je sicer izpovedala zdravnica dr. M. K. G., vendar je sodišče pravilno ocenilo, da dejstvo, da toženke ni bilo doma, ko je prišla na obisk, še ne potrjuje tožničinih navedb o zapustitvi. Zdravnica je opravila do 2011 le tri do štiri obiske, od katerih je bil le eden nenapovedan. Priča J. K. je sicer potrdil tožničino navedbo, vendar mu sodišče ni sledilo, ker je negativno nastrojen do toženke. Sodišče je pojasnilo, zakaj mu ni sledilo (obrazložitev na strani 18). Tudi priča A. A. je bila seznanjen z zadevo od tožnice. Zmotno meni pritožba, da je sodišče nepravilno ocenilo izpovedbo priče M. P. Če bi M. P., ki je bila zaposlena na CSD, na podlagi vsega sklepala, da je toženka krivdno zapustila moža, bi se odločba o spremembi skrbništva drugače glasila (sklep sodišča na 17. in 18. strani obrazložitve). Za pritožbo je še sporna ocena dogodka z dne 22. 1. 2012, ko je prišlo med materjo in hčero do konflikta, ko je želela prvotoženka odpeljati moža. S tem v zvezi pritožba navaja, da se je v zadevi I P 170/2012 pokazalo, da se dogodek ni zgodil tako, kot je trdila prvotoženka. Sodišče se o tem dogodku ni opredelilo tako, kot meni pritožba. Sodišče je le upoštevalo, da je v sodbi I P 170/2012 ugotovljeno, da je takrat prvotoženka živela z možem in da je tožnica izpovedala, da je kritičnega dne prišla iz zgornjega nadstropja skrbeti za očeta, ki je skupaj z ženo živel v spodnjem nadstropju. Zato ni pomembno, kot meni pritožba, da se v pravdi I P 170/2012 ni potrdilo, kot je trdila toženka, da ji je ob dogodku ob nasilju tožnice ušlo blato in da bi bruhala. Sodišče je prebralo izpovedbe M. N. in M. B. iz spisa I P 170/2012, kar je tožeča stranka predlagala. Res je najprej predlagala, da sodišče priči M. N. in M. B. zasliši na domu, ker sta sporočili, da ne moreta priti na sodišče, ker sta stari. Vendar je pozneje tožeča stranka predlagala, da se zaslišanje teh prič prebere iz zapisnika o njenem zaslišanju iz I P 170/2012 (list. št. 151). Sodišče je v tem pomenu menilo, da tožeča stranka ni imela drugih predlogov. Zato v ravnanju sodišča, ko je prebralo zaslišanje obeh prič, ni zaslediti absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče pojasnilo, kako je presojalo dokaz in navedbo tožeče stranke v zvezi s sodbo I P 170/2012. Sodišče je le v zvezi s tem postopkom sklepalo, da je toženka s tem dovolj dokazala, da se je po 24. 11. 2009 ponovno vrnila oziroma, da tožnici ni uspelo dokazati, da je mati dokončno zapustila očeta 2009. Nesporno pa je bil konflikt med tožnico in toženko 22. 1. 2012 tako hud, da se je toženka umaknila. Vendar tega ravnanja ni mogoče oceniti kot krivdne zapustitve moža, kot to zahteva Zakon o dedovanju. Spor med tožnico in toženko je bil kriv, da se je toženka 22. 1. 2012 odselila in tega ni mogoče oceniti kot krivdne zapustitev moža. Odselitev zaradi nevzdržnih razmer ne pomeni, da za zapustnika ni bilo več poskrbljeno in da bi zato bila kriva toženka. Sodišče je prebralo dopis M. B. in njeno izpovedbo iz pravdne zadeve. Prebralo je tudi izjavo na CSD (priloga A24), vendar priča v tej izjavi ni vedela povedati nič konkretnega. Sodišče je ocenilo izjavo M. N., katero je prebralo iz zadeve I P 170/2012, ko je ta izpovedala, da se je leta 2010 toženka naveličala, ni želela biti doma, ko je pošel denar. Sodišče je pravilno ocenilo to izjavo, da priča ni mogla vedeti iz lastnih zaznav o tem, da naj bi toženki pošel denar, ampak je to ponavljala za tožnico in na podlagi subjektivnih prepričanj brez objektivnih dejstev.

8. Pritožnica želi prikazati v pritožbi, da je sodišče zmotno presojalo dokaze, zlasti izpovedbo prič, ki naj bi povedale, da se je toženka od doma odselila. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb 22. člena ZD, da bi morala tožnica za uspešno pravdo dokazati, da je življenjska skupnost med toženko in njenim možem po njeni krivdi trajno prenehala. Ravno krivde tožnica ni uspela dokazati, saj ni uspela dokazati trditvene podlage, katero je navajala za takšen sklep. Tožnica se ni odselila prostovoljno in to leta 2009 in dokončno 2010, pač pa se je po svojih močeh trudila skrbeti za moža. Sodišče je tudi pravilno presojalo dogajanje na CSD in izpovedbe prič. Toženki pa je uspelo dokazati, da je po svojih močeh skrbela za moža in da se je umaknila iz hiše po dogodku oziroma eskaliranem konfliktu s tožnico 22. 1. 2012. Pritožba zmotno meni, da sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbe prič in prebrane listine, oziroma da jih ni ocenilo. Pri tem izpostavlja pismo M. B. in izpovedbo M. N. pred CSD. Sodišče je presodilo zaslišanje obeh prič, katere je prebrala iz pravdne zadeve I P 170/2012 in pritožba ne trdi, da bi ti dve priči v predloženih listinah izpovedovali oziroma zapisali kaj drugače, kot je v prebranih zapisnikih. Pomembno je, da je sodišče opravilo dokazno oceno prebranih zapisnikov obeh prič in to ocenilo glede na trditveno podlago tožnice. Pritožba tudi zmotno navaja, da je sodišče sklepalo, da je toženka zapustila moža zaradi sodnih sporov. Sodišče je le sklepalo, da se je toženka zaradi eskaliranih sporov s tožnico izselila, vendar 2012, a se še naprej trudila skrbeti za moža.

9. Pritožba nato povzema izpovedbe prič M. P., G. K., J. K., A. A. ter poda svoje videnje izpovedb M. N. in M. B., ki so bile prebrane. Sodišču očita napačno dokazno oceno teh dokazov. Vendar pritožba povzema tisti del izjav, ki so v prid tožeči stranki in ne soglaša z razlogi sodišča, ko tem pričam ne sledi v željeni smeri oziroma sodišče oceni, da so priče povzemale tožničine navedbe. Ni mogoče mimo dejstva, da je priča M. P. izpovedala tudi, da je tožnica pojasnila svoje zdravstvene težave in da so se izkazale kot neutemeljene navedbe iz vložene kazenske ovadbe proti toženki. Sodišče je tudi ocenilo dejstvo, da priča ni vedela povedati, ali se je pred vložitvijo kazenske ovadbe opravil razgovor s toženko. Ni imela tudi uradnih zaznamkov o tem. Vse to je sodišče ocenilo skupaj z drugimi dokazi in nato šele sklepalo, da priči ne more slediti v tistem delu, kot predlaga tožnica. O pričevanju dr. M. K. G. pa je sodišče prve stopnje naredilo izčrpno dokazno oceno in temu ni kaj dodati. Ni mogoče pa le iztrgati stavka iz njenega pričevanja (da ji je tožnica povedala, da je mama šla od doma in da se toženka ni več obračala nanjo v zvezi z možem po 2009), ne da bi analiziral celotnega pričevanja. Sodišče je tudi ocenilo, da so priče J. K. in A. A. izoblikovale negativno subjektivno stališče do toženke in pri tem tudi pojasnilo, zakaj je prišlo do takega prepričanja (obrazložitev na strani 18 in 19 sodbe). Za pričo A. A. pritožba trdi, da ni jasno, od kje je dobilo sodišče zaključek, da naj bi se priča s tožnico dogovarjala. Pri tem spregleda, da je na zapisnik o zaslišanju priča izpovedala, da sta se pogovarjali s sestrično D. (list. št. 173). Sodišče je tudi pravilno primerjalo, kaj so določene priče povedale o določenih dejstvih in naredilo pravilno dokazno oceno. Ko je sodišče prebralo izpovedbe priče M. N. in M. B. pred CSD in drugih sodnih postopkih, je pravilno sklepalo, da sta tožnica in toženka v številnih sporih in ta dokazna ocena ni napačna.

O podrednem zahtevku na dedno nevrednost:

10. Materialna pravna podlaga odločitve o ugotovitvi dedne nevrednosti dediča je v določbi 126. člena ZD. Dedno nevredna postane oseba, ki zagreši dejanje ali opustitev zaradi katerega ne zasluži, da bi dedovala. V ZD so taksativna navedena zavržna ravnanja oziroma razlogi, ki imajo za posledico dedno nevrednost. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenjuje razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD (hujša pregrešitev zoper dolžnost preživljanja zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči). Za opustitev potrebne pomoči gre tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno citiralo primerljivo sodno prakso (II Ips 418/2008).

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo dogodke ob padcu zapustnika dne 17. 12. 2009. Tožnica je pojasnila, da je takrat sama šla ležati, ker je imela za sabo že drugo operacijo kolka, zapustnik pa je bil nekako prišel do ključev in se napotil ven in padel. Dejstvo, da je tožnica pomagala zapustniku in ne toženka, še ne pomeni, da bi tožena stranka namerno opustila potrebno pomoč. Povedala je, da padca ni slišala in ni mogla vedeti, da so težave. Kar navaja pritožba v zvezi s pričevanjem dr. K. G., pa ne more biti odločilno, saj priča ni bila zraven. Sodišče je tudi pravilno ocenilo, kaj je zdravnica povedala, ko je prišla na kraj dogodka. Zmotno tudi ocenjuje pritožba potek prodaje premoženja kot dejstvo za dedno nevrednost toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino pokojnine zapustnika, ki ni zadoščala za oskrbo. Za očeta je bilo odločilno, da je nekdo za njega skrbel, saj je bil na koncu na postelji. Sodišče je odgovorilo na tožničine navedbe in s tem ni podana smiselno uveljavljana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da zaradi ravnanja s premoženjem, ni bil zapustnik ogrožen v svoji oskrbi in negi. Pri tem je odgovorilo na tožničine trditve o tem, da naj bi prvotoženka porabila denar zase (odgovori sodišča prve stopnje v obrazložitvi pod točko 15). Tudi če bi bilo v poslovanju toženca kaj narobe, to še ne pomeni, da bi nastopil razlog za dedno nevrednost iz določbe 126. člena ZD. To so premoženjska razmerja med dediči in tudi predmet številnih pravd, ki so med njimi. Tudi če je morala tožnica v določenem trenutku zaprositi za denarno pomoč, pa jo je tudi dobila, to še ne pomeni, da je nastopil razlog dedne nevrednosti po 126. členu ZD glede na ugotovljene okoliščine v konkretnem primeru. Tudi pritožba priznava, da so zaradi številnih pravd nastali enormni stroški. Ni pa mogoče mimo dejstva, da je tudi tožnica prejela določena darila (kar je sicer toženka nato neuspešno izpodbijala) in je torej tudi prispevala k temu, da se je premoženje zapustnika zmanjšalo. Tožnica ni dokazala, da bi zapustniku grozila deložacija. Drugotoženec je izpovedal, da so bile tožbe zato, ker je tožnica vložila tožbo proti F. P. in so bile tožbe izgubljene in je bilo potrebno plačati visoke stroške. Tudi tožnica je izpovedala, da je denarja zmanjkalo in da so trenutno vsi brez premoženja in jim dodeljena brezplačna pravna pomoč. Prvotoženka pa je povedala, da je kupnino za prodano premoženje F. P. res dobila, vendar je porazdelila kupnino na hčerko in sina in da ona ni prejela nič. Sedaj pa je toženka v domu upokojencev in nima zadosti sredstev za pokrivanje stroškov oskrbnine in razliko pred plačilom F. P. Sodišče pravilno ugotavlja, da če bi si prvotoženka prilastila sredstva bi imela sedaj denar za oskrbnino. Zakaj pa ji F. P. pomaga pri plačevanju oskrbnine, pa na to pravdo ne vpliva.

12. Sodišče prve stopnje je presojalo ali je mogoče ravnanje toženca opredeliti kot ravnanje iz 126. člena ZD. Ugotovilo je, da tožnici ni uspelo dokazati takšnih krivdnih ravnanj tožene stranke. Tudi dejstvo, da se je toženka zavezala določena sredstva vrniti in da trdi, da je avto njena last, na celotno dokazno oceno ne more vplivati. Premoženja je imel zapustnik dovolj, vendar je bilo porabljeno za življenje in njegovo oskrbo; delno pa je bilo porabljeno za oba otroka in tudi za plačilo visokih pravdnih stroškov zaradi izgubljenih pravd. Pač pa je sodišče pravilno opozorilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev o posameznih dogodkih oziroma, da je tožena stranka uspela dokazati, da ti dogodki niso potekali tako, kot jih vidi tožeča stranka. Šlo je za izjemno eskalacijo konflikta v družini in v ozadju vsega je bilo premoženje zapustnika in delno tudi premoženje toženke. Tudi za drugotoženca tožnici ni uspelo dokazati ravnanja, ki bi ga lahko ocenila kot dedno nevrednost (točka 17 obrazložitve). Med sestro in bratom je prihajalo do hudih očitkov, kazenskih prijav, ki so ostale brez epiloga. Dejstvo, da je brat predlagal, da bi očeta namestili v dom za ostarele, še ne pomeni v danih okoliščinah dejanja, ki bi pomenilo dedno nevrednost. Tudi brat sestri marsikaj očita, vendar to za dedno nevrednost še ni dovolj.

13. Pritožba še očita sodišču, da je nepravilno dovolilo toženi stranki tretjo pripravljalno vlogo po prvem naroku in s tem zagrešilo kršitev določb ZPP iz 286. in 286.a člena ZPP. Sodišče je v 5. točki obrazložitve pojasni, da je tudi tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke upoštevalo po prvem naroku. Torej je upoštevalo vse pripravljalne vloge obeh strank; pač pa je ugotovilo, da sta v nadaljnjih vlogah le prerekali trditve nasprotne stranke in nista navajali novot. Ker je bilo tako ravnanje sodišča uravnoteženo in ni bila nobena stranka privilegirana, s tem ni bila storjena ne očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP, ne absolutna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev, ki jih očita pritožba in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, navedbe tožene stranke pa niso pripomogle k rešitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 45/96
• VSL sklep II Cp 2179/2013
• VSL sodba I Cp 1777/2012