VSL Sodba II Cp 681/2019

Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je nova škoda tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 7. 1. 1996 in ki ob sklenitvi izvensodne poravnave ni obstajala, niti po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva, oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.759,73 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 100.000 EUR.

2. Tožnica izpodbija delno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni (ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma (podredno) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Tožnica sodišču očita vrsto postopkovnih nepravilnosti, izpodbijani sodbi pa pomanjkljivosti, ki onemogočajo pritožbeni preizkus. Sodišču očita, da je napačno povzelo čas vročitve izvedenskih mnenj. Prvo izdelano mnenje je tožnica prejela 25. 9. 2017. Nanj je (v dveh vlogah) podala pripombe, v katerih je zahtevala neposredno zaslišanje obeh izvedencev (V. in P.). Dopolnilno mnenje je tožnica prejela 21. 3. 2018, skupaj s pozivom sodišča, naj pripombe poda v roku 15 dni. Tožnica je pripombe podala pravočasno, v vlogi z dne 5. 4. 2018. Kasneje, 17. 9. 2018, je tožnica vložila še eno vlogo, skupaj z mnenjem izvedenke C. z dne 12. 9. 2018, pridobljenim zunaj pravde. Sodišče izvedencev ni pisno seznanilo z njenimi pripombami (niti s prilogo vloge - mnenjem izvedenke C.). Na naroku 19. 9. 2018, na katerem je bil zaslišan izvedenec V., je le delno dopustilo obravnavo pripomb z dne 5. 4. 2018, ni pa dopustilo obravnave pripomb iz kasnejše vloge, niti ni izvedencu naložilo, da se opredeli do mnenja C. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj vlog z dne 5. 4. 2018 in 18. 9. 2018 ne bo upoštevalo (zakaj jih šteje za prepozne) in zakaj je imelo glede (ne)upoštevanja vlog na naroku 19. 9. 2018 drugačno stališče. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da dokazni predlogi za zaslišanje prič I. T., V. D. O. in M. Š. niso ustrezno substancirani. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo izvedencev P. in B. ter prič C., M. R. M. in K. Š. S. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o zavrnitvi drugih listinskih dokaznih predlogov (mnenje izvedenke C. z dne 3. 4. in 12. 9. 2018, mnenje M. R. M. z dne 1. 9. 2017).

Sodišče se je po nepotrebnem ponovno ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka. Tožnica je z navedbami v vlogi z dne 15. 9. 2015 ter mnenjem izvedencev V. D. O. in I. T. podala zadostno trditveno podlago - opisala je škodo, ki z izvensodno poravnavo ni bila zajeta, in ki je nastala oziroma se intenzivirala dva do tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče se je pri odločanju oprlo na izvedensko mnenje, ki je nepravilno, nejasno ter v nasprotju s pravili znanosti oziroma stroke in podatki v spisu. Glede na vrsto poškodb bi bilo tudi bolj pravilno, če bi mnenje podal izvedenec nevrolog ali nevrokirurg. Nedopustno je, da izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval novejših medicinskih podatkov, oziroma da spisa v letu 2018 sploh ni pregledal. Izvedenec V. očitno ni poznal vsebine izvedenskih mnenj iz leta 1996 in 1997, saj je ob zaslišanju povedal, da tožnica leta 1999 ni trpela težav zaradi uhajanja vode. Izvedenec se je ob zaslišanju zapletal pri pojasnilu, kaj šteje za spontano poslabšanje zdravstvenega stanja. Nepravilna je ugotovitev izvedenca, da težave z desnim kolenom niso posledica škodnega dogodka. Izvedenec tudi ni upošteval, da določena posledica (bolezensko stanje) lahko obstaja, čeprav v medicinski dokumentaciji ni zabeležena. Izvedenca se nista opredelila do mnenj iz leta 2013 in 2014 (ki sta del tožbene trditvene podlage), nista torej ugotavljala obstoja osteoporoze niti ostalih zatrjevanih posledic. Izvedensko mnenje je na več mestih nejasno in samo s seboj v nasprotju, poleg tega je v nasprotju z mnenji izvedencev (T., B. in S.) iz leta 1996 in 1997 (- prikrajšava zaradi pareze levega spodnjega uda ni bila prisotna že leta 1999, - iz ekspertiz iz leta 1996 in 1997 izhaja, da tožnica ni zmožna opravljati poklica medicinske sestre, kar je v nasprotju z ugotovitvijo izvedencev, da je bila tožnica že pred novo ugotovljeno škodo v enaki meri trajno nezmožna za pridobitno delo, - ugotovitev, da poslabšanje hripavosti ni posledica poslabšanja stanja po parezi desnega grlenega živca, je v nasprotju z ugotovitvijo iz ekspertiz iz leta 1996 in 1997, da tožnica ne more peti). Izvedenca nista odgovorila na vprašanje sodišča, kdaj je bilo tožničino zdravstveno stanje glede posamezne nove škode stabilizirano do te mere, da jo je bilo (po obsegu in intenziteti) mogoče opredeliti (kdaj se je tožnica glede na svoje psihofizično stanje lahko zavedala teh posledic). Trije strokovnjaki so pred sklenitvijo izvensodne poravnave ugotovili, da je tožničino stanje dokončno, in da se lahko bolečinsko stanje le izboljša. Njihova ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo I. T., da je tožničino stanje slabše kot leta 1997. Nasprotno kot izvedenci v letu 1996 oziroma 1997, izvedenca, imenovana v tem postopku, ugotavljata, da so bile vse zatrjevane posledice znane in predvidljive že ob sklenitvi izvensodne poravnave, oziroma da nekatere posledice niso posledica škodnega dogodka. Izvedenec S. je predvideval, da tožnica ne bo zmožna opravljati dela medicinske sestre in da bo morala v študij vložiti več truda, realnost pa je taka, da tožnica ni sposobna za študij in da je delovno popolnoma nesposobna. Depresivne simptomatike S. ni predvidel. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo pravila o zastaranju. Predložena zdravstvena dokumentacija dokazuje, da je škoda, ki v trenutku sklenitve izvensodne poravnave ni bila niti gotova niti predvidljiva, pri tožnici nastala oziroma se intenzivirala v obdobju od pomladi 2012 dalje. Neopredeljeni epileptični napadi se pri tožnici pojavljajo od leta 2012 dalje. Dva do tri leta pred vložitvijo tožbe se ni spremenilo le tožničino zdravstveno stanje, spremenilo se je tudi njeno splošno telesno in duševno stanje (njena samopodoba je vse slabša, boli jo spoznanje, da ne bo mogla imeti otrok in vzdrževati partnerskih stikov, strah jo je prihodnosti...).

Tožnica v nadaljevanju pritožbe obširno povzema vsebino posameznih izvidov oziroma mnenj (specialista ortopedske kirurgije M. M., z dne 16. 11. 2017, psihiatrinje M. R. M., z dne 1. 9. 2017 in nevrologinje C., z dne 3. 4. 2018 in 12. 9. 2018). Sodišču očita, da imenovanima izvedencema ni naložilo, da se do njih opredelita. Težave z desnim kolenom, ki so posledica prekomerne obremenitve desnega dela telesa zaradi hemipareze leve strani telesa, 9. 1. 1999 niso bile znane niti predvidljive. Začele so se dva do tri leta pred vložitvijo tožbe, stanje pa se do leta 2017 ni stabiliziralo (20. 10. 2017 je bila opravljena artroskopija desnega kolena). Od konca leta 2012 dalje se pri tožnici pojavlja apraksija gibanja, dodatni kognitivni upad z upadom spoznavnih sposobnosti in nevropatska bolečina. Tudi škoda v obliki popolne nezmožnosti za delo je nova škoda, ki v letu 1999 ni bila znana, gotova in predvidljiva. Pri ugotavljanju, kdaj je tožnici škoda nastala in kdaj je zanjo izvedela, je bistvena odločba ZPIZ z dne 28. 10. 2014. Pred izdajo odločbe je bila tožnica delovno zmožna, le več truda je morala vložiti v delo. Nepomembno je, ali je bila tožnica pred izdajo odločbe ZPIZ zaposlena ali ne, pomembno je, da je tožnica zaradi posledic prometne nesreče od izdaje odločbe ZPIZ popolnoma nezmožna za delo. Od izdaje odločbe dalje tožnica ne more biti vodena v evidenci brezposelnih oseb in se tudi ne more več zaposliti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za novo nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine 35.000 EUR, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 65.000 EUR),¹ za katero trdi, - da izvira iz prometne nesreče z dne 7. 1. 1996, - da je nastala po izvensodni poravnavi, sklenjeni 9. 1. 1999 (konkretno dve do tri leta pred vložitvijo tožbe), na podlagi katere je (za tedaj znano in predvideno bodočo škodo) prejela odškodnino v višini 250.000 DEM in 800.000 SIT, in - da je ob sklenitvi izvensodne poravnave še ni bilo mogoče predvideti. Toženec se je branil z ugovori, da ne gre za novo škodo, in da vtoževana škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ter z ugovorom zastaranja.

6. Sodišče prve stopnje je omenjeno izvensodno poravnavo pravilno obravnavalo kot dogovor o poravnavi že nastala škode in bodoče škode, ki sta jo stranki ob sklenitvi izvensodne poravnave predvideli oziroma pričakovali kot gotovo (prim. 182. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je nova škoda tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 7. 1. 1996 in ki ob sklenitvi izvensodne poravnave ni obstajala, niti po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva, oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.² Odločilno vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje (s pomočjo Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri ... (v nadaljevanju: komisija), v sestavi travmatologa V. in psihiatra P.) iskalo odgovor, je bilo: Ali je pri tožnici po sklenitvi izvensodne poravnave prišlo do nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega (telesnega in duševnega) stanja, ki ga je mogoče vzročno povezati s prometno nesrečo. Glede na ugovor o zastaranju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem, kdaj je bila nova škoda znana oziroma določljiva (prim. prvi odstavek 352. člena OZ).

7. Iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje tožničine vloge z dne 5. 4. 2018 s prilogami (A335 - A349) in vloge z dne 18. 9. 2018 s prilogami (A350 - A430) ni upoštevalo zato, ker ju je štelo za prepozni. Svoje stališče je nato glede vloge z dne 5. 4. 2018 (ne pa tudi glede prilog oziroma dokaznih predlogov, z izjemo priloge A335) omililo, saj je na naroku 19. 9. 2018 dopustilo, da je izvedenec V. odgovoril na tožničine pripombe iz te vloge. Utemeljen je pritožbeni očitek, da se je tožnica pravočasno odzvala na poziv sodišča, naj v roku 15 dni poda pripombe na dopolnilno izvedensko mnenje, in da glede trditev v vlogi z dne 5. 4. 2018 ni bila prekludirana. V obstoječi procesni situaciji (ko je komisija že izdelala izvedensko mnenje in ga pisno dopolnila) sodišče prve stopnje vloge ni bilo dolžno posredovati komisiji, s pozivom, naj mnenje ponovno pisno dopolni. Ravnanje sodišča je bilo odvisno od ocene, ali je izvedensko mnenje v kateremkoli delu še nejasno. Na podlagi ocene, da tožnica v pretežnem delu vztraja pri pripombah, na katere je komisija že odgovorila v dopolnilnem izvedenskem mnenju, se je odločilo, da na zaslišanje povabi le travmatologa V., ter z njim razčisti morebitne nejasnosti o zadevi. Ker se je izvedenec V. na naroku ustno opredelil do njenih pripomb na (dopolnilno) izvedensko mnenje (tožnica v pritožbi ne konkretizira vprašanj/pripomb, do katerih se izvedenec V. na naroku ni opredelil), tožnica v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšana. Posledice napačnega stališča, da je vloga z dne 5. 4. 2018 prepozna, so bile sanirane na naroku 19. 9. 2018. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede pravočasnosti vlog sprejelo drugačno stališče kot na naroku 19. 9. 2018. Kot izhaja iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi, je sodnica že na naroku pojasnila, da ne bo upoštevala vloge z dne 18. 9. 2018 in prilog A350 - A430. Ni pa se opredelila do pravočasnosti vloge z dne 5. 4. 2018 in prilog A335 - A349.

8. Namen pravil o trditveni in dokazni prekluziji iz prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP³ je v pospešitvi, koncentraciji in racionalizaciji postopka ter zagotovitvi pravice strank do sojenja v razumnem roku.⁴ Presoja, da je tožnica glede prilog A335 - A349 prekludirana, je pravilna, in sicer prvič zato, ker 15 dnevni rok za podajo pripomb na dopolnilno izvedensko mnenje ni veljal tudi glede prilog (A335 - A349), ki so podvržene splošnemu pravilu o prekluziji, drugič pa zato, ker tožnica ni izkazala, da listin ni mogla predložiti prej (- vsa predložena medicinska dokumentacija (priloge A336 - A349) izvira iz obdobja januar/februar 2018, - izvedensko mnenje komisije, ki ga napada z mnenjem C. z dne 3. 4. 2018 (priloga A335), ji je bilo vročeno že 25. 9. 2017). Ker je tožnica z vlogo z dne 5. 4. 2018 izčrpala možnost, da poda pripombe na dopolnilno izvedensko mnenje (na kar je bila v dopisu z dne 20. 3. 2018 izrecno opozorjena), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je glede trditev v vlogi z dne 18. 9. 2018 prekludirana. Enako velja glede prilog A350 - A430. Vso dokumentacijo (z izjemo izvida v prilogi A376) bi tožnica lahko predložila že pred septembrom 2018. Ker je tožnica osnovno mnenje komisije prejela 25. 9. 2017, dopolnilno mnenje pa 21. 3. 2018, to velja tudi za mnenje C. z dne 12. 9. 2018 (priloga A378). V primeru upoštevanja trditev v vlogi z dne 18. 9. 2018 in predloženih dokazov bi se postopek brez dvoma podaljšal (sodišče prve stopnje na naroku 19. 9. 2018 ne bi smelo zaključiti obravnave, saj bi moralo tožencu predhodno zagotoviti kontradiktornost postopka), s tem pa bi bil izvotljen namen pravil o prekluziji. Podlago za pravilnost takšne presoje je treba najti v jedru tega spora, torej v vprašanju, ali je tožnica v posledici škodnega dogodka utrpela škodo (poslabšanje zdravstvenega stanja), za katero v času izvensodne poravnave ni bilo gotovo ali bo nastala, oziroma kakšen bo njen obseg. Povedano drugače: V sporu, v katerem je bilo treba ugotoviti, ali je bila zatrjevana škoda, ki naj bi tožnici po njenih trditvah nastala dve do tri leta pred vložitvijo tožbe (torej v letih 2011, 2012), zajeta že z izvensodno poravnavo iz leta 1999, tožnica zaradi neupoštevanja listinske dokumentacije, ki v pretežnem delu izvira iz leta 2017 in 2018 (gre za izvide različnih specialistov, napotnice in vabila na preglede), ni bila prikrajšana pri uveljavljanju vtoževane odškodninske terjatve (tožnica je širila trditvene in dokazne podlage izven okvirov relevantnosti spora). Tako je treba razumeti tudi argument sodišča prve stopnje, da vtoževani zneski zajemajo tudi bodočo škodo, zato tožnici za dokazovanje škode ni treba predložiti vsakega novega izvida ali napotnice.

9. Razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B. in C. (oba dokazna predloga je tožnica prvič podala v vlogi z dne 5. 4. 2018), so zajeti v razlogih za odločitev o dokazni prekluziji (glede dokaznih predlogov v vlogi z dne 5. 4. 2018). Tožnica ni pojasnila, zakaj je predlog za zaslišanje B., ki je medicinsko ekspertizo izdelal leta 1997, in ki naj bi pojasnil, kakšen je bil obseg pričakovanih posledic, podala šele v vlogi z dne 5. 4. 2018. Razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče dodaja, da procesnega pomena izven pravde pridobljenega izvedenskega mnenja (mnenje se obravnava kot del trditvene podlage stranke, ne pa kot dokaz) ni mogoče obiti z zaslišanjem izvedenke C., ki je mnenje izdelala izven pravde.⁵ Enako velja glede dokaznih predlogov za zaslišanje I. T. in V. D. O., strokovnjakov, ki sta po naročilu tožnice mnenje izdelala pred pravdo (prilogi A4, A5). Oba dokazna predloga je sicer sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zato, ker dokazna predloga nista bila dovolj konkretizirana (dokazna tema se ne domneva, o njej ni mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da sta predlagani priči izdelali predpravdno mnenje). Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče M. Š. Trditev, da tožnici njena mati pomaga pri negi in vsakodnevnemu življenju, ni del relevantnega (odločilnega) dejanskega stanja. Glede na pravilno stališče, da je tožnica mnenje C. (prilogi A335, A378) predložila prepozno (neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o zavrnitvi dokaza za vpogled tega mnenja), sodišče prve stopnje na naroku 19. 9. 2018 ni bilo dolžno izvedenca V. seznaniti s tem mnenjem, oziroma ga pozvati, da se do njega opredeli (čeprav te dolžnosti ni imelo, je tožnici na naroku dopustilo, da V. sooči z ugotovitvami C.). Iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo listinsko dokumentacijo, med drugim priloge A2 - A334, torej tudi mnenje M. R. M. (priloga A327), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženi zavrnitvi tega dokaznega predloga. Do dokaza pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo zato, ker je (pravilno) presodilo, da dokaz ni del relevantnega dejanskega stanja.⁶

10. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič M. R. M. in K. Š. S. Razloge je podalo na naroku 19. 9. 2018, ko je odločilo, da se vsi ostali dokazni predlogi (torej tudi omenjena dokazna predloga) zavrnejo kot nepotrebni. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso primerni za ugotovitev določenega dejstva (pa tudi ne dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano in dokazov ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno). Presoja o primernosti dokaznega predloga mora biti vezana na vprašanje, ki je v sporu odločilno. Pričo sodišče zaslišuje o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala. To velja tudi za t. i. izvedene priče, ki so zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posredujejo le svoje védenje o dejstvih in ne strokovnega znanja. To sodišču posredujejo izvedenci (243. člen ZPP).⁷ Za odgovor na že navedeno odločilno vprašanje v tem sporu je sodišču prve stopnje potrebno strokovno znanje posredovala strokovna institucija. Komisija je izdelala pisno izvedensko mnenje in ga na podlagi pripomb pravdnih strank pisno in ustno dopolnila. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič M. R. M. (izvedenka psihiatrične stroke, ki je izdelala mnenje v drugi pravdi) in K. Š. S. (tožničina osebna zdravnica), in sicer prvič zato, ker tožnica (v vlogi z dne 26. in 30. 1. 2018, v katerih je podala dokazna predloga) niti ni navedla, o katerih dejstvih naj bi priči izpovedali (dokaza ni substancirala z navedbo dokazne teme), drugič pa zato, ker dokaz za zaslišanje omenjenih prič ni bil primeren za ugotavljanje v tem sporu odločilnih dejstev. Priče, tudi, če posedujejo strokovno znanje, ne morejo prevzeti naloge izvedenca. Tudi verodostojnost oziroma prepričljivost izvedenskega mnenja ne more biti presojana s primerjavo mnenja in izpovedbe priče. Prepričljivost izvedenskega mnenja se preizkuša s pomočjo pravil logičnega mišljenja in splošnih življenjskih izkušenj. S tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo zavrnitve omenjenih nesubstanciranih in neprimernih dokaznih predlogov, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo izvedenca P., oziroma da je s tem, ko ga ni zaslišalo, zagrešilo postopkovno kršitev. Sodišče prve stopnje je (v točki 10 izpodbijane sodbe) obrazložilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice za imenovanje drugega izvedenca medicinske stroke. Odločitev temelji na oceni, da je mnenje komisije (upoštevaje tudi ustno podajanje mnenja na naroku) popolno, jasno, notranje skladno in prepričljivo, ter da tožnica s podanimi pripombami ni vzbudila dvoma v pravilnost oziroma popolnost mnenja. V navedenih razlogih so zajeti tudi razlogi za neizvedbo zaslišanja izvedenca P. Strankina pravica do izjave se kaže v možnosti, da se seznani z mnenjem in do njega opredeli. Pravila pravdnega postopka niso nujno kršena, če sodišče ne sledi dokaznemu predlogu stranke za zaslišanje izvedenca. Potreba po zaslišanju (dopolnitvi izvedenskega mnenja) je odvisna od vsebine strankinih pripomb. Če se sodišče do pripomb na izvedensko mnenje opredeli in pojasni, zakaj pripombe niso utemeljene, oziroma zakaj dodatni odgovori izvedenca niso potrebni, stranka, ki poda pripombe, ni procesno prikrajšana. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje podalo izčrpne razloge o tem, zakaj sledi zaključkom izvedenskega mnenja, oziroma zakaj na podlagi tožničinih pripomb izvedenskega mnenja ni mogoče označiti za pomanjkljivega, nejasnega ali nerazumljivega (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

12. Kot podlago za ugotovitev škode, ki je bila ob sklenitvi izvensodne poravnave znana in za katero je bilo takrat gotovo, da bo tožnici nastala, je sodišče upoštevalo medicinsko ekspertizo V. S. iz leta 1996, z dopolnitvijo iz leta 1997 (priloga A63), in medicinsko ekspertizo T. in B. iz leta 1997 (priloga B26). Iz njih izhaja, (1) da je tožnica v prometni nesreči utrpela obtolčenino možganov in rano na glavi, hemiparezo srednje stopnje in psihoorganski sindrom lažje stopnje, (2) da ima trajne funkcionalne posledice, ki se manifestirajo kot delna mrtvoudnost leve strani telesa, zmanjšana groba moč mišic leve nadlahti, podlahti, leve noge in iztegovalk stopala, zmanjšana aktivna gibljivost leve rame, komolca, levega zapestja in prstov, zmanjšana gibljivost levega skočnega sklepa, in oslabela funkcija desnega grlenega živca (in s tem nepravilno gibanje aparata za oblikovanje glasu), (3) da ima trajne duševne posledice, ki se kažejo kot upad višjih psihičnih funkcij, blage motnje doživljanja in vedenja (manj zmožna je za opravljanje intelektualnih del, ne bo zmožna opravljati poklica medicinske sestre, je slabše učljiva, ima epilepsijo z redkimi napadi, potrebuje pomoč pri oblačenju, osebni higieni, ter je psihično odvisna od druge osebe, saj se njeno emotivno stanje pogosto spreminja), ter (4) da je ovirana pri športno rekreativnih in vseh drugih dejavnostih (manj zmožna je za dolgo in hitro hojo, ne more teči in plesati, ovirana je pri hoji po stopnicah in neravnem terenu, nenavadno hodi, pri hoji jo včasih zanese, deluje nestabilna, ne zadržuje povsem vode...).

13. Zapis v obeh ekspertizah, da je tožničino zdravstveno stanje dokončno in da ni pričakovati spontanega poslabšanja ali izboljšanja stanja, je sodišče prve stopnje pravilno razumelo kot oceno, da pri tožnici v posledici škodnega dogodka ne bo prišlo do (z medicinskega vidika) nepričakovanega poslabšanja oziroma izboljšanja zdravstvenega stanja, oziroma da je vzrok za bodisi poslabšanje bodisi izboljšanje zdravstvenega stanja lahko le izven poškodb iz prometne nesreče. Ali to drži, oziroma ali je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka utrpela škodo, ki je 9. 1. 1999 bodisi ni bilo mogoče predvideti, bodisi jo je bilo mogoče predvideti, vendar se je pojavila v bistveno večjem obsegu, je sodišče prve stopnje preverjalo s strokovno pomočjo komisije, ki je kot izhodiščno zdravstveno stanje upoštevala tožničino zdravstveno stanje, ugotovljeno v ekspertizah iz leta 1996 in 1997. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moral izvedensko mnenje podati strokovnjak s področja nevrologije/nevrokirurgije. Najprej zato, ker sodišče ni vezano na predlog stranke, izvedenca katere stroke naj imenuje (odločitev sodi v domeno sodišča), predvsem pa zato, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru izbiro ustreznega strokovnjaka zaupalo komisiji, ki je ob upoštevanju vrste poškodb in zatrjevanih zdravstvenih težav izbrala strokovnjaka s področja travmatologije in psihiatrije. Tudi pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v (strokovno) pravilnost takšne izbire.

14. Izpodbijana odločitev temelji na naslednjih ugotovitvah:

(1) Kot novo škodo, izraženo na telesnem področju, v smislu poslabšanja v večjem obsegu, ko je bilo mogoče pričakovati ob sklenitvi izvensodne poravnave, je mogoče obravnavati le deformacijo levega stopala v obliki izrazitega spusta obeh stopalnih lokov z valgusom pete, everzijo stopala in Hallux valgusom (ukrivljenost palca navznoter). Hallux valgus nastane zaradi anatomske predispozicije, tožnica ga ima tudi na nepoškodovani (desni) nogi, zato je zelo verjetno, da to stanje ni vzročno povezano s škodnim dogodkom. Tožnica glede ugotovljene nove škode ni podala sklepčnih trditev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, poleg tega gre za zdravstveno stanje, ki je bilo tožnici znano že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (pred 19. 9. 2011). Ekvinus deformacija levega stopala je bil namreč prisoten že leta 1998, artroza 1. tarzometatarzalnega sklepa, ki se je razvila kot posledica, pa je bila ugotovljena leta 2004. Tudi če bi šteli, da je Hallux valgus, ki se je pojavil leta 2012, nadaljnja posledica prvotne škode (ekvinus deformacije levega stopala), bi morala tožnica prvotno nastalo škodo uveljavljati pred potekom zastaralnega roka, v nasprotnem primeru namreč tudi glede kasneje nastale škode, ki izvira iz prej nastale škode, nastopi zastaranja. Vse ostale zatrjevane telesne zdravstvene težave pa, ali niso objektivno izkazane z medicinsko dokumentacijo (osteoporoza), ali niso posledica poškodb, ki jih je tožnica utrpela v prometni nesreči (degenerativne spremembe hrbtenice, degenerativna okvara zunanjega meniskusa desnega kolena, motnje srčnega ritma, hiatalna kila z GERB⁸, poslabšanje hripavosti, Hallux valgus), ali pa so bile glede na vrsto/obseg poškodb znane ali (z gotovostjo) pričakovane že ob sklenitvi izvensodne poravnave (funkcionalna prikrajšava zaradi pareze spodnjega uda in nepravilen vzorec hoje, mrzla leva noga in roka, epilepsija, glavoboli in „trganje“ v glavi). Ker je pojav degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice in obeh kolen v medicinski dokumentaciji zabeležen že v letu 2007 (hrbtenica) oziroma 2008 (kolena), je zahtevek za to obliko nepremoženjske škode že zastaral.

(2) Psihična motnja (gre za simptomatiko v okviru „Neopredeljene organske motenosti osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni, poškodbe in disfunkcije - Organski psihosindrom“), za katero je značilen upad spoznavnih sposobnosti zaradi organskih poškodb osrednjega živčevja (v obliki motenj spomina, manj ustreznega odziva na nove situacije, spremenjenih osebnostnih značilnostih poškodovanca), je bila 9. 1. 1999 znana in predvidljiva, glede nje po 9. 1. 1999 ni prišlo do dodatnega poslabšanja v smislu dodatnega sekundarnega upada višjih živčnih funkcij ali okrepitve obstoječe simptomatike.

(3) Ponavljajoča se depresivna motnja, ki se je pri tožnici razvila po 9. 1. 1999 in je tedaj ni bilo mogoče predvideti, ni posledica prometne nesreče (depresija ni nastopila kot posledica poškodb osrednjega živčevja), poleg tega je do nje prišlo že v letu 2007 (kasnejših depresivnih epizod tožnica ni zatrjevala), zato je zahtevek za to obliko nepremoženjske škode tudi že zastaral.

(4) Tožnica je bila že v letu 1999 zmožna le za intelektualno in fizično manj zahtevna (rutinska) dela, kar je bilo posledica poškodbe možganov (organski psihosindrom). Povečanje izgube delazmožnosti zaradi ponavljajoče se depresivne motnje ni posledica prometne nesreče.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je mnenje komisije, na katerem temelji ugotovljeno dejansko stanje, celovito, jasno in strokovno prepričljivo, ter da sta izvedenca V. in P. v okviru odgovorov na tožničine pripombe in vprašanja vsa svoja stališča in ugotovitve jasno in razumljivo obrazložila.

16. Z izpostavljanjem posameznih delov pisnega mnenja komisije (z dopolnitvijo) in V. izpovedbe poskuša tožnica prikazati, da je mnenje kot celota notranje neskladno in strokovno pomanjkljivo oziroma neprepričljivo. Pritožbeno sodišče ji ne sledi. Ker je tožnica zatrjevala, da se ji je zdravstveno stanje močno poslabšalo dve do tri leta pred vložitvijo tožbe (torej leta 2011 oziroma 2012), ni jasno, na kakšen način naj bi na pravilnost ugotovitev izvedencev vplivala okoliščina, da izvedenca nista upoštevala medicinskih podatkov iz leta 2018. Težave z inkontinenco, ki jih tožnica zatrjuje v okviru nove škode (in glede katerih je V. ob zaslišanju zmotno menil, da jih tožnica leta 1999 ni imela), sodijo v okvir škode, znane ob sklenitvi izvensodne poravnave (težave so zabeležene že v ekspertizah iz leta 1996 in 1997). Pomen zapisa „spontano poslabšanje zdravstvenega stanja“ si je sodišče prve stopnje, upoštevajoč vsebino ekspertiz iz leta 1996 in 1997, lahko tolmačilo samo. Tožnica zamegljuje pravi pomen V. odgovora, in sicer, da sodi huda distrofija mišic v okvir (v letu 1999) pričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja (gre za pričakovano škodo zaradi pareze), oziroma da je v primeru pareze (neuporabe oziroma nemožnosti normalnega funkcioniranja mišic) pričakovano, da se bodo sčasoma pojavile posledice na lokomotornem sistemu. Bistvo ugotovitve (iz ekspertiz iz leta 1996 in 1997), da je zdravstveno stanje tožnice dokončno, je v tem, da bodo tožnici ostale trajne posledice, ne pa, da bo od te ugotovitve dalje zdrava.

17. Ker je tožnica sama trdila, da ji je bila diagnosticirana osteoporoza, česar izvedenec V. po pregledu medicinske dokumentacije ni potrdil (ob zaslišanju je pojasnil, da je bila osteoporoza pričakovana, ne pa tudi z medicinsko dokumentacijo dokazana posledica), ni jasna njena pritožbena trditev, da neko bolezensko stanje lahko obstaja, čeprav (še) ni zabeleženo v medicinski dokumentaciji. Glede hripavosti je izvedenec V. prepričljivo pojasnil, da je hripavost lahko tudi posledica GERB, vsekakor pa ne gre za poslabšanje stanja po parezi desnega grlenega živca. Čeprav je izvedenec V. dopustil možnost, da so težave z obema kolenoma in hrbtenico (degenerativne spremembe so bile ugotovljene v predelu desnega in levega kolena in v ledveno križnem predelu hrbtenice) posledica spremenjene biomehanike, torej posledica pareze, vzročne zveze objektivno ni mogel dokazati, saj so degenerativne spremembe lahko tudi posledica normalnih obremenitev. Okoliščina, da tožnica pred škodnim dogodkom ni imela težav z desnim kolenom, še ne pomeni, da so sedanje težave posledica škodnega dogodka. Funkcionalna prikrajšava zaradi pareze spodnjega uda (dejansko prikrajšavo je izvedenec V. na podlagi meritve izključil), v ekspertizah iz leta 1996 in 1997 označena kot nepravilen vzorec hoje, je bila v letu 1999 pričakovana škoda.

18. Pritožbeni očitek, da izvedenca nista upoštevala vseh posledic, ki jih je tožnica zatrjevala v okviru mnenj iz leta 2013 in 2014 ter pripravljalne vloge z dne 15. 9. 2015, je pavšalen, saj tožnica ne pojasni, glede katerih konkretnih zdravstvenih stanj/težav/posledic se izvedenca nista opredelila. Izvedensko mnenje je popolno in jasno tudi v delu, v katerem izvedenca pojasnjujeta, da se psihična motnja, izražena kot upad spoznavnih sposobnosti zaradi organskih poškodb osrednjega živčevja, ki je bila ob sklenitvi izvensodne poravnave znana in predvidljiva, ni dodatno poslabšala, ponavljajoča se depresivna motnja (ki je pri tožnici trenutno v remisiji) pa ni posledica škodnega dogodka. Bistvo njunih ugotovitev, ki jih sodišče prve stopnje povzema v točkah 65, 66, 67 in 76 obrazložitve izpodbijane sodbe, je v tem, da organska okrnjenost delovanja osrednjega živčevja ni ne potreben ne zadosten pogoj za pojav ponavljajoče se depresivne motnje.

19. Tožnica je svoje pripombe na izvedensko mnenje poskušala podkrepiti z več izven pravde pridobljenimi mnenji. Ne le, da je takšno mnenje mogoče obravnavati le kot trditve stranke, pravilnost teh trditev bi bilo mogoče v dokaznem postopku ustrezno preizkusiti le v primeru, če bi se izven pravde angažirani izvedenci ukvarjali z enako dokazno temo kot komisija, torej z vprašanjem, katere škode, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ob sklepanju izvensodne poravnave ni bilo mogoče predvideti kot gotove bodoče škode. Za potrebe izdelave izvedenskega mnenja sta izvedenca V. in P. pregledala celotno medicinsko dokumentacijo, ki jima je bila predložena, česar pa ni mogoče ugotoviti glede strokovnjakov, ki jih je tožnica angažirala izven pravde.

20. V mnenjih iz leta 2013 in 2014 (prilogi A4, A5) je zajeta vsa škoda, ki je tožnici nastajala od prometne nesreče dalje, kar ne omogoča razmejitve med bodočo in novo škodo. V mnenju (priloga A327) se je izvedenka M. R. M. za potrebe druge pravde ukvarjala z vprašanjem, ali so bile zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja (v času, ko naj bi opravila določena procesna dejanja) tožničine kognitivno - voljne sposobnosti okrnjene. Tudi ugotovitve C. (priloga A335), povzete v vlogi z dne 5. 4. 2018 (da objektivno poslabšanje potrjuje izvid MRI z dne 20. 2. 2018, ki opredeljuje dodatne strukturne spremembe osrednjega živčevja), ne morejo omajati pravilnosti zaključkov komisije. Kot izhaja iz pojasnila izvedenca V. na naroku, pomanjkljivost njene ugotovitve izvira iz dejstva, da C. primerja neprimerljivo, in sicer stanje, kot ga v letu 2006 prikazuje CT glave, s stanjem, kot ga v letu 2018 prikazuje MRI. Primerjava stanja prej in potem bi lahko temeljila le na isti preiskavi. Specialist ortopedske kirurgije M. M., ki v izvidu z dne 16. 11. 2017 (priloga A300) opisuje stanje po artroskopiji desnega kolena (20. 10. 2017), se pri ugotavljanju vzročnosti med prometno nesrečo in težavami z desnim kolenom sklicuje na anamnestične podatke (ne na podatke, pridobljene iz celotne medicinske dokumentacije), ki pa ne morejo biti objektivni dokaz o zatrjevanih zdravstvenih težavah.

21. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tudi škoda v obliki nezmožnosti za delo (nezaposljivosti), ni nova škoda. Sodišče prve stopnje je zapis v ekspertizi S., da tožnica ne bo zmožna opravljati dela medicinske sestre, pravilno tolmačilo na način, da je bilo glede na vrsto in obseg poškodb že v času sklenitve izvensodne poravnave jasno, da bo tožnica pri zaposlitvi omejena na intelektualno in motorično manj zahtevna dela, in da je bil poklic medicinske sestre naveden izključno zato, ker se je tožnica v času prometne nesreče šolala za ta poklic. V času sklenitve izvensodne poravnave je bila torej tožničina omejena delovna zmožnost predvidljiva posledica škodnega dogodka. Po odločbi ZPIZ z dne 28. 10. 2014 (priloga A26) je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločba, iz katere izhaja, da tožnica od 13. 8. 2014 dalje ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje (priloga A23), iz katerega je mogoče povzeti, - da je pri tožnici že od 22. 1. 2007 dalje podana skupna 60 % telesna okvara (izražena kot delna motorna ohromelost leve strani telesa in popoškodbena epilepsija), nove telesne okvare pa ni mogoče ugotoviti, in - da poglobitev psihoorganskega sindroma (kot jo izkazujejo izvidi psihiatrov iz obdobja zadnjih treh let), ob obstoječi levostranski hemiparezi, pogojuje popolno izgubo delovne zmožnosti. Invalidska komisija torej izgubo delovne zmožnosti pri tožnici povezuje s poslabšanjem njenega psihičnega zdravja (konkretno psihoorganskega sindroma). Sodišče prve stopnje je ugotovitvam izvedencem V. in P. (pri tožnici glede na stanje, znano leta 1999, ni prišlo do nepričakovanih psihičnih poslabšanj, izvirajočih iz organskega psihosindroma, kasneje diagnosticirana ponavljajoča se depresivna motnja, ki sicer dodatno krni tožničine višje psihične funkcije, pa ni vzročno povezana s škodnim dogodkom) utemeljeno pripisalo večjo dokazno težo, in sicer prvič zato, ker temeljijo na pregledu celotne medicinske dokumentacije (ne le dokumentacije, na katero se je oprla invalidska komisija), drugič pa zato, ker se invalidska komisija ni ukvarjala z odločilnim vprašanjem v tem sporu, z vprašanjem vzročnosti in predvidljivosti zatrjevane škode. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da nezaposljivost (nezmožnost za delo), kot posledica psihičnih težav, diagnosticiranih kot ponavljajoča se depresivna motnja, ni posledica škodnega dogodka.

22. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje našlo tudi v presoji, da tožnica v podani trditveni podlagi (v vlogi z dne 15. 9. 2015 in prilogah A4, A5) fizičnih bolečin, povezanih z zatrjevano novo škodo, ni opredelila po intenzivnosti in trajanju. Glede na v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da je kot novo škodo, izraženo na telesnem področju, mogoče obravnavati le deformacijo levega stopala, pritožbeno sodišče tej argumentaciji pritrjuje v tem smislu, da bi morala tožnica podati takšne trditve, da bi bilo iz njih mogoče razbrati, kakšne fizične bolečine, po intenzivnosti in trajanju, je tožnica trpela prav v zvezi z deformacijo levega stopala.

23. Na podlagi mnenja komisije je sodišče prve stopnje kot neresnično izključilo trditev tožnice, da se ji je zdravstveno stanje nepričakovano poslabšalo dve do tri leta pred vložitvijo tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila vsa zdravstvena stanja, ki jih opredeljuje kot novo škodo, tožnici znana že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (pred 19. 9. 2011), pritožbeno sodišče razume kot rezervni (ali dodatni) argument za odločitev, da tožnica ni upravičena do odškodninske terjatve, posebej glede škode, ki jo sodišče prve stopnje opredeli kot novo škodo (deformacija levega stopala), ter glede škode, ki se je manifestirala v obliki Hallux valgus, degenerativnih sprememb hrbtenice/kolen in ponavljajoče se depresivne motnje, tj. škode, ki ni posledica škodnega dogodka. Po določbi prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker pogoj, da je oškodovanec zvedel za škodo, omogoča različne interpretacije, mu mora vsebino dati sodišče. Glede na mnenje komisije, da medicinska dokumentacija izkazuje prisotnost degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice in obeh kolen že v letu 2007 oziroma 2008, in da je v medicinski dokumentaciji huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov opisana že v letu 2007, je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo glede opisane škode vložila prepozno (saj bi to škodo po obsegu in višini lahko opredelila že pred septembrom 2011), pravilna. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastale škode (ekvinus deformacije stopala) pogoj za uveljavljanje morebitne nadaljnje škode (Hallux valgus). Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj se je tožnica glede na svoje psihofizično stanje lahko zavedala posledic, je ob dejstvu, da tožnica ni podala trditev v smeri, katere konkretne zdravstvene težave so ji preprečevale seznanitev s podatki o njenem zdravstvenem stanju in do kdaj (stališče, da konkretizacija v tej smeri ni potrebna, bi vodilo do situacije, da zastaranje sploh ne bi začelo teči, oziroma da odškodninska terjatev ne bi nikoli zastarala), pavšalen, zato nanj ni mogoče odgovoriti.

24. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške v zvezi z njo, tožencu pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 1.759,73 EUR (nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.422,40 EUR, po tar. št. 3210 tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR, po tar. št. 6002 tarifnega dela ZOdvT in 22 % DDV, po tar. št. 6007 tarifnega dela ZOdvT) (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ O tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za strah (3.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (9.500 EUR) je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2199/2014 z 14. 12. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1314/2016 z 18. 1. 2017).
² Prim. II Ips 413/2006, II Ips 671/2007.
³ Prvi in četrti odstavek 286.člena ZPP pred novelo ZPP-E glasita: Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.
⁴ Prim. II Ips 288/2015.
⁵ Prim. II Ips 895/2009.
⁶ Obrazložitev sodbe mora obsegati razloge o odločilnih dejstvih, pri čemer je odgovor na vprašanje, katera dejstva so odločilna, v domeni sodišča. Sodišču se ni treba opredeliti do vseh izvedenih dokazov, opredeliti se mora le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni.
⁷ Prim. II Ips 253/2013. Gl. tudi J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 435, 436, 472, 473.
⁸ Gastroezofagealna refluksna bolezen

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1124/2011
• VSL sklep II Cp 2879/2015
• VSL sodba II Cp 50/2013